Trditveno in dokazno breme o obstoju in velikosti posebnega premoženja in vložkih iz posebnega premoženja v skupno premoženje je na zakoncu, ki se sklicuje na posebno premoženje.
Glede na to, da so bili solastniki nepremičnine, ki je bila predmet delitve, zgolj predlagateljica in tri nasprotne udeleženke, je skupne stroške ustrezno razdelilo med štiri solastnike, kot pojasnjeno v 36. do 41. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker Občina ... ni bila solastnica zemljišča, ki je bilo predmet delitve, temveč je postala lastnica dela nepremičnine šele po opravljeni delitvi solastne nepremičnine, skupnih stroškov delitve stvari v solastnini ne krije.
Tožnica ni ne zatrjevala ne dokazovala, v čem je sprememba (prejšnjega) posestnega stanja. Prav ta dejstva (in ne koncentracija smradu in škodljivih snovi v zraku, ki naj bi jo izmeril izvedenec ekološke stroke) pa so pravno odločilna za presojo, ali je očitano dejanje motilno. Bistveno je, da pred motenjem obstoječi način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen in položaj posestnika resnično poslabšan prav zaradi ravnanja tožene stranke.
Tožeča stranka je vložila sicer sklepčno tožbo, saj je navedla minimum tistih dejstev, ki še zadoščajo za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Vendar se je njeno trditveno breme oziroma dolžnost substanciranja trditev iz tožbe povečala zaradi ugovorov, ki jih je podala tožena stranka. Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je po vložitvi sklepčne tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka, se namreč navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka, ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.
Posestno motnjo lahko predstavljajo tudi imisije, če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri uporabi stvari motijo, vendar le, če so v smislu prvega odstavka 75. člena SPZ prepovedane: to je, če presegajo mero, ki je običajna glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere, ali ki povzročajo znatno škodo.
Tudi če bi šlo za kršitev določb pravdnega postopka o prekluziji, bi morala pritožba zatrjevati, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), česar pa pritožba ne pove. Zato s pritožbeno grajo ne more uspeti. Gola kršitev določene določbe ZPP namreč ne zadošča za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
Stališč in zaključkov sodnih izvedencev tožeča stranka sama brez strokovnih pomočnikov ne bi mogla preverjati, saj ne razpolaga z obsežnim strokovnim znanjem, zaradi česar je utemeljeno angažirala strokovne pomočnike, specializirane za konkretno področje, ki so podali navedbe in izpodbijali nasprotna stališča.
Ker ima stranka v strokovno zahtevnih primerih pravico mnenje sodnega izvedenca preizkusiti (tudi) s strokovnim pomočnikom, s katerim poskuša ovreči mnenje sodnega izvedenca, v tej zadevi, ko je šlo za razrešitev zahtevnih strokovnih vprašanj, ne more biti dvoma, da je bil ta strošek potreben po merilih 155. člena ZPP.
Delo gozdnega sekača je rizično in nevarno, nevarnost za poškodbe je večja, saj vseh dejavnikov v naravnem okolju, kjer se odvija tudi na strmih in zaraščenih ter zdrsljivih pobočjih, ni mogoče imeti stalno pod nadzorom. Podiranje drevja, izdelava gozdnih asortimentov, spravilo, nakladanje, razkladanje in prevoz gozdnih asortimentov ter dela pri skladiščenju lesa se uvršča med dela z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare.
Ugotovljeno je oz. ni sporno, da je tožnik uporabljal vsa ustrezna zaščitna sredstva. Drugega v zvezi z njegovim ravnanjem pa konkretno ni znanega nič. Za delno razbremenitev obveznosti objektivno odgovorne osebe leži dokazno breme na slednji, torej na toženi stranki. Ta je zgolj navedla, da je tožnik narobe stal. Kje točno, kje konkretno je stal in kje bi moral, ni nič ugotovljeno, torej nič dokazano, glede domnevnega pomanjkljivega umikanja tudi ne.
Toženka je, kot že omenjeno, navedla oz. naštela pravila dolžnostnega ravnanja gozdnih sekačev, ki niso sporna, vendar pa pravzaprav le pavšalno navedla, da jih je tožnik vse prekršil (da je bil napačno postavljen, da ni preveril možnosti za umik...). Sodišče prve stopnje je napačno to obrambo sprejelo, ker "je tožnik ni izpodbil". Tožniku tega ni bilo treba izpodbijati, pač pa toženki dokazovati, ne le zatrjevati.
Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožnik se ob vložitvi tožbe in obravnavane pritožbe ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi moralo sodišče zaradi zahtev pravice do izjave tožniku omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavi glede zakonskih sprememb. Vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe ni mogel upoštevati. Z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 je torej nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave najprej dati tožniku možnost, da tožbo zasnuje v skladu s spremenjeno zakonodajo.
Ni mogoče slediti tožencu, da je dvig prispevka v rezervni sklad mogoče dogovoriti le s pogodbo o medsebojnih razmerjih in da je za to potrebno 100 % soglasje oziroma soglasje vseh etažnih lastnikov. Tako stališče bi bilo glede na zgoraj pojasnjeni osnovni namen rezervnega sklada prestrogo in ni razloga, da se ne bi upoštevala na drugačen način izražena volja etažnih lastnikov, če je bila dosežena zahtevana večina soglasij. Ob tem je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za presojo večine oziroma kvoruma pri odločanju ni bistvena samo oblika, temveč predvsem, katero od vsebin to odločanje zajema.
Tožnik, ki je pred izdajo sklepa o (ne)dopustnosti spremembe tožbe umaknil tožbo glede povečanega tožbenega zahtevka, za svoj procesni manever ni potreboval soglasja tožencev. Ker se toženca še nista spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, namreč njunega položaja ni varovalo pravilo iz 188. člena ZPP, da se za dopustnost (delnega) umika tožbe zahteva soglasje toženca. Poleg tega je izjava tožencev o nestrinjanju z umikom tožbe glede povečanega tožbenega zahtevka nasprotna njuni predhodni izjavi o nasprotovanju spremembi tožbe (venire contra factum proprium), kar je šteti za nepošteno izvrševanje (procesnih) pravic, ki ne more uživati sodnega varstva.
Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnica še ni mogla oblikovati, saj ji še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb.
V dani situaciji, ko tožnica ob vložitvi tožbe še ni mogla oceniti svojega pravnega položaja, ker zakonodaja, na podlagi katere se bo (morebiti) odločalo o njenem zahtevku, še niti ni bila sprejeta, bi lahko preuranjena ali pretoga uporaba procesnih določb glede pristojnosti sodišča v določenih situacijah pomenila celo nesorazmerno omejitev ustavno in konvencijsko varovane pravice do dostopa do sodišča.
Po ureditvi odškodninskega varstva z ZPSVIKOB-1 je treba tožnici, ki je tožbo vložila pred uveljavitvijo tega zakona, sprva dati možnost, da tožbo oblikuje v skladu z novo zakonodajo in da morebiti prilagodi tudi zahtevek. Šele, ko ji bo dana možnost, da v tožbi skladno s 180. členom ZPP natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga po uveljavitvi nove zakonodaje zahteva, bo možno na zatrjevana dejstva vezati nastop (številnih) pravnih posledic, tudi glede pristojnosti.
Na ničnost se lahko sklicuje tudi tožnica, ker lahko sporni pravni posli škodljivo oziroma nedopustno posegajo v njen pravni položaj.