V sporu majhne vrednosti, ki se nadaljuje po razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi, je potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi in prvo pripravljalno vlogo tožene stranke obravnavati kot celoto, kot odgovor na tožbo. Če je že iz ugovora mogoče jasno razbrati zoperstavljanje tožbenemu zahtevku, ni mogoče izdati sodbe na podlagi pripoznave po 453.a členu ZPP. V obravnavani zadevi, ko je toženec v obrazloženem ugovoru zanikal svojo obveznost do tožnika v vtoževanem znesku, z navedbo, da mu je delo in pa magnetni lovilec ter regulator plačal ter predložil potrdilo o zatrjevanem plačilu in elektronsko pismo tožniku, ne moremo šteti, da se zahtevku ni upiral.
Dolžnik je postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Neutemeljeno pa upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok.
Izdaja regulacijske začasne odredbe zahteva restriktiven pristop glede na njen namen začasne ureditve spornega razmerja med strankami. Pritožniki bi morali konkretno utemeljiti okoliščine, ki upravičujejo izdajo take odredbe, a tega glede zatrjevanega pogoja verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode niso storili.
Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje izrazil željo, da bi stiki z otrokom potekali po vsakokratnem njunem dogovoru. Takemu predlogu je sodišče prve stopnje sledilo tudi iz razloga, ker je enak predlog dal CSD na podlagi razgovora z udeležencema in hčerama, ob upoštevanju trditev nasprotnega udeleženca, da ni moč opredeljeno določiti stikov zaradi njegovih službenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tudi druge objektivne dejavnike, torej ne le subjektivnih dejavnikov (željo otroka), ko je skozi vrednostna merila iz določbe 141. člena DZ, ki v ospredje postavlja otroka, ki je nosilec pravice do stikov z obema staršema, presojalo s kakšnimi stiki se zagotavljajo koristi otroka.
Pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnika do zasebne lastnine ter njegove pravice kot potrošnika ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva pretehta slednja, saj ima tožnik v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ga ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke.
V fazi zavarovanja terjatve je treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka.
Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo.
Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izvirale iz pogodb o finančnem leasingu, sklenjenih med tožnico in prvo toženko. Pravilno tudi opozarja, da v kazenskem postopku ni bilo tako. V kazenskem postopku je bilo obravnavano razmerje med drugo toženko in tretjim tožencem. Kot kaznivo je bilo spoznano ravnanje druge toženke v razmerju do tretjega toženca (prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila A. A. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila s tem, da je B. B. spravila v zmoto, da je podpisal poroštveno izjavo z dne 1. 10. 2009, s katero se je zavezal poravnati obveznosti družbe C. d. o. o. do tožnice, s tem da mu je kot zakonita zastopnica omenjene družbe podala lažne informacije, da gre za financiranje zalog za servisno dejavnost). Po presoji pritožbenega sodišča se tožnica že iz tega razloga utemeljeno upira presoji, da je v konkretnem primeru podan zakonski dejanski stan iz 11. točke 394. člena ZPP.
V odločbi VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 se prvostopenjsko sodišče z vprašanjem obstoja napake volje, tj. zmote (46. člen OZ) ali prevare (49. člen OZ), v razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, ni ukvarjalo. Iz omenjene odločbe izhaja, da je presodilo, da sta zmota in prevara razlog za izpodbijanje poroštvene izjave, za kar je treba vložiti posebno tožbo. Zato se do navedb tretjega toženca v smislu ugotavljanja prevare ni opredeljevalo, kar pomeni, da odločba z dne 27. 5. 2013 sploh ne vsebuje ugotovitev, ki bi lahko bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Ne vsebuje npr. ugotovitve, da "druga toženka B. B. ni spravila v zmoto", da "mu ni podala lažnih informacij", ipd. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo, da je poroštvena izjava veljavna, ker zmota oziroma prevara ni podana (zahtevku je v razmerju do tretjega toženca ugodilo iz razloga, ker ta v posebnem postopku izjave ni izpodbil in ker v tem postopku ni zatrjeval ugovora ničnosti) in bi bilo zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v obnovljenem postopku v tem delu treba odločiti drugače. Pri tem je treba izpostaviti, da v pravdnem postopku tretji toženec tudi ni uveljavljal, da je tožnica ob podpisu poroštvene izjave za prevaro vedela ali bi morala vedeti (tako tretji odstavek 49. člen OZ).