Ima pa pritožba prav, da sodišče ne bi smelo presojati, ali je upravna enota upravičeno izdala potrdilo (iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ), da odobritev pravnega posla ni potrebna. Vrhovno sodišče RS je namreč že v načelnem pravnem mnenju iz leta 2012 zavzelo stališče, da je soglasje (odobritev) pristojne upravne enote dodaten pogoj k siceršnjim predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla, ki pa ga sodišče ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju.
Pritožbeno sodišče meni, da če sodišče ne sme odločati kot o predhodnem vprašanju o tem, ali so izpolnjeni pogoji po ZKZ, da odobritev pravnega posla ni potrebna, je toliko manj upravičeno odločati o tem, ali je upravna enota utemeljeno izdala potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna.
Zato niti pri menjalni niti pri mešani menjalno-prodajni pogodbi predkupna pravica ne more obstajati.
Če najemna pogodba za uporabo dodatne sobe ni bila sklenjena, drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uporabljal tujo stvar (dodatno sobo) v svojo korist. Zato lahko imetnik (osebno ali zanj pooblaščenec) ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.
Toženka ni uspela dokazati, da je o načinu uporabe sporne poti med njo in pravnim prednikom tožnice obstajal dogovor o uporabi sporne poti le za hojo, in da je drugačna uporaba poti bila storjena na skrivaj, z zvijačo oziroma zlorabo zaupanja.
Pritožnik navaja (ugovorne) razloge iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki bi jih lahko uveljavljal v ugovoru proti odpustu obveznosti, katerega pa ni vložil. Pritožnik ne more uspeti z navajanjem dejstev, ki bi utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljal pravočasno, to je v pravočasno vloženem ugovoru proti odpustu obveznosti.
Pogoj občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje je izpolnjen, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (šesti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZBPP in prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre).
Po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da je sporna sredstva res porabila in za kaj. Iz predloženih računov je razvidno le, da sta naslovljena na tožnico, kdaj sta bila izdana in za kakšen denarni znesek. Ne dokazujeta pa, da je tožnica računa res (v celoti) plačala in da ju je plačala sama. To bi lahko tožnica brez težav dokazala s predložitvijo potrdila o plačilu računov ali z izpisom prometa na transakcijskem računu, ki bi izkazoval plačilo izvajalcu storitev oziroma tožničin dvig gotovine v znesku, s katerim bi tožnica lahko plačala posamezen račun.
Tožba je pisanje, ki se toženi stranki vroča osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP). V primeru, če se naslovnik s pošto pisno dogovori o vročanju v poštni predal, se morajo poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala. Pisanje se mu vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Drugačna vročitev (vročitev mimo določbe 139.b člena ZPP) ni pravilna. Uporabnik in izvajalec poštnih storitev se v primeru osebnega vročanja po ZPP niti ne moreta veljavno dogovoriti o drugačnem načinu vročanja. Sodišče prve stopnje (oziroma pošta kot njegov izpolnitveni pomočnik) bi moralo tožbo toženki vročati osebno, torej po pravilih 142. člena ZPP. To v skladu z drugim odstavkom 139.b člena ZPP pomeni, da se vročitev pisanja iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP v poštni predal opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.
S predvidenimi stroški izvedenskega dela, oziroma posredno z dejstvom, da bo izvedenec za opravljeno delo plačan po urni postavki in predvideni porabi časa, sta predlagatelja soglašala pod predpostavko, da bo izvedenec naloženo delo opravil. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za odklonitev plačila izvedencu za opravljeno delo. Sodišče sme izvedencu odreči plačilo le, če bi šlo za očitno nestrokovno in neskrbno opravljeno delo.
Namen predpravdnega postopka z izvedencem je predpravdno pridobivanje informacij v obliki izvedenskega mnenja, če lahko ugotovitve izvedenca služijo izognitvi pravnemu sporu. Drugače kot v rednem pravdnem postopku, sodišče v tem postopku nestrinjanja z izvedenskim mnenjem ne presoja v okviru dokazne ocene (razen v primeru kasnejšega pravdnega postopka - glej tretji odstavek 268.a člena ZPP, po katerem lahko sodišče v pravdnem postopku le pod pogoji iz 254. člena ZPP postavi istega ali novega izvedenca, če je bil dokaz z izvedencem izveden skladno s tem členom). Lahko pa izvedencu na podlagi pripomb udeležencev postopka naloži dopolnitev izvedenskega mnenja.
Ker si tožnik ni pridržal pravice do pogodbene kazni, zaradi zamude te več ne more uveljavljati (251. člen OZ).
V skladu s 406. členom OZ se solidarnost na strani upnikov ne domneva, kar pomeni, da mora biti izrecno dogovorjena ali določena z zakonom.
Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik predložil predpravdno mnenje izvedenca. V zadevi Rp 58/2022 Okrajnega sodišča v Mariboru, je namreč v postopku zavarovanja bil pritegnjen izvedenec za zavarovanje dokazov, ki se nanaša na ugotavljanje hrupa in vibracij, ki jih povzroča toplotna postaja, pri tem pa je na podlagi slednjega tožnik uveljavljal, da vgrajene obloge niso primerne in zadostne.
Pri tem torej ne gre za vprašanje izpolnitev z napako, ampak za vprašanje neizpolnitev, saj namen, zaradi katerega je tožnik sklenil sporazum s toženko, ni bil izpolnjen
Prepričljivosti te dokazne ocene pa pritožba ne more izpodbiti z izpostavljanjem, da iz dokazov ne izhaja, da bi priča C. C. kot voznika videla ravno obdolženca, saj je glede na razloge izpodbijane sodbe izpostavljena priča navedeno potrdila z izpovedjo, da se je ves čas peljala za voznikom ter da je iz vozila na voznikovi strani ravno ob prihodu policistov izstopila oseba, s katero sta policista izvedla nadaljnji postopek, t.j obdolženi. Prav tako pa pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne more ovreči s trditvijo, da je priča A. A. potrdila, da je vozila ona, saj je ocena njene izpovedi kot neverodostojne po sodišču prve stopnje razumna in prepričljiva, ker iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da ne le, da njeno pričanje ni skladno s pričanji policistov in priče C. C. ter listinskimi dokazi v spisu, njeno pričanje ni skladno niti z izpovedjo obdolženca, saj sta glede poti vožnje osebnega vozila po vrnitvi v Celje izpovedovala drugače.