Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP.
Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi.
Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13).
Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe).
Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.
V sodni praksi in pravni teoriji je bilo že pojasnjeno, da sodišče stranke ni dolžno obvestiti, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; velja namreč, da bo narok opravljen, če stranka obvestila o preložitvi naroka ne prejme. To pomeni, da bi bila toženka tista, ki bi morala preveriti, ali bo glavna obravnava opravljena ali zaradi njenega opravičila preložena.
Za izvršbo so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku. Poziv sodišča upniku, da odgovori na očitno neobrazložen ugovor dolžnika, je bil nepotreben, saj v konkretnem primeru neodgovor upnika na ta poziv za sam izvršilni postopek ne bi imel nobenih negativnih posledic in bi sodišče sprejelo enako odločitev tudi, če na ugovor ne bi odgovoril. Četudi torej sodišče zmotno (nepotrebno) pozove upnika, mora pri končni odločitvi o stroških ostati v okviru materialnega prava, ki določa povrnitev stroškov na podlagi presoje vsebine same vloge. Siceršnje zmotno (nepotrebno) ravnanje sodišča prve stopnje ne more biti razlog za nadaljnjo kršitev.
Na naroku je izvedenec na zapisnik priglasil svojo nagrado in stroške, o katerih je sodišče odločalo z izpodbijanim sklepom. Priglasitev stroškov je običajno res izvedena preko stroškovnika ali računa, vendar pa zgolj dejstvo, da izvedenec sodišču v konkretnem primeru ni predložil posebne vloge s specifikacijo posameznih na naroku opravljenih dejanj, še ne pomeni, da do nagrade in stroškov ne bi bil upravičen. Iz zapisnika naroka je razvidno, da je izvedenec priglasil stroške "za podajanje izvedenskega mnenja na današnjem naroku skladno s Pravilnikom". Takšna priglasitev je dovolj jasna in določna, da je o njej mogoče vsebinsko odločiti. Višina nagrade za tovrstno delo izvedenca je namreč jasno določena v Pravilniku, ki ga mora sodišče uporabiti v okviru materialnopravne presoje, časovni okvir ustne podaje mnenja pa je razviden iz zapisnika opravljenega naroka.
Le v primeru razlogov za odložitev po 1. točki (bolnišnično zdravljenje), 2. točki (smrt ali hujša bolezen v ožji družini) ali 3. točki (neodložljiva poljska ali sezonska dela) prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki nastanejo pozneje, torej že po prejemu poziva, se lahko prošnja vloži tudi po tem tridnevnem roku, vendar pred dnevom, ko bi se obsojenec moral zglasiti na prestajanju kazni. Obsojenec v prošnji z dne 22. 11. 2024 slednjih razlogov ne uveljavlja (navaja namreč, da mora opraviti delo v splošno korist in se zglasiti na sodišče kot priča oziroma obdolženec, kar pa niso razlogi, navedeni v prvih treh točkah 24. člena ZIKS-1). Pritožba tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Ker je rok tri dni zakonski rok, na katerega ne vplivajo okoliščine, ki jih izpostavlja pooblaščenec obsojenca, je glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prošnje kot prepozne, pravilna.
Glede na to, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločalo o prošnji obsojenca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj je prošnjo zgolj zavrglo kot prepozno, takšna zgolj procesna odločitev, ne vpliva na odločanje o prošnji za posredovanje odločbe domačega sodišča v priznanje in izvršitev Republiki Hrvaški.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. čel ZPP) terja, da so predmet dokazovanja zgolj trditve strank, ki so dovolj konkretizirane. Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe navajal, da je drugi obrok v višini 1.5000,00 EUR dne 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 iz svojega transakcijskega računa plačala zanj njegova sestra A. A., ko pa je tožnica s prvo pripravljalno vlogo dokazala, da ne eno ne drugo ne drži, pa je navajal nova dejstva, in sicer da so v obdobju 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 on, B. B. ali A. A. tožnici plačali 1.500,00 EUR, pri čemer niti približno ni konkretiziral časovnega obdobja plačil, in predlagal izpisek iz transakcijskega računa tožnice za obdobje dveh let. Takšen dokazni predlog je presplošen (nesubstanciran) in predstavlja informativni dokaz, ki je nedovoljen. Zato njegova pravica do izjave ni bila kršena.
Zgolj žig odvetnika na kuverti, v kateri je bila poslana pritožba, slednjega ne more nadomestiti.
Tožnica si zmotno razlaga določbo 3. točko 7. člena Uredbe. Skladno s to določbo je namreč oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, če gre za civilnopravni zahtevek za odškodnino ali za vrnitev v prejšnje stanje, ki temelji na dejanju, zaradi katerega je bil začet kazenski postopek, pred sodiščem, kjer je bil začet ta postopek, če to sodišče po lastnem pravu lahko odloča v civilnopravnih zahtevkih. Navedena določba Uredbe ustvarja dodatno podlago za mednarodno pristojnost, v kolikor nacionalno pravo dovoljuje uveljavljanje zasebnih interesov v kazenskih postopkih, ter podeljuje kazenskemu sodišču, ki je začelo kazenski postopek, pristojnost za obravnavo civilnega zahtevka. Navedene določbe Uredbe torej ni mogoče uporabiti kot podlage za civilno tožbo pred katerimkoli drugim nacionalnim sodiščem, tudi če je bolj tesno povezano kot tisto, pred katerim je bil vložen kazenski zahtevek. Pogosto je možnost, da lahko tožnik toži toženca skladno s 3. točko 7. člena Uredbe, zaradi vključitve civilne tožbe v kazenski postopek, povezana z ugodnejšimi pravili glede dokazov in stroškov postopka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravdno sodišče upoštevaje 3. točko 7. člena Uredbe ni pristojno za obravnavo civilnega zahtevka, ampak bi bilo zanj pristojno kvečjemu kazensko sodišče, ki bi začelo kazenski postopek.
V ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera na pot nameščena veriga odločilno ovira tožečo stranko pri izvajanju soposesti poti. Gre za znatno spremembo obstoječega posestnega stanja, saj je tožnikov dostop do doma spremenjen zaradi nameščene ovire.
Predlog za odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih otroka je bil vložen skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev. V takih primerih 10. člen MKSOVO določa pritegnitev postopka o varstvu, vzgoji in stikih otroka k sodišču, pristojnemu za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev.
Sodišče se je pri ugotovitvi spornih pravno pomembnih dejstev utemeljno oprlo na najmočnejši in daleč najbolj primeren dokaz - strokovno analizo DNK vzorcev matere, otroka in očeta.
Odgovor na pritožbo je glede na očitno neutemeljenost pritožbe brez kakršnekoli argumentacijske vrednosti, zato kljub temu, da imata nasprotna udeleženca do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, s katero si nasprotna udeleženca v ničemer nista izboljšala ali utrdila svojega položaja, zato naj strošek za odgovor trpita sama (155. člen ZPP).
Vpogled v ta poročila staršema sicer ni dovoljen, a to ne pomeni, da se te izjave ne upoštevajo pri odločitvi. Sodišče mora pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka upoštevati otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (prvi odstavek 158. člena DZ). ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena določa, da sodišče v takem primeru dele izjave otroka povzame v obrazložitvi.