Za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je odločilno, da odvetnik tretjega toženca ni ravnal z zadostno skrbnostjo (že) pred hospitalizacijo in bolniško odsotnostjo in ni poskrbel za plačilo sodne takse za pritožbo tako, kot je poskrbel za opravo drugih procesnih dejanj (sprejemanje sodnih pošiljk, vložitev pritožbe).
Rok 30 dni za vložitev tožbe je strog prekluzivni rok, ki izhaja iz izjemne narave tožbe zaradi motenja posesti, saj z njo tožnik ne uveljavlja nobene pravice, ampak se zgolj zoperstavlja samovolji. To pa je na mestu le, če je storjeno v kratkem prekluzivnem roku. Ker gre za prekluzijo pravice, razlogi za zadržanje teka roka oziroma njegovo prekinitev, ki sicer veljajo pri zastaralnih rokih, ne pridejo v poštev.
Pri nesklepčni tožbi zamudni učinek lahko nastopi šele potem, ko tožba postane sklepčna. V času nastopa tega učinka, se je izkazalo, da drugi toženec v tem sporu ni pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša nanj.
SPZ v 119. členu določa, da v rezervni sklad denarni prispevek vplačujejo etažni lastniki, zato vprašanje, ali ima etažni lastnik stanovanje v posesti, na njegovo dolžnost vplačevati prispevek v rezervni sklad, ne vpliva (razen če lastnik s kom tretjim, npr. posestnikom stanovanja, sklene drugačen dogovor).
Pri na novo odmerjeni preživnini (kar so terjale ugotovljene spremenjene okoliščine) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 190. člena DZ, po kateri mora upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. Odmerjena preživnina temu ustreza, prav tako pa je pravilno porazdeljeno breme preživljanja med oba roditelja (189. člen DZ).
Ker je procesnopravno zmotno pritožbeno stališče, da je obsojenčeva navzočnost v postopku za preklic pogojne obsodbe obvezna, sodišče prve stopnje pa je tudi podvzelo potrebne korake v smeri pridobitve obsojenčeve razlage vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja v postopku za preklic pogojne obsodbe, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je s svojim ravnanjem obsojencu prekršilo ustavno zagotovljene procesne kavtele.
Pravica do izjave v postopku za preklic pogojne obsodbe je spoštovana, če je sodišče na razumen način poskušalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost v tem postopku.
Ko se postopku za preklic pogojne obsodbe očitno izmika, je dolžan obsojeni med drugim sprejeti breme nevročitve odločbe, izdane v njegovo škodo.
SEU je v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS dne 24. 10. 2024 izdalo sodbo (C-347/23), kjer je razsodilo, da je treba člen 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da je fizična oseba, ki sklene pogodbo o hipotekarnem kreditu za financiranje nakupa ene same stanovanjske nepremičnine, da bi jo odplačno oddajala v najem, zajeta s pojmom "potrošnik" v smislu te določbe, kadar ta fizična oseba deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da želi ta fizična oseba ustvarjati prihodke od upravljanja te nepremičnine, samo po sebi ne more pripeljati do izključitve navedene osebe iz pojma "potrošnik" v smislu navedene določbe. Če se torej fizična oseba ni ukvarjala z oddajanjem nepremičnin v najem, sklenitev pogodbe z namenom oddajanja ene stanovanjske nepremičnine in ustvarjanja dohodka iz tega naslova še ne pomeni, da ta oseba ni potrošnik v smislu te direktive.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da se okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena, niso bistveno spremenile. Res je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da morajo biti okoliščine bistveno spremenjene in da vsaka sprememba še ne upravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine, vendar v obravnavanem primeru ni mogoče prezreti vsaj tega, da so se predlagatelju po zadnji določitvi preživnine rodili še trije otroci, medtem ko nasprotna udeleženka ne preživlja več dveh polsester mld. A. A.
Upnik lahko po sedmem odstavku 74. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe le enkrat, nato pa lahko predlaga le podaljšanje dovoljenega odloga, kar pa mora predlagati pred iztekom roka in odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe. To pomeni, da ko je izvršba enkrat že odložena, pa upnik ponovno predlaga odlog izvršbe po poteku odloga, kot v obravnavani zadevi, tak upnikov predlog ni dovoljen, saj se v skladu s 74. členom ZIZ odlog lahko predlaga le enkrat.
S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.
Zatrjevani protokol poslovanja in vpisovanja zadev ni bil namenjen samemu sebi. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je omogočal organizacijo in kontrolo. To izhaja iz narave stvari. Zatrjevanje protokola je zato pomenilo zatrjevanje organizacije in možnosti nadzora nad delom prokurista. Ali je tožeča stranka imela urejen protokol vpisovanja zadev in če ga je imela kako je direktor na njegovi podlagi izvajal nadzor nad delom prokurista, je stvar dokazovanja, predvsem z zaslišanjem udeleženih.
Po definiciji prvega odstavka 21. člena ZNP-1 je nasprotni udeleženec oseba, proti kateri je predlog vložen. Družba (prvi predlagatelj) zato ni nasprotni udeleženec, temveč je po opredelitvi v prvem odstavku 21. člena ZNP-1 oseba, glede katere se vodi postopek. Predlagatelji tudi niso imenovali družbe kot nasprotnega udeleženca in ZNP-1 ne zahteva, da se mora nepravdnega postopka vedno udeleževati nasprotni udeleženec oziroma oseba z nasprotnim interesom. To je razlika s pravdnim postopkom. V nepravdnem postopku sodišče ureja razmerja med osebami, katerih interesi niso vedno nasprotni. To pomeni, da je lahko v procesnem smislu pri sodnem imenovanju poslovodje predlagatelj hkrati oseba, glede katere se vodi postopek.
Zainteresirane osebe so tiste, ki imajo pravni interes, da organ vodenja deluje, na primer člani poslovodnega organa, nadzornega sveta, upniki, delničarji (družbeniki).
Predlagatelji utemeljeno poudarjajo, da je izvedba naslednje skupščine (na kateri naj bi po stališču sodišča prve stopnje skupščina lahko imenovala poslovodjo) bodoče negotovo dejstvo, da je lahko čez 40 dni ali več in da je vse odvisno od konkretnega primera. Sodišče ne more prejudicirati kdaj bo lahko skupščina imenovala novega poslovodjo in zato odreči pravni interes drugemu ter tretjemu predlagatelju za sodno imenovanje. V skrajnem primeru lahko preteče več kot šest mesecev in tedaj bo v skladu s 7. alinejo prvega odstavka 521. člena ZGD-1 podan razlog za prenehanje družbe. Tega drugi in tretji predlagatelj očitno ne želita. Predlagatelji utemeljeno navajajo, da ZGD-1 ne pozna izjeme, da sodišče za nek kratek čas ne rabi imenovati poslovodje.
Zaradi pomena poslovodne funkcije je imenovanje poslovodje pri družbi z omejeno odgovornostjo vedno nujno, če se družbeniki ne morejo sporazumeti o njegovem imenovanju. Zahteva sodišča prve stopnje po natančnem konkretiziranju poslov družbe je prestroga.