zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - pravni pouk - jezik, ki ga obdolženec razume - odvzem prostosti - tolmač - načelo in dubio pro reo - načelo proste presoje dokazov
Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
ZFPPIPP člen 55, 126, 223, 223/3, 235, 235/3, 239, 239/1-2. ZZRZI člen 52, 53, 54, 55, 60, 60/1, 60/4.
stečajni postopek nad invalidskim podjetjem - sklep o začetku stečajnega postopka - status invalidskega podjetja - predhodno soglasje Vlade RS - domneva insolventnosti - pasivna procesna legitimacija - procesna predpostavka za začetek postopka - vpis podatkov v sodni register - neusklajena zakonska določila - pravila razlage - lex posterior derogat legi priori - procesna legitimacija za vložitev pritožbe v insolventnem postopku - družbenik dolžnika - novela ZFPPIPP-H - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
ZZRZI izrecno ne ureja obveznosti vpisa dodatne oblike v sodni register za invalidsko podjetje, prav tako to ne izhaja iz Pravilnika o invalidskih podjetjih.
ZFPPIPP kot temeljni zakon na področju insolventnosti določa predhodno soglasje Vlade RS kot procesno predpostavko za začetek stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba četrtega odstavka 60. člena ZZRZI, na podlagi katere v skladu s četrtim odstavkom 60. člena ZZRZI status invalidskega podjetja ali zaposlitvenega centra preneha (že) z uvedbo stečajnega postopka, ni usklajena z določbo tretjega odstavka 223. člena ZFPPIPP. Nejasnost je treba rešiti z ustreznimi pravili razlage, sprejetimi v pravni teoriji in sodni praksi, da dosežemo skladnost pravne ureditve, v konkretnem primeru z argumentom koherentnosti, argumentom specialnosti in časovnim argumentom. Upoštevaje navedeno je treba uporabiti ZFPPIPP kot poznejši predpis, ki velja od 15. 1. 2008 in katerega osnovni namen je ureditev postopka insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami in njegove posledice.
Glede na tretji odstavek 223. člena ZFPPIPP je po prisoji pritožbenega sodišča izostanek predhodnega soglasja Vlade RS kot procesne predpostavke za vodenje stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem kršitev postopka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, ki pa jo je mogoče odpraviti. Tudi glede procesnih predpostavk je primarna odgovornost strank, da priskrbita ustrezno trditveno in dokazno podlago. Dokazno breme je praviloma na predlagatelju, saj slednji želi doseči vsebinsko odločitev o zahtevku.
Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov.
Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo.
Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.
Prvostopenjsko sodišče je namreč obravnavalo in upoštevalo navedbe zasebne tožilke, da je trditve obtoženca razumela kot napad nanjo osebno, vendar je prav tako pojasnilo, zakaj njenemu stališču ne more slediti. Izjavo obtoženca je ustrezno štelo kot naperjeno zoper osebo, ki opravlja javno funkcijo, zaradi česar mora biti pripravljenost zasebne tožilke na kritiko v zvezi z njeno funkcijo primerno večja. Nenazadnje povpraševanje in interes medijev o upravičenosti bolniške odsotnosti zasebne tožilke prav tako potrjuje, da so bile inkriminirane izjave dane znotraj konteksta njene primernosti kot osebe, vredne zaupanja za opravljanje funkcije predsednice turistične zveze in ne z namenom poniževanja ali izpostavljanja osebnih okoliščin zdravstvenega stanja zasebne tožilke.
Pritožbeno sodišče zgolj dodatno poudarja, da je pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena namreč presoja, ali je prišlo do nedopustnega posega v pravico do varstva časti in dobrega imena odvisna tudi od tega, koliko je posameznik vpet v javno funkcijo, temu sorazmerno pa mora trpeti posege na račun svobode izražanja drugega, povezane s kritiko, ki izhajajo iz opravljanja konkretne javne funkcije.
ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74.
stroški postopka - socialni spor - upravni postopek
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00081852
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 87/1, 193. ZIZ člen 11, 11/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 23.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - pojasnilna dolžnost - pogoj reverzibilnosti - načelo lojalne razlage - sklicevanje na sodbo SEU - stopnja verjetnosti - načelo kontradiktornosti - hitrost postopka - dokaz z zaslišanjem prič - nadomestilo koristi
V zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe).
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.
Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti. Ne glede na to, pa tudi navedene določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.
V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 51.613,49 EUR.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker zatrjevano ravnanje toženke temelji na zakonu in zato ni samovoljno ter protipravno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081932
ZIZ člen 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273.
kršitev pravice do izjave - pravica do učinkovite obrambe - preuranjena odločitev - odprava kršitev - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - predlog za izdajo začasne odredbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - restriktiven pristop - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - kriterij nujnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - grozeča škoda - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - razlaga zakona v smislu določb direktive - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - slabo finančno stanje dolžnika - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - pravica do sodnega varstva - ustrezna trditvena podlaga - dokazni predlog za zaslišanje priče
Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče izvede le "dokazno oceno" trditev. Za to ne v ZPP ne v ZIZ ni podlage.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082524
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2. URS člen 29.
kaznivo dejanje ponarejanje listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice obdolženca do obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zaslišanje obremenilne priče - kršitev kazenskega zakona
Okoliščina, da se zagovorniki s stališčem prvostopenjskega sodišča glede presoje verodostojnosti posamezne priče ne strinjajo, pa na pravilnost sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov ne more imeti pritožbeno pričakovane teže. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu pred sodiščem prve stopnje pravica do obrambe v zvezi z izvajanjem dokazov v njegovo korist ni bila kršena, prav tako pa ni zaznalo kakšne relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00082061
ZPSVIKOB-1 člen 1, 1-1, 3, 3/1, 4, 4/1, 5, 5/1, 6, 6/1, 27, 27/1, 48, 48/1. ZPSVIKOB člen 9, 45. ZBan-1 člen 253a, 261a. OZ člen 10, 131. ZPP člen 191, 191/2, 191/3, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 26.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - podrejene obveznice - varstvo oškodovanca - imetnik podrejenih obveznic - plačilo odškodnine - razveljavitev zakona z odločbo Ustavnega sodišča - nov zakon - nadaljevanje prekinjenega postopka - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - izključna pristojnost - razširitev tožbe - tožba proti poslovnim bankam - tožba zoper Republiko Slovenijo
ZPSVIKOB-1 ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno prisojnost sodišč in posebna postopkovna pravila. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, po posebnih postopkovnih pravilih. Za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.
odobritev procesnih dejanj pravdno nesposobne stranke s strani njenega skrbnika - naknadna odobritev procesnih dejanj - zakonito zastopanje pravdno nesposobne stranke - zastopanje po zakonitem zastopniku - pravilno zastopanje v postopku - vloga brez pravnih učinkov - ugotovitev dejstva - fikcija umika pritožbe - pravdna sposobnost stranke - procesna sposobnost stranke - imenovanje novega skrbnika
Če so pomanjkljivosti v zvezi z zastopanjem pravdno nesposobne osebe odpravljive, sodišče ukrene, kar je treba, da bo pravdno nesposobna stranka pravilno zastopana. Navedeni 81. člen ZPP določa izjemo od splošnega pravila, da pravdno stranko zastopa zakoniti zastopnik, ki zanjo opravlja pravdna dejanja, ki jo je zato treba razlagati ozko. To pomeni, da se ta določba uporablja zgolj v primerih, ko zakoniti zastopnik še ni seznanjen s postopkom. Ko pa se s postopkom seznani, pa je zakoniti zastopnik tisti, ki je dolžan skrbeti za pravice in interese pravdno nesposobne stranke. Zato sodišče dejanj, ki jih opravi pravdno nesposobna oseba, ne pošilja zakonitemu zastopniku v odobritev. Dejanje, ki ga opravi procesno nesposobna oseba sama, je obremenjeno s pomanjkljivostjo, ki je ni mogoče odpraviti z naknadno odobritvijo zakonitega zastopnika.
Vloga pravdno nesposobne osebe nima pravnih učinkov. Ker ne gre za nobenega izmed položajev iz 343. člena ZPP, sodišče takšne vloge ne zavrže, temveč zgolj ugotovi obstoječe pravno dejstvo.
Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri izpodbijane odškodnine ustrezno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe in sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - pravica do izjave - enako varstvo pravic
Izvedenec je v svojem mnenju z dne 30.9.2024 res presodil, da storilec zaradi prisotnih formalnih in vsebinskih motenj mišljenja ni sposoben biti zaslišan na naroku po drugem odstavku 496. člena ZKP, saj bi si tudi sámo zaslišanje razlagal pod vplivom motenj mišljenja.Navedeno pa ne pomeni, da se storilcu zaradi njegove nezmožnosti udeležbe na naroku sploh ne bi niti vročalo dopolnilnega izvedenskega mnenja in poročila o izvajanju ukrepa, saj se mora imeti možnost z njima seznaniti in se do njiju opredeliti.
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/2, 12/2-2, 12/3, 12a, 12a/5, 16, 29. ZPP člen 7, 108, 108/4, 212.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc - poziv za dopolnitev predloga za taksno oprostitev - zavrženje nedopolnjenega predloga - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - nepravilna odmera sodne takse - sodna taksa za pritožbo - motenje posesti
Osebni podatki družinskih članov stranke iz 2. alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 so obvezna sestavina predloga. V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in morda z njimi povezane preživninske obveznosti). Morebiten dvom v pravilnost podatkov o družinskih članih (ali stranka ima oziroma nima družinskih članov, ki jih je treba upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev) je že del vsebinske obravnave predloga.
neupravičena obogatitev - pritožbene novote - gospodarski spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog
Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).
Ne glede na to, da je prekrškovni organ o obeh prekrških odločil z isto odločbo, gre še vedno za dva različna prekrška, ki naj bi bila storjena z dvema različnim dejanjema, zato plačilo globe za en prekršek ne vpliva na dovoljenost zahteve za sodno varstvo za drug prekršek. Tudi sicer je bil storilcu za prekršek po šestem odstavku 110. člena ZPrCP izrečen opomin, določbo 57.c člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pa je mogoče uporabiti le, če je storilcu izrečena globa.
pritožba zoper sodbo - vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre, ne glede na obdolženkino obžalovanje prekrška, za osebo, ki je očitno nagnjena k ponavljanju prekrškov in to istovrstnih prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, (celo v času, ko še ni potekla preizkusna doba po sklepu EPVD 657/2023 z dne 20. 9. 2023, s katerim ji je bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), kar kaže na voznico, katere osebnost in njeno prejšnje življenje ter narava in pomen očitane kršitve vodijo k zaključku, da je za varnost cestnega prometa začasen odvzem vozniškega dovoljenja neogibno potreben.
Zato tudi s pritožbenim izpostavljanjem potrebe po vozniškem dovoljenju zaradi preživljanja sebe in hčere, pritožnica ne more biti uspešna, saj je ob tako ugotovljenih dejstvih sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za varnost ljudi in premoženja pred ogrožanjem v cestnem prometu začasen odvzem vozniškega dovoljenja neizogibno potreben oziroma da vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja obdolženki ne bi bila v skladu z zagotavljanjem varnosti cestnega prometa.
podrejene obveznice - sklep o nadaljevanju postopka - sklep o nepristojnosti - izključna krajevna pristojnost - zahtevek za povrnitev škode - sodno varstvo zoper odločbe Banke Slovenije - nezakonita odločba - Banka Slovenije
Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožnikom se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njihovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00088975
KZ-1 člen 34, 34/1, 115, 115/1, 123. ZKP člen 100, 105, 105/2, 287, 287/1, 288, 288/1, 304a, 307, 307/3, 327, 328, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-8, 371/1-11, 374, 374/4. ZVOP-2 člen 76, 80. URS člen 15, 15/3, 22, 29, 35, 38. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.
uboj - poskus uboja - dokazna ocena - nestrinjanje z dokazno oceno - prepir - udarec v glavo - napad z nožem - direktni naklep - dokazanost naklepa - pravna opredelitev kaznivega dejanja - pravica do poštenega sojenja - enako varstvo pravic - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - narok za glavno obravnavo - izvedba naroka za glavno obravnavo - pripor - privedba - spremljanje pravosodnih policistov na narok - ovira za opravo procesnega dejanja - videokonferenca - navzočnost obdolženca na glavni obravnavi - komunikacija z zagovornikom - izločitev dokazov - video posnetek kot dokaz - (ne)dovoljen dokaz - videonadzor - videonadzor javnih površin - izvajanje videonadzora - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - varstvo pravic zasebnosti - pričakovana zasebnost - osebni podatki - uresničevanje in omejevanje pravic - načelo sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - odmera kazni - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - napotitev oškodovanca na pravdo
Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024).
Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zasebnosti, tako na zasebnem ali javnem kraju, večkrat uporabilo t.i. koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to objektivno opravičljivo. Na objektivno opravičenost posameznikovega pričakovanja zasebnosti na javnem kraju vplivajo med drugim stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je bil pod videonadzorom, (ne)prikritost kamer in izvajanja video nadzora, domet oziroma razsežnosti videonadzora z ozirom na njegov normalni in pričakovani namen, medtem ko lahko teža in narava kršitve zakona, ki ureja varovanje osebnih podatkov (ZVOP-2) vplivata na to, ali bo posameznik zaradi nje prostor dojemal drugače, to je kot bolj zasebnega. Vrhovno sodišče RS pa je večkrat zapisalo tudi, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.