Sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo pridobitnih sposobnosti obeh staršev. Neustrezno je nalaganje otrokom, ki se redno šolajo, da prispevajo k svojemu preživljanju. Zato predlagateljica v pritožbi pravilno opozarja, da je dolžnost preživljanja, v konkretnem primeru dijaka, ki obiskuje srednješolsko izobraževanje, na starših.
Pri odločitvi o dolžnosti obiskovanja Društva za nenasilno komunikacijo v Mariboru kot pomoči pri njegovem odraščanju in ne kot kazen, saj to vzgojni ukrep ni, kar je ustrezno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je smiselno v ospredje postavilo mladoletnikovo potrebo po obvladovanju jeze, torej brzdanja lastnih emocij, kar ga bo odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Navodilo namreč mora biti takšno, da usmerja in spodbuja mladoletnikovo nadaljnjo vzgojo in razvoj, pa tudi tako, da ga mladoletnik lahko izpolni in ga je mogoče nadzirati. Posebej učinkovito bo tedaj, če bo konkretno in natančno ter čim bolj v skladu s potrebami mladoletnikove prevzgoje.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. Tožnica pa takšnega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke v zemljiški knjigi in bi ji pri tem nastala škoda, ni sklenila.
Za presojo pasivne legitimacije v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah v času lastninjenja. Lastnik nepremičnine je postala fizična oziroma pravna oseba, ki je ob uveljavitvi zakona imela na nepremičnini pravico uporabe in je na njej dejansko izvajala to pravico (2. in 3. člen ZLNDL). Tisti, katerega pravica uporabe se je 25. 7. 1997 ex lege pretvorila v lastninsko pravico, je pridobil lastninsko pravico na originaren način. Pred lastninjenjem pa se je pravica uporabe prenašala tudi izvenknjižno. Za veljavnost prenosa oziroma priznanja pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zemljiškoknjižni podatki pa takrat velikokrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.
Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči upravni postopek, ki teče ločeno in ne vpliva avtomatično na podaljšanje roka v tekočem sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je tako pritožnika na podlagi določb 108. člena ZPP in skladno z določbami 180., 105. in 180.a člena ZPP v sklepu z dne 10. 10. 2024 ustrezno in obrazloženo pozvalo na dopolnitev tožbe, mu za to postavilo 15-dnevni rok rok in ga opozorilo tudi na pravno posledico (šesti odstavek 108. člena ZPP), če tega v dodeljenem roku ne bo storil, kot tudi, da mora biti vloga vložena v ustreznem številu izvodov (prvi odstavek 106. člena ZPP). Pritožnik tožbe z dne 4. 6. 2024 v dodeljenem roku v sklepu z dne 10. 10. 2024 ni dopolnil v skladu z navodili sodišča prve stopnje, prav tako tudi pred iztekom sodnega roka ni zaprosil za njegovo podaljšanje, kar bi sicer na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZPP lahko storil. Zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo z dne 4. 6. 2024 utemeljeno zavrglo kot nepopolno (četrti odstavek 108. člena ZPP).
Ker tožnik tudi po predhodnemu pozivu sodišča prve stopnje v postavljenem roku ni dopolnil dejanskih tožbenih navedb, da bi bilo mogoče razbrati, kaj s tožbenim zahtevkom zasleduje, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP), na takšno posledico pa je sodišče prve stopnje tožnika tudi predhodno opozorilo (šesti odstavek 180. člena ZPP).