Sodišče prve stopnje je za ugotovljena ravnanja - ukrepe toženke v zvezi z anonimnim pismom - le zaključilo, da predstavljajo trpinčenje, ne da bi navedlo razloge, ki so narekovali takšno presojo. Kot že navedeno, posamezna ravnanja ne pomenijo trpinčenja, zato je bistvena obrazložitev, zakaj kot celota objektivno ustrezajo tej opredelitvi. Navedeno je v izpodbijani sodbi povsem izpadlo, tako da izostanek razlogov o odločilnih dejstvih onemogoča njen pritožbeni preizkus, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kljub razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pritožbeno sodišče opozarja na s strani toženke izpostavljeno enostransko presojo (domnevno spornih) ravnanj zgolj na podlagi trditev in dokazov tožnic. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tožnici s svojimi izpovedmi potrdili njune trditve, ki so se nanašale na osamitev od vodje in ostalih delavk v kadrovski službi (verbalno in s premestitvijo v drugo pisarno), odvzem nekaterih pooblastil za opravljanje dela in prikrito prisilo pri izvedbi poligrafskega testiranja, pri čemer ni dokazno ovrednotilo izpovedi prič, ki so izpovedale drugače, da medsebojni odnosi že pred anonimnim pismom niso bili dobri in da jih je ta dogodek le še zaostril ter da je bila po seznanitvi vodja kadrovske službe zadržana do vseh delavk. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da slabih odnosov v delovnem okolju samih po sebi ni mogoče opredeliti za trpinčenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o verbalni osamitvi tožnic ni skladna z ugotovitvijo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženka komunikacije obeh tožnic z vodjo kadrovske službe ni omejila, da bi šlo za prepovedano omejevanje komunikacije, ampak kot previdnostni ukrep po uveljavljanju trpinčenja s strani tožnic.
Ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb.
Ob sklepanju pogodbe je poleg ZPotK veljal tudi ZVPot, ki pri opredelitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik kot informacijsko in pogajalsko močnejša stranka ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem. Poskrbeti mora torej za prenos tistih informacij, ki bodo (povprečnemu) potrošniku omogočili enakovreden pogajalski položaj. Da zahteva po lojalnem in pravičnem sodelovanju ponudnika vključuje upoštevanje potrošnikovih interesov, izhaja tudi iz 16. uvodne izjave Direktive 13/93. Dolžnost informiranja potrošnika tako ni določena za nazaj, ampak je veljala že ob sklenitvi pogodbe.
Ker je za presojo odločilen kriterij povprečnega potrošnika, obseg dolžnega pojasnila ni odvisen od stopnje kreditojemalčeve izobrazbe.
Toženec, ki ga v postopku zastopa pooblaščenec, je tekom postopka umrl. Ker pooblastilo za zastopanje v pravdi s smrtjo stranke ne preneha, se postopek kljub strankini smrti brez prekinitve nadaljuje z njenim pooblaščencem, ki zastopa dediče, dokler mu ti pooblastila ne prekličejo (100. člen ZPP). Pravdno pooblastilo torej s smrtjo pooblastitelja ne ugasne. Na mesto pooblastitelja stopijo dediči, ki so v tistem trenutku še neznani, vendar pooblaščenec že deluje zanje. Glede na to, da dediči pooblastila pooblaščencu niso preklicali, jih pooblaščenec po pokojnem tožencu zastopa od trenutka toženčeve smrti dalje. Dediči so namreč univerzalni pravni nasledniki in pokojnikova zapuščina preide na dediče v trenutku smrti.
Sodišče je storilo napako pri subsumpciji svojih ugotovitev glede tega, ali prestani strah v konkretnem primeru upravičuje tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je ocenilo, da je bil ta strah glede na vse okoliščine premalo intenziven, preveč neznaten, da bi upravičeval denarno odškodnino. Napačno je tudi presodilo račun kot izkaz škode zaradi nastalih stroškov za varovanje.
Ne glede na težave z neuporabnim hišnim predalčnikom je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se šteje vročitev tožencu za opravljeno 5. 10. 2023, ker mu je bilo 20. 9. 2023 puščeno obvestilo o pošiljki, na katerega ni reagiral, pošiljka sama pa zaradi neuporabnega predalčnika kasneje ni bila puščena v njem. Na navedeno je bil pravilno opozorjen, tako s strani Pošte kot tudi s strani sodišča. S strani slednjega je prejel tudi poizvedbo, ki mu je bila puščena na vratih. Z golim zanikanjem, da ničesar ni prejel, ne more uspeti, še zlasti ne zato, ker trdi, da je njegov predalčnik ves čas v redu v funkciji in da ga je pregledoval.