CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00006548
ZOZP člen 17, 17-1. OZ člen 149, 150, 151, 152, 153, 153/2, 964, 965. ZPP člen 7, 286b, 286b/2, 339, 339/2, 339/2-14.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - obvezno zavarovanje v prometu - odgovornost zavarovalnice - odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - objektivna odgovornost - zavarovalni primer - trditveno in dokazno breme za nastanek zavarovalnega primera - porazdelitev dokaznega bremena - obstoj zavarovalnega primera - zavarovalno kritje - ugovor nenastale pravice - dokazovanje z izvedencem - pravočasnost dokaznega predloga - pravočasno uveljavljanje kršitev pravdnega postopka - nasprotna izvedenska mnenja - nasprotja in nejasnosti v izvedenskem mnenju - pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju - način nastanka poškodb - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - znižanje dokaznega standarda - dokazna stiska
V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že izrekla, da v okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera sodi tudi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Zavzeto je bilo stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo na "drugačen način", nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode, to pa narekuje sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Z vidika pravil o porazdelitvi dokaznega bremena navedeno pomeni, da je na tožeči stranki breme, da dokaže nastanek zavarovalnega primera, kar vključuje tudi zatrjevani način nastanka zavarovalnega primera, na toženi stranki pa je dokazno breme, da so podane okoliščine, ki po pogodbi in zakonu izključujejo zavarovalno kritje, zaradi česar tožeča stranka sploh nima pravice do odškodninskega zahtevka.
Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da ni imelo nobenega sprejemljivega razloga, da bi bolj verjelo enemu ali drugemu mnenju, še posebej, ker z znanjem za raziskavo prometnih nezgod ne razpolaga, in ob ugotovitvah, da sta izvedenca ob istih podatkih o nezgodi in ob enotnih pravilih stroke prišla do nasprotnih ugotovitev. Zaradi nasprotujočih si mnenj je sodišče sprejelo dokazni predlog tožnika in postavilo izvedenca medicinske stroke z nalogo, da ugotovi, ali je na podlagi poškodb obeh udeležencev mogoče zaključiti, kje sta se nahajala v času nezgode.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, ko mnenja izvedenca specialista sodne medicine in specialista splošne kirurgije ni sprejelo. Sporne okoliščine v tem mnenju niso bile dokončno razjasnjene, s tem pa je prišlo do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima odločilnih razlogov.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z neizvedbo dokaza za zaslišanje detektiva nepravilno uporabilo določbo 286.a člena ZPP. Drži, da je tožena stranka zaslišanje detektiva predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo, to je po poteku roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku. Ni pa mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da ne gre za dokaz, ki ga tožena stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla predlagati. Zato je bil dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje detektiva, ki ga je tožena stranka podala na prvem naroku za glavno obravnavo, pravočasen. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza in je s tem toženi stranki odvzelo možnost, da dokaže očitek, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - določitev stikov z otrokom - določitev preživnine - višina preživnine - preživninske potrebe otroka - dokaz z izvedencem
Za oceno preživninskih potreb ni bistveno spreminjanje otrokovih dejavnosti (npr. zamenjava baleta s fitnesom), ali opustitev plavanja oziroma glasbene šole. Povsem življenjsko je, da potrebe niso stalne in da varirajo. Celovitosti življenja ni mogoče preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Prav zato so potrebe določene okvirno.
Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kot ključni dokaz izpostavilo potrdilo o odjavi tožnice iz zavarovanj z dnem 1. 10. 2012, saj ravno ta jasno dokazuje, da je tožnica od 29. 9. 2012 do 1. 10. 2012 še imela status zaposlene osebe. Z naslednjim dnem se je upokojila, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odpravnino ob upokojitvi.
Komisija je izdelala pisno izvedensko mnenje, njen član pa je bil zaslišan na glavni obravnavi spornega dne. Čeprav je bil član Komisije istega dne na sodišču prve stopnje zaslišan še v drugem socialnem sporu in mu je bila v nagrado za ustno podajanje mnenja na tem drugem naroku priznana tudi nagrada za čas odhoda s sodišča, mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno priznalo tudi nagrado za čas odhoda iz sodišča.
Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb na odločilna dejstva sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ampak je v celoti sledilo izpodbijanima odločbama in jih štelo za pravilni in zakoniti. Pri tem je spregledalo, da je tožnica do 11. 7. 2015 imela formalno prijavljeno začasno prebivališče v Sloveniji. Sodišče je nekritično kot relevantno štelo samo to, da je tožnica v času šolanja, pri čemer ji je bila Zoisova štipendija priznana za šolanje v tujini, imela začasno prebivališče v tujini.
Oškodovancu ZMŠD B. je škoda nastala zaradi ravnanja obeh obdolžencev, zato sta jo (oba) obdolženca skupaj, kot sostorilca kaznivega dejanja, dolžna plačati do celotnega zneska 3.010,25 EUR, in sicer v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Zato ni potrebe po natančnejši opredelitvi v posebnem pogoju (koliko naj plača kateri izmed obdolžencev), ker se bosta le s plačilom celotnega zneska (v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe) izognila preklicu pogojne obsodbe.
Zakon ne predpisuje ničesar o tem, kako visoka mora biti varščina.
Izhajati je potrebno iz stališča, da mora biti tudi začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi. Tako višine varščine ni mogoče določati glede na vrednost nepremičnine, katere odtujitev in obremenitev je dolžniku prepovedana z začasno odredbo, ampak glede na višino zavarovane terjatve, pri čemer to ne pomeni, da mora varščina doseči višino celotne terjatve, to je glavnice z obrestmi in stroški.
Ni potrebno, da bi bil znesek varščine tolikšen, da bi bilo mogoče iz njega popolnoma poravnati terjatev. Zadošča toliko, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava.
ZPP člen 105, 108, 108/5.. ZDSS-1 člen 19, 66, 73.
zavržena tožba - nepopolna tožba
Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbami ZPP in ZDSS-1, tožnik pa tožbe v postavljenem roku, niti kasneje, ni popravil in ni predložil dokončne odločbe tožene stranke, ki jo izpodbija, zato je pravilno in utemeljeno tožbo na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP zavrglo.
Tožnica je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, saj so bila z izdajo drugostopenjske sodbe izčrpana redna pravna sredstva in je postopek pravnomočno končan. Zato je sodišče prve stopnje ob preizkusu pritožbe skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožnice zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča kot nedovoljeno pravilno zavrglo.
ZPP člen 311, 311/1.. ZIU člen 9, 9/2.. ZSPJS člen 3, 3/3.. ZSPJS-L člen 16, 17.
plačilo razlike plače - časovne meje pravnomočnosti - pravica do izjave - plača - sodnik
Časovne meje pravnomočnosti opredeljujejo trenutek, ki ga sodišče ob ugotavljanju dejanskega stanja še upošteva pri izdaji sodbe. To je v slovenskem pravu trenutek zaključka glavne obravnave, torej zadnji mogoči čas, v katerem lahko stranki še navajata dejstva in predlagata dokaze, ki nastanejo med postopkom. Pravnomočnost se ne nanaša na tisto in ne zajema tistega, kar se je zgodilo kasneje (po zaključku glavne obravnave). Časovne meje pravnomočnosti se torej nanašajo le na dejansko, ne pa tudi na pravno podlago.
Vprašanje mej pravnomočnosti je pravno vprašanje. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku, katere odraz je tudi dolžnost sodišča, da odgovori na strankine navedbe.
Predmet spora je vprašanje, ali je tožena stranka tožniku zakonito, kljub izdanim odločbam predsednika sodišča, kjer tožnik opravlja sodniško službo, po določbah zakona izplačevala nižjo plačo. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na tretji odstavek 3. člena ZSPJS, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.
Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da si je poškodoval roko, ko je vozilo potegnilo, sam pa je imel roko še na avtu. Dejstvo, da je najprej zatrjeval, da so vrata zaloputnila, nato pa, da je prišlo do poškodbe, ko je avto potegnil, sam pa se je še držal za vrata, ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Opis dogodka je bil nekoliko spremenjen, vendar na prvem naroku in to možnost je potrdil izvedenec medicinske stroke.
izjavljena volja - razlaga pogodbe - prava volja - izjava volje - načelo vestnosti in poštenja - skrbnost
Iz prvega odstavka 82. člena OZ izhaja pravilo pri razlagi pogodb, in sicer, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Izjava volje ima takšno vsebino, kot jo je nasprotna stranka smela razumeti. Odločilni so zato objektivni kriteriji.
ZPP člen 215, 215/1, 215/2. ZD člen 32, 210, 210/1, 210/2.
preložitev naroka - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev na pravdo - dejansko vprašanje - pravno vprašanje - razlaga oporoke - prava volja oporočitelja - izločitev iz zapuščine
Pritožnica zmotno meni, da med strankama ni sporno nobeno dejstvo ter da gre zgolj za vprašanje materialnega prava - razlago oporoke. Po eni strani trdi, da ji parcela X po oporoki ne pripada, po drugi pa z obširnimi navedbami prepričuje sodišče, da je bila zapustnikova prava volja taka, da se ta parcela ne deli od parcele Y, na kateri stoji hiša in ki po oporoki pripada njej. Sodedinja trdi nasprotno, kar pomeni, da vsaka od dedinj ponuja tako razlago oporoke, ki bi pripeljala do zanjo ugodne rešitve. Vprašanje, ali je parcela X v oporoki namenjena pritožnici ali sodedinji, je glede na trditve udeležencev v tem zapuščinskem postopku torej najprej dejansko, šele nato pa pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo voljo oporočitelja.
ZPIZ-2B člen 7, 39a. ZPIZ-2 člen 18, 27, 27/5, 29, 38, 399.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 je za leto 2016 določen splošni pogoj za upokojitev, če zavarovanec izpolnjuje starost 59 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na to, da tožnikova povečana zavarovalna doba znaša 5 let in 6 mesecev, se skladno z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2 starostna meja 59 let in 4 mesece tožniku lahko zniža za 5 let in 6 mesecev na račun benifikacije in sicer na starost 53 let in 10 mesecev. Takšne starosti pa tožnik ni dopolnil. Tožnik je na dan vložitve zahteve 26. 2. 2016 namreč dopolnil 51 let in 4 mesece starosti. To pa pomeni, da tožnik na dan 26. 2. 2016 ne izpolnjuje enega izmed kumulativno zahtevanih pogojev za pridobitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za izplačilo 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2B.
izločitvena pravica na nepremičnini - overjeno zemljiškoknjižno dovolilo - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini
Na podlagi med pravdnima strankama nespornega dejstva, da tožeča stranka od tožene stranke ob sklenitvi prodajne pogodbe 28. 3. 2014, niti kasneje ni pridobila oziroma ji ta ni izročila overjenega zemljiškoknjižnega dovolila za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na tožečo stranko, kar tudi pritožbeno ni izpodbijano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da razpolagalni pravni posel za navedeno nepremičnino še ni bil izveden in lastninska pravica na tožečo stranko ni bila prenesena, zato tožeča stranka nima izločitvene pravice po 22. členu ZFPPIPP.
pogodba o najemu sefa - odstop od pogodbe - neplačevanje najemnine in stroškov - izpraznitev sefa - naslov za vročanje
Postopanje predlagateljice v zvezi z odstopom od pogodbe je bilo skladno z določbami pogodbe o najemu sefa in splošnimi pogoji za poslovanje s samopostrežnimi sefi. Nasprotni udeleženec je bil ustrezno obveščen in pozvan k plačilu zaostalih obveznosti. Ker jih ni poravnal, so, upoštevaje ostale pravilne ugotovitve, podani pogoji za odprtje sefa.
ZGD-1 člen 339, 339/1. ZBan-2 člen 207, 208, 209, 220, 221, 222. Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 točka 37. Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 člen 92/1-a, 92/1-c.
sprememba sklepa skupščine - pravica družbenika do udeležbe na bilančnem dobičku - nujnost posega v pravico do bilančnega dobička - minimalna kapitalska ustreznost banke
Bistvo delniške družbe kot kapitalske družbe je v tem, da zbira (ob ustanovitvi in tudi kasneje v fazi delovanja) kapital (običajno denarna sredstva) na prostem trgu. Vlagateljem (tretjim osebam) ta pravna kapitalska institucija ponuja možnost, da namesto, da prosta denarna sredstva deponirajo pri bančni inštituciji (in se nadejajo koristi v višini zagotovljenih obresti), ta sredstva vložijo kot osnovni vložek v osnovni kapital delniške družbe. S tem korporacijskim aktom postane posamezni vlagatelj delničar delniške družbe, katerega prvenstveni premoženjski interes je v tem, da bo donos njegovega vložka v delniško družbo čim večji, gotovo pa večji od tistega, ki bi ga dobil, če bi denar shranil pri banki. Zaradi tega je pravica do dela bilančnega dobička najpomembnejša premoženjska pravica delničarja. To premoženjsko pravico ščiti korporacijska zakonodaja (ZGD-1), enako kot varuje premoženjske pravice bančnih deponentov bančna zakonodaja (ZBan-2, Uredba EU 575/2013 Evropskega parlamenta in sveta o bonitetnih zahtevah za kreditne inštitucije in investicijska podjetja). Ti dve področji pa nista v poziciji nadrejenosti, temveč gre za dve prirejeni specializirani področji, katerih namen je pravna zaščita določenega (šibkejšega) kroga vlagateljev, in sicer s primarnim ciljem, da je prosti zasebni kapital kar se da v proaktivni vlogi, saj se na ta način krepi in razvija tudi celotni družbeno ekonomski razvoj.
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi od tožnice ponovno zahtevalo, da se izjasni, ali vztraja pri vloženi tožbi. Povsem očitno je namreč, da je tožnica tožbo razširila tudi na izdani drugostopenjski akt tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo.