ZDR-1 člen 2, 4, 11, 13, 13/2, 17, 17/4, 18, 22, 22/1, 25, 118, 130, 200.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 29 o prisilnem ali obveznem delu člen 4, 5.. ZMed člen 21.. URS člen 2, 14, 33, 39, 50, 51, 57, 74.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.. ZS člen 113a, 113a/2.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da če dejansko delovno razmerje obstaja, ker so podani elementi delovnega razmerja, delavcu zgolj zato, ker ne izpolnjuje pogojev zahtevane izobrazbe, ni možno odreči varstva in/ali plačila za opravljeno delo.
Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi šteli, da je bila tožnica v času, ko je z njo sodelovala v obliki s. p., v delovnem razmerju sama s sabo, oziroma, da zaradi delovanja s. p. ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni mogoča. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v Zakonu o gospodarskih družbah. Zato ni ovir, da samostojni podjetnik ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - sodna razveza - denarno povračilo - pristojna oseba za podajo odpovedi
Ker je bila tožnica kot direktorica razrešena, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da A.A. ni bila oseba, ki je po 1. odstavku 20. člena ZDR-1 kot zakoniti zastopnik tožene stranke pristojna za podajo izredne odpovedi delavcu (tožnici po razrešitvi). Ker tožnici pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala pristojna oseba, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.
ZPP člen 76, 76/1, 80.. ZFPPIPP-UPB8 člen 427, 427/1, 427/1-2, 435, 435/1, 435/1-1, 440, 441.
izbris pravne osebe brez likvidacije - prenehanje pravne osebe - sklep o obstoju izbrisnega razloga
V konkretnem primeru pa je bila druga toženka na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga izbrisana iz sodnega registra in je s tem izbrisom tudi prenehala obstajati kot pravna oseba (441. člen ZFPPIPP). Zaradi tega ustavna odločba o ustavnem neskladju določene določbe ZFPPIPP ne more ponovno vzpostaviti pogojev za ustanovitev (ponovno rojstvo) druge toženke, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.
Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izvedba dokazov z vpogledom v videoposnetek - CD je v obravnavani zadevi ključen dokaz, pri čemer iz spisa ne izhaja, da bi morda obstajale tehnične ovire, da sodišče prve stopnje od tožene stranke ne bi moglo pridobiti videoposnetka - CD tako, da bi toženi stranki naložilo, da predloži CD - videoposnetek tudi v tej zadevi. Vkolikor je sodišče dve podobni zadevi obravnavalo na ta način, pa bi zaradi morebitnega identičnega dejanskega stanja zadevi moralo združiti in ju obravnavati skupaj, glede na določila ZPP o združevanju zadev. Ker pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijanega dela sodbe, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00030064
KZ-1 člen 224. ZKP člen 144.
oškodovanec kot tožilec - oderuštvo - nesorazmerna nagrada - pogojna obsodba - upravičeni tožilec - izkoriščanje stiske - nagrada za delo odvetnika - soglasje oškodovanca - vpis pravice v zemljiško knjigo - subjektivni element kaznivega dejanja - namerno zavajanje - premoženjskopravni zahtevek - nastanek škode - obrazloženost pritožbenih navedb
Zaradi izterjave sporne nagrade je bilo stanovanje, ki ga je podedovala po svojem možu, prodano na dražbi in tudi na podlagi tega dejstva ji zato gre status oškodovanke v smislu šeste alineje 144. člena ZKP.
Nagrada v višini 15 % od vrednosti nepremičnine oziroma v znesku 15.000,00 EUR v nobenem primeru ne more biti primerna opravljenemu procesnemu dejanju obdolženca, to je vložitvi predloga za vknjižbo, ki predstavlja zgolj formalno opravilo in od obdolženca kot strokovno usposobljenega odvetnika ni zahtevalo prav nobenega posebnega strokovnega znanja ali upravičenega povečanja obsega dela.
Prepoved nelojalne konkurence ne varuje le tržnih konkurentov, ampak tudi druga podjetja, potrošnike in javni interes, zato je treba primernost oziroma pričakovanost ravnanja, kot enega od opredelilnih elementov pravnega standarda dobrega poslovnega običaja, presojati tudi v luči teh ostalih interesov.
Pravilo menjave jeklenk (oziroma ponudnikov plina), za kakršnega se v tem sporu zavzema tožeča stranka, končnim kupcem (potrošnikom) s tem, ko novim ponudnikom (oziroma njihovim distributerjem) prepoveduje, da bi za potrošnike uredili prenehanje razmerja s prejšnjim ponudnikom, otežuje menjavo ponudnikov, še posebej v primerjavi z dobavami drugih stvari. Tudi zato takšno pravilo ne more predstavljati dobrega poslovnega običaja.
Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, da se s samim prevzemanjem tujih jeklenk še ni uresničil dejanski stan nelojalne konkurence, je pravilna in zakonita.
lastninjenje zadrug - pridobitev lastninske pravice - (ne)odplačna pridobitev premoženja - način določanja višine odškodnine - metoda izračuna - odlok - ocena vrednosti nepremičnine - vrednost nepremičnine v času pridobitve - lastninjenje kmetijskih zemljišč
Zadruga olastnini nepremičnine, če jih je pridobila odplačno. V nasprotnem primeru pripadejo državi. Vsaka dana odmena za nepremičnino še ne pomeni odplačnosti. Zakonodajalec je mejo postavil pri 30 % njene tedanje prometne vrednosti in to je tožena stranka, kar za pritožnico ni sporno, po ugotovitvah sodišča presegla. Pravilno je pravno stališče, da se ocena odškodnine opravi glede na tedanjo vrednost nepremičnin, in ne, kot zmotno meni pritožnica, njihova sedanja vrednost, tj. vrednost nepremičnin v času lastninjenja.
nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - nagrada za pravdni postopek - nadaljevanje izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdnem postopku - višina nagrade odvetnika
Nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine se všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe.
ZPP člen 244, 244/2, 246, 246/3, 246/4. - člen 45.
upravičeni razlogi - izdelovalec mnenja, ki ni sodni izvedenec - imenovanje izvedenca - institucija kot izvedenec - izvedenec, ki ni v seznamu sodnih izvedencev - razrešitev izvedenca
Zakon o pravdnem postopku časovno ne omejuje izvedenca predlagati, da se ga oprosti dolžnosti izvedenstva, če nastopijo upravičeni razlogi za to.
Izvedensko mnenje lahko izdela tudi izvedenec, ki sicer nima potrebne tehnične opreme. Analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida namreč lahko da opraviti drugim gospodarskim družbam ali zavodom (zunanje institucije), ki te storitve opravljajo.
premoženjsko zavarovanje - zavarovanje civilne odgovornosti - zavarovalni primer - padec z lestve - splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe - razlaga določb splošnih pogojev - omejitev zavarovalne vsote - škoda, ki jo utrpi gost - zavarovalniška goljufija
Zavarovalno kritje je omejeno le za škodo, ki jo utrpijo gostje, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk. Tožnik k zavarovancu toženke ni prišel na zasebni obisk, temveč z namenom, da opravi delo, za katero je bil predhodno naprošen.
V postopku izvedeni dokazi podpirajo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izročil tožencu vtoževani znesek na račun kupnine, ter da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o plačevanju najemnine, na podlagi katerega naj bi tožnik nakazoval tožencu posamezne zneske, oziroma naj bi ti zneski predstavljali plačila obrokov najemnine in ne kupnine.
Med pravdnima strankama ni bila sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba, ki bi omogočila prenos lastninske pravice in se je pričakovanje tožnika, da bo postal lastnik navedenega poslovnega prostora izjalovilo, zaradi česar je upravičen do vrnitve tožencu izročenega zneska na račun kupnine.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00007607
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/5, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 43/1-4, 43/2, 43/3, 57, 57/3. ZNP člen 37.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - obseg funkcionalnega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - skupna pripadajoča zemljišča k stavbam - funkcionalno zemljišče k več stavbam - skupno funkcionalno zemljišče - ureditveni načrt - prostorski akti - zazidalni načrt - izvedenec geodetske stroke
43. člen ZVEtL-1 določa, kaj sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so navedeni štirje kriteriji, ki niso opredeljeni kot primarni ali subsidiarni (za razliko od ZVEtL) in jih je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega kriterija avtomatsko še ne pomeni pravice do pripadajočega zemljišča. Ob presoji vseh naštetih kriterijev je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so predlagatelji uspeli izpodbiti zakonsko domnevo o pripadajočem zemljišču v obsegu gradbene parcele, saj v postopku ni bilo sporno, da pripadajoče zemljišče ni bilo določeno z upravno odločbo.
Ob celoviti presoji vseh štirih meril pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji uspeli delno dokazati le preteklo rabo zemljišča z urejanjem in vzdrževanjem ter da so ga občasno uporabljali kot prostor za smetnjake. Ostali trije kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 kažejo na to, da je treba sporni del zemljišča opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam. Z merili iz prvega odstavka tega člena predlagatelji niso izpodbili zakonske domneve o funkcionalnem zemljišču v obsegu gradbene parcele pod stavbo. Tudi če bi pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbene trditve, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne bi bilo potrebno postaviti izvedenca urbanistične stroke. Po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče v tem primeru odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek ne pomeni, da sodišče lahko odloča arbitrarno, ampak mora imeti tudi pri takšnem odločanju podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Takšna podlaga je podana z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke, zato bi bilo tudi po tej določbi sporno zemljišče šteti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - plačilo davka - potrdilo davčnega organa kot procesna predpostavka - predlog za vpis v zemljiško knjigo - predložitev potrdila o plačilu davka
V primeru, ko je davčni zavezanec pridobitelj nepremičnine in ne oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, je potrebno predlogu za vpis priložiti potrdilo davčnega organa o plačilu davka oziroma o tem, da je zavezanec oproščen plačila davka.
Res tretji odstavek 158. člena ZZK-1 napotuje zemljiškoknjižnega sodnika, da dovoli vpis na podlagi ugovora iz četrtega odstavka 146. člena ZZK-1, če so ugovoru priložene listine, na podlagi katerih bi bil vpis dovolj, če bi bile te listine priložene že zemljiškoknjižnemu predlogu in res v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka potrdilo še ni obstajalo, vendar bi v situaciji, ko je predlagateljica oproščena davka na plačilo nepremičnin (in ko v ničemer ne bi bilo kršeno načelo vrstnega reda vpisov), šlo za pretirano strogost, če vpisa ne bi dovolili zgolj zato, ker je potrdilo o tem, da je predlagateljica oproščena davka, izdano po začetku zemljiškoknjižnega postopka, vendar pred odločanjem o ugovoru.
naknadno najdeno premoženje - odstop dednega deleža - smrt dediča - dedičevi dediči - znano premoženje
Ker je dedič, ki je odstopil svoj dedni delež preostalim dedičem, umrl po zapustnici, je treba za naknadno najdeno premoženje upoštevati kot dediče dediče po pozneje umrlem dediču. Odstop dednega deleža tako ne velja za naknadno najdeno premoženje, ki ga je sodišče obravnavalo v dodatnem sklepu o dedovanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00006635
ZVEtL člen 7, 7/3, 7/4, 30, 30/4, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - stavba, zgrajena pred januarjem 2003 - definicija pripadajočega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - funkcionalno zemljišče k stavbi - velikost zemljišča - postavitev izvedenca
Pri stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, se pripadajoče zemljišče lahko določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na katerih stavba stoji (četrti odstavek 30. člena ZVEtL). Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, se primarno šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (četrti odstavek 7. člena ZVEtL). Pri iskanju in razlagi upravnih aktov, lahko sodišču pomaga izvedenec urbanist (ni pa to nujno). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izvedenca urbanista določilo, njegovega mnenja - tolmačenja upravnih aktov, pa nato ni sprejelo. S tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni kršilo pravice pritožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Svoje stališče je pojasnilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, s tem pa je tudi v zadostni meri opravilo dokazno oceno izvedenskega dela. Nato pa je na podlagi predložene dokumentacije in ostalih izvedenih dokazov (tudi ogleda) določilo pripadajoče zemljišče, kar je v njegovi pristojnosti in ne v pristojnosti izvedenca.
Kriterij velikosti zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, je potrebno presojati tudi z zgodovinskega vidika, po merilih urbanistične prakse v času gradnje objekta. V konkretnem primeru gre za gradnjo v povojnem obdobju, v času družbene lastnine, s posebnim poudarkom tudi na ureditvi zunanjega prostora namenjenega vsem stanovalcem. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da ni šlo za gradnjo v ožjem mestnem središču, temveč na njegovem obrobju, ko je bilo kot zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe neredko načrtovano tudi zemljišče s prostorom za vrtove in zelenice, kot je bilo to tudi v konkretnem primeru.
spor majhne vrednosti - pravočasna vložitev vloge - vložitev vloge na nepristojno sodišče - nevednost ali očitna pomota vložnika - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - stroški izvršitelja - nedopusten pritožbeni razlog
Okrožno sodišče v Ljubljani, kamor je tožnik vložil tožbo, se je s sklepom z dne 4. 8. 2015 izreklo za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti spis odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožniku je bil navedeni sklep vročen dne 24. 8. 2005. Po Okrajnem sodišču v Ljubljani je bil tožnik tudi pozvan na plačilo sodne takse s plačilnim nalogom z dne 9. 10. 2005 ter na vložitev pripravljalne vloge s pozivnimi listinami z dne 17. 12. 2015 ter hkrati poučen o tem, kdaj in v kakšnem roku naj to stori, da ga ne bo doletela pravna posledica, predpisana v določbi 453. člena ZPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 452. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem sodišče prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za očitno pomoto tožnika, saj bi moral vedeti, da se zadeva obravnava pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in je vložitev pripravljalne vloge na Okrožnem sodišču v Ljubljani pripisati njegovi neskrbnosti.
Po določilu 3. člena ZST-1 je zavezanec za plačilo takse tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če zakon ne določa drugače. V obravnavanem primeru se postopek vodi na predlog predlagateljic, ki sta zato tudi zavezanki za plačilo sodnih taks. Po določilu 104. člena ZNP (na katero se sklicujeta predlagateljici) trpi stroške postopke udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Citirano določilo ne nalaga plačila taksne obveznosti nasprotnemu udeležencu, ki mu plačilo odškodnine niti ni bilo naloženo. Citirano določilo je podlaga za razporeditev stroškovnega bremena pri odločitvi o zadevi. Še vedno pa ostane taksna obveznost zaveza tistega, ki predlaga uvedbo postopka ali posameznega dejanja. To pa sta v obravnavanem primeru predlagateljici.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
Določilo 433. člena OZ se lahko uporabi tudi za menični dolg primarnega dolžnika, če upnik dokaže, da se menični dolg nanaša na prenešeno premoženjsko celoto. V razmerju med upnikom in pridobiteljem premoženja ta dolg ni abstrakten, pač pa je kavzalen v obsegu iz prvega odstavka 433. člena OZ. Ko zastara dolg glavnega dolžnika, praviloma zastara tudi pristopnikova obveznost.