CARINE - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00006253
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 18, 83, 154. ZCS-1 člen 2, 8, 12. ZNDM-2 člen 35, 35b. URS člen 25, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - carinski postopek - trošarinski nadzor - utemeljeni razlogi za sum - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - kriminalna združba - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo
S tem, ko je policija, ki je zoper oba obtožena izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, obvestila delavce Carinske uprave, da naj bi obtožena prevažala nekaj nezakonitega, in so zato cariniki opravili trošarinski pregled ter tudi carinski pregled v okviru svojih pooblastil, ni mogoče govoriti o nepoštenem postopku, čeprav so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obtožena prevažata prepovedano drogo. S takšnim ravnanjem policistov, ki so na ta način varovali tajnost prikritih ukrepov, ki so se vršili zoper druge osumljence v kriminalni združbi, ni bila obtoženima kršena nobena z ustavo določena človekova pravica ali svoboščina.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008129
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da določena ravnanja tožene stranke (tj. v zvezi z dogovorjeno potjo tožnico v ZDA, sestankom s potencialnim agentom za trg ZDA v prostorih tožene stranke in onemogočanje tožnice vključitev v razgovor, vzvišen odnos vodje do tožnice v obdobju enega leta pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in postopek glede odobritve zahteve tožnice za koriščenje letnega dopusta) vsako zase sicer ne predstavljajo trpinčenja, če pa jih upoštevamo kot celoto, pa skupaj predstavljajo trpinčenje tožnice na delovnem mestu, ki se je nad tožnico izvajalo v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedena ravnanja tožene stranke, gledano vsa ravnanja skupaj, predstavljajo trpinčenje tožnice na delovnem mestu, kot je to opredeljeno v 6.a členu ZDR.
Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v skladu z dovoljenjem oziroma odobritvijo nadrejene delavke lahko opravljala delo tudi na domu (tako kot ostali zaposleni) in da je pomemben delež njenega dela pri toženi stranki predstavljalo terensko delo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že na podlagi stanja ur tožnice v spornem letu treba zaključiti, da tožnica ni bila vpeta v delovni proces pri toženi stranki in da ni opravljala nalog, ki so jih opravljali primerljivi ostali redno zaposleni delavci.
Dejstvo, da je tožnica kot s. p. na svoj TRR prejemala tudi nakazila s strani drugih naročnikov, ne predstavlja ovire za ugotovitev, da so med tožnico in toženo stranko obstajali vsi elementi delovnega razmerja.
Plačilo avtorskega honorarja ne more biti ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 129, 129/1, 103, 132, 133, 133/1.. ZZVZZ-UPB3 člen 25, 25/2, 44a, 44b, 44c.. URS člen 22.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - načrtovano zdravljenje v tujini - nujna medicinska pomoč - kršitev načela konktradiktornosti - enako varstvo pravic - zavrnitev dokaznega predloga - izvedensko mnenje
Ali je tožnik na službenem potovanju v Nemčiji uveljavljal pravico do nujnega zdravljenja in nujne medicinske pomoči, v doslej izvedenem dokaznem postopku ni bilo popolnoma razčiščeno. Čeprav je tožnik za dokazovanje zatrjevanja, da je med službenim potovanjem v Nemčiji potreboval nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč ter ni šlo za načrtovane zdravstvene storitve, predlagal pridobitev sodno izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je šlo pri tožniku za nujno zdravljenje, za kar sodišče seveda nima potrebnega medicinskega strokovnega znanja, ob sočasnem utemeljevanju zaključka, da ni šlo za nujno zdravljenje, z mnenjem, pridobljenim že v predsodnem upravnem postopku, predstavlja nedopustno kršitev načela kontradiktornosti, ki je izraz enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS.
ZOdv člen 4, 55.. ZPP člen 115, 199, 199/1.. ZPIZ-2 člen 68, 170, 170/2, 171, 171/2, 190, 191, 428.. ZDSS-1 člen 69.. ZDR-1 člen 7, 7/4.. - člen 4.
I. kategorija invalidnosti - invalidnina - stranska intervencija - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - mobing
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga.
Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve in sicer, da spornega dne ni prevzel službenega vozila, da toženi stranki ni predložil ustreznega seznama aktivnih strank skupaj s kontakti teh strank in tudi ne poročila o vseh novih vstavitvah piv v gostinskih lokalih na njegovem območju. S tem je kršil delovne obveznosti po določbah 33., 34. in 37. člena ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi, po kateri se s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezuje, da bo delo, za opravljanje katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljal vestno in strokovno, na način, ki je v dobrobit delodajalcu in zaposlenim ter s primerno skrbnostjo, vestno, pošteno, odgovorno in učinkovito.
ZSVarPre člen 36, 36/5, 36/6, 52, 54.. ZPIZ-1 člen 60.. ZPIZ-2 člen 63.
varstveni dodatek - trajna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti
Tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako izpolnjen.
ZDR-1 člen 7, 8, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118.. OZ člen 179.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so očitane kršitve, da tožnik omogoča osebam zadrževanje v servisu gasilskega doma, da ignorira nadrejene, da ne upošteva navodil delodajalca in malomarno opravlja svoje delo, premalo konkretizirane. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja glede očitanih kršitev z dne 5. 12. 2014, 6. 12. 2014, 18. 12. 2014 in 19. 12. 2014 (na primer, da ni opravil vseh delovnih nalog vezanih na čistočo gasilskega doma,...), da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ravno tožnik storil te kršitve. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tudi o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga. Tožnika so nadrejeni poniževali, ga zaničevali in z njim neetično komunicirali, v posledici navedenega se je tožnik psihično zrušil in potreboval zdravniško in psihiatrično pomoč. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
taksna obveznost - oškodovanec kot tožilec - sodni izvršitelj
Taksa je bila neutemeljeno naložena v plačilo osebi, ki ne more imeti statusa oškodovanca kot tožilca. Dejstvo, da je sodišče začelo postopati, je pripisati pritožnikovemu upoštevanju zavajajočega pravnega pouka v sklepu o zavrženju ovadbe, ne pa okoliščinam, ki jih je moč naprtiti v breme pritožnika, zato je naložitev takse nepravična, kar zahteva razveljavitev plačilnega naloga.
Zagovornik obdolženca najprej spregleda določilo člena 47/V Kazenskega zakonika, po katerem lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo denarne kazni v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka.
Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.
Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.
ZJU člen 33, 154.. ZDR-1 člen 34, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/6.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil prvo izmed štirih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev, ki je sama po sebi zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za kršitev, ki je povezana z ravnanji tožnika po tem, ko je bil dne 20. 9. 2013, v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta z njegovim vozilom storjen prekršek. Tožnik je z aktivnostmi, ki jih je začel dne 15. 10. 2013, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi tega prekrška, dosegel pri toženi stranki stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek, s tem dejanjem pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1 in kršil tudi navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodno varstvo - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu
Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja.
ZVis člen 63.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 54/2, 118, 118/1.. ZUJF člen 183.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno organizirano delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - raziskovalno delo - sodna razveza - denarno povračilo
To, da tožnik v najavi izvedbe študijskega procesa za študijsko leto 2016/2017 ni bil predviden za opravljanje pedagoškega dela, ni odločilna okoliščina za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 dalje. Tudi to, kar poudarja pritožba, da so organi tožene stranke samostojni pri določanju izvajalcev študijskih programov, ni relevantno za odločitev, da tožniku delovno razmerje 30. 9. 2016 ni prenehalo in mu od 1. 10. 2016 dalje še traja. Takšna odločitev je namreč zgolj posledica ugotovitve, da se je delovno razmerje transformiralo iz določenega v nedoločen čas oziroma, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, glede katerega ni bilo zakonitih razlogov za prenehanje. To vprašanje, ali bi tožena stranka za tožnika imela delo ali ne, bi utegnilo biti relevantno šele v primeru vprašanja tožnikove reintegracije, ki pa ni več odprto, saj je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo tožnikov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki, pogodbo o zaposlitvi pa je sodno razvezalo.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - dnevnica
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na predlog tožene stranke znesek iz naslova preveč izplačanih dnevnic v vtoževanem obdobju (ki ga je izračunal sodni izvedenec finančne stroke) odštelo od zneskov neto razlik v plači in razlik povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku obračunala in izplačala v prenizkih mesečnih zneskih v spornem obdobju. S tem je dejansko prišlo do delnega pobotanja teh terjatev, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni pogoji po 136. členu ZDR. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik iz naslova preveč izplačanih dnevnic prejel višje zneske od tistih, ki bi mu na podlagi Uredbe o plačilu stroškov za službena potovanja v tujino pripadali, bi lahko te preveč izplačane dnevnice v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala od tožnika bodisi z nasprotno tožbo bodisi s procesnim pobotnim ugovorom.
Ni bilo podlage za valorizacijo zneska, ki mu ga je tožena stranka izplačala na podlagi pravnomočne sodbe. S tem, ko je tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost do tožnika s plačilom spornega zneska, ni nastopil primer, kot ga opredeljuje 372. člen OZ niti ni prišlo do predčasnega plačila, ki ga ureja 373. člen OZ. To pa pomeni, da dolguje tožena stranka tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zneska, prisojenega v I. točki izreka te sodbe, in sicer od dneva vložitve tožbe do 28. 5. 2017.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008216
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - višina denarne odškodnine - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica izpostavljena neprimernemu obnašanju zakonite zastopnice tožene stranke v obdobju od 28. 4. 2015 do 3. 6. 2015. V tem obdobju je direktorica tožene stranke tožnici očitala, da preveč čisti in se ne ukvarja s strankami, da je svojeglava, da dela ne opravlja korektno. Sprva so bili očitki v mirnem tonu, nato je ton zvišala, nazadnje je nad njo vpila, da je nesposobna, da je boljše, da ostane doma, da ne zna drugega kot čistiti... Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedena ravnanja predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu.
Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008417
OZ člen 150, 153, 153/2.. ZDR-1 člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - ekskulpacijski razlog - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost
Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre pri delu z valjarjem za nevarno dejavnost v smislu določb OZ. Neutemeljene pa so njene pritožbene navedbe, da je za škodo, ki jo je utrpel, odgovoren izključno tožnik na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Glede na trditve tožnika, da v vsakem primeru tožena stranka odgovarja za nastalo škodo iz nevarne dejavnosti in da je do nesreče pri delu prišlo brez krivde tožnika, ki se je slučajno nahajal v bližini delovnega stroja, in zaradi nepazljivosti upravljavca delovnega stroja, pritožbeno sodišče v zvezi s soprispevkom tožnika opozarja tudi na krivdno odgovornost tožene stranke, o kateri sodišče prve stopnje sicer ni zavzelo posebnega stališča. Vendar pa je glede na pravilne ugotovitve o pravno pomembnih dejstvih, ki obsegajo tudi (smiselno) ugotovitev, da je bil upravljavec valjarja premalo pazljiv, treba ob pravilni uporabi materialnega prava pri ugotovitvi porazdelitve odgovornosti med stranki tega postopka to upoštevati.
Ttožnikovo ravnanje ni bilo nerazumno in nepremišljeno, zato mu ni mogoče pripisati izključne krivde za nastalo škodo. Tožniku je sicer mogoče očitati, da ob pričetku dela z ročnim teptalcem ni (ponovno) preveril, ali delo lahko varno opravi, ni mu pa mogoče očitati, da ni počakal, da se valjar ustavi (glede na to, da se je pričel gibati hkrati z njim) niti da je kršil prepoved vstopa in izvajanja del v nevarnem področju valjarja, saj se valjar v trenutku, ko je tožnik začel opravljati naloženo delovno nalogo v njegovi bližini, še ni premikal, oziroma ga tožnik ni mogel videti. Res je, da bi tožnik lahko nezgodo preprečil, če bi ob pričetku dela (ponovno) preveril, ali se je morebiti valjar začel premikati, to pa je sodišče prve stopnje ustrezno prepoznalo kot njegov 10-odstotni soprispevek k nastali škodi.
nadaljevanje izvršbe z dediči - dedna transimisija - odstop dednega deleža - sklep o dedovanju - javna ali po zakonu overjena zasebna listina
Čeprav v sklepu o dedovanju navedeni novi dolžniki niso bili razglašeni kot dediči po pokojnem prvotnem dolžniku, je iz vsebine sklepa razvidno, da je na njih kot dediče po pokojnem prvotnem dolžniku prešla pravica, da pridobijo dediščino po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika. Njihov položaj je razviden tudi iz sklepa o dedovanju, ko jih je sodišče prve stopnje pri postavitvi skrbnika za poseben primer opredelilo kot dediče prvega dednega reda po zapustniku, dolžniku iz predmetne izvršilne zadeve.
Za dolžnika, ki ni bil razglašen za dediča po pokojnem dolžniku, niti ni v izreku sklepa o dedovanju ugotovljeno, da bi kot dedič po njem uveljavil dedno pravico do zapuščine po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika, temveč je bil razglašen za dediča po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika na podlagi odstopa dednega deleža njegove hčere, sklep o dedovanju ni listina, ki bi izkazala prehod obveznosti (oziroma dela obveznosti) nanj kot dediča po pokojnem prvotnem dolžniku.
ZIZ člen 72, 72/2, 72/4. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1. ZST-1 tarifna številka 4.0.1.
odlog izvršbe na premičnine - izvršitelj - nastanek taksne obveznosti za sklep o odlogu izvršbe
Taksna obveznost za postopek o predlogu za odlog izvršbe nastane le v primeru, ko upnik predlaga odlog pri sodišču. Postopek z upnikovim predlogom za odlog izvršbe na premičnine je v celoti prepuščen izvršitelju. Izvršitelj v primeru, ko upnik predlogu za odlog soglasja dolžnika ne priloži, nadaljuje z opravljanjem izvršilnih dejanj, o čemer upnika le obvesti. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za pozivanje izvršitelja, da predloži upnikov predlog za odlog izvršbe z rubežem dolžnikovih premičnin, podan brez soglasja dolžnika, in posledično za odločitev. Za upnika glede na navedeno ni nastala taksna obveznost ob vložitvi predloga za odlog izvršbe pri izvršitelju, na kar ne vpliva, da je sodišče prve stopnje o predlogu za odlog izvršbe v konkretni zadevi odločilo.