ZDZdr člen 30, 30/1, 33, 42, 42/1, 43, 44, 50, 50/3, 74, 74/1, 74/1-6, 75, 75/3, 79. ZNP člen 37. ZPP člen 108, 357a. ZS člen 3. ZZ-1 člen 31.
prisilna hospitalizacija - postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - kumulativnost pogojev - predlog - formalne pomanjkljivosti - predlagatelj - mnenje socialno varstvenega zavoda - prostorska stiska - pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pritožbeni rok
Postopek za sprejem osebe v varovani oddelek SVZ se začne na predlog v zakonu določene osebe. Predlog mora, poleg drugih sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati tudi ime ter stalno oziroma začasno bivališče oziroma sedež strank, morebitnih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev ter podpis vložnika. Konkreten predlog je v tem pogledu pomanjkljiv in ni sposoben za obravnavo. Predlagatelj je sicer pravilno označen, ni pa iz predloga razvidno, kdo je njegov zakoniti zastopnik, niti predloga le-ta ni podpisal. Predlog pa je formalno pomanjkljiv tudi v pogledu (obligatorne) priloge, ki jo določa tretji odstavek 75. člena ZDZdr. Predlagatelj mora namreč predlogu za sprejem v varovani oddelek priložiti mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem. Izjema velja le v primeru, če sprejem predlaga SVZ.
V postopku odločanja o sprejemu v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda mora sodišče, ko ugotovi, da so zakonski pogoji za to izpolnjeni, odločiti ne le o sprejemu osebe v varovani oddelek SVZ, ampak tudi o tem, v kateri zavod naj bo oseba nameščena. Okoliščina, da so kapacitete v SVZ, kamor naj bi bil nasprotni udeleženec (upoštevaje predlog predlagatelja) sprejet, zasedene, ne more biti razlog, da sodišče takšne odločitve ne sprejme oziroma jo odloži na kasnejši čas. Res je, da mora sodišče pri izbiri pridobiti tudi mnenje SVZ, a to mnenje za sodišče ni zavezujoče. Gre le za enega od elementov, ki so podlaga za odločitev. Zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, se ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, le s trditvami o prostorski in kadrovski stiski. V primeru, ko bi vsi izvajalci navedli enak zadržek, bi se namreč lahko izkazalo, da je ukrep sprejema na varovani oddelek neizvedljiv. To pa ni sprejemljivo. Enako velja za sodišče. Odločitve o izbiri zavoda ne more odlagati s sklicevanjem na zasedenost kapacitet.
Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje, dovoljena pritožba o kateri prednostno odloča Vrhovno sodišče. Ta določba se smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, torej tudi v konkretnem pritožbenem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča se konkretni situaciji najbolj prilega ureditev, ki po ZDZdr velja za pritožbo zoper meritorni sklep sodišča prve stopnje, to je ureditev po 50. členu tega zakona. Ta določa tridnevni pritožbeni rok, tak rok pa je, saj upošteva nujnost in hitrost postopkov po ZDZdr, primeren tudi za novo pravno sredstvo, ki je bilo uvedeno z novelo ZPP-E.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 56, 56/1.. ZDR člen 52.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - projektno delo - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo, za katero je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni projektno delo. Ugotovilo je, da je bil razlog, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, v tem, da je bil čas financiranja časovno omejen, časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij za zaključek, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela, da je delo npr. vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, in se samostojno začne in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo. Po stališču pritožbenega sodišča predstavlja projektno delo določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom, ko je projektno delo torej končano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo tožnice na projektu "C." ni imelo teh značilnosti. Tožnica je izvajala kontrolo projektov kohezijske politike in je kontrolirala različne projekte, kontrolirala je tudi plače tehnične pomoči za zaposlene na ministrstvu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 3. točko 1. odstavka 68. člena ZJU.
ZDR-1 člen 33, 37, 39, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZVK člen 13.. KZ-1 člen 204.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - tatvina - obsodilna kazenska sodba
Tožnik je med trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki brez njene vednosti in dovoljenja za svoj račun sklepal posle za izdelke, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, saj je bila prodajna pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z D.D., sklenjena glede izdelkov tožene stranke, ki jih sicer prodaja tožena stranka, prodaja takšnih stvari pa za toženo stranko pomeni konkurenco. Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno okvalificiralo kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. člena (vestno opravljanje dela), 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja) in 39. člena ZDR-1 (konkurenčna prepoved).
Sodišče prve stopnje se je glede okoliščin odtujitve utemeljeno oprlo na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki se nanaša na isto dejansko stanje kot obravnavana izredna odpoved. Z navedeno pravnomočno sodbo je bilo razsojeno, da je tožnik kriv, da si je protipravno prilastil premične stvari, ki so bile last tožene stranke. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Ker sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj naj izvedenka ne bi bila upravičena do priglašenih 207,00 EUR nagrade za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, je utemeljena pritožba izvedenke, da bi ji moralo dosoditi vsaj 138,00 EUR kot za zahtevno pripravo, glede na to, da je bilo s takšno stopnjo zahtevnosti ovrednoteno tudi pisno izvedensko mnenje.
ZDR člen 11, 129.. ZDR-1 člen 13, 129.. OZ člen 82.
dodatek za delovno dobo - stimulacija za prisotnost na delu - dejanska volja pogodbenih strank
ZDR je dodatek za delovno dobo urejal v 129. členu, v katerem je bilo določeno, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo. Določbo z enako vsebino vsebuje tudi veljavni ZDR-1, ki dodatek za delovno dobo prav tako ureja v 129. členu. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da gre za kogentni določbi, kar pomeni, da se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta dogovoriti drugače. V osnovno plačo, ne glede na njeno višino, se ne more všteti še dodatek za delovno dobo. Nasprotno pa lahko delodajalec slednjega obračuna in izplača v okviru dogovorjene mesečne bruto plače.
Ker je mesečna plača, določena v individualnih pogodbah o zaposlitvi, ki je vključevala tudi dodatek za delovno dobo, po višini presegala osnovno plačo, določeno s tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije za VII. tarifni razred, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tak dogovor ne posega v minimum pravic, ki je določen v Kolektivni pogodbi niti ni tako določilo v nasprotju s kogentnima določbama 129. člena ZDR in ZDR-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo, ki ga je tožnik vtoževal na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 118.. KZ-1 člen 241.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza - rok za podajo odpovedi
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved tožnici podala prepozno, po poteku subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je kot skrajni datum, s katerim je najkasneje pričel teči subjektivni rok, štelo 18. 3. 2016, ko se je tožena stranka seznanila z obtožnico. Po stališču pritožbenega sodišča bi ta rok lahko pričel teči še prej. Od zaznave suma, da naj bi tožnica storila očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je poteklo več let, saj naj bi tožnica očitano kršitev storila že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejela v maju 2016.
Tožena stranka je zaradi prejema obsodilnih sodb na podlagi priznanj s tožnico soobtoženih, iz katerih izhaja, da je tožnica prejela denar v zameno za prilagoditev postopka javnega naročila in izbiro želenega ponudnika, utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico kot delavko. Tožnica je namreč denar sprejela v zvezi z opravljanjem svojega dela pri toženki, s svojim dejanjem pa je delovala v nasprotju s koristmi tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo zahtevku na reintegracijo.
pogodba o zastavi nepremičnin - hipoteka - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - ničnost pogodbe
Sklenitev hipotekarne pogodbe zato, da bi tožnica pri pridobitvi lastninskega deleža na tem stanovanju tega prejela obremenjenega z zastavno pravico v korist drugotoženca, zastavna pravica pa bi temu tudi zagotavljala, da bi v primeru prodaje celotno kupnino za stanovanje pridobil on ter tako tožnica tudi s pridobitvijo lastninskega deleža na stanovanju ne bi dejansko prejela tega, kar je sicer uveljavljala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Takšen namen tožencev kot skleniteljev hipotekarne pogodbe predstavlja nedopustno podlago hipotekarne pogodbe, zato pa je ta ničen (86. člen OZ).
Tožena stranka ob vložitvi pritožbe ni plačala takse, ki bi morala biti plačana, zato jo je sodišče prve stopnje pozvalo s plačilnim nalogom za plačilo takse in ji določilo rok za plačilo (drugi odstavek 105.a člena ZPP). Ker takse ni plačala v roku, ki ga je sodišče določilo za plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka pritožbo umaknila (tretji odstavek 105.a člena).
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti - otrok
Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.
izvršilni postopek pred začetkom stečajnega postopka - pridobitev ločitvene pravice izven izvršilnega postopka - pridobitev ločitvene pravice v postopku zavarovanja - nadaljevanje zaradi začetka stečajnega postopka prekinjene izvršbe na premoženje, ki je predmet ločitvene pravice - preizkus terjatev v stečajnem postopku - ustavitev izvršbe
Ko se med izvršilnim postopkom začne nad dolžnikom stečajni postopek, ni razlikovanja med položajem, ko je upnik pridobil ločitveno pravico v postopku izvršbe, in položajem, ko jo je pridobil izven tega postopka, bistveno je, da jo je do začetka stečajnega postopka (na kakršenkoli način) pridobil. Možnost nadaljevanja zaradi začetka stečajnega postopka prekinjenega izvršilnega postopka s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico, je predvidena le za primer, ko je stečajni postopek pravnomočno končan brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev. Ko je v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev, izvršilno sodišče ne opravlja prodaje premoženja, temveč v vsakem primeru ustavi postopek izvršbe. Razveljavitev izvršilnega dejanja, na podlagi katerega je upnik pridobil ločitveno pravico, je torej v določenem postopku možna le, če je bila ločitvena pravica pridobljena v tem in ne v kakšnem drugem postopku. Ker je v tej fazi postopka že znano, da se stečajni postopek ni (in ne bo) pravnomočno končal brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev, bi bila prekinitev postopka sama sebi namen in zato nesmiselna, saj se ta izvršilni postopek v nobenem primeru ne bo mogel nadaljevati.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 241, 241/1.. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičenega sprejemanja daril - rok za podajo odpovedi
Delodajalec v postopku izredne odpovedi ugotavlja le, ali je delavec z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega ZDR v tej zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer delodajalec ne odloča o obstoju kaznivega dejanja.
Tožena stranka si ne more s sklicevanjem na zapletenost dejanskega stanja in obsežnost kazenskega spisa podaljševati subjektivnega roka za podajo odpovedi. Ne nazadnje je izredna odpoved skrajni ukrep oziroma ultima ratio, ker gre za tako hude kršitve delovnih obveznosti, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja celo do izteka odpovednega roka, zato je delodajalec nanje dolžan reagirati hitro oziroma nemudoma. V nasprotnem primeru je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi: da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V obravnavani zadevi pa je od zaznave suma, da naj bi tožnik storil očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko poteklo več let, saj naj bi tožnik očitano kršitev storil že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejel v maju 2016.
Pravno praznino ZPIZ-2, ki dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica. Že po načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu ZS predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
Ob tem, da je glede na določbo 395. člena ZPP načelo subsidiarnosti obnovitvenih razlogov izrecno določeno oziroma izraženo le za obnovitvene razloge po 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, in je tako jezikovna razlaga navedenega pravnega pravila jasna, pritožba neutemeljeno utemeljuje svoj zaključek o subsidiarnosti tudi razloga po 2. točki 394. člena ZPP na drugih pravnih razlagah členov, ki se nanašajo na obnovo postopka.
Pri tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da v kolikor bi zakonodajalec (nomotehnično) tak predlog za obnovo postopka, torej predlog osebe, ki je imela možnost z rednim pravnim sredstvom uveljavljati kršitev, ki jo uveljavlja z izrednim pravnim sredstvom, štel za nedopusten, ne bi urejal njegove pravočasnosti (prim. 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 396. člena ZPP).
Ttoženi stranki (niti njeni pooblaščenki) ni mogoče očitati malomarnosti, ker je svojo vlogo skupaj s prilogami vložila v spis šele na prvem naroku za glavno obravnavo. V vabilu na prvi narok za glavno obravnavo je bila namreč tožena stranka izrecno opozorjena, da bo imela možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (kar sicer izrecno določa tudi prvi odstavek 286. člena ZPP). S tem, ko je tožena stranka to pravico izkoristila, ji ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 156. člena ZPP (po katerem, mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo) niso bili izpolnjeni pogoji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSK00005368
ZGD-1 člen 503., 503/1., 503/2., 503/2-3.. ZPP člen 184., 184/2., 185., 185/1., 188., 188/4.
družbeniška tožba - uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe s strani družbenikov - dopustnost družbeniške tožbe - umik tožbe - materialnopravne posledice umika tožbe - (objektivna) sprememba tožbe - sprememba tožbe brez soglasja toženca - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli
Družbeniška tožba je izjema v sistemu in po svoji naravi subsidiarna, kar pomeni, da pride v poštev, kadar odpovejo druge možnosti, ki jih ima družbenik v družbi za dosego svojih legitimnih interesov. Prav zato ZGD-1 v 503. členu določa (negativne) pogoje za vložitev take tožbe. Le če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, ima družbenik pravico vložiti tožbo sam. Za tožbo, ki je umaknjena, se šteje kot da nikoli ni bila vložena. Pogoj, "da tožba ni bila vložena" je zato izpolnjen in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače.
Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.
starostna pokojnina - pokojninska doba - prostovoljno zavarovanje
Pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova prostovoljnega zavarovanja, ni mogoče enačiti z inštitutom pokojninske dobe brez dokupa iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, definirana v 7. členu ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. V to dobo se ne šteje prostovoljne vključitve v zavarovanje, niti podaljšano zavarovanje, noben dokup, niti obdobja po 189. členu ZPIZ-1, tj. časa skrbi v prvem letu otrokove starosti.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - obnova postopka - potek roka
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnica že z vlogo z dne 10. 9. in ponovno 11. 9. 2015 uveljavljala poln bolniški stalež za obdobje od 3. 8. do 19. 8. 2015, pa je toženec pred izdajo sklepa z dne 17. 9. 2015, potrjenega z dokončno odločbo z dne 13. 10. 2015, ni opozoril na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 15. 7. 2015 in možnost izrednega pravnega sredstva, nedvomno ni bilo postopano po 7. členu ZUP. Toženec je njeno vlogo z dne 10. 9. in 11. 9. 2015, poimenovano "uradni zaznamek" in "dodatek k uradnemu zaznamku", preprosto štel kot pritožbo zoper odločbo z dne 15. 7. 2015 in jo zaradi poteka roka zavrgel. Na možnost izrednega pravnega sredstva oziroma obnove postopka je bila tožnica opozorjena šele v sami odločbi z dne 13. 10. 2015. To pa je za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka edino odločilno. Preden je bila tožnica pravilno poučena na možnost obnove postopka, ta ni mogel začeti teči. Pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno predlog za obnovo postopka, vložen 9. 11. 2015, na podlagi izvida z dne 27. 7. 2015, s katerim obnavlja postopek, šteti za pravočasen, lahko le pravilen.
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Plača v Republiki Sloveniji služi le kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države.
Zaradi obsojenkine nizke plače, dejstva, da ni imela nobenega dodatnega vira finančnih sredstev niti premoženja in glede na to, da je bila v osebnem stečaju, ki se je začel štiri mesece pred izrekom sodbe, obsojenka ni imela objektivne možnosti izpolniti posebni pogoj. Zato niti okoliščina, da z oškodovanci ni stopila v stik glede plačila dolgovanega zneska, nima velike teže.