odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo OZ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Za odškodninsko odgovornost toženca bi moralo biti ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
neizrabljen tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Do odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka je delavec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji. Javni uslužbenec je do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
ZDR-1 člen 84, 84/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Vrhovno sodišče RS je večkrat poudarilo, da za zakonitost izredne odpovedi ZDR-1 kumulativno določa dva pogoja, in sicer odpovedni razlog ter okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Obstoj obeh pogojev pa je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 dolžan dokazati delodajalec, torej v konkretnem primeru toženka. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledico kršitve pogodbe. Drugi pogoj ima oseben značaj. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja ipd.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - dejavnost vzgoje in izobraževanja - javni zavod
Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi za veljavno sklenitev določbe o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi morala tožena stranka objaviti poskusno delo kot pogoj v objavi prostega delovnega mesta, na katerem se je zaposlila tožnica. Ne obstaja namreč zakonska zahteva za veljavno vključitev poskusnega dela v pogodbo o zaposlitvi le ob predhodni določitvi tega pogoja v objavi prostega delovnega mesta. Brez take (izrecne) določbe v kolektivni pogodbi, veljavni med strankama, je poskusno delo lahko del pogodbe o zaposlitvi tudi brez poprejšnje objave.
ZDR-1 člen 4, 13, 18, 22, 54.. ZDR člen 4, 11, 16, 52.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - podrejenost drugemu
Bistvena značilnost delovnega razmerja in temeljni razlikovalni element, ki delovno razmerje loči od drugih oblik opravljanja dela, je podrejenost delavca v razmerju do delodajalca. To se kaže predvsem v tem, da je delavec vezan na navodila delodajalca in podvržen njegovemu nadzoru. Pri tem pa ne gre nujno za navodila in nadzor v smislu vsebine dela, ki ga delavec opravlja, saj je avtonomija pri opravljanju dela odvisna tudi od narave dela, ki ga delavec opravlja. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni upoštevalo narave učiteljskega dela tožnice in je njen položaj ter vezanost na navodila in nadzor zmotno presojalo zgolj z vidika njene strokovne samostojnosti. Tako se je pri presoji tega elementa delovnega razmerja zmotno osredotočilo zgolj na to, ali je tožnica sama oblikovala pristop in način podajanja snovi za posameznike, upoštevaje njihovo različno stopnjo predznanja. Iz narave njenega dela izhaja, da je bila tožnica vezana na pravila svoje stroke in predpisan učni načrt. To pa ne pomeni, da v razmerju do tožene stranke ni bila v podrejenem položaju in da tožena stranka njenega dela ni nadzirala in ji dajala navodil.
Ob tem, da je glede na določbo 395. člena ZPP načelo subsidiarnosti obnovitvenih razlogov izrecno določeno oziroma izraženo le za obnovitvene razloge po 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, in je tako jezikovna razlaga navedenega pravnega pravila jasna, pritožba neutemeljeno utemeljuje svoj zaključek o subsidiarnosti tudi razloga po 2. točki 394. člena ZPP na drugih pravnih razlagah členov, ki se nanašajo na obnovo postopka.
Pri tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da v kolikor bi zakonodajalec (nomotehnično) tak predlog za obnovo postopka, torej predlog osebe, ki je imela možnost z rednim pravnim sredstvom uveljavljati kršitev, ki jo uveljavlja z izrednim pravnim sredstvom, štel za nedopusten, ne bi urejal njegove pravočasnosti (prim. 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 396. člena ZPP).
OZ člen 131, 131/1, 148.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 102.. URS člen 26.
dodatek za nego otroka - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države
Ppri presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS, je treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, da njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države v nasprotju s subjektom, to je državljanom, pravnim osebam pa tudi drugim oseba, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno z značilnostmi javno pravne odškodninske odgovornosti.
Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru kot ključno štelo, da v obravnavani zadevi tožnica zoper ukinitveno odločbo drugotožene stranke z dne 18. 11. 2003, s katero je bilo odločeno, da od 1. 7. 2000 dalje ni več upravičena do dodatka za nego otroka, ni vložila pritožbe, čeprav je bila s pravnim poukom o tej možnosti pravilno poučena. Ker gre v obravnavanem primeru za spor glede vprašanja odškodninske odgovornosti prvo oz. drugotožene stranke in ne za uveljavljanje pravice do dodatka za nego otroka, ni mogoče šteti kot ključno dejstvo, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 18. 11. 2003, ni vložila. V sporni zadevi se odpira predvsem vprašanje, zakaj je bila pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke šele ob izdaji odločbe z dne 21. 7. 2015, ne pa za obdobje pred tem. V zvezi s sodbo opr. št. Psp 92/2012 gre tudi za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo po določbah ZPIZ-1 in dodatka za nego otroka po določbah ZSDP.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 395/2, 396, 396/1, 396/1-6, 398.
zavrženje predloga - obnova postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke za obnovo postopka, ki ga je vložila dne 22. 5. 2017, zavrglo kot prepoznega. Ugotovilo je, da je tožena stranka v predlogu za obnovo postopka z dne 22. 5. 2017 uveljavljala obnovitveni razlog iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP in v predlogu navedla, da je nov dokaz - dopis MF FURS - pridobila dne 19. 4. 2017. Predlog za obnovo postopka je vložila 22. 5. 2017, kar je glede na določbo 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP prepozno. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 398. člena ZPP predlog za obnovo postopka z dne 22. 5. 2017 pravilno zavrglo.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je pravica do izplačila 20 % pokojnine v primeru tožnika prenehala z dopolnitvijo 65 let starosti. Pomeni, da po tem datumu do tega dela pokojnine ni bil več upravičen. S tem, ko je bilo potrebno vložiti novo zahtevo, to pomeni novo odločanje o sami pravici do izplačila tega dela pokojnine, kar pomeni, da je zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2B, ki pa v tem primeru omogoča, da se presojajo pogoji za priznanje pravice do pokojnine in tudi opravi odmera pokojnine, ali po določbah ZPIZ-2 ali pa po določbah prej veljavnih predpisov, torej tudi po določbah ZPIZ-1.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
Če sodišče predlogom strank utemeljeno ne sledi ali če samo oceni, da katerega od dokazov ni treba pridobiti in/ali ga izvesti, ničesar ne krši, ampak ravna kot je predvideno v tretjem in petem odstavku 329. členu ZKP. Vse drugo pomeni vezanost sodišča, ki izhajajoč iz zakonsko zapovedane proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in ustavno zapovedane neodvisnosti sodnikov (125. člen Ustave) ni dopustna.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 251, 251/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja
Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu inšpektor notranje kontrole. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni opravila fizičnega pregleda na pošti, temveč da je opravila zgolj telefonski razgovor z delavko na pošti, pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s tem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je zaključilo, da ima ravnanje tožeče stranke tudi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja določene v 33., 34., 36. in 37. členu ZDR-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposltivi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - obnova postopka - potek roka
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnica že z vlogo z dne 10. 9. in ponovno 11. 9. 2015 uveljavljala poln bolniški stalež za obdobje od 3. 8. do 19. 8. 2015, pa je toženec pred izdajo sklepa z dne 17. 9. 2015, potrjenega z dokončno odločbo z dne 13. 10. 2015, ni opozoril na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 15. 7. 2015 in možnost izrednega pravnega sredstva, nedvomno ni bilo postopano po 7. členu ZUP. Toženec je njeno vlogo z dne 10. 9. in 11. 9. 2015, poimenovano "uradni zaznamek" in "dodatek k uradnemu zaznamku", preprosto štel kot pritožbo zoper odločbo z dne 15. 7. 2015 in jo zaradi poteka roka zavrgel. Na možnost izrednega pravnega sredstva oziroma obnove postopka je bila tožnica opozorjena šele v sami odločbi z dne 13. 10. 2015. To pa je za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka edino odločilno. Preden je bila tožnica pravilno poučena na možnost obnove postopka, ta ni mogel začeti teči. Pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno predlog za obnovo postopka, vložen 9. 11. 2015, na podlagi izvida z dne 27. 7. 2015, s katerim obnavlja postopek, šteti za pravočasen, lahko le pravilen.
Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, katere so bile tiste okoliščine zaradi katerega je štelo, da gre za pisno izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja. Štelo je, da je šlo za zapletenost in kompleksnost preučevane zadeve, tožnik je utrpel več poškodb pri delu, upoštevati je bilo potrebno obsežnost dokumentacije, naravo poklica tožnika in potrebo po študiju tuje strokovne literature. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da gre v predmetni zadevi za izdelavo zelo zahtevnega izvida in mnenja iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče.
Tožena stranka ob vložitvi pritožbe ni plačala takse, ki bi morala biti plačana, zato jo je sodišče prve stopnje pozvalo s plačilnim nalogom za plačilo takse in ji določilo rok za plačilo (drugi odstavek 105.a člena ZPP). Ker takse ni plačala v roku, ki ga je sodišče določilo za plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka pritožbo umaknila (tretji odstavek 105.a člena).
pogodba o zastavi nepremičnin - hipoteka - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - ničnost pogodbe
Sklenitev hipotekarne pogodbe zato, da bi tožnica pri pridobitvi lastninskega deleža na tem stanovanju tega prejela obremenjenega z zastavno pravico v korist drugotoženca, zastavna pravica pa bi temu tudi zagotavljala, da bi v primeru prodaje celotno kupnino za stanovanje pridobil on ter tako tožnica tudi s pridobitvijo lastninskega deleža na stanovanju ne bi dejansko prejela tega, kar je sicer uveljavljala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Takšen namen tožencev kot skleniteljev hipotekarne pogodbe predstavlja nedopustno podlago hipotekarne pogodbe, zato pa je ta ničen (86. člen OZ).
poenostavljena prisilna poravnava - zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave - namen postopka poenostavljene prisilne poravnave - razlogi za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - zloraba pravic - trditveno in dokazno breme - verjeten izkaz terjatve - poslovna skrivnost - pritožbeni stroški - stroški dolžnika - vročanje v glavnem postopku zaradi insolventnosti
Ker v postopku poenostavljene prisilne poravnave ugovorni postopek po 172. členu ZFPPIPP ni predviden, imajo upniki možnost tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave uveljavljati trditve o zlorabi pravic.
Namen izkaza, da ima terjatev, za katero učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, temelj v obligacijsko pravnem razmerju, je bil med drugim v preprečevanju zlorab postopka poenostavljene prisilne poravnave. Upravičeno je zato sodišče prve stopnje pri presoji obstoja zatrjevane zlorabe upoštevalo navedeni namen, vendar pri tem zmotno trditveno in dokazno breme prevalilo na dolžnika. Dolžnik je namreč s predložitvijo (delno zakrite) Pogodbe o odstopu terjatve najmanj s stopnjo verjetnosti izkazal pravni temelj obstoja terjatve upnika. Iz Pogodbe z delno zakrito vsebino namreč izhaja, da je upnik dolžniku odstopil terjatev, za kar se mu je dolžnik zavezal plačati znesek v višini sporne terjatve upnika. Poleg tega je sodišču prve stopnje predložil tudi Pogodbo z v celoti razkrito vsebino in sodišču predlagal, kako naj postopa, da bo lahko uresničil pravico (in dolžnost v razmerju do njegovega sopogodbenika) do varovanja poslovne skrivnosti.
Ključno je, da upnik v utemeljitev zlorabe postopka poenostavljene prisilne poravnave ni podal zadostne trditvene podlage in ne predložil zadostnih dokazov.
Glede dolžnikovih stroškov pritožbenega insolvenčnega postopka se smiselno uporabljajo določbe ZPP o stroških pravdnega postopka.
ZPP člen 70, 70-6. ZFPPIPP člen 121, 399, 399/2, 399/2-1, 399/3. KZ-1 člen 209, 209/1.
osebni stečaj - izločitev sodnika - odklonilni razlog - pritožbeni razlog
Stečajni dolžnik sodnici v bistvu očita zmotno dejansko in pravno presojo pri odločanju o ugovoru proti odpustu obveznosti, kar pa so razlogi za vložitev pravnih sredstev zoper sodničino odločitev, ne pa sodničino izločitev. Tudi morebitne napake pri vodenju postopka so predmet presoje v postopku s pravnimi sredstvi. Odpravi napak sojenja so namreč namenjena pravna sredstva in ne izločitev sodnika.
ZFPPIPP člen 232, 232/1, 233, 233/1, 380, 380/1, 383, 383/7, 383/7-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem - postopek osebnega stečaja - nemožnost preizkusa sklepa - pozneje najdeno premoženje
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo niti, kaj predstavlja naknadno najdeno premoženje stečajnega dolžnika, niti ni navedlo dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da gre res za premoženje, navedeno v 1. točki sedmega odstavka 383. člena ZFPPIPP. Pritožnikovi očitki, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, so zato utemeljeni. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
V postopku osebnega stečaja se za pozneje najdeno premoženje šteje premoženje, ki ga je stečajni dolžnik pridobil: prvič, če je bil znotraj postopka osebnega stečaja izveden postopek odpusta obveznosti, do pravnomočnosti sklepa odpusta obveznosti in drugič, v drugih primerih, do pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja