izvajanje starševske skrbi - vključitev otroka v vrtec - nadomestitev soglasja starša - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo otroka - vloga starih staršev - stiki otroka s starimi starši - korist mladoletnega otroka - čas veljavnosti začasne odredbe - stiki otroka s staršem - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - ukrep prepovedi približevanja - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Poročilo CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti (primerjaj z 246. členom ZPP). Iz tega razloga je neutemeljen očitek, da sta sodišče, ki je svojo odločitev oprlo na mnenje CSD, ter CSD nekritično sklenila, da vrtec lahko predstavlja varovalni dejavnik pri optimalnem razvoju otroka, ker glede tega ni bilo pridobljeno mnenje strokovnjaka, npr. kliničnega psihologa.
vabilo na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - vročitev s fikcijo - z nezakonitim postopkom odvzeta možnost stranki obravnavanja pred sodiščem
Tožencu je bila pravilno (s fikcijo vročitve) vročena tako pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 24.5.2021 s prilogami kot tudi vabilo stranki na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dne 25.5.2023 z vabilom na zaslišanje stranki. Tožencu tako ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
domneva odgovornosti lastnika vozila - pravna oseba - dokazno breme lastnika vozila
V primeru, da gre za avtomobil, ki je last pravne osebe, ki se ukvarja z oddajo vozil v najem ali s cestnimi prevozi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča, da ta odgovorna oseba verjetno izkaže, da ni vozila (sicer bi bila določba drugega odstavka 8. člena ZPrCP nesmiselna, saj je v takih pravnih osebah celo običajno, da jih odgovorna oseba ne vozi), ampak mora vsaj verjetno izkazati, kdo je dejanski storilec prekrška.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3, 21. ZDavP-2 člen 93, 93/3, 96, 145, 145/1, 145/2, 145/2-9.
izvršba davčne obveznosti - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - preizkus višine terjatve - delna plačila davčnega dolga - trditveno in dokazno breme dolžnika - zamudne obresti od odmerjene davčne obveznosti
Preverjanje višine terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ne more biti predmet sodnega izvršilnega postopka, temveč bi višinam dolžnik moral ugovarjati v postopkih, kjer so posamezni izvršilni naslovi nastali, torej v upravnih postopkih, kjer so bile izdane odmerne odločbe za plačilo terjatev iz naslova socialnih prispevkov (načelo stroge formalne legalitete). Že v seznamu izvršilnih naslovov je tudi pojasnjeno, da obresti tečejo po ("davčni") obrestni meri, določeni v 96. členu ZDavP-2.
Dolžnik je tisti, na katerem je breme zatrjevanja in izkazovanja plačil. Višje sodišče ne sprejema argumentov dolžnika, da za datume plačil le-ta ni mogel vedeti, tudi če so posledica uspešnih davčnih izvršb, saj je dolžnik tisti, ki ima dostop do podatkov, kdaj so bila bremenjena njegova sredstva z namenom poplačila upnikove terjatve.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4, 28, 28/1, 28/1-2, 129.
delna pokojnina - služenje vojaškega roka - znižanje starostne meje
Ker čas služenja obveznega vojaškega roka ne šteje v pokojninsko dobo, je v zakonu določena možnost, da se navedeno obdobje (v obsegu dveh tretjin dejanskega trajanja) upošteva pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v primeru prekrivanja obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb in služenje vojaškega roka, ima prednost obvezno zavarovanje. Tožnik je na podlagi obveznega zavarovanja pridobil tudi pokojninsko dobo. Za isto obdobje pa ne more biti upravičen še do ugodnosti, ki izhaja iz 28. člena ZPIZ-2, torej da se mu obenem zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena ureditev je določena le za tiste zavarovance, ki v času služenja obveznega vojaškega roka niso bili vključeni v obvezno zavarovanje.
prepozen odgovor na tožbo - posledice neodgovora na tožbo - zamudna sodba - oderuška pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker toženec ni (pravočasno) odgovoril na tožbo, je sodišče pravilno upoštevalo, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti, torej dejstva, da na pravilno vročeno tožbo ni pravočasno odgovoril, je namreč domneva o priznanju resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev.
Najpomembnejši del postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti, je glavna obravnava. To mora sodišče voditi tako, da je strankama zagotovljena polna možnost, da se izjavita. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjavljanja je zato t.i. pravica do informacije. Najpomembnejši procesni institut, ki zagotavlja pravico do informacije, pa je vročanje vlog in vabil.
Pri prodaji premoženja v stečajnem postopku pa je ne glede na splošna pravila o načinu uveljavljanja predkupne pravice, mogoče uveljaviti zakonito predkupno pravico ali pogodbeno predkupno pravico, vpisano v zemljiško knjigo ali drugo javno evidenco le na način, ki je predpisan v 347. členu ZFPPIPP, saj sicer predkupna pravica preneha. Varstvo upravičenja tako ni zagotovljeno imetniku pogodbene predkupne pravice, ki ni vpisana v zemljiško knjigo ali drug javni register.
Kot izhaja iz nespornih navedb pravdnih strank iz postopka pred sodiščem prve stopnje, predkupna pravica, ki je bila dogovorjena z najemno pogodbo, ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zato že iz tega razloga ni mogoče očitati, da javna dražba ni potekala skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP, prav tako tudi ne kakršnekoli nedobrovernosti stečajnemu upravitelju, ki je prodajal sporno nepremičnino na javni dražbi in o tem predhodno obvestil oba tožnika, drugotožnica pa se je dražbe tudi udeležila in na njej sodelovala.
ZPIZ-2 člen 41. URS člen 22. ZPP člen 254, 254/3, 287, 287/2.
invalidnina za telesno okvaro - invalidska pokojnina - sodni izvedenec
Ali je pri tožnici podana telesna okvara ter v kakšnem odstotku, je sodišče prav tako razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodne izvedenke. Le-ta ugotavlja, da pri tožnici ni prišlo do nastanka telesne okvare po nobeni točki Seznama telesnih okvar. Sodišče je tudi v tem primeru upoštevalo podano izvedensko mnenje ter tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Odločitev je bila sprejeta ob ustrezno razčiščenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava. V zvezi z ugotavljanjem telesne okvare pritožba morebitnih kršitev, ki bi vplivale na samo odločitev, niti ne navaja.
posojilna pogodba - komu se izpolnjuje - upravičenec - vračilo posojila - dokazi in izvajanje dokazov - metodološki napotek
V predmetni zadevi razen pisne posojilne pogodbe (in opomina na vračilo posojila) ni drugih dokazov, kot izpovedbe strank in prič. Kadar gre za tako dokazno situacijo ne gre drugače, kot da sodišče presoja prav vse podrobnosti izpovedb in na ta način ugotovi, katera je prepričljivejša.
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 209/2019 v zvezi s Pdp 193/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d.o.o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d.o.o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d.o.o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d.o.o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d.o.o., za katerega je odgovorna toženka. Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.
nadomestni zapor - postopek za odreditev nadomestnega zapora - sorazmernost - delo v splošno korist
Pritožbene navedbe in priloženi dokazi ne kažejo na to, da storilec kljub zdravstvenim težavam ne bi bil sposoben za delo oz. ustvarjanje prihodkov, kot tudi ne, da nima premoženja in da neizterjanih glob doslej še ni poravnal zaradi objektivne nezmožnosti, torej zaradi razlogov, na katere ni imel možnosti vplivati.
Iz storilčevih vlog tekom postopka ter njegovega ravnanja, ki je razvidno iz poročil Probacijske enote Celje, je razvidno, da se storilec z nekonkretiziranim sklicevanjem na vedno nove poslovne priložnosti, obljubljene zaposlitve in pomanjkanjem časa za opravljanje družbeno koristnega dela, kljub načelnemu zatrjevanju, da bi globe želel poplačati, dejansko izmika plačilu glob.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodni izvedenec ni odgovoril na zastavljena vprašanja s strani sodišča, temveč je zgolj navedel, da je pred dokončnim odgovorom potrebno pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke, ob tem pa predlagal, da upoštevajoč ugotovljeni kognitivni upad pri tožnici, na s strani sodišča zastavljena vprašanja o delazmožnosti tožnice odgovori izvedenec psihološke stroke. Ker prvi odstavek 249. člena Zakona o pravdnem postopku določa, da pridobi izvedenec pravico do povračila stroškov in nagrado za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, ko je odgovoril na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče, je ključno vprašanje, ali je izvedenec izpolnil nalogo, ki mu jo je naložilo sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da sodni izvedenec v tej zadevi ni izpolnil svoje naloge. Sodni izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je sodišče naložilo, prav tako k sodelovanju ni pritegnil dodatnega specialista klinične stroke, da bi lahko upoštevajoč ugotovitve dodatno imenovanega sodnega izvedenca klinične stroke podal izvedensko mnenje. Sodni izvedenec je sodišče le seznanil, da je potrebno pred dokončnim dogovorom pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sodni izvedenec upravičen do priznanja nagrade za pisno izdelavo izvida in mnenja skladno s 40. členom Pravilnika. Kot pravilno opozarja toženec, bi sodni izvedenec lahko v primeru nejasnosti zaprosil sodišče za nadaljnja pojasnila, saj je sodni izvedenec strokovni pomočnik sodišča. Nenazadnje pa bi glede na dokazni sklep sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 12. 5. 2023, k izvedovanju lahko sam pritegnil ustreznega specialista. Zaradi obrazloženega sodnemu izvedencu ni mogoče priznati nagrade po 40. členu Pravilnika.
ZDR-1 člen 6, 108. URS člen 14. ZPP člen 2, 2/1, 8, 238, 238/2, 286a, 339, 339/2, 339/2-15.
plačilo razlike v odpravnini - načelo enakega obravnavanja - prepoved diskriminacije - odpovedni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078519
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - nazadnje "podčastnik-specialist" na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter naloge v zvezi z usposabljanjem na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je glede nalog varovanja državne meje in straže tožbenemu zahtevku ugodilo, tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vaje in usposabljanja, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
potni stroški - povračilo potnih stroškov - povračilo stroškov glede na uspeh v pravdi
Potni stroški priče so bili pravilno na podlagi tretjega odstavka 242. člena ZPP naloženi v plačilo toženki, saj predujem zanje ni bil založen. Prav ima sicer toženka, da bi moral po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) ta strošek v končni fazi kriti tožnik, ki je v pravdi propadel. A on teh stroškov ni zavezan povrniti priči neposredno (saj stroške priče neposredno krije stranka, ki predlaga njeno zaslišanje), temveč je ta strošek dolžan povrniti toženki.
izločitev dokazov - obvestilo obdolžencu in zagovorniku o zaslišanju priče - pravica do zaslišanja obremenilne priče - pravni pouk privilegirani priči - opustitev obveznosti opozorila priči - pravica do nepristranskega sojenja
Pritožbena kritika, da že sama nenavzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov na narokih za zaslišanje prič predstavlja kršitev njegovih procesnih kavtel, je v nasprotju z določbo člena 178 ZKP. Zagovornik ni izkazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo človekovo pravico, kot tudi ne, kako naj bi domnevna kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče vplivala na oblikovanje predmetnega dokaznega gradiva.
Glede na določbo prvega odstavka člena 43 ZKP in naravo sprejete odločitve se ne izkazuje kot ključno, če je bila nova zahteva za izločitev preiskovalne sodnice zavržena po izvedenih narokih za zaslišanje prič.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/4, 148a, 148a/3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - hišna preiskava - osredotočenost suma - razlogi za sum - privilegij zoper samoobtožbo - pravni pouk - izločitev dokazov
Glede na predhodni obstoj utemeljenih razlogov in sum, da se na danem naslovu izvršuje kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, se je sum zoper obtoženca osredotočil v trenutku, ko je policistoma povedal, da prebiva v stanovanjski hiši. Takrat bi ga policista morala poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP.
Za ugotovitev obstoja begosumnosti ni potrebno, da bi bilo izkazano, da je obdolženec kdaj skušal pobegniti ali da ni pripravljen sodelovati s pravosodnimi organi.