CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00077508
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZPP člen 425, 428. SPZ člen 33.
posest stanovanja - motenje posesti - sodno varstvo posesti - začasna odredba v postopku zaradi motenja posesti - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Sodišče prve stopnje svoje odločitve namreč ni oprlo na ugotovitev, da toženec posesti ni motil (tega, ali je posest motil tožnik ali nov lastnik, sploh ni ugotavljalo), ampak na ugotovitev (vsaj tako je mogoče razumeti zgoraj povzete razloge), da ni z verjetnostjo izkazano, da je toženec posestnik stanovanja.
Zgolj navedba, da je obdolženec oškodovancu lažno obljubil, da mu bo izposojeni denar vrnil, ne pomeni konkretizacije zakonskega znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in spravljanja v zmoto, kot to napačno razume pritožba. Obljuba obdolženca, da bo denar vrnil, je namreč bistvo vsakega posojilnega razmerja in v nasprotnem primeru, torej če vrnitve denarja ne bi pričakovali, oškodovanci denarja niti ne bi posojali. Obljuba vrnitve izposojenega denarja tako predstavlja tipične znake civilnopravnega razmerja in ne konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa - sklep o ugovoru - višina sodne takse
Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče odmeriti sodno takso po tarifni št. 4033 ZST-1 v znesku 33,00 EUR. Pravilno jo je odmerilo po tarifni št. 4031 za postopek o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj je s predhodnim sklepom z dne 18. 1. 2024 sledilo obrazloženemu ugovoru dolžnika in posledično razveljavilo sklep o izvršbi ter še sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja tudi v pritožbi), da način izračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji v 40-tedenskih študijskih programih.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o višini tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu, da izhaja iz zmotnih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti (kot je bilo že obrazloženo, so dejansko zmotna materialnopravna stališča toženke), ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Sodišče prve stopnje je za izračun višine tožbenega zahtevka resda postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači, kot jo zahteva tožnica. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.
naročniška pogodba - postopek v sporu majhne vrednosti - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti
Na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, katere konkretne navedbe, ki niso očitno neutemeljene, je sodišče prve stopnje spregledalo in se do njih ni opredelilo.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) točka 102, 103, 104, 105. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 8.
službena ocena - preverjanje - vojaški policist
Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.
vpliv umika tožbe na zastaranje - zastaranje - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - umik tožbe - neplačilo sodne takse - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja in umik tožbe - pretrganje zastaranja z vložitvijo tožbe
Ne glede na to, da gre pri neplačilu sodne takse za domnevo umika, se posledice v ničemer ne razlikujejo od umika z izrecno izjavo. Na posledice neplačila sodne takse je bila namreč stranka v plačilnem nalogu izrecno opozorjena. Neplačilo pomeni torej njeno odločitev, da se postopek ustavi. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato učinkuje takoj, ko se z umikom seznani sodišče (pri neplačilu sodne takse s trenutkom, ko poteče rok za plačilo sodne takse). Sklep o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave in ni treba, da je v njem izrecno ugotovljeno, da je prišlo do umika tožbe (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Bistveno je, da je v postopku I Pg 149/2020 tožnik umaknil tožbo (z odločitvijo, da ne plača sodne takse).
Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017. Ker je bil tožnik od marca 2018 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je tožniku skladno s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 pravica do izrabe neizrabljenega dela letnega dopusta za leto 2017 podaljšala do 31. 12. 2018, oziroma glede na Listino EU o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES ter sodno prakso Sodišča EU celo do 31. 3. 2019. Zato ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 lahko koristil le do 30. 6. 2018 in da je tega dne njegova pravica do izrabe dopusta zapadla ter da je posledično tožba, ki je bila vložena dne 19. 7. 2023, vložena po poteku petletnega zastaralnega roka (iz 202. člena ZDR-1). Terjatev za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 v času vložitve tožbe tako še ni zastarala, saj se je tožniku pravica do izrabe letnega dopusta zaradi bolniškega staleža podaljšala.
Nadalje toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba pri ugotovitvi števila dni tožnikovega neizrabljenega letnega dopusta upoštevati le obdobje do izteka odpovednega roka, to je do dne 8. 11. 2018. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ZDR-1 v prvem odstavku 161. člena število dni sorazmernega dela letnega dopusta veže na prenehanje delovnega razmerja med koledarskim letom in ne na potek odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženki dejansko prenehalo šele 14. 4. 2019 (na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil v letu 2018 pravico do celotnega letnega dopusta, v letu 2019 pa pravico do sorazmernega dela letnega dopusta.
Stališče višjega sodišča je odstopalo od dotlej uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Odstopalo je tudi od kasnejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, konkretno sklepa II Ips 78/2020, ki se je skliceval na sklep II Ips 55/2020, kjer Vrhovno sodišče RS ni odstopilo od načela stroge formalne legalitete, temveč mu je sledilo. Kako lahko dolžnik doseže vsebinsko obravnavanje ničnostnega ugovora in kakšen vpliv lahko ima na potek izvršilnega postopka ni predmet tega pritožbenega preizkusa.
Uvedba kazenskega postopka po podani prijavi ne izključuje kazenskega pregona za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Odprt kazenski postopek zoper ovadeno osebo ne more biti okoliščina, ki bi izključevala pregon ovaditelja za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, pri čemer višje sodišče ugotavlja, da je bil zoper oškodovanca kot tožilca na podlagi kazenske ovadbe z dne 28. 10. 2020 vložen obtožni predlog le za en historični dogodek (dogodek z dne 15. 10. 2020) za kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1, postopek pa je bil zaradi umika predloga s pravnomočnim sklepom ustavljen. Pooblaščenci zato pravilno navajajo, da lahko storilec kaznivega dejanja krive ovadbe stori v realnem steku še kaznivo dejanje krive izpovedbe po 284. členu KZ-1, če v postopku, sproženem po krivi ovadbi, še krivo izpove kot priča. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno zaključilo, da zaradi „uvedbe in oprave kazensko preiskovalnega postopka“, kot navaja, obstajajo okoliščine, ki izključujejo pregon (3. točka 277. člena ZKP).
pritožba zoper sklep o stroških postopka - sklep o pravdnih stroških - pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave
Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov nastane šele z izdajo sklepa o stroških, ne glede na to, kdaj so stranki stroški, do povrnitve katerih je upravičena, nastali. Odločitev o stroških je namreč odvisna od uspeha v pravdi in šele s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (glede temelja) in nato še s pravnomočnostjo odločitve o višini priznanih stroškov nastane terjatev v razmerju med pravdnima strankama.
krajevna pristojnost sodišča - kraj storitve kaznivega dejanja - ubikvitetna teorija - opis kaznivega dejanja
Temeljno pravilo za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku je predpisano v prvem odstavku 26. člena ZKP; krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Kraj storitve kaznivega dejanja pa je v skladu z ubikvitetnim pravilom tako v kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kot tudi v kraju, kjer je nastala ali naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica (19. člen KZ-1).
Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je v skladu z ustaljeno sodno prakso odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu.
Četrti odstavek 54. člena ZS določa, da se za strokovne sodelavce uporabljajo določbe četrtega ter petega odstavka 53.a člena ZS, kar pomeni, da o pravnem sredstvu zoper odločitev o stroških postopka, ki jo izda strokovni sodelavec, odloči sodnik istega sodišča. Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru namreč ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, ko bi strokovni sodelavec odločal zgolj o višini stroškov po tem, ko je sodišče že odločilo, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Zgolj v takšnem primeru namreč o pritožbi zoper sklep strokovnega sodelavca odloča višje sodišče.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepokretni zavarovanci
Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za dodatek za pomoč in postrežbo in tudi v času odločanja toženca še zaposlena, je sodišče pri presoji zadeve pravilno uporabilo določbo, ki se nanaša na aktivne zavarovance. Slabe prognoze glede tožničine delazmožnosti s strani sodnega izvedenca, pa so lahko predmet novega invalidskega postopka. Pravilna je trditev sodišča, da se I. kategorija invalidnosti zavarovanca lahko upošteva le, če je priznana z dokončno odločbo. Tudi po pritožbeni oceni tožnica ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2, saj ne gre za aktivno zavarovanko, ki bi bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanki.
Po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnice je sodni izvedenec ugotovil, da je bila po vložitvi vloge 20. 1. 2022 pri njej podana trajno zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % po merilih iz tretjega odstavka 102. člena ZPIZ-2. Takšno stanje je bilo podano ob končani rehabilitaciji v ZRI z oceno stanja 24. 8. 2022 in dejstvu, da tožnica po možganski kapi 24. 11. 2021 ni bila več sposobna opravljati dela, opredeljenega v invalidski odločbi toženca z dne 14. 9. 2015, kar je ključno. Tako tožnica kot toženec sta soglašala z ugotovitvijo sodnega izvedenca, da je bila pri tožnici najkasneje 24. 8. 2022 podana zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % oziroma, da je bila od tedaj naprej nepokretna v smislu 100. člena ZPIZ-2. Zaradi zadostno objektivizirane utemeljitve sodnega izvedenca, ki je omogočala preizkus, je sodišče sprejelo izvedensko mnenje kot podlago za svojo odločitev.
pripor - begosumnost - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - pravica do uporabe lastnega jezika
Za utemeljenost trditev, da je glede dokaza izkazana tako očitna nezakonitost, da je na prvi pogled jasno, da dokaz ni bil pridobljen na zakonit način, mora biti zatrjevana nezakonitost res tako očitna, da je o njej mogoče sklepati brez dodatnega preverjanja dejstev.
V obravnavani zadevi je pritožbeni senat po preučitvi izvirnika izpodbijane sodbe, njenega pisnega odpravka ter sklepa z dne 14. 12. 2023 in preostale spisovne dokumentacije ugotovil, da sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2023 ne predstavlja popravnega sklepa po 365. členu ZKP, saj z njim ni odpravljeno neskladje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom, ampak gre za vsebinsko popravo izrečene sodbe in tej popravi prilagojen popravek pisnega odpravka sodbe, kar vse bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, ki pa se ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP). Ob dejstvu, da tovrstne kršitve zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, je treba šteti kot predmet pritožbenega preizkusa vsebino prvostopenjske sodbe, kot je bila vzpostavljena s sklepom z dne 14. 12. 2023, kar pa pomeni, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje očitek v obtožnem predlogu, ki obdolžencu tudi po modifikaciji očita inkriminirano ravnanje dne 4. 8. 2022, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka člena 371 ZKP; obdolženca je obsodilo za dejanje, ki ni zaobseženo v vloženem obtožnem aktu.
Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, kar zagotavlja objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, česar pa sodišče prve stopnje ni spoštovalo in je s tem zagrešilo procesno kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka člena 383 ZKP), zato je sodišče druge stopnje, glede na podano pritožbo le v korist obdolženca (člen 385 ZKP) in prvi odstavek člena 394 ZKP napadeno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obdolženca, iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP, oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.
Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in v morebitnem dokaznem gradivu.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00078082
ZPrCP člen 35, 35/5. Zakon o prekrških člen 57, 57/1.
uporaba mobilnega telefona med vožnjo - pogoji za izdajo plačilnega naloga - pravica do izjave v postopku
V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma o tem, da je prekršek osebno zaznala policistka A. A. Dejstvo, da je plačilni nalog izdal policist B. B., pa ne pomeni, da je slednji plačilni nalog izdal na podlagi zbiranja obvestil in dokazov oziroma na podlagi proste presoje dokazov, saj so policista B. B. in C. C. ter policistka A. A. delovali kot (razširjena) patrulja, pri čemer je policistka A. A. imela vlogo opazovalke prometa, ki jo je izvajala iz civilnega vozila, ter zaznane kršitve sporočala policistoma B. B. in C. C., ki sta nato vozila ustavljala in kontrolirala. V okoliščinah konkretnega primera je tako izkazano, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1, na ta način pa tudi storilki ni bila kršena pravica do izjave v postopku, saj se je o samem prekršku in očitkih izjavila tako v postopku policistom kot tudi v zahtevi za sodno varstvo in ob zaslišanju na sodišču, prisotna pa je bila tudi ob zasliševanju prič ter je imela možnost pričama postavljati vprašanja in dajati pripombe.