V zadevi je sporno vprašanje, ali je podan dejanski stan po tretjem odstavku 68. člena ZDSS-1, ki se nanaša na separatne stroške.
Kot to poudarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista grafologa. Skladno z metodološkimi napotki kot izhajajo iz 8. člena ZPP, mora sodišče v okviru proste dokazne ocene odločiti, katere dokaze bo izvedlo in nato tudi oceniti njihovo dokazno vrednost. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je postopalo skladno z navedenimi določbami ZPP. Stranka je podala dokazni predlog in na sodišču je bilo, da glede na potrebe postopka presodi, katere dokaze bo izvajalo. Ker je sodišče presodilo, da je dokaz s postavitvijo izvedenca potreben, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe o krivdnem ravnanju tožnika (ta ima pravico predlagati dokaze, medtem ko je odločitev o izvedbi dokazov v pristojnosti sodišča). Prav tako tudi tožniku ni mogoče očitati zavlačevanja postopka. Toženec je izvedbi tega dokaza nasprotoval z razlogi, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, vendar sodišče njegovih razlogov ni sprejelo. V tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v tretjem odstavku že citiranega 68. člena ZDSS-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078588
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojak - delovni čas - sodba SEU - plačilo razlike v plači
V konkretnem primeru tožena stranka ne za stražo ne za varovanje državne meje ni dokazala okoliščin, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Tudi če so se migracije v letu 2019 povečale za 73,8 % v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti. Migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, katerega resnost in obseg bi zahtevala sprejetje ukrepov, kot so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, kot to pravilno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.
Po tem, ko je sodišče na podlagi tretjega odstavka 435. člena ZKP že odredilo vročitev obtožnega predloga, uporaba določb 437. člena, česar se je poslužilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni več procesno dopustna, tj. ne glede na to, ali je bila zadeva (pre)dodeljena drugemu sodniku in ne glede na to, ali je primarni sodnik spregledal obstoj katerega od razlogov za zavrženje obtožbe, vključno z določilom prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.
vpliv umika tožbe na zastaranje - zastaranje - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - umik tožbe - neplačilo sodne takse - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja in umik tožbe - pretrganje zastaranja z vložitvijo tožbe
Ne glede na to, da gre pri neplačilu sodne takse za domnevo umika, se posledice v ničemer ne razlikujejo od umika z izrecno izjavo. Na posledice neplačila sodne takse je bila namreč stranka v plačilnem nalogu izrecno opozorjena. Neplačilo pomeni torej njeno odločitev, da se postopek ustavi. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato učinkuje takoj, ko se z umikom seznani sodišče (pri neplačilu sodne takse s trenutkom, ko poteče rok za plačilo sodne takse). Sklep o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave in ni treba, da je v njem izrecno ugotovljeno, da je prišlo do umika tožbe (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Bistveno je, da je v postopku I Pg 149/2020 tožnik umaknil tožbo (z odločitvijo, da ne plača sodne takse).
ZPP člen 12, 142, 142/3, 142/4. ZIZ člen 15. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (2017) člen 12.
vročitev po fikciji - nastop fikcije vročitve - obvestilo o prispeli sodni pošiljki - oprava vročitve s potekom 15 dnevnega roka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
V skladu z načelnim pravnim mnenjem obče seje VS RS z dne 14. 1. 2015 in sklepom VS RS II Ips 39/2012 z dne 11.4.2012 besedna zveza "po poteku tega roka" iz četrtega odstavka 142. člena ZPP pomeni, da se pisanje šteje za vročeno s potekom 15-dnevnega roka oziroma da fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega 15 dne, od kar je bilo stranki puščeno obvestilo v hišnem predalčniku.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa - sklep o ugovoru - višina sodne takse
Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče odmeriti sodno takso po tarifni št. 4033 ZST-1 v znesku 33,00 EUR. Pravilno jo je odmerilo po tarifni št. 4031 za postopek o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj je s predhodnim sklepom z dne 18. 1. 2024 sledilo obrazloženemu ugovoru dolžnika in posledično razveljavilo sklep o izvršbi ter še sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku.
ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje.
ZNPPol člen 13, 13/1. KZ-1 člen 143, 143/2, 143/7. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.
policist - izredna odpoved - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - vpogled v evidence
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da imajo ugotovljeni vpogledi v evidence podatkov znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela, pri čemer mora po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je nepooblaščen vstop v smislu drugega in sedmega odstavka 143. člena KZ-11 podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog. Čeprav je imel tožnik pooblastilo za vstop v evidenco eRisk, so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov, saj v navedenih primerih ni uspel dokazati, da so bile fizične osebe, v podatke katerih je vpogledal, jasno in dokazno povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je bil v teku, in s tem povezane z izvajanjem delovnih nalog policista.
ZDR člen 6, 6/6, 85, 85/2, 74, 74/1, 89, 89/1, 89/1-2, 91. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
vodilni delavec - razrešitev vodilnega delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - vsebina pravice do zagovora - dolžnosti delodajalca v zvezi z zagovorom - neizvedba zagovora - dejanski razlog za odpoved - osebne okoliščine
Odpoved ni nezakonita zato, ker toženka tožniku pred odpovedjo iz razloga nesposobnosti ni omogočila zagovora po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Stališče, da v okoliščinah tožnikove odpovedi (razrešitev s položaja vodilnega delavca) od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je pravilno, saj tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel vplivati na to, da je zaradi razrešitve izgubil položaj izvršnega direktorja, kar je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Iz pritožbe sicer izhaja, da si tožnik pravico do zagovora razlaga kot možnost, da bi toženka vsebinsko obrazložila sklep o razrešitvi (in s tem po njegovem mnenju "vsebinsko napolnila" redno odpoved iz razloga nesposobnosti), vendar za tako zavzemanje ni pravne podlage. Zagovor po 85. členu ZDR-1 je predviden v povezavi z nameravano odpovedjo in ne v povezavi z razrešitvijo. Ker tožnik v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti posledice razrešitve, torej izgube položaja izvršnega direktorja, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno štelo, da zagovor ne bi bil smiseln, torej so podane okoliščine, da toženki zagovora tožniku ni bilo treba omogočiti, kar je tudi skladno s sodno prakso v podobnih primerih (npr. sklepom VSRS VIII Ips 203/2018).
Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi dokazni oceni izvedenih dokazov v zvezi s trditvijo, da so bile dejanski razlog za odpoved njegove osebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevnih osebnih okoliščin tožnik ni navajal. Skladno z ustaljeno sodno prakso osebne zamere nadrejenih do delavca niso upoštevne osebne okoliščine v smislu šestega odstavka 6. člena ZDR-1, torej osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, zato toženki niti ni bilo treba dokazovati, da tožnika ni neenako obravnaval.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00078082
ZPrCP člen 35, 35/5. Zakon o prekrških člen 57, 57/1.
uporaba mobilnega telefona med vožnjo - pogoji za izdajo plačilnega naloga - pravica do izjave v postopku
V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma o tem, da je prekršek osebno zaznala policistka A. A. Dejstvo, da je plačilni nalog izdal policist B. B., pa ne pomeni, da je slednji plačilni nalog izdal na podlagi zbiranja obvestil in dokazov oziroma na podlagi proste presoje dokazov, saj so policista B. B. in C. C. ter policistka A. A. delovali kot (razširjena) patrulja, pri čemer je policistka A. A. imela vlogo opazovalke prometa, ki jo je izvajala iz civilnega vozila, ter zaznane kršitve sporočala policistoma B. B. in C. C., ki sta nato vozila ustavljala in kontrolirala. V okoliščinah konkretnega primera je tako izkazano, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1, na ta način pa tudi storilki ni bila kršena pravica do izjave v postopku, saj se je o samem prekršku in očitkih izjavila tako v postopku policistom kot tudi v zahtevi za sodno varstvo in ob zaslišanju na sodišču, prisotna pa je bila tudi ob zasliševanju prič ter je imela možnost pričama postavljati vprašanja in dajati pripombe.
naročniška pogodba - postopek v sporu majhne vrednosti - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti
Na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, katere konkretne navedbe, ki niso očitno neutemeljene, je sodišče prve stopnje spregledalo in se do njih ni opredelilo.
ZIZ člen 3, 34, 34/3, 34/4, 53, 55, 56, 169, 201, 202, 202/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovor po izteku roka - relevantni ugovorni razlogi - omejitev izvršbe - sorazmernost - neizvedba dokazov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - izpodbijanje terjatve - napotitev na pravdo - pravica do sojenja v razumnem roku
V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi.
Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.
V ugovoru po roku je dolžnik uveljavljal ničnost izvršilnega naslova, ki je podlaga za predmetno izvršbo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je po načelu stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in v izvršilnem postopku ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti. Taki presoji so namreč namenjeni drugi postopki, pravno upoštevni ugovorni razlog v izvršilnem postopku pa je podan šele, ko je izvršilni naslov razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.
Napotitev na pravdo zaradi izpodbijanja terjatve, njene višine ali vrstnega reda ZIZ predvideva šele v fazi poplačila terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino, pri čemer do te faze predmetni postopek še ni prišel. Poleg tega ZIZ za dolžnika to možnost predvideva le, če tega brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, v konkretnem primeru pa je v izvršilnem postopku te navedbe že (neuspešno) uveljavljal in ta pogoj torej ni izpolnjen.
Presoja zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku oziroma zatrjevane kršitve te pravice niso predmet odločanja v tem postopku. Zagotavljanju te pravice so namenjeni postopki in pravna sredstva po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
V obravnavani zadevi je pritožbeni senat po preučitvi izvirnika izpodbijane sodbe, njenega pisnega odpravka ter sklepa z dne 14. 12. 2023 in preostale spisovne dokumentacije ugotovil, da sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2023 ne predstavlja popravnega sklepa po 365. členu ZKP, saj z njim ni odpravljeno neskladje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom, ampak gre za vsebinsko popravo izrečene sodbe in tej popravi prilagojen popravek pisnega odpravka sodbe, kar vse bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, ki pa se ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP). Ob dejstvu, da tovrstne kršitve zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, je treba šteti kot predmet pritožbenega preizkusa vsebino prvostopenjske sodbe, kot je bila vzpostavljena s sklepom z dne 14. 12. 2023, kar pa pomeni, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje očitek v obtožnem predlogu, ki obdolžencu tudi po modifikaciji očita inkriminirano ravnanje dne 4. 8. 2022, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka člena 371 ZKP; obdolženca je obsodilo za dejanje, ki ni zaobseženo v vloženem obtožnem aktu.
Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, kar zagotavlja objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, česar pa sodišče prve stopnje ni spoštovalo in je s tem zagrešilo procesno kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka člena 383 ZKP), zato je sodišče druge stopnje, glede na podano pritožbo le v korist obdolženca (člen 385 ZKP) in prvi odstavek člena 394 ZKP napadeno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obdolženca, iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP, oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.
Stališče višjega sodišča je odstopalo od dotlej uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Odstopalo je tudi od kasnejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, konkretno sklepa II Ips 78/2020, ki se je skliceval na sklep II Ips 55/2020, kjer Vrhovno sodišče RS ni odstopilo od načela stroge formalne legalitete, temveč mu je sledilo. Kako lahko dolžnik doseže vsebinsko obravnavanje ničnostnega ugovora in kakšen vpliv lahko ima na potek izvršilnega postopka ni predmet tega pritožbenega preizkusa.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00077453
KZ-1 člen 86, 86/2, 86/11. ZKP člen 129a.
alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - delo v splošno korist - rok za izvršitev obveznosti - objektivne ovire - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Razlog neizvršitve dela v splošno korist je v obsojenčevi sferi takrat, kadar je s storitvijo novega kaznivega dejanja (po izreku sodbe, s katero mu je bilo naloženo delo v splošno korist) po svoji krivdi onemogočil določen mu alternativni način izvršitve zaporne kazni. Nezmožnost izvršitve dela v splošno korist zaradi prestajanja zaporne kazni po sodbi, ki je bila obsojencu zaradi prej storjenega kaznivega dejanja izrečena v obdobju izvrševanja dela v splošno korist zavzelo stališče, ni v obsojenčevi sferi in ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti, temveč gre v tem primeru za objektivno nezmožnost izvrševanja dela v splošno korist.
V točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče razumno pojasnjuje, da (in zakaj) mora biti kaznivo dejanje do stopnje utemeljenega suma raziskano že pred vložitvijo obtožnega akta, prav tako pa pravilno ocenjuje, da oškodovanec kot tožilec v obrazložitvi obtožnega predloga ni konkretno navedel dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je A. A. storila kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga. Enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec kot tožilec podal zgolj lastno presojo in analizo v cit. pravdni zadevi že izvedenih dokazov, ki se od pravnomočno sprejete odločitve, s katero očitno ne soglaša, razlikuje, medtem ko novih dokazov takšne narave, ki bi podprli utemeljeni sum storitve kaznivega dejanja, ne ponudi.
pripor - begosumnost - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - pravica do uporabe lastnega jezika
Za utemeljenost trditev, da je glede dokaza izkazana tako očitna nezakonitost, da je na prvi pogled jasno, da dokaz ni bil pridobljen na zakonit način, mora biti zatrjevana nezakonitost res tako očitna, da je o njej mogoče sklepati brez dodatnega preverjanja dejstev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077988
ZKP člen 308, 308/3, 308/6. KZ-1 člen 47, 47/2, 50, 50-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - omilitev kazenske sankcije - posebne olajševalne okoliščine - priznanje krivde
Pri primarno ugotovljeni gre namreč za objektivno, prepričljivo in posebno olajševalno okoliščino nedvomno takšne narave, ki prevlada na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Že zgolj ugotovitev obstoja slednje omogoča omiljeno sankcioniranje, posledično čemur je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo izrek obdolženemu omiljene prostostne kazni na dve leti in šest mesecev zapora v konkretni kazenski zadevi povsem zadostil namenom generalne in specialne prevencije.