ZDR-1 člen 6, 6/6, 7, 7/4, 44, 85, 85/2, 108, 118, 118/1, 118/2,. Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami (2016) člen 86.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - diskriminacija - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - jubilejna nagrada
Kadar delavec dokaže, da opravlja višje vrednoteno delo od dela, za katerega prejema plačilo za delo, je na podlagi 44. člena ZDR-1 upravičen do razlike v plači, ki bi jo moral prejeti za opravljeno delo. To velja tudi, če le del delovnega časa opravlja višje vrednoteno delo, le da je v takem primeru upravičen do razlike v plači le za čas, ko opravlja višje vrednoteno delo.
Ker je tožnica uspela dokazati, da je polovico delovnega časa opravljala dela višje vrednotnega delovnega mesta poslovnega sekretarja, ji pripada razlika med že prejeto plačo in plačo, do katere bi bila upravičena glede na dejansko delo, to je polovica osnovne plače za delovno mesto back office assistant in polovica osnovne plače za delovno mesto poslovnega sekretarja. Osnovna plača poslovnega sekretarja je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje znašala 2.600,00 EUR, pritožba pa pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajoče plače uporabilo napačen znesek osnovne plače za delovno mesto back office assistant.
Stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati višino odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi ji bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je napačno. Višina nadomestila za sodno razvezo ni odvisna od višine odpravnine iz 108. člena ZDR-1. Gre za dva različna instituta, tudi sicer pa prisojeno denarno povračilo občutno presega odpravnino, ki bi tožnici pripadala po 108. členu ZDR-1, pri čemer je tožnica odpravnino nepravilno računala glede na osnovno plačo v višini 2.600,00 EUR. Katere druge okoliščine naj bi tožnica uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022, do katerih se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pritožba ne konkretizira, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.
Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 3, 3/1, 5. ZPIZ člen 46, 46-4, 311. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 33. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/4, 408, 408/1. ZPIZ-2 člen 30, 30/2, 183. ZLPP člen 25a. ZPP člen 254.
izračun pokojninske osnove - ponovna odmera pokojnine - lastninsko preoblikovanje podjetij - plačilo plače v obliki izdaje delnic
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede na realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, torej takrat, ko bi morali biti izplačani.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je podan dejanski stan po tretjem odstavku 68. člena ZDSS-1, ki se nanaša na separatne stroške.
Kot to poudarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista grafologa. Skladno z metodološkimi napotki kot izhajajo iz 8. člena ZPP, mora sodišče v okviru proste dokazne ocene odločiti, katere dokaze bo izvedlo in nato tudi oceniti njihovo dokazno vrednost. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je postopalo skladno z navedenimi določbami ZPP. Stranka je podala dokazni predlog in na sodišču je bilo, da glede na potrebe postopka presodi, katere dokaze bo izvajalo. Ker je sodišče presodilo, da je dokaz s postavitvijo izvedenca potreben, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe o krivdnem ravnanju tožnika (ta ima pravico predlagati dokaze, medtem ko je odločitev o izvedbi dokazov v pristojnosti sodišča). Prav tako tudi tožniku ni mogoče očitati zavlačevanja postopka. Toženec je izvedbi tega dokaza nasprotoval z razlogi, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, vendar sodišče njegovih razlogov ni sprejelo. V tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v tretjem odstavku že citiranega 68. člena ZDSS-1.
Uvedba kazenskega postopka po podani prijavi ne izključuje kazenskega pregona za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Odprt kazenski postopek zoper ovadeno osebo ne more biti okoliščina, ki bi izključevala pregon ovaditelja za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, pri čemer višje sodišče ugotavlja, da je bil zoper oškodovanca kot tožilca na podlagi kazenske ovadbe z dne 28. 10. 2020 vložen obtožni predlog le za en historični dogodek (dogodek z dne 15. 10. 2020) za kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1, postopek pa je bil zaradi umika predloga s pravnomočnim sklepom ustavljen. Pooblaščenci zato pravilno navajajo, da lahko storilec kaznivega dejanja krive ovadbe stori v realnem steku še kaznivo dejanje krive izpovedbe po 284. členu KZ-1, če v postopku, sproženem po krivi ovadbi, še krivo izpove kot priča. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno zaključilo, da zaradi „uvedbe in oprave kazensko preiskovalnega postopka“, kot navaja, obstajajo okoliščine, ki izključujejo pregon (3. točka 277. člena ZKP).
ZPP člen 8, 286, 321, 321/3. ZDR člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - dokazno breme delodajalca - dokazni predlog - prekluzija dokaznega predloga - vezanost na odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga ne sme širiti, spreminjati ali dopolnjevati z uveljavljanjem drugih ali dodatnih razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženka med postopkom na prvi stopnji sklicevala na dodatne odpovedne razloge (slabe poslovne oziroma finančne rezultate, upad prihodka in upad prometa glede na pričakovanja), česar v odpovedi ni omenjala, saj se je v njej dejansko in obrazloženo sklicevala zgolj na organizacijski razlog in v tem okviru na zatrjevano reorganizacijo z združitvijo procesa nabave in prodaje v en nabavno - prodajni proces. Tega v postopku na prvi stopnji niti s predloženimi listinskimi dokazi niti z osebnimi dokazi (izpovedbe direktorja A. A. in prič B. B. ter C. C.) toženka ni uspela dokazati.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5, 10. ZZRZI člen 40, 40/1. ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 7/2, 337, 337/1. ZPIZ-1 člen 103.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - delovni proces - spremembe delovnega procesa
Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave št. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.).
Vse vročitve so bile opravljene zakonito, skladno s citirano zakonsko določbo 123. člena ZKP. V vsakem posameznem primeru je bila namreč odklonitev sprejema sodne pošiljke glede na vsebino poročil pooblaščenega vročevalca ugotovljena nedvoumno, to pa pomeni, da ni bilo potrebno predhodno obveščanje naslovnika po prvem odstavku 118. člena ZKP.
kreditna pogodba - denarna sredstva na bančnem računu - priliv denarnih sredstev na tekoči račun - poplačilo - denarna socialna pomoč
Ker toženka zapadlih terjatev ni poplačala v okviru določb ZIZ, temveč na podlagi pogodbenih določil, ni mogoče pritrditi tožniku, da je kršila določbe 101. in 102. člena ZIZ, kot tudi ne določbe ZSVarPre, saj določbe ZIZ, ki jih pritožba izpostavlja za konkretni primer niso uporabljive.
sklep o stroških postopka - pritožba zoper sklep o stroških - omejeni pritožbeni razlogi - višina stroškov - pravnomočno odločena stvar - primarni in podredni tožbeni zahtevek
Ker je bilo o toženkini dolžnosti povrnitve stroškov postopka po temelju že pravnomočno odločeno, pritožnica ne more uspeti s pritožbenim oporekanjem, da tožnici v razmerju do nje nista uspeli v celoti. O tem v tej fazi postopka ni več dopustno razpravljati. Po Ustavi RS ima vsakdo pravico do poštenega sojenja (prim. 22. člen), a to v ničemer ne spremeni kogentnega procesnega pravila o vezanosti sodišča in strank na pravnomočne sodne odločbe. Te je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi.
motenje posesti - ponovni postopek - opuščeno javno dobro - trditveno in dokazno breme - navajanje novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku - možnost izjave - prekluzija
Strankam ni mogoče odvzeti možnosti do izjave, če je do razjasnitve spornega vprašanja (opuščenosti javnega dobra) po napotilu pritožbenega sodišča prišlo šele v ponovljenem postopku.
denarna renta - rentni zahtevek - renta za tujo nego in pomoč - plačilo odškodnine
Tožnik je postavil tožbeni zahtevek za rento iz naslova tuje pomoči in rednih mesečnih stroškov in iz obeh naslovov zahteval en znesek. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da tožnik do odškodnine za stroške tuje pomoči ni upravičen, kar pomeni, da rentni zahtevek iz naslova tuje pomoči ni utemeljen. Zato so povsem brezpredmetna razglabljanja, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo prejet dodatek za pomoč in postrežbo 418,88 EUR (oz. 430,19 EUR od 1. 1. 2019). Celotni prisojeni znesek rente tako predstavlja povečane mesečne stroške. Tožnik je namreč uspel dokazati, da je ne glede na to, da ni upravičen do rente iz naslova tuje pomoči, upravičen do celotnih zahtevanih 633,75 EUR.
Da gre za oderuško pogodbo, mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko. Namero tožene stranke ustvariti nesorazmerno korist bi morala tožeča stranka povezati z zatrjevanimi posebnimi okoliščinami pri tožeči stranki, kot šibkejši stranki. Zatrjevati in dokazati bi morala zvezo med nesorazmerjem in takšnimi okoliščinami pri šibkejši pogodbeni stranki, za katere zakon govori, da jih druga pogodbena stranka izkoristi v svojo korist.
Ne zadošča večkrat ponovljena posplošena trditev tožeče stranke, da je tožena stranka "izkoristila njeno stisko", ker je vsebinsko prazna. Stiska kot neugodno, težko rešljivo stanje, je pravni standard, ki bi ga morala tožeča stranka napolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve.
Tožeča stranka se je pri uveljavljanju ničnosti Prodajne pogodbe 2003 opirala tudi na splošno določilo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zlorabo položaja v odnosu do tožnice (7. člen OZ), kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) in dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ).
Pritožnica glede presoje ničnosti po 86. členu OZ ne navede ničesar, na kar ne bi dobila pravilnega odgovora že v okviru obrazložitve zatrjevane oderuške narave Prodajne pogodbe 2003. Zato, da bi očitno nesorazmerje vodilo do ničnosti, bi se morale pokazati še kakšne dodatne, drugačne okoliščine, kot pri oderuštvu, zaradi katerih bi bil pravni posel nemoralen. Takšnih okoliščin tožeča stranka izven okvirov, ki so bili predhodno obravnavani v sklopu ugotavljanja elementov oderuške pogodbe, ni zatrjevala.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 147/1, 149, 150. Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (2014) člen 26.
odškodninska odgovornost vrtca - padec otroka - zlom - objektivna odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - subjektivna odgovornost - ravnanje s potrebno skrbnostjo - nadzor nad otroki - varovanje mladoletnega otroka - skrbno nadzorstvo otrok - graja dokazne ocene
V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti niti o nevarni stvari niti o nevarni dejavnosti: letvenik sam po sebi namreč ne pomeni povečane nevarnosti, plezanje po njem pa ne povečane nevarnosti. Kadar se namreč izvaja na običajen način, je mogoče z ustreznim nadzorom in osebnim varovanjem vzgojitelja, spoštovanjem navodil in namestitvijo ustreznih blazin preprečiti nastanek škode. Vsi pomisleki pritožbe o ustreznosti varovanja in o vprašanju, ali je šlo za samostojno plezanje dve in pol letnikov, pa se že nanašajo na vprašanje krivdne odgovornosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00077672
KZ-1 člen 204, 204/1, 224. ZKP člen 96, 96/1, 277, 277/2, 437, 437/1.
upravičeni tožilec - pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - svaštvo - zasebna tožba - oškodovanje drugega
Mož zasebne tožilke je v razmerju sorodstva do svojega nečaka (bratovega oziroma sestrinega sina) v tretjem kolenu. Ugotovljeno razmerje med zasebno tožilko in obdolžencem pomeni, da pritožnica glede na določbo 224. člena KZ-1, po kateri je upravičen tožilec zgolj sorodnik v svaštvu do vštetega drugega kolena, ni upravičena tožilka.
ZPP člen 339, 339/2, 451, 452, 453, 458, 458/1, 495, 495/1. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8.
gospodarski spor majhne vrednosti - delna izpolnitev dolga - odstop terjatve (cesija) - navajanje novih dejstev v sporu majhne vrednosti - časovne meje pravnomočnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - razlog za ugovor v izvršilnem postopku
Posledica omejitve pri navajanju novih dejstev je, da dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve (npr. plačilo celotne ali dela obveznosti), nastala pa so po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Tožena stranka pa lahko ta dejstva uveljavlja v izvršbi na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri je ugovorni razlog (delno) prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.
ZFPPIPP člen 57, 57/3, 365, 365/1-3, 366, 371, 371/10.
postopek osebnega stečaja - razdelitev posebne razdelitvene mase - sklep o razdelitvi - pritožbeni razlogi - procesna legitimacija - stranka glavnega postopka - ločitvena pravica - pravnomočna odločba
Ker je obstoj ločitvene pravice upnice B. na premoženju stečajnega dolžnika pravnomočno in dokončno ugotovljen v okviru sodnega postopka, poplačilo v stečajnem postopku, ki upošteva pravnomočne sodne odločbe o obstoju ločitvene pravice, ne more predstavljati zlorabe pravice, kot to uveljavlja stečajni dolžnik v pritožbi.
Pritožbeni razlogi zoper sklep o prvi razdelitvi posebne razdelitvene mase so omejeni. Sodišče v fazi izdaje sklepa po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 365. člena v zvezi z desetim odstavkom 371. člena ZFPPIPP preverja zgolj pritožbene razloge iz 366. člena ZFPPIPP. Pritožbene navedbe o neobstoju ločitvene pravice upnice B. ne morejo biti več relevantne, ker je o tem sodišče že pravnomočno odločilo. Drugih ugovorov, ki se lahko uveljavljajo v pritožbi zoper izpodbijani sklep, pa stečajni dolžnik v pritožbi ne navaja.
Stroški postopka obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika, pri čemer iz zakonske dikcije drugega odstavka 151. člena ZPP izhaja, da mora odvetnik tudi dejansko opraviti določeno delo, za katero zahteva povrnitev stroškov. Odvetniški stroški se torej priznajo le, če je vlagatelj predloga odvetnik.
SZ-1 člen 110, 110/1, 110/2, 112. ZPP člen 8, 337, 337/1, 340, 341. ZNP-1 člen 34, 42.
bivša zakonca - zahtevek na izselitev bivšega zakonca iz skupnega stanovanja - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - nova dejstva in dokazi v pritožbi - razpravno in preiskovalno načelo - nedopustne pritožbene novote - določitev najemnika stanovanja po razvezi zakonske zveze - za odločanje relevantne okoliščine - celovita dokazna ocena - razlogi o odločilnih dejstvih - pravilna uporaba materialnega prava
V predmetnem postopku je tako potrebno uporabiti materialno pravno podlago 110. člena SZ-1, ki določa, da se v primeru razveze zakonske zveze, lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli.
ZFPPIPP člen 59, 59/2, 60, 60/2, 60/2-3, 296, 296/5. ZPP člen 163, 163/4.
povrnitev pravdnih stroškov - prijava stroškovne terjatve v stečaju - terjatev, nastala pred začetkom stečajnega postopka - prenehanje terjatve
Ker tožeča stranka poleg glavnice in zamudnih obresti ni prijavila tudi terjatve za pravdne stroške, ki so ji nastali do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ji je terjatev do tožene stranke v tem delu prenehala, s čimer je izgubila pravico do njenega uveljavljanja v sodnem postopku.