ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDR-1 člen 142. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
voznik avtobusa - poklicno zavarovanje - prispevki - delovni čas
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, šteje delovno mesto voznik tovornjaka z nosilnostjo pet ali več ton. Pogoja, da voznik prebije na takšnih delih najmanj 80 odstotkov vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 odstotkov letnega fonda ur dela, ampak v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, vključno z nalogami, ki niso vožnja, kar enako velja za voznike avtobusov, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na relevatno sodno prakso. V zvezi z vozniki tovornjakov z nosilnostjo pet ton ali več je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 182/2023 z dne 19. 9. 2023.
sklep o zavrženju kazenske ovadbe - vročitev - oškodovanec - rok za vložitev obtožnega predloga
Prvi odstavek 60. člena ZKP in prvi odstavek 161. člena ZKP sicer izrecno ne določata, da bi moral državni tožilec v primeru izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, tega osebno vročiti oškodovancu, vendar le to terjata načeli pravičnosti in enakega varstva pravic, navedeno pa potrjuje tudi sodna praksa.
ZPP člen 286b, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 270, 270/1.
odškodninska odgovornost delavca - huda malomarnost delavca - elementi odškodninskega delikta - voznik tovornega vozila - tovor
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je toženec ravnal hudo malomarno, ko je potrdil prevzem tovora, ne da bi se prepričal o ujemanju podatkov o tovoru in prevoznih listin, ki so mu bili posredovani preko CVS komunikacije, oziroma ko je nato potrdil prevzem ene pošiljke manj od naročenih, ne da bi o tem obvestil disponentko in dobil njeno privolitev. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi toženec jasno in prepričljivo izpovedal, da mu špediter ni želel izpolniti in podpisati tovornega lista, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni prerekal trditve tožeče stranke, da bi moral o manjkajočem tovoru obvestiti pisarno. Izpovedal je le, da so eno paleto vzeli nazaj dol, rekoč, da gre za B., in je nato to javil disponentki po telefonu. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni dokazal, da bi disponentka potrdila spremembo tovora oziroma prevzema in nakladanja štirih palet. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta poleg hudo malomarnega ravnanja podana druga elementa odškodninskega delikta (vzročna zveza in škoda v vrednosti izgubljene pošiljke, ki jo je tožeča stranka konkretizirala v dopolnitvi tožbe z dne 25. 3. 2021). Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni utemeljila, za kakšno škodo gre, in da je tožbeni zahtevek nesklepčen.
denarno povračilo namesto odpovednega roka - veljavnost dogovora - datum prenehanja delovnega razmerja - bolniški stalež
Člen 96 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka, ta dogovor pa mora biti v pisni obliki. Tožnica in toženka sta tak sporazum sklenili 17. 11. 2022 in se v njem dogovorili, da se odpovedni rok skrajša, da se veljavna pogodba o zaposlitvi razveže 18. 11. 2022, da se s tem dnem tožnico odjavi iz obveznih socialnih zavarovanj ter da ji pripada nadomestilo za skrajšanje odpovednega roka v višini preveč izplačanega regresa za letni dopust za leto 2022 ter se ti terjatvi pobotata. Za veljavnost tega sporazuma, sklenjenega v času trajanja odpovednega roka, sta izpolnjena pogoja pisnosti in dogovora o ustreznem denarnem povračilu namesto dela odpovednega roka. Stranki ne zatrjujeta neveljavnosti sporazuma.
Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno štelo, da se ne glede na sklenjeni sporazum določba tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 upošteva tako, da tožnici delovno razmerje ne preneha skladno s sporazumom 18. 11. 2022, temveč z dnem zaključka bolniškega staleža. Ni namreč upoštevalo, da je tožnica sklenila sporazum o skrajšanju odpovednega roka na dan, ko je že bila v bolniškem staležu, da je torej kljub temu soglašala s skrajšanjem odpovednega roka tako, da se je ta končal 18. 11. 2022. V primeru, da je delavec v času odpovednega roka začasno nezmožen za delo in mu je zato odobren bolniški stalež, pa vseeno sklene z delodajalcem sporazum o skrajšanju odpovednega roka, s tem izrazi voljo, da kljub začasni nezmožnosti za delo želi, da mu preneha delovno razmerje skladno s sporazumom. Zahteva po upoštevanju določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, po kateri bi delavcu prenehalo delovno razmerje šele po zaključku bolniškega staleža (ali najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka), bi v takem primeru izničila namen sklenjenega sporazuma, še posebej, če delodajalec v času sklepanja sporazuma z bolniškim staležem sploh ni seznanjen (tako kot v tej zadevi).
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški postopka - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022, izdane v istovrstnem sporu (ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022 z dne 12. 10. 2022). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja v pritožbi), da način obračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen ZVis. Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom.
Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sodbo Pd 410/2009 z dne 20. 4. 2016, o stroških je izdalo dopolnilni sklep z isto opravilno številko z dne 19. 5. 2016, ki je ob izostanku pritožb postal pravnomočen. Z izpodbijanim delom sodbe je tako neutemeljeno ponovno strankama priznalo stroške prvega sojenja (gre za nagrado za narok, nagrado za postopek in pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev po ZOdvT, vse skupaj z davkom na dodano vrednost v višini 1.674,45 EUR, ki jih je neutemeljeno strankama priznalo sodišče prve stopnje). Poleg tega je zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Ni upoštevalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017 v novem sojenju tožbo delno umaknila, zahtevala je še plačilo 25.563,93 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v znesku 6.184,32 EUR, skupaj 31.748,25 EUR (glavnica). S tem zahtevkom je uspela v celoti, kar pomeni, da je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh stroškov (obeh ponovljenih sojenj; tudi stroškov za sodnega izvedenca; skupaj 8.825,38 EUR, kar je razlika med 10.499,83 EUR, priznanih s strani sodišča prve stopnje, in 1.674,45 EUR prvega sojenja), pri čemer je pritožbeno sodišče enako kot v istovrstnih zadevah upoštevalo stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, saj jih stranki v pritožbah ne izpodbijata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00078130
ZD člen 52, 57, 58, 163, 207, 213, 213/4. OZ člen 771, 772, 778. ZPP člen 153, 153/3, 243, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-8.
pritožba zoper sklep o dedovanju - izločitev sodnika iz razloga nepristranskosti - nestrinjanje z vodenjem postopka - zapuščinska obravnava - oprava naroka - zavarovanje zapuščine - upravitelj zapuščine - določitev odvetnika - pravica do izjave v postopku - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - vračunanje darila pri oporočnem dedovanju - neveljavnost oporoke - vezanost na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja - dedovanje na podlagi zakona - vračunanje daril in volil v dedni delež - zahteva za vračunanje - trditveno in dokazno breme - sporna dejstva glede vračunavanja darila v dedni delež - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - nevložitev tožbe - nadaljevanje postopka - način določitve vrednosti darila - dokaz z izvedencem - strokovno znanje izvedenca - plačilo predujma za izvedenca - neplačilo predujma za izvedenca - posledice neplačila predujma - domneva umika zahteve - naloge upravitelja zapuščine - plačilo upravitelja
Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje.
Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.
Pritožbeno sodišče prepoznava t.i. protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa, ki se nanašajo na odločilno, pravno relevantno dejstvo (ne)priznavanja inkriminiranega dejanja.
Brez pridobljenega izvida in mnenja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke glede vzgibov, delovanja in razmišljanja obravnavanega mladoletnika, ki ga vendarle bremeni načrtovanje nevarnega dejanja, pri katerem bi bila z namenom zastraševanja sošolcev ogrožena varnost ljudi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki 29 obrazložitve ne vsebuje zanesljivih in jasnih razlogov o odločilnem dejstvu, s čimer je storjena nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
ZPP člen 242, 242/1, 242/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 3, 12, 13.
stroški priče - izgubljeni zaslužek priče - pravočasna priglasitev - vloga delodajalca
V skladu s prvim odstavkom 242. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju - ZNP-1) ima pravico do nadomestila plače oziroma povračila izgubljenega zaslužka, priča. Ta njena pravica je omejena z drugim odstavkom 242. člena ZPP, ki določa, da mora priča povračilo stroškov zahtevati takoj po zaslišanju, sicer pravico do povračila izgubi.
Za povračilo stroškov je odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do njihove povrnitve, to pa je v konkretnem primeru zahteva priče.
ZNP-1 člen 40, 161. ZST-1 člen 10, 10/3. ZBPP člen 26.
povrnitev stroškov nepravdnega postopka - postopek delitve solastnine - sklenitev sodne poravnave - odločitev o stroških postopka - razdelitev stroškov - skupni stroški postopka - kriterij sorazmerne povrnitve stroškov - sodne takse - taksne oprostitve na podlagi zakona - brezplačna pravna pomoč - oblika dodeljene brezplačne pravne pomoči - obseg dodelitve brezplačne pravne pomoči - oprostitev plačila sodne takse
Za nepravdne postopke je v sodni praksi sprejeto utrjeno in enotno stališče, da se takšna sodna taksa obravnava kot skupni strošek postopka, ki se po njegovem koncu skladno s 40. in 161. členom ZNP-1 razdeli med vse udeležence postopka. S tem torej taksa izgubi svojo pravno naravo sodne takse in postane strošek postopka, kar pomeni, da s sklepom z dne 18. 1. 2023 nasprotnemu udeležencu v plačilo ni bila naložena sodna taksa, temveč skupni stroški postopka. Že iz tega razloga zato nasprotni udeleženec v tej fazi postopka oprostitve plačila sodne takse več ne more doseči oziroma se plačilu tega stroška ne more izogniti s predlogom za oprostitev plačila sodne takse.
ustavna pravica do enakosti pred zakonom - ustavna pravica do enakega varstva pravic - nepravdni postopek za razdružitev solastnine - postopek delitve solastnine - sklenjena sodna poravnava - skupni stroški postopka - kriterij sorazmerne povrnitve stroškov - brezplačna pravna pomoč - oprostitev plačila sodne takse
Nasprotna udeleženca tako krijeta le svoj del skupnih stroškov in ne tudi dela, ki odpade na predlagateljico. Dejstvo, da je bila predlagateljica v postopku oproščena plačila sodnih taks in stroškov izvedenke, tako v ničemer ne vpliva na odločitev, da gre za skupne stroške, ki bremenijo vse udeležence postopka, le da teh nasprotna udeleženca nista dolžna povrniti predlagateljici (kot bi jih bila v primeru, če bi jih predlagateljica predhodno založila v celoti sama), temveč jih morata plačati na račun Okrajnega sodišča v Trbovljah oziroma v proračun Republike Slovenije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077778
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 402, 402/3, 437.
nadaljevano kaznivo dejanje goljufije - zavrženje zasebne tožbe - konkretizacija zakonskih znakov - goljufiv namen
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da navedene obljube po ustvarjanju skupnega življenja in izkazovanje ljubezenskih čustev ne zadostijo zakonskemu znaku kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, takšno domnevno lažnivo prikazovanje čustev, ki naj ne bi bila pristna in bi naj bila izkazana z namenom preslepitve partnerja, pa se v opisu tudi ne nadaljuje z navajanjem dejstev, ki bi to potrjevala, temveč zgolj s sklepanjem, da mu je zamolčala, da želi vezo z njim zgolj z namenom, da od njega pridobi denarna sredstva. Samo dejstvo, da se je veza med njima končala in da se je obdolženka začela zasebnemu tožilcu vedno bolj izmikati in do njega ni kazala več ljubezenske naklonjenosti, ne pomeni navajanja tistih konkretnih dejanskih okoliščin, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, iz katerih bi bil nedvomno razviden preslepitveni namen in bi omogočale učinkovito obrambo obdolženke, pri čemer nasprotno od tega, kar ji očita obtožba, to je da je lažno prikazovala ljubezenska čustva do zasebnega tožilca, kar naj bi bila podlaga njenega preslepitvega namena, niti ni mogoče izkazati.
Sodišče ima v določbi 287. člena ZPP pravno podlago, da dokaznim predlogom ugodi ali jih zavrne, zato vsaka zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka.
ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 38. URS člen 2, 35. OZ člen 88, 372, 372/1. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2, 243/2, 243/2-1.
harmonizacija - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - diskrecija - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nična pogodba - kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - tuja valuta denarne obveznosti - potrošniški kredit - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - delna ničnost
V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. Sodišče druge stopnje se po pojasnjenem pri nadaljnji presoji opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.
ZKP člen 283, 283/1. URS člen 14, 14/2, 15, 15/3, 15/4, 22, 25, 27, 156.
ustavnost zakonske določbe - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - ugovor zoper obtožnico - pravica do pritožbe - pravica do enakega varstva pravic - načelo enakosti pred zakonom - pravica do obrambe - domneva nedolžnosti
Zakonska ureditev, ki ne ureja možnosti pritožbe obdolženca zoper sklep, s katerim je njegov ugovor zoper obtožnico zavrnjen, po oceni pritožbenega sodišča zato ni protiustavna in obdolženec v njem ni prikrajšan za svoje pravice. Državni tožilec ima v primerih iz prvega odstavka 283. člena ZKP pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker postopka v primeru, če ne vloži pritožbe, ni in tako ne more več utemeljevati obtožbe, medtem ko lahko obdolženec svoje navedbe v nadaljnjem postopku ponovi in utemeljuje ter so lahko tudi predmet presoje instančnega sodišča, če zoper obsodilno sodbo vloži pritožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085805
ZKP člen 148, 148/6, 339, 339/3, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 122, 122/1, 135, 135/1.
kaznivo dejanje grožnje - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - odvzem predmeta - obdolženec kot priča v istem postopku - silobran - kazenska ovadba kot dokaz
Obdolženec v lastni zadevi ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva, kar je upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je tako obdolženega B. B. kot tudi obdolženega A. A. pravilno obravnavalo in zaslišalo kot obdolženca.
Zakon sicer res določa fikcijo, da se šteje, da je pisanje vročeno, če ga naslovnik v 15 dneh od dne, ko je bilo na njegovem naslovu puščeno obvestilo o prispelem pisanju, ne dvigne, vendar je to fikcijo treba razlagati v luči pravice do izjave in namena vročanja, ta pa je zagotoviti, da se naslovniki s pisanjem seznanijo. Če se v postopku izkaže, da storilec na naslovu dejansko ne živi (niti tam ne živijo člani njegove družine), pisanja ni mogoče šteti za vročenega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00078122
SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-5. OZ člen 136, 136/2.
odpoved najemne pogodbe - izpraznitev in izročitev stanovanja - neprofitno najemno stanovanje - krivdni odpovedni razlog - prekomerni hrup - procesna sposobnost stranke - skrbništvo - duševna motnja - ugovor neprištevnosti - prehodna nerazsodnost - pravica do spoštovanja doma - sorazmernost posega
V skladu s 5. točko prvega odstavka 28. člena navedene Najemne pogodbe lahko lastnik stanovanja (tožnik) iz krivdnih razlogov odpove Najemno pogodbo, če najemnik oziroma osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja pogosto grobo kršijo temeljna pravila sosedskega sožitja določena s hišnim redom ali če z načinom uporabe huje motijo druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja, kot to enako določa 5. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1.
Ker je obdolženi kljub izrečenim ukreom prepovedi približanja oškodovanki, z nasiljem nadaljeval, oz. ga celo stopnjeval, zato je pripor neogibno potreben za varnost ljudi (zlasti oškodovanke).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00078068
DZ člen 109, 109/2, 109/5, 109/8, 157, 161, 162, 162/1. ZPND člen 22. ZPP člen 360, 360/1.
začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij - začasna odredba o preživnini - ogroženost otroka - stanovanjsko varstvo - prepustitev stanovanja - časovna omejenost ukrepa - nujnost in sorazmernost ukrepa - presoja pritožbenih navedb odločilnega pomena
Vsaka začasna odredba, tudi začasne odredbe iz 162. člena DZ, mora biti povezana s tožbenim zahtevkom oziroma v obravnavanem primeru s predlogom. Nasprotna udeleženka je predlagala izdajo začasne odredbe v postopku, ki teče zaradi ureditve varstva in vzgoje, stikov in preživljanja otrok. Začasna odredba je v delu, ki se nanaša na preživnino, nedvomno s tem predlogom povezana, del, ki se nanaša na prepustitev nepremičnine, pa te povezave (koneksnosti) nima. Ker nasprotna udeleženka ni trdila, da bi bila povezana s kakšno drugo zahtevo za ureditev razmerja, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo v okviru določbe 109. člena DZ oziroma, kot da bi šlo za predlog po tem členu.
ukrepi po zpnd - časovna omejenost ukrepov po zakonu o preprečevanju nasilja v družini (zpnd) - opredelitev nasilja v družini - fizično nasilje - opredelitev družinskih članov - prepustitev stanovanja v skupni uporabi - dokazna ocena - načelo sorazmernosti
Sodišče je ustreznost ukrepa pretehtalo z vidika načela sorazmernosti - torej njegove nujnosti, primernosti in interesov žrtve ter povzročitelja nasilja. Ustrezno je upoštevalo čas trajanja, intenziteto in vrsto nasilja, trajanje ukrepa v dolžini treh mesecev (oziroma omejitev trajanja ukrepa) pa je mogoče tako po tretjem odstavku (če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni uporabi) kot po četrtem odstavku 21. člena ZPND (če je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi). Ukrep lahko traja le toliko časa, kot je nujno potrebno, saj gre za močan poseg v lastninsko oziroma solastninsko pravico nasprotnega udeleženca.