lastnik vozila - odgovornost lastnika vozila za prekršek - pravna oseba - odgovorna oseba pravne osebe
Izpodbojna domneva storilca prekrška je predvidena tudi v primeru, ko je lastnik vozila pravna oseba, le da se v takem primeru domneva ne more vzpostaviti glede lastnika vozila, saj je jasno, da pravna oseba ne more biti voznik in s tem storilec prekrška. Zakon je moral za tak primer določiti fizično osebo glede katere se bo vzpostavila domneva in to je odgovorna oseba pravne osebe. V plačilnem nalogu je zato storilec pravilno naveden kot kršitelj, saj njegova odgovornost ne temelji na določbi 15. a člena Zakona o prekrških, temveč je zakon vzpostavil izpodbojno domnevo, da je on storilec prekrška.
ZPP člen 242, 242/1, 242/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 3, 12, 13.
stroški priče - izgubljeni zaslužek priče - pravočasna priglasitev - vloga delodajalca
V skladu s prvim odstavkom 242. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju - ZNP-1) ima pravico do nadomestila plače oziroma povračila izgubljenega zaslužka, priča. Ta njena pravica je omejena z drugim odstavkom 242. člena ZPP, ki določa, da mora priča povračilo stroškov zahtevati takoj po zaslišanju, sicer pravico do povračila izgubi.
Za povračilo stroškov je odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do njihove povrnitve, to pa je v konkretnem primeru zahteva priče.
Sodišče ima v določbi 287. člena ZPP pravno podlago, da dokaznim predlogom ugodi ali jih zavrne, zato vsaka zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka.
ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 38. URS člen 2, 35. OZ člen 88, 372, 372/1. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2, 243/2, 243/2-1.
harmonizacija - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - diskrecija - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nična pogodba - kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - tuja valuta denarne obveznosti - potrošniški kredit - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - delna ničnost
V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. Sodišče druge stopnje se po pojasnjenem pri nadaljnji presoji opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.
ZKP člen 283, 283/1. URS člen 14, 14/2, 15, 15/3, 15/4, 22, 25, 27, 156.
ustavnost zakonske določbe - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - ugovor zoper obtožnico - pravica do pritožbe - pravica do enakega varstva pravic - načelo enakosti pred zakonom - pravica do obrambe - domneva nedolžnosti
Zakonska ureditev, ki ne ureja možnosti pritožbe obdolženca zoper sklep, s katerim je njegov ugovor zoper obtožnico zavrnjen, po oceni pritožbenega sodišča zato ni protiustavna in obdolženec v njem ni prikrajšan za svoje pravice. Državni tožilec ima v primerih iz prvega odstavka 283. člena ZKP pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker postopka v primeru, če ne vloži pritožbe, ni in tako ne more več utemeljevati obtožbe, medtem ko lahko obdolženec svoje navedbe v nadaljnjem postopku ponovi in utemeljuje ter so lahko tudi predmet presoje instančnega sodišča, če zoper obsodilno sodbo vloži pritožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00078122
SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-5. OZ člen 136, 136/2.
odpoved najemne pogodbe - izpraznitev in izročitev stanovanja - neprofitno najemno stanovanje - krivdni odpovedni razlog - prekomerni hrup - procesna sposobnost stranke - skrbništvo - duševna motnja - ugovor neprištevnosti - prehodna nerazsodnost - pravica do spoštovanja doma - sorazmernost posega
V skladu s 5. točko prvega odstavka 28. člena navedene Najemne pogodbe lahko lastnik stanovanja (tožnik) iz krivdnih razlogov odpove Najemno pogodbo, če najemnik oziroma osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja pogosto grobo kršijo temeljna pravila sosedskega sožitja določena s hišnim redom ali če z načinom uporabe huje motijo druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja, kot to enako določa 5. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1.
ZPP člen 315, 363, 363/1, 365, 365-1. ZNP-1 člen 42.
postopek za delitev solastnine - poseben sklep - vmesni sklep - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Nasprotna udeleženka je predlagala, naj sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom odloči o tem, ali je solastnina med strankama navidezna (gre za dejansko etažno lastnino) ali pa gre za pravo solastniško razmerje. Takega predloga ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe na način, kot to želi nasprotna udeleženka, ne pride v poštev. Cilj tega postopka je, da so vsa vprašanja celovito obravnavana in je o zadevi enotno odločeno (prim. sklep VSL II Cp 2214/2018).
Ker ne gre za sklep, katerega izdajo bi zakon sploh predvideval, se nanj tudi ne more raztezati splošna določba prvega odstavka 363. člena ZPP. Če zakon ne predvideva izdaje odločbe, posledično ne predvideva niti pritožbe proti takšni odločbi. Pritožba bi bila tako dopustna le v primeru, če bi bilo z izdajo odločbe poseženo v strankine pravice, dolžnosti ali pravne interese (25. člen Ustave RS). Za to v obravnavanem primeru ne gre (prim. smiselno sklepe VSL II Cp 2088/2018, II Cp 988/2015 in I Cp 548/2008).
Tožniku, ki je poslovodja toženke, katere ničnost sklepa skupščine se uveljavlja, ne gre odrekati pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti obravnavanega sklepa.
Pravni interes za tožbo mora obstajati ves čas postopka, prav tako mora pravni interes za pritožbo obstajati tako ob njeni vložitvi kot v celotnem pritožbenem postopku, na kar pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.
sodna poravnava - res transacta kot procesna ovira za sojenje - zavrženje tožbe
Izrecna odpoved zahtevku iz navedene tožbe oz. izrecna prepoved ponovne vložitve tožbe namreč glede na jasno določbo 3. točke sodne poravnave niti ni bila potrebna, saj sta stranki v njej izjavili skupno voljo, da (s plačilom zneska iz 1. točke poravnave, t.j. 36.000,00 EUR) veljajo vsi zahtevki med njima za poravnane. Pri tem ne gre zgolj za neko "zaključno splošno formalno ugotovitev", kot to neprepričljivo skuša prikazati pritožba, ampak za materialno dispozicijo strank poravnave, ki zajema vse, na dan njene sklenitve obstoječe medsebojne zahtevke. Ker med le-te nedvoumno sodi tudi predmetni tožbeni zahtevek, je šteti, da nanj sklenjena sodna poravnava učinkuje.
povrnitev pravdnih stroškov - stroški pravdnega postopka - stroški potrebni za pravdo - načelo uspeha pravdnih strank - priglasitev stroškov postopka - sodna taksa - stroški odvetniškega zastopanja - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni zavezanec - trditveno in dokazno breme - nepriznani stroški - druga pripravljalna vloga - omejeno število vlog v sporu majhne vrednosti - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov - očitna pisna pomota sodišča - pogoji za izdajo popravnega sklepa - potrebnost pritožbe
Sodišče ne more stranki prisoditi stroškov, ki jih slednja ni priglasila.
Tožeča stranka ob priglasitvi stroška DDV-ja ni podala trditev o tem, da je njen pooblaščenec davčni zavezanec (to prepozno navaja šele v pritožbi), v zvezi z navedeno okoliščino pa tudi ni ponudila identifikacijske, tj. davčne številke pooblaščenca. Zgolj prazna priglasitev odmere DDV-ja k stroškom odvetniškega zastopanja brez ustreznih trditev oziroma pojasnila za uspešno uveljavljanje tega stroška ne more zadostovati niti takšna priglasitev ne obvezuje sodišča, da samo opravlja poizvedbe o davčni obveznosti pooblaščenca stranke pri pristojnih organih.
Skladno z drugim odstavkom 50.c člena ZLS občinsko odvetništvo zastopa občino pred sodišči in drugimi državnimi organi. Po petem odstavku istega člena se glede položaja in statusa občinskega odvetništva v sodnih, upravnih in drugih postopkih smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja državno odvetništvo. Ker peti odstavek 50.c člena ZLS nakazuje na uporabo določb ZDOdv, med njimi nakazuje tako tudi na uporabo 8. člena ZDOdv, po katerem se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve.
nagrada za pregled listin - skrbnik za poseben primer - nagrada skrbnika za poseben primer
Pregled listin in druge dokumentacije ter študij spisa na eni strani in podaja poročila o tem na drugi strani predstavljata dve samostojni odvetniški opravili, ki upraviičujeta vsako svojo nagrado.
Obtoženec je kljub zaposlitvi na Poljskem, zaradi dodatnega zaslužka iskal novo službo voznika na internetu te da mu je oseba, s katero se je povezal preko telefonske aplikacije, obljubila zaposlitev in plačilo 250,00 USD na osebo za opravljeni prevoz. Iz tega povsem jasno izhaja, da je obtoženec dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske koristi, torej iz koristoljubnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078423
OZ člen 18, 29, 59, 59/2. ZASP člen 31, 80, 80/1, 80/2, 137, 137-1, 168, 168/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2.
procesna legitimacija - stvarna legitimacija - konkludentno soglasje - pogajanja - odložni pogoj - učinkovanje ex tunc - pravica radiodifuzne retransmisije - pravica radiodifuzne retransmisije oddaj RTV-organizacij - avtorsko delo - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - licenčna analogija
Če je bilo uporabniku ponujeno, kot je bilo ugotovljeno, da je bilo pritožnici, da retransmisijo po izteku licenčne pogodbe vrši po isti ceni, in to na način "vzemi ali pusti", pa ponudba ni sprejeta in uporabnik še naprej retransmitira programe, je velikost oškodovanja - z uporabo merila dogovorjenega honorarja - materialnopravno utemeljeno, praktično pa preprosto odčitati iz te ponudbe.
Konkludentnega soglasja ne potrjuje zanesljivo niti okoliščina, da je tožnica pritožnici v spornem obdobju "dostavljala signal". Na prvi stopnji ni bilo do konca raziskano, kaj to zares pomeni (signal je valovanje, ne stvar). Ugotovljeno pa je bilo bistveno, da je pritožnica lahko TV-programe A. kadarkoli prenehala retransmitirati svojim naročnikom. Zato za utemeljenost izpodbijane sodbe v tem delu zadostuje že pravilno splošno izhodišče, da ni dolžnost imetnika izključne pravice, da preprečuje njene kršitve, temveč tretjih, da je ne kršijo.
Podjetje ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov. Česar pa o tožnici ni mogoče trditi, če ima ob sebi konkurenta, ki ponuja substitute, h katerim je bilo mogoče preiti, in nasproti sebi kartel strank s primerljivo močjo, kot je njena.
DZ člen 136, 137, 157, 157/2, 157/3, 161, 175, 175/1.
začasna odredba v družinskih sporih - namestitev otroka v zavod - ogroženost otroka - vedenjske motnje
V okvir starševske skrbi, poleg skrbi za otrokovo življenje in zdravje, sodi tudi skrb za njegovo vzgojo in nadzor ter obveznost, da se mu omogoči skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Kot je pokazal dokazni postopek, nasprotna udeleženka v zadnjem, daljšem obdobju ne uspe na mld. A. A. vplivati na način, da ne bi imel resnih vedenjskih in učnih težav ter da se ne bi zapletal v nasilne incidente.
ZIZ člen 12, 212/1, 212/2, 212/3, 212/4, 215. OZ člen 269, 269/1, 269/2. ZPP člen 365, 365/2.
izvršba - izvršilni naslov - določitev sodnih penalov - sodni penali - sklep o določitvi sodnih penalov - neizpolnitev obveznosti
Neutemeljene so dolžničine pritožbene navedbe o nedopustnosti sodnih penalov zaradi narave nedenarne dolžničine obveznosti (dolžnica navaja, da je ta obveznost nadomestna in ne nadomestna). Sodne penale po 269. členu OZ je namreč mogoče določiti v primeru nadomestnih in nenadomestnih nedenarnih obveznosti. Zato dolžnica nima prav, da bi upnica lahko, ker je dolžničina obveznost nadomestna, vložila le predlog za izvršbo. Dolžnica je bila glede na 212. člen ZIZ upravičena, da se lahko odloči, ali bo predlagala naložitev sodnih penalov ali pa bo vložila predlog za izvršbo za izpolnitev nedenarne obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078151
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZVPot-1 člen 2. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 180, 180/3.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - preprečitev težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - določitev vsebine pravnega standarda - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - poznavanje prava po uradni dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - implementacija direktive - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - odlog izpolnitve obveznosti - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22.
Ob lojalni (evroskladni) razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).
Tako se s precejšnjo stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe in verjetnosti obstoja terjatve na vračilo preplačanih zneskov - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se določbe ZIZ in nacionalna sodna praksa razlagajo lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
stranska intervencija - pravni interes za stransko intervencijo - pritožba - neplačilo sodne takse - umik pritožbe - pravnomočnost sodbe - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti
Predlagateljica ni plačala sodne takse za pritožbo zoper sodbo niti ni uspela s predlogom za taksno oprostitev, zato se je njena pritožba v skladu s 105.a členom ZPP s potekom roka za plačilo sodne takse štela za umaknjeno. Ker zoper sodbo ni bilo več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je ta postala pravnomočna, potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe pa je bilo utemeljeno izdano.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu s sklicevanjem na odločitev sodišča v omenjeni pravnomočni zadevi pravilno zaključilo, da predlagateljica ni imetnica 100% (pa tudi ne manjšega) poslovnega deleža prve toženke, zato njen pravni interes za stransko intervencijo na strani tožene stranke ni izkazan.
Dolžnica ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s priznanjem posameznih stroškovnih postavk, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa ne more izpodbiti s sklicevanjem na slabo premoženjsko stanje. Dejstvo, da dolžnica zaradi svojega slabega premoženjskega stanja stroškov ne zmore plačati, namreč ne predstavlja upravičenega razloga, zaradi katerega sodišče dolžnici v plačilo ne bi naložilo stroškov, ki so upnici utemeljeno nastali v izvršilnem postopku, ki ga zoper dolžnico vodi zaradi neplačila terjatve.
odškodninska odgovornost za škodo - odgovornost za škodo nastalo v trku dveh premikajočih se vozil - vzrok za škodo - odgovornost voznika - kršitev pravila o prednosti na cesti - soprispevek tožnika - kršitev pravila o primerni hitrosti - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenziteta in trajanje strahu
Stranski intervenient je s svojim ravnanjem prekršil pravilo o prednostni cesti in prav njegovo ravnanje je tisto, ki predstavlja odločilen vzrok za nastalo škodo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan tudi tožnikov soprispevek; tožnik je sicer pravilno pripeljal po glavni cesti, vendar pa je imel možnost, da bi nesrečo preprečil.
Tožnik je v posledici prometne nesreče utrpel blago raztegnitev vratnega mišičja oziroma blag zvin vratne hrbtenice, kar sodi med lahke poškodbe. Ob upoštevanju vseh utrpelih posledic poškodbe je prisojena odškodnina 1.500 EUR, kar predstavlja 1,1 povprečno neto plačo, za to obliko škode, primerljiva z drugimi istovrstnimi primeri iz sodne prakse.
Običajna zaskrbljenost in negotovost za izid zdravljenja, ki preneha v krajšem obdobju, ne predstavlja tolikšnega strahu, da bi ta upravičil prisojo odškodnine iz tega naslova. Drži sicer, da je tožnik lahko utrpel sekundarni strah, da ga je bilo strah, kakšen bo izid zdravljenja. Vendar v tem primeru ne gre za strah, ki bi bil pravno priznan. Tožnik namreč ni uspel dokazati niti, da je bil strah za izid zdravljenja dolgotrajen, niti, da je bil intenziven.