DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078531
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/14.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).
plačilo regresa za letni dopust - sorazmerni del regresa - zaslišanje strank - stroški postopka - pavšalne trditve
Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.
Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in v kakšnem znesku, zato sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., saj zaslišanje prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da mora sodišče zaslišati vsaj eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank je enakovreden ostalim dokazom, sodišče pa skladno z 213. členom ZPP presodi, katere dokaze bo izvedlo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. Prvi odstavek 258. člena ZPP ureja le situacijo, ko se na vabilo na zaslišanje odzove le ena stranka, ne vzpostavlja pa dolžnosti sodišča, da zasliši vsaj eno stranko. Ker se obe stranki brez opravičenega razloga nista odzvali vabilu na zaslišanje, zoper stranko niso dovoljeni prisilni ukrepi, prav tako se je ne more prisiliti k izpovedi (prvi odstavek 262. člena ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza in ni podana kršitev pravil postopka, ker stranki nista bili zaslišani. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje razloge za opustitev zaslišanja strank navedlo že na zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2023, toženka pa ni uveljavljala kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe tega dokaznega predloga niti ne navaja, zakaj tega ni storila takoj, zato je uveljavljanje tovrstnih kršitev v pritožbi prepozno (286.b člen ZPP).
Toženka nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka, vendar je pritožba v tem delu neobrazložena. Navaja le, da so odmerjeni v nasprotju z določbo ZPP, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka upoštevalo uspeh obeh strank in stroške odmerilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče odloči o stroških postopka v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, zato je neutemeljen tudi ugovor o preuranjeni odločitvi o stroških postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00079035
ZDR člen 200. ZPP člen 151, 155.
stroški predsodnega postopka - čista denarna terjatev - procesna predpostavka za vložitev tožbe - direktno sodno varstvo - nepotrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.
neupravičena obogatitev - predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjeten izkaz nevarnosti - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - neznatna škoda za dolžnika - razpolagalno upravičenje - razpolaganje z nepremičnino - prehod zapuščine na dediča - dedno upravičenje - ničnost pravnega posla - pravnomočnost sklepa o dedovanju
Dediči postanejo lastniki stvari v zapuščini s trenutkom prehoda zapuščine nanje in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, kot to zmotno meni pritožba. S trenutkom smrti pridobijo dediči vsa lastninska upravičenja, med njimi tudi razpolagalno.
Vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo. Samo po sebi zato ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice.
nadomestni zapor - postopek za odreditev nadomestnega zapora - izjava stranke
Čeprav drži, da se storilec na vabilo za zaslišanje za dne 12. 4. 2024 ni odzval, bi se moralo sodišče ob upoštevanju devetega odstavka 192.a člena ZP-1 do storilčevih trditev v izjavi z dne 6. 3. 2024 tudi izrecno opredeliti.
zahteva za izločitev dokazov - dovoljeni dokazi - obrazloženost sodne odločbe - standard obrazloženosti - presoja zakonitosti odločbe - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - zakonitost preiskave - pravica do zasebnosti - privilegij zoper samoobtožbo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki.
Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno.
Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za sum izvrševanja obravnavanega kazniva dejanja, kar je pritožbeno sodišče sicer že pojasnilo tudi v svojem sklepu z dne 20. 10. 2023.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078058
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 372, 372/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - opustitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Zaradi nepopolno in pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi gre pritožbi, da je podan tudi dejanski stan po drugi in tretji alineji navedenega določila, to je, da je bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo tožnikov ter da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika utemeljeno pričakovala. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.
Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje, zato mora vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev, ki jih je stranka že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe.
pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Toženčev zahtevek v zadevi P 162/2023 je obligacijsko pravne narave in ne ustvarja stvarnopravnih posledic, zato ne more predstavljati predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari oziroma odločitev v pravdi, kjer tožnica vtožuje izpraznitev in izročitev nepremičnine, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3, 21. ZDavP-2 člen 93, 93/3, 96, 145, 145/1, 145/2, 145/2-9.
izvršba davčne obveznosti - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - preizkus višine terjatve - delna plačila davčnega dolga - trditveno in dokazno breme dolžnika - zamudne obresti od odmerjene davčne obveznosti
Preverjanje višine terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ne more biti predmet sodnega izvršilnega postopka, temveč bi višinam dolžnik moral ugovarjati v postopkih, kjer so posamezni izvršilni naslovi nastali, torej v upravnih postopkih, kjer so bile izdane odmerne odločbe za plačilo terjatev iz naslova socialnih prispevkov (načelo stroge formalne legalitete). Že v seznamu izvršilnih naslovov je tudi pojasnjeno, da obresti tečejo po ("davčni") obrestni meri, določeni v 96. členu ZDavP-2.
Dolžnik je tisti, na katerem je breme zatrjevanja in izkazovanja plačil. Višje sodišče ne sprejema argumentov dolžnika, da za datume plačil le-ta ni mogel vedeti, tudi če so posledica uspešnih davčnih izvršb, saj je dolžnik tisti, ki ima dostop do podatkov, kdaj so bila bremenjena njegova sredstva z namenom poplačila upnikove terjatve.
Iz storilčevih vlog tekom postopka ter njegovega ravnanja, ki je razvidno iz poročil Probacijske enote Celje, je razvidno, da se storilec z nekonkretiziranim sklicevanjem na vedno nove poslovne priložnosti, obljubljene zaposlitve in pomanjkanjem časa za opravljanje družbeno koristnega dela, kljub načelnemu zatrjevanju, da bi globe želel poplačati, dejansko izmika plačilu glob.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078335
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
straža - varovanje državne meje - stalna pripravljenost - sodbe SEU - neuporaba direktive EU - vojak
S presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, sodišče prve stopnje ni poseglo v državno suverenost. Glede navedb toženke o pravici države članice, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, je ustrezno pojasnilo, da nacionalni ukrep, ki je sprejet zaradi varovanja nacionalne varnosti, države članice ne razbremeni dolžnosti spoštovanja prava EU. Vojaška operacija v pravem pomenu besede predstavlja pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo skladno s stališči Sodišča EU, pri čemer ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj strokovna vojaška tolmačenja A. A. za razlago tega pojma niso neposredno uporabna (prim. VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).
ZZZDR člen 51, 58, 59, 60. DZ člen 67, 71, 73, 74. ZPP člen 156.
premoženjska razmerja med zakoncema - ugotavljanje deleža zakoncev na skupnem premoženju - skupno premoženje - prispevek zakoncev - darilo zakoncema - stroški postopka - odločanje o stroških po načelu uspeha
Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti.
Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji.
Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj, sedem let pred razpadom njune skupnosti, vedela za tožnikove nekorektne poteze, da mu ni zaupala in da v trajnost njune zakonske zveze ni verjela, so subjektivne in interesno naravnane. Vsa ta gradnja se je namreč dogajala, kot tudi pritožba omenja, v drugih časih in drugačnih razmerjih. Na zadevo je treba gledati ex ante oziroma ex tunc, ne pa ex post.
ZDR člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 5/3, 8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - spolzka tla - zdrs na spolzkih tleh - padec na spolzkih tleh - poškodba delavca pri delu
Četudi nobena od predlaganih prič ni potrdila trditve tožnice, da so bila na dan škodnega dogodka tla mokra oziroma spolzka, po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o spolzkih tleh. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja (pritožbeno neprerekana) ugotovitev, da tožnici tistega dne pri delu v zamrzovalni celici ni pomagal nihče od drugih zaposlenih v izmeni, temveč je zlaganje blaga in dopeko opravljala sama, zato je razumljivo, da priče niso vedele izpovedati o stanju tal v zamrzovalni celici konkretnega dne. Ne glede na to pa je za odločitev bistveno, da so priče skladno izpovedale o tem, da so bila tla v celici pogosto vlažna in spolzka zaradi nastajanja kondenza.
Po določbi 5. člena ZVZD-1 je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek). Prav tako je dolžan upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh (tretji odstavek). To obveznost oziroma dolžno skrbnost je druga toženka opustila, saj ni poskrbela za izvedbo ukrepov, ki bi preprečevali in obvladovali nevarnosti pri delu, v konkretnem primeru pojav vlažne in spolzke talne površine v zamrzovalni celici zaradi povečanega kondenza. Dejstvo, da je bila v zamrzovalni celici zadostna prosta površina, ker tožnica ob padcu ni udarila v drugo blago ali voziček, ne spremeni zaključka, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je siceršnja napolnjenost zamrzovalne celice poleg številnih vstopov in izstopov iz nje vplivala na povečan kondenz v njej. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da založenost zamrzovalne celice ni vplivala na nezgodo.
Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (2020) člen 16. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 140, 140/1, 141, 141/1, 141/1-4, 229. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 31, 29, 31/1, 81, 81/1, 81/1-1, 84, 84/1, 85, 137, 137/1, 137/2. ZPP člen 17, 17/2, 18. ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/8. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - sodna nepristojnost
O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078573
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - dokazno breme - straža - varovanje državne meje
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje državne meje oziroma vojaških objektov (straža) njegova redna naloga kot poveljnika oddelka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078762
ZKP člen 372, 496, 496/1. KZ-1 člen 70a, 70a/1, 70a/3.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - trajanje varnostnega ukrepa
Kazen zapora na eni in varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na drugi strani, sta po vsebini in načinu izvrševanja povsem različni in medsebojno neprimerljivi kazenski sankciji (čeprav gre pri obeh za poseg v osebno svobodo), merila oziroma pogoje za njun izrek pa jasno določa zakon.
OZ člen 149, 179, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 12. ZDR-1 člen 45.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - varno delo - rana - zlom - poškodba delavca pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugo toženka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe s tem, ko ni poskrbela za izvedbo ustrezne obdelave kovinskih trakov in da ta naloga ni bila v domeni posameznega operaterja stroja, torej tožnika. Tožnik pa izmere kovinskih trakov, pred vstavitvijo v stiskalnico, ni bil dolžan kontrolirati.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podana objektivna odgovornost drugo toženke. Skladno s 149. členom OZ se namreč za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari oziroma dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil izhodiščni vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, čemur je botrovala njegova neustrezna oziroma neenakomerna širina in da v tem primeru za nastalo škodo odgovarja tisti, kateremu je možno pripisati krivdno ravnanje. V tem primeru pa je izključena uporaba pravil objektivne odgovornosti, saj je lahko opustitev zagotovitve pogojev za varno opravljanje dela zgolj posledica ravnanja oziroma pasivnosti druge toženke, česar pa objektivna odgovornost ne zajema. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugo toženka tožniku za nastalo škodo ni objektivno odškodninsko odgovorna, je pa podana njena krivdna odgovornost, saj delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe, s čimer ni zagotovila varnega opravljanja dela. Tudi ugotovitev sodišča, da drugo toženka ni namestila na stiskalnico obveznih varnostnih opozoril za varno delo in ni poskrbela za pravilno nastavitev stroja (razmak je bil 2 cm, čeprav bi po mnenju izvedenca lahko bil največ 4 mm zračne reže), ne pomeni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženk, saj se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.
Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode in da sodišče ne bi smelo določiti njegov prispevek k škodnemu dogodku v obsegu 20 %. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik na dan škodnega dogodka prvič opravljal nalogo izdelave podložk na navedeni stiskalnici in da tudi sicer dela na tem orodju ni opravljal pogosto. Tožnik je izpovedal, da je bil poučen o varnem delu, ampak ne na dotični stiskalnici. Iz potrdila o uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju iz varnosti pri delu in požarne varnosti z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik usposobljen za delo na stiskalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na navedeni stiskalnici in seznanjen s prepovedjo poseganja v delujoč stroj, a kljub temu pred pričetkom odpravljanja zataknjenega obdelovanca, stiskalnice ni ustrezno ustavil, zato je sodišče tožniku prisodilo soprispevek v obsegu 20 %. S svojim ravnanjem je tožnik namreč kršil 12. člen ZVZD-1.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSK00078309
ZPrCP člen 13. ZP-1-UPB3 člen 154, 154/1, 154/1-6.
policijska pooblastila - cestni promet - preverjanje psihofizičnega stanja - dopustnost dokaza
Policisti imajo na podlagi 13. člena ZPrCP pooblastilo kadarkoli ustaviti voznika in preveriti izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, med drugim tudi psihofizično sposobnost vseh udeležencev v cestnem prometu, saj je slednje ključno za varnost cestnega prometa.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca.
Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.