osebni stečaj fizične osebe - prenehanje terjatve v stečajnem postopku - stroški pravdnega postopka
Pravnomočen sklep o končanju postopka osebnega stečaja je res izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev (četrti odst. 396. člena ZFPPIPP), vendar je za potrditev odločitve sodišča prve stopnje bistveno, da po koncu stečajnega postopka fizična oseba (za razliko od pravne osebe) ne preneha (377. člen ZFPPIPP). Zato tudi ne prenehajo tiste terjatve upnikov, ki v stečajnem postopku niso bile plačane (382. člen ZFPPIPP), mednje pa sodijo tudi stroški pravdnega postopka, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo, da jih je dolžan plačati toženec.
KPJS člen 46. ZObr člen 37a, 37a/4, 97e. ZPP člen 358, 358-2.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - vojak - sodba SEU - uporaba direktive
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.
prekrškovni postopek - hitri postopek o prekršku - premoženjsko pravni zahtevek - odvzem premoženjske koristi
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je oškodovanka uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, saj bi ga morala uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku. Zgolj izvensodni poziv ne zadošča, ker oškodovanka ne more prisilno doseči izterjave.
ZPP člen 154, 154/1, 154/3, 155, 165, 165/1, 365, 365-3.
stroški postopka - uspeh stranke
Sicer sodišče v 5. točki pravilno ugotavlja, da je po modifikaciji tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2023 v sporu uspela le deloma. Odpravljena je bila drugostopenjska odločba toženca z dne 26. 1. 2023, prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 17. 9. 2022, pa je bil nadomeščen z novim izrekom z dodatno stvarno razbremenitvijo pri delu "brez vsiljenega tempa in ritma dela v ergonomsko - mikroklimatsko urejenem delovnem okolju". Da so bile določene časovne razbremenitve pri delu tožnici že priznane v prvostopenjskem upravnem odločanju, ne pomeni, kot to zmotno razlaga sodišče, da je tožnica uspela le v 50 % deležu. Ključna je ugotovitev v 6. točki citiranega sklepa, da je za pravilno uporabo 154. člena ZPP bistveno že to, da sta toženčevi upravni odločbi kot nepravilni in nezakoniti odpravljeni. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, saj je bila tožnici v sodnem postopku priznana dodatna stvarna razbremenitev, ki bo skupaj z ostalimi razbremenitvami zagotavljala, da se tožnici kljub nadaljnjemu opravljanju svojega dela, zdravstveno stanje ne bo poslabševalo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov v višini postopka v višini 931,47 EUR.
pogojna obsodba - izjema - obtožni akt - predobravnavni narok - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odločba o kazenski sankciji - voznik - tujec - omilitveni ukrepi
Določba petega odstavka 58. člena KZ-1 sicer dopušča izrek pogojne obsodbe tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj petih let; vendar se ta določba o izjemni pogojni obsodbi lahko uporabi le, če je predlagana že v pisnem obtožnem aktu ali (dopolnjenem) ustnem predlogu tožilca na predobravnavnem naroku, še preden se obdolženec prvič izreče o krivdi.
nadomestni zapor - postopek za odreditev nadomestnega zapora - sorazmernost - delo v splošno korist
Pritožbene navedbe in priloženi dokazi ne kažejo na to, da storilec kljub zdravstvenim težavam ne bi bil sposoben za delo oz. ustvarjanje prihodkov, kot tudi ne, da nima premoženja in da neizterjanih glob doslej še ni poravnal zaradi objektivne nezmožnosti, torej zaradi razlogov, na katere ni imel možnosti vplivati.
OZ člen 149, 179, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 12. ZDR-1 člen 45.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - varno delo - rana - zlom - poškodba delavca pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugo toženka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe s tem, ko ni poskrbela za izvedbo ustrezne obdelave kovinskih trakov in da ta naloga ni bila v domeni posameznega operaterja stroja, torej tožnika. Tožnik pa izmere kovinskih trakov, pred vstavitvijo v stiskalnico, ni bil dolžan kontrolirati.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podana objektivna odgovornost drugo toženke. Skladno s 149. členom OZ se namreč za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari oziroma dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil izhodiščni vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, čemur je botrovala njegova neustrezna oziroma neenakomerna širina in da v tem primeru za nastalo škodo odgovarja tisti, kateremu je možno pripisati krivdno ravnanje. V tem primeru pa je izključena uporaba pravil objektivne odgovornosti, saj je lahko opustitev zagotovitve pogojev za varno opravljanje dela zgolj posledica ravnanja oziroma pasivnosti druge toženke, česar pa objektivna odgovornost ne zajema. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugo toženka tožniku za nastalo škodo ni objektivno odškodninsko odgovorna, je pa podana njena krivdna odgovornost, saj delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe, s čimer ni zagotovila varnega opravljanja dela. Tudi ugotovitev sodišča, da drugo toženka ni namestila na stiskalnico obveznih varnostnih opozoril za varno delo in ni poskrbela za pravilno nastavitev stroja (razmak je bil 2 cm, čeprav bi po mnenju izvedenca lahko bil največ 4 mm zračne reže), ne pomeni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženk, saj se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.
Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode in da sodišče ne bi smelo določiti njegov prispevek k škodnemu dogodku v obsegu 20 %. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik na dan škodnega dogodka prvič opravljal nalogo izdelave podložk na navedeni stiskalnici in da tudi sicer dela na tem orodju ni opravljal pogosto. Tožnik je izpovedal, da je bil poučen o varnem delu, ampak ne na dotični stiskalnici. Iz potrdila o uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju iz varnosti pri delu in požarne varnosti z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik usposobljen za delo na stiskalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na navedeni stiskalnici in seznanjen s prepovedjo poseganja v delujoč stroj, a kljub temu pred pričetkom odpravljanja zataknjenega obdelovanca, stiskalnice ni ustrezno ustavil, zato je sodišče tožniku prisodilo soprispevek v obsegu 20 %. S svojim ravnanjem je tožnik namreč kršil 12. člen ZVZD-1.
Glede na to, da tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da naj bi bil obdolženec v težki osebno družinski situaciji in da ima nujno potrebo po boljši službi, s katero bi lahko preživljal svojo ožjo in širšo družino, je vsekakor na mestu zaključek, da finančna korist, ki jo prinaša izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, nedvomno predstavlja močan motiv zato, da bi obdolženec očitano mu kaznivo dejanje ponovil.
meje sankcioniranja prekrškov - ustavitev postopka o prekršku - opisano dejanje ni prekršek - zakonski znaki prekrška
Storilec je pomagal tujcem, da so nezakonito vstopili v Slovenijo in sicer jih je prevzel na A., nameraval pa jih je peljati v B. S tem je nedvomno ravnal v nasprotju z določbo 15. člena ZTuj-2, vendar njegovo ravnanje v prvem odstavku 146. člena Ztuj-2 ni določeno kot prekršek, saj tujcem ni omogočil prebivanja v Sloveniji.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca.
Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - zmanjšanje števila delavcev
Za odločitev je pomembno le, da je bila reorganizacija v posledici odločitve o skrajšanju poslovanja poslovalnice PE C. dejansko izvedena, niso pa pomembni razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem take odločitve (ali je bila ta sprejeta zaradi pritiskov delavcev v posledici kadrovskih težav - pomanjkanja prodajalcev, kot izpostavlja tožnik, ali pa zaradi upada obiska, kot je navajala toženka). Ob tem je le pripomniti, da je iz povzete izpovedbe zakonitega zastopnika toženke razbrati, da je odločitev o skrajšanju delovnega časa in posledično tudi zmanjšanju števila zaposlenih v skladišču, sprejel na podlagi spleta obeh sklopov okoliščin.
Najpomembnejši del postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti, je glavna obravnava. To mora sodišče voditi tako, da je strankama zagotovljena polna možnost, da se izjavita. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjavljanja je zato t.i. pravica do informacije. Najpomembnejši procesni institut, ki zagotavlja pravico do informacije, pa je vročanje vlog in vabil.
Pri prodaji premoženja v stečajnem postopku pa je ne glede na splošna pravila o načinu uveljavljanja predkupne pravice, mogoče uveljaviti zakonito predkupno pravico ali pogodbeno predkupno pravico, vpisano v zemljiško knjigo ali drugo javno evidenco le na način, ki je predpisan v 347. členu ZFPPIPP, saj sicer predkupna pravica preneha. Varstvo upravičenja tako ni zagotovljeno imetniku pogodbene predkupne pravice, ki ni vpisana v zemljiško knjigo ali drug javni register.
Kot izhaja iz nespornih navedb pravdnih strank iz postopka pred sodiščem prve stopnje, predkupna pravica, ki je bila dogovorjena z najemno pogodbo, ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zato že iz tega razloga ni mogoče očitati, da javna dražba ni potekala skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP, prav tako tudi ne kakršnekoli nedobrovernosti stečajnemu upravitelju, ki je prodajal sporno nepremičnino na javni dražbi in o tem predhodno obvestil oba tožnika, drugotožnica pa se je dražbe tudi udeležila in na njej sodelovala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00079035
ZDR člen 200. ZPP člen 151, 155.
stroški predsodnega postopka - čista denarna terjatev - procesna predpostavka za vložitev tožbe - direktno sodno varstvo - nepotrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.
neupravičena obogatitev - predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjeten izkaz nevarnosti - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - neznatna škoda za dolžnika - razpolagalno upravičenje - razpolaganje z nepremičnino - prehod zapuščine na dediča - dedno upravičenje - ničnost pravnega posla - pravnomočnost sklepa o dedovanju
Dediči postanejo lastniki stvari v zapuščini s trenutkom prehoda zapuščine nanje in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, kot to zmotno meni pritožba. S trenutkom smrti pridobijo dediči vsa lastninska upravičenja, med njimi tudi razpolagalno.
Vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo. Samo po sebi zato ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice.
zahteva za izločitev dokazov - dovoljeni dokazi - obrazloženost sodne odločbe - standard obrazloženosti - presoja zakonitosti odločbe - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - zakonitost preiskave - pravica do zasebnosti - privilegij zoper samoobtožbo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki.
Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno.
Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za sum izvrševanja obravnavanega kazniva dejanja, kar je pritožbeno sodišče sicer že pojasnilo tudi v svojem sklepu z dne 20. 10. 2023.
neobrazložen odgovor na tožbo - pogoji za izdajo zamudne sodbe - zamudna sodba - laična pritožba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo
Drži, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da so navedbe odgovora na tožbo take, kot zadoščajo za ugovor nevednosti zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Vendar je pomembno, da pri postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine tudi upnik v predlogu za izvršbo ne navaja konkretiziranih trditev o vtoževani obveznosti. Zato se tudi dolžniku ne nalaga, da bi moral v ugovoru podati konkretne trditve - glede na procesno gradivo, ki ga ponudi s predlogom za izvršbo upnik, namreč tega tudi ne more. Povsem drugače pa je v pravdi, ko mora tožeča stranka v tožbi (poleg drugega) navesti določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prim. prvi odstavek 180. člena ZPP). Vse to omogoča toženi stranki, da tudi ona poda določne trditve, s katerimi nasprotuje tožbenim trditvam. Če takih določnih (obrazloženih) trditev ne poda, že navedeni 278. člen ZPP določa, da se šteje, da odgovor na tožbo ni bil vložen, kar pa je seveda eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje, zato mora vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev, ki jih je stranka že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe.
ZDR-1 člen 126. URS člen 14, 14/2, 22, 50. ZPP člen 3, 3/3, 355.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - novinar - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - dejansko delo na drugem delovnem mestu - ugotavljanje dejanskega stanja
Izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 odpovedal (četrta točka 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni izrek razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo, in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
ZDR-1 člen 6, 108. URS člen 14. ZPP člen 2, 2/1, 8, 238, 238/2, 286a, 339, 339/2, 339/2-15.
plačilo razlike v odpravnini - načelo enakega obravnavanja - prepoved diskriminacije - odpovedni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na četrti odstavek 11. člena ZST-1, po katerem ne more ne glede na premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje oprostiti dolžnika plačila sodne takse, ker ta ne dosega zakonskega minimuma, ki ga je dolžan v vsakem primeru plačati.