pripoznava zastarane obveznosti – odpoved zastaranju - oblika pooblastila - materialno procesno vodstvo
V primeru, ko se za sklenitev pravnega posla zahteva posebna oblika, mora biti tudi pooblastilo dano v tej obliki.
Za odpoved zastaranju pa se šteje le pisna pripoznava zastarane obveznosti, torej bi se toženci lahko odpovedali zastaranju po pooblaščencih le, če bi jima dali pisno pooblastilo za pripoznavo zastarane obveznosti.
Obveznosti sodišča, da stranko opozarja na določeno pravno podlago, ni, če je že nasprotna stranka izpostavila to pravno podlago.
parcelacija nepremičnine – določitev identifikacijskega znaka nepremičnine v sodnem postopku – načrt parcelacije – odločba o parcelaciji
Upoštevajoč, da je skica oz. elaborat, ki ga je v postopku izdelal izvedenec geodetske stroke, ustrezna podlaga za evidentiranje v pravdnem postopku določene mejne črte (načrt parcelacije), so izposlovanje upravne odločbe o parcelaciji ter vsa s tem v zvezi potrebna opravila stvar lastnika, na zahtevo katerega se vodi upravni postopek parcelacije.
ZOR člen 154, 154/1. ZTVCP člen 129, 133. ZVGLD člen 5, 5/3, 5/3-4, 71, 71/1, 71/2, 71/4.
odškodninska odgovornost - trčenje z divjadjo – nalet divjadi v motorno vozilo na cesti - odgovornost cestnega podjetja za škodo - odgovornost lovske organizacije za škodo - lovišče
Za postavitev prometnih znakov je sicer res zadolžena organizacija za redno vzdrževanje cest, to je brez dvoma cestno podjetje, kar pa ne pomeni, da bi moralo cestno podjetje po lastni presoji postavljati znake, temveč mora znak postaviti, če za to dobi ustrezno pobudo in soglasje občinskega upravnega organa, pristojnega za promet.
Predhoden postopek za uveljavljanje škode, ki jo divjad povzroči na premoženju, je predpisan samo za primere, ko se uveljavlja škoda, ki jo divjad povzroči na kmetijskih in gozdnih kulturah in pridelkih v najširšem pomenu. Za uveljavljanje druge premoženjske škode pa predhodni postopek ni predpisan, ampak se ta uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, kamor spada tudi škoda zaradi naleta divjadi v motorno vozilo na cestah.
Javna cesta sicer ni lovišče, saj je na podlagi tega določila izrecno izvzeta iz lovišča, vendar pa tretje tožena stranka za škodo kljub temu odgovarja. Na mestu, kjer je prišlo do nesreče, je namreč kraj, kjer divjad pogosto prehaja iz ene strani ceste na drugo in s tem iz lovišča na eni strani ceste v isto lovišče na drugi strani ceste in obratno.
izjava o odstopu dednega deleža – vsebina sklepa o dedovanju – vrednost zapuščine – taksa obveznost – obseg zapuščine – premično premoženje – dopolnilni sklep
Izjava o odstopu dednega deleža je nepreklicna, kar pomeni, da si dedič, ki je svoj dedni delež odstopil bratu, po njegovi smrti glede tega ni mogel več premisliti in dednega deleža odstopiti pritožnici.
Vrednost zapuščine ni med obveznimi sestavinami sklepa. Ocena te vrednosti je namenjena ugotavljanju višine taksne obveznosti dedičev.
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega zapuščine prezrlo premično premoženje zapustnice. Na to premoženje se je dedinja sklicevala že na zadnjem naroku zapuščinske obravnave. Zato bo moralo sodišče prve stopnje izdati o tem premoženju ustrezen dopolnilni sklep.
tekst :
Pritožbi, izročeni 24.2.2009 sodišču prve stopnje, se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožba, izročena 24.2.2009 sodišču druge stopnje, se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino sodijo nepremičnine – gozd s parc. št. 924 vl. št. A k.o. H., stanovanjska hiša S. 9 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem na delu parc. št. 953/1 vl. št. A, k.o. H., kot je navedeno v sodbi Okrajnega sodišča v Litiji P 37/95 z dne 3.7.1997, ter parc. št. 1069/1 (pravilno: 1096/1) in 1097, obe vl. št. B k.o. H., do 1/2, poleg tega pa še 22 delnic KDHR in 1233 delnic KDIN. Ugotovilo je tudi, koliko znašajo odbitki zapuščine (stroški za pogreb in za spomenik) ter čista vrednost zapuščine. V nadaljevanju je ugotovilo, da so bili k dedovanju poklicani zapustničini otroci C. D., M. D., T. D. in hči U. D., vsak do ¼ zapuščine, da je zapustničin sin C. D. svoj dedni delež odstopil sestri U. D., zapustničin sin T. D. pa svoj dedni delež bratu M. D., ki je med zapuščinskim postopkom umrl, po njem pa so bili k dedovanju poklicani njegova vdova H. O. D. ter sinova G. D. in S. D., vsak do 1/3 zapuščine. Nazadnje je za dediče na podlagi zakonitega dedovanja razglasilo zapustničino hčer U. D. do ½ zapuščine, zapustničino snaho H. O. D. ter zapustničina vnuka G. D. in S. D. pa vsakega do 1/6 zapuščine. Sklenilo je še, da bo vknjižba lastninske pravice na stanovanjski hiši s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem opravljena po predhodni geodetski odmeri, ki jo morajo naročiti dediči, na ostalih nepremičninah pa uradoma.
Zoper navedeni sklep se je pritožila dedinja U. D.. Vložila je tri pritožbe, eno po svoji pooblaščenki, dve pa sama z enako vsebino, pri čemer je eno pritožbo izročila sodišču prve stopnje, drugo pa istega dne poslala sodišču druge stopnje.
V pritožbi, ki jo je dedinja vložila po pooblaščenki, uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da v zapuščino vključi nepremičnine parc. št. 953/1 vl. št. A k.o. H. do celote in parc. št. 948/1 iste k.o. do ½ ter premičnine po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani III P 181/81 z dne 30.8.1989. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Poudarja, da je nepremičnina parc. št. 953/1 k.o. H. v zemljiški knjigi vpisana kot last zapustnice do celote. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Litiji P 37/95 z dne 3.7.1998, po kateri v zapuščino spada le stanovanjska hiša S. H. 9 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem na delu navedene parcele, je dedinja predlagala obnovo postopka, ker je bila sodba izdana brez njene udeležbe, za svoj izostanek pa je imela opravičljiv razlog. Izpodbijani sklep tega ne omenja, sicer pa je izrek navedene sodbe nerazumljiv in neizvršljiv pa tudi materialnopravno sporen ob dejstvu, da je sodišče v pravdi III P 248/90, v kateri je zapustnica zahtevala med drugim ½ nepremičnine parc. št. 948/1 k.o. H., zaradi smrti obeh pravdnih strank tožbo zavrglo. Tudi to premoženje pa spada v zapuščino. Po mnenju dedinje je odločilno stanje v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je nadalje spregledalo, da je dedinja uveljavljala, da v zapuščino spadajo tudi vse premičnine po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, III P 181/81 z dne 30.8.1989. Odstopljeni dedni delež T. D. je napačno in neobrazloženo pripisalo M. D., čeprav sta tako C. D. kot T. D. svoj dedni delež odstopila pritožnici. Sicer pa je T. D. dedni delež odstopil bratu M. in ne njegovim dedičem, za tak primer pa ne veljajo pravila o odpovedi dedovanju, temveč o odstopu dednega deleža pred delitvijo. Sploh pa je dedna izjava z dne 21.4.1994 neveljavna, ker je zakoniti dedič T. D. in ne T. D., kot je navedeno v izjavi.
V pritožbah, ki jih je vložila sama dedinja, očita sodišču prve stopnje, da ugotovljeni obseg zapuščine ni realen in tudi vrednost zapuščine ni pravilno ocenjena. Premičnin, ki so predmet zapuščine, ni v izpodbijanem sklepu. To so kmetijski stroji in živali, ki jih je odtujila žena pokojnega brata M. D.. Mati je bila solastnica vseh parcel v vl. št. B, k.o. H. in tudi celotne parcele št. 953/1 vl. št. A, k.o. Hotič, kar dokazuje zemljiškoknjižni izpisek. Sodnik ni zapisal vseh njenih izjav, do pritožnice pa je bil ves čas pristranski. Dedinja zaradi vseh naštetih nepravilnosti zahteva obnovo postopka.
Ostali dediči na pritožbe niso odgovorili.
Pritožbi, ki sta jih vložili pooblaščenka dedinje in sama dedinja pri sodišču prve stopnje, nista utemeljeni.
Pritožbeni razlog bistvene kršitve določbe postopka ni podan. Sama dedinja ga v svoji pritožbi niti ni konkretizirala. Posplošeni očitki o domnevnih nepravilnostih v postopku ne zadoščajo. Odveč je tudi njeno sklicevanje na predlagano izločitev sodnika, saj je bil ta predlog dedinje zavrnjen. Pomanjkljivosti v zapisniku o zapuščinski obravnavi, ki jih našteva pritožba, niso takšne narave, da bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dedovanju. Njegov izrek je povsem jasen in razumljiv. Zatrjevano nasprotje med izrekom in listinami v spisu ne pomeni kršitve postopka, ampak bi lahko šlo kvečjemu za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijani sklep je v zadostni meri obrazložen, tako da ga je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je dedinji že v prejšnjem sklepu I Cp 4824/2005 z dne 18.10.2006 pojasnilo, da je izjava o odstopu dednega deleža nepreklicna, kar pomeni, da si dedič T. D., ki je svoj dedni delež odstopil bratu M. D., po njegovi smrti glede tega ni mogel več premisliti in dednega deleža odstopiti pritožnici. Ponovno razlaganje tega dejstva v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno.
Vsebina sklepa o dedovanju je predpisana v 214. členu Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04). Vrednosti zapuščine ni med obveznimi sestavinami sklepa. Ocena te vrednosti je namenjena ugotavljanju višine taksne obveznosti dedičev, zato je s pritožbo zoper sklep o dedovanju ni mogoče izpodbijati.
Odločitev sodišča prve stopnje, da v zapuščino ne sodi celotna nepremičnina s parc. št. 953/1 vl. št. A, k.o. H., ampak le tisti del te nepremičnine, ki jo predstavlja stanovanjska hiša S. H. 9 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, kot izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Litiji P 37/95 z dne 3.7.1997, je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Dejstvo, da je zapustnica pri parc. št. 953/1 še vedno vknjižena kot lastnica do celote, ni odločilno. Zapuščinsko sodišče je namreč vezano na navedeno pravnomočno sodbo, ki so jo po napotitvi na pravdo izposlovali dediči M. D.. Na domnevno nerazumljivost in neizvršljivost izreka navedene sodbe se dedinja v zapuščinskem postopku ne more več uspešno sklicevati, sicer pa je bil tudi njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje že pravnomočno zavrnjen, kot je razvidno iz priloženega spisa Okrajnega sodišča v L. (P 14/99), medtem ko obnove postopka v nasprotju s svojo pritožbeno trditvijo dedinja ni predlagala.
Na dejstvo, da v zapuščino sodi tudi ½ nepremičnine s parc. št. 948/1 vl. št. C, k.o. H., se je dedinja začela sklicevati šele v pritožbi, ne da bi pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti že v dosedanjem postopku. Gre torej za nedovoljeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. Sicer pa navedena nepremičnina v zemljiški knjigi ni vpisana kot solastnina zapustnice. Pritožnica bo torej v posebni pravdi morala dokazati, da jo je zapustnica pridobila izvirno v zakonski zvezi z zdaj pokojnim C. D., nakar bo lahko v skladu z 221. členom ZD predlagala zapuščinskemu sodišču izdajo dodatnega sklepa o dedovanju.
Pač pa dedinja utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri ugotavljanju obsega zapuščine prezrlo premično premoženje zapustnice, kot je razvidno iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, III P 181/81 z dne 30.8.1989. Na to premoženje se je dedinja sklicevala že na zadnjem naroku zapuščinske obravnave. Sodišče prve stopnje bo zato o tem premoženju moralo izdati ustrezen dopolnilni sklep, upoštevaje 325. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08) v zvezi s 332. členom istega zakona in 163. členom ZD.
Neutemeljeni pa so pritožbeni pomisleki o veljavnosti izjave dediča T. D. o odstopu njegovega dednega deleža bratu M. D.. Pritožnica doslej pristnosti njegove pisne izjave o odstopu dednega deleža ni oporekala. Navedba imena T. namesto T. v navedeni izjavi ni bistvena, saj ni dvoma, da je izjavo podpisal dedič T. D.. Končno niti pritožnica ne trdi drugače, sicer pa bi veljavnost svoje dedne izjave lahko izpodbijal le sam dedič, ki je izjavo podal. Ker je M. D. med zapuščinskim postopkom umrl, so v njegov premoženjskopravni položaj vstopili njegovi dediči. Pritožnica potemtakem ne more uspešno nasprotovati prehodu odstopljenega dednega deleža T. D. na dediče M. D.. Njena nadaljnja trditev, da naj bi šlo v resnici za odstop dednega deleža pred delitvijo dediščine po 146. členu ZD, pa je glede na jasno vsebino izjave z dne 21.4.1994 brez dejanske in pravne podlage, kot je bilo pritožnici obširno pojasnjeno že v prejšnjem sklepu pritožbenega sodišča.
Sodišče prve stopnje je torej obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo takšnih uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev.
Pritožba dedinje, ki jo je ta naslovila in poslala neposredno na pritožbeno sodišče, pa je prepozna. Dedinja jo je namreč oddala na pošto, resda priporočeno, istega dne kot svojo pritožbo z enako vsebino, ki jo je poslala sodišču prve stopnje. To je storila zadnji dan pritožbenega roka. Čeprav je sodišče druge stopnje njeno pritožbo nemudoma odstopilo pristojnemu sodišču prve stopnje, je tja prispela šele naslednji dan, ko je pritožbeni rok že potekel. Ker ne gre za očitno pomoto pritožnice, poleg tega pa ima pritožnica tudi pooblaščenko, ki je odvetnica, po 8. odstavku 112. člena ZPP za to pritožbo ni mogoče šteti, da je bila pravočasno vložena. Sodišče druge stopnje jo je zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.
Toženec šele v pritožbi navaja nekatera nova dejstva in v zvezi s tem predlaga dokaze, kar ni dopustno, razen če bi pritožnik izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Česa takega pa pritožnik v pritožbi ne zatrjuje.
Storilec je prvič pridobil vozniško dovoljenje za kategorije B, G in H dne 7. februarja 1989. Po prenehanju veljavnosti je bilo pritožniku dne 10. septembra 2008 vozniško dovoljenje kategorije B izdano ponovno. Glede na navedeno, storilec po ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja nima več statusa voznika začetnika in mu na podlagi izrečenih sedmih kazenskih točk v cestnem prometu ni mogoče izreči prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
razveza pogodbe zaradi neizpolnitve – spremenjene okoliščine – neznosni medsebojni odnosi – otežena izpolnitev obveznosti - pogodbeni namen
Očitno pa je prišlo po prvi sodbi do bistveno spremenjenih dejanskih okoliščin, saj sta se toženca iz stanovanjske hiše, ki je predmet pogodbe, z družino izselila, kar brez dvoma pomeni, da tudi sama nista več pripravljena izpolnjevati pogodbenih obveznosti.
Dogovorjene pogodbene obveznosti med pravdnima strankama bi bilo glede na njihovo naravo moč izpolnjevati le v primeru kolikor toliko znosnih medsebojnih odnosov in skupnega sobivanja, nikakor pa ne več v primeru, ko skupno življenje pravdnih strank ni več mogoče.
Očitno so nastale po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti tako tožeče kot tožene stranke, in to v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo nepravično in neživljenjsko ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je. V primeru spremenjenih okoliščin lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe.
STVARNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0053013
SPZ člen 11. ZZK-1 člen 8.
skupno premoženje - originarna pridobitev lastninske pravice - tožba na nedopustnost izvršbe - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - domneva o lastniku nepremičnine - hipoteka, pridobljena s pravnim poslom
V primeru kolizije interesa tožnice, da prepreči izvršbo na svojem delu nepremičnega premoženja, in tožene stranke, da poplača svojo terjatev iz tega premoženja, je potrebno zaradi zahteve varstva pravnega prometa, dati prednost dobroverni osebi, ki je pridobila pravico v zaupanju v zemljiško knjigo.
začasna odredba - sredstvo izvršbe - sredstvo zavarovanja
Sredstvo zavarovanja začasne odredbe, s katero je odrejena prepoved odtujitve in obremenitve premičnin, ni zaznamba te prepovedi v vpisniku morskih čolnov Ministrstva za promet Republike Slovenije, Uprave RS za pomorstvo, Izpostava Piran, saj ZIZ takšnega sredstva zavarovanja oziroma izvršbe sploh ne predvideva.
Sprememba tožbe se je nanašala le na zvišanje zahtevka za bodoče obdobje in ni šlo za spremembo istovetnosti zahtevka, zato ni mogoče šteti, da se toženec še ni spustil v obravnavanje glavne stvari, kar bi imelo za posledico možnost ustavitve postopka zaradi umika brez soglasja tožene stranke.
Za pogodbe o inderektnem (posrednem) leasingu je značilno, da leasingodajalec ne sodeluje niti pri izbiri predmeta leasinga niti pri izbiri proizvajalca oziroma prodajalca predmeta. Zato je razumljivo, da se v pogodbi zavaruje tako, da prevali rizike, ki izvirajo iz dobave in dobavljenega predmeta, na leasingojemalca. Ker je leasingojemalec sam izbral dobavitelja, je tudi razumljivo, da sam poskrbi za uveljavljanje izpolnitvenih in drugih zahtevkov proti njemu. Leasingojemalec po izročitvi predmeta leasinga prevzame rizik njegovega naključnega uničenja ali poškodovanja. To pomeni, da nosi tudi rizik izgube ali kraje predmeta leasinga, celo če mu ni mogoče očitati odgovornosti v zvezi s tem.
Vprašanje, ali je bila škoda povzročena brez razloga (kot je trdil tožnik v tožbi) ali v obrambi (toženec se je skliceval na silobran), vpliva na odgovornost toženca (glede na obrnjeno dokazno breme se mora toženec razbremeniti odgovornosti).
Pravnomočnost ima prednost pred litispendenco, zato je potrebno zavreči tožbo, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno, pa čeprav gre za pravdo, ki se je začela prej.
delitev solastnine – način delitve solastnine – pravica zahtevati delitev solastnine - pravnorelevantne okoliščine za odločitev o delitvi solastnine
Razlogi kot so bolezen, pritožnikova domneva, da si za denar, ki ga bo prejel kot izplačilo, ne bo mogel kupiti drugega stanovanja, razlogi, zakaj je bila razdružitev sploh predlagana, za odločitev o delitvi solastnine niso relevantni. Pravica zahtevati delitev stvari je namreč pravica vsakega od solastnikov po samem zakonu in se ji solastnik za daljši čas tudi ne more odreči.