dokazovanje – zaslišanje stranke – poligraf – uporaba poligrafa v civilnem postopku – ničnost – goljufija – izpodbojnost – oderuška pogodba
Uporaba poligrafa je dopustna s privolitvijo osumljenca v predkazenskem postopku. V pravdnem postopku ni sicer izrecno prepovedana. Vendar je treba upoštevati, da gre za dokaz, ki se v kazenskem postopku uporablja v predkazenskem postopku, ko oseba, ki je podvržena testiranju, še ni seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za kazenski postopek, če sama oseba ni seznanjena s temi podatki zaradi vpletenosti v kaznivo dejanje. Pri kazenskem procesu pa je uporaba testiranja s poligrafom nedovoljen dokaz, ker ima element prisile. Enako velja za sojenje v civilnem postopku. Vendar je poligraf v civilnem postopku nepotreben, saj sodišče odloča na podlagi 214. člena ZPP v povezavi z 8. členom.
Delovanje tožencev proti tožnici z namenom, da bi jo ogoljufali, naj bi bilo delovanje, ki nasprotuje prisilnim predpisom. Vendar takšne trditve lahko pomenijo napako volje, kar bi imelo lahko za posledico izpodbojnost pravnega posla, ne pa ničnost.
Sodišče zaradi načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (res iudicata) ne sme in ne more še enkrat odločati o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno.
Udeleženec mora ne glede na izid postopka drugemu udeležencu povrniti stroške, ki so nastali po njegovi krivdi.
sodba na podlagi odpovedi - vabilo - pravilno vabilo – pravilno vabljenje - posledice izostanka z naroka – datum naroka
V vabilu na poravnalni narok in narok za glavno obravnavo mora biti med drugim
navedeno tudi, da se bo štelo, da se je tožeča stranka, ki ne pride na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, odpovedala tožbenemu zahtevku.
Sodišče prve stopnje je tožečo stranko opozorilo na posledice izostanka z naroka v skladu s (prejšnjim) 209. členom ZPP (mirovanje postopka), ki pa je s 1.10.2008 nehal veljati. Zato takšnega vabila, ki je bilo vročeno tožeči stranki in v katerem ni citiralo spremenjeni 1. odstavek 282. člen ZPP, ni mogoče šteti za pravilnega.
Udeleženec zemljiškoknjižnega postopka je po 4. točki 132. člena ZZK-1 tudi druga oseba, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet. Upoštevaje določilo 3. odst. 154. člen ZZK-1, po katerem sodišče sklep o dovolitvi vpisa vroči udeležencem postopka iz 4. točke 132. člena (torej tem, ki zatrjujejo pravni interes) le, če so prijavili udeležbo v postopku, pa je jasno, da bi morala pritožnica svojo udeležbo najprej prijaviti, o tej udeležbi bi sodišče odločilo, nato pa bi ji, če bi izkazala interes, ki ga zakon za udeležbo tretjih zahteva, tudi vročilo sklep, zoper katerega bi lahko nato vložila ugovor. Ker pritožnica tega ni storila, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je njen ugovor zavrglo kot nedovoljen, saj je ugovor pridržan po zakonu zgolj udeležencu.
avtorska pravica – kršitev avtorskih pravic – avtorska pravica v delovnem razmerju – dopolnilna sodbo – izdaja dopolnilne sodbe
Ni mogoče uporabiti določbi 27. in 95. člena ZAP, če gre za avtorska dela, ustvarjena v delovnem razmerju, zato je za presojo tožničinih pravic potrebno uporabiti specialni določbi 20. in 21. člena ZAP. Niso pomembne okoliščine, ali je delo ustvarjeno v delovnem času ali izven njega in ali je spadalo v redno delovno obveznost avtorja ali ne.
Zahtevek je bil po temelju že pravnomočno zavrnjen, zato je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v dajatvenem delu brez posebnega obravnavanja.
varstvo lastninske pravice – negativna ugotovitvena tožba – ugotovitev neobstoja služnostne pravice – negatorna tožba – pravni naslov – aktivna legitimacija – pasivna legitimacija – korist
Tožnica, ki je domnevna lastnica (služečega) zemljišča, je aktivno legitimirana za vložitev ugotovitvene tožbe na neobstoj služnosti. Tožnica z zahtevkom, da ne obstoji služnost dostopa, ne zahteva varstva služnostne pravice, pač pa varstvo lastninske pravice. Za pravo
negativno konfesorno tožbo
gre takrat, ko tožnik zatrjuje, da je stvarna služnost prenehala na enega od načinov, ki jih določa zakon. V konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo, zato lahko tudi domnevni lastnik zahteva ugotovitev, da ne obstoji služnostna pravica na njegovi stvari. Četudi bi v obravnavani zadevi šlo za varstvo služnostne pravice, kjer mora tožnik dokazati lastninsko pravico na gospodujoči in služeči nepremičnini, aktivne legitimacije ni mogoče odreči osebi, ki se sklicuje na izvedeni način pridobitve lastninske pravice, če dokaže, da ima veljaven pravni posel, na podlagi katerega je mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.
Pravni temelj nastanka obveznosti, da se poleg glavnice plačajo tudi obresti, je (poleg pravnega posla) nastop zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti. Zamudne obresti so stranska terjatev glavne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost, to pomeni odvisnost od glavne terjatve. Zaradi navedenega (praviloma) delijo usodo glavne denarne obveznosti. Glede na že večkrat ponovljeno dejstvo, da je bil zahtevek tožnice, da ji toženka plača glavnico, pravnomočno zavrnjen, je jasno, da ni prav nikakršne podlage, da tožnica terja od toženke plačilo obresti. Če namreč ni dolžna plačati glavnega dolga, ni dolžna plačati niti zamudnih obresti, saj v zamudo sploh ni mogla priti.
leasing pogodba – sell and lease back – simuliran pravni posel – prenehanje glavnega dolžnika – poroštvo – obveznost poroka
„Sell and lease back“
, prodaj in vzemi nazaj v leasing (najem), je pravna operacija, na podlagi katere določen subjekt proda drugi osebi vsa ali del svojih osnovnih sredstev (
sale
) in se hkrati dogovori, da bo prodana sredstva vzel nazaj v leasing tako, da jih bo lahko ponovno izkoristil in nadaljeval s proizvodnjo (
lease back
). Opisana operacija ne predstavlja niti nedovoljenega niti simuliranega pravnega posla.
Namen poroštva je v tem, da bo upnik prišel do poplačila svoje terjatve, če tega iz kateregakoli razloga ne bi zmogel glavni dolžnik, torej tudi v primeru, ko bi ta prenehal obstajati. Tudi če je glavni dolžnik prenehal obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra po uradni dolžnosti, to poroka ne odvezuje njegove obveznosti.
Če se stranki dogovorita, da se premija plača po sklenitvi pogodbe, zavarovalno kritje pa začne teči na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja (pred dnevom zapadlosti premije – 2. odst. 937. člena OZ), neplačilo zavarovalne premije učinkuje na zavarovalno kritje z učinkom prenehanja le tedaj, ko zavarovalnica to uveljavlja s sankcijami, ki jih ima na voljo na podlagi 937. člena OZ. Gre za dolžnostno upravičenje zavarovalnice, ki ga ne more obiti z drugačnimi pogodbenimi določili.
izostanek tožnika s kasnejšega naroka – domneva umika tožbe – sodba na podlagi stanja spisa
Če na poznejši narok ne pride tožeča stranka, izda sodišče sodbo na podlagi stanja spisa le, če to predlaga tožena stranka. Sicer se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila (razen, če se tožena stranka ne strinja z domnevo umika tožbe).
pogodba o poslovodenju – ničnost – pogodbena svoboda strank
Ustavna odločba, ki prepoveduje retroaktivno veljavo zakonov, splošnih aktov in drugih predpisov, ne prepoveduje dogovora o tem, da se pogodbena določila uporabljajo tudi za obdobje pred sklenitvijo pogodbe. V okviru pogodbene svobode strank je mogoče medsebojno razmerje urediti retroaktivno, tako da pogodba o poslovodenju ni nična, ker je v njej določeno, da začne veljati z dnem podpisa, uporablja pa se že za obdobje pred tem.
pogodba o delu – plačilo – cena za opravljeno delo – izpolnitev obveznosti – čas izstavitve računa
Čas izstavitve računa je lahko pomemben le za davčno gledanje, ne vpliva pa na dolžnost izpolnitve pogodbe.
Nesporno je, da je bilo dodatno naročilo s strešnimi okni ter kleparskimi deli opravljeno in izpolnjeno. Ni bilo torej ugotovljeno, da bi šlo za dogovorjeno fiksno plačilo, zato je sodišče s pomočjo izvedenca presojalo, ali je zato zaračunani znesek pravilen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0052563
ZOR člen 376, 376/3.
zastaranje poslovne odškodninske terjatve – odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti
Zahteva se plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, kar pomeni, da gre za pogodbeno (poslovno) odškodninsko terjatev v smislu 262. člena ZOR, zato obravnavana terjatev zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku.
ZNP člen 30, 30/1, 30/2, 37. ZPP člen 202, 202/2, 394, 394-2, 396, 396/1, 396/1-2, 396/3, 397, 397/2, 398, 398/1.
udeleženec postopka - nesodelovanje v postopku na prvi stopnji - obnova postopka - prepozen predlog - nepopoln predlog
Udeleženec, ki v postopku ni sodeloval, ne more imeti neomejenega roka za vložitev predloga za obnovo. Opustitev vročitve kot obnovitveni razlog ni podana, ker tako situacijo ureja 1. odstavek 30. člena ZNP.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058721
ZPP člen 2. ZASP člen 46, 48, 51, 101, 105, 167,190. OZ člen 346. ZOR člen 371.
avtorsko delo - citiranje – citat – citiranje avdiovizualnega dela – citiranje filmskega posnetka – prosta uporaba avtorskih del zaradi pravice do obveščenosti - nadomestilo za uporabo avdiovizualnega dela – vezanost na zahtevek – idem – aliud - minus – zaporedje gibljivih slik
Neuporabljenim „ostankom“ filmov kot tudi dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja ter dokumentiranjem prireditev in aktualnih dogodkov ni dopustno že na abstraktni ravni odvzeti značaja avtorskega dela in jih označiti zgolj za zaporedje gibljivih slik iz 133. člena ZASP. Ali gre pri navedenih delih za avtorsko delo je potrebno presojati od primera do primera.
51. člen ZASP dovoljuje tudi citiranje avdiovizualnih oziroma filmskih posnetkov.
Pri citiranju gre za izjemo od varstva avtorske pravice, ki pa jo je, tako kot vse izjeme, potrebno interpretirati restriktivno. V primeru citiranja avdiovizualnega dela mora biti že iz samega inserta vidno avtorstvo in vir citata. Če (strogi) pogoji za citiranje (ter tudi za izjemo zaradi pravice do obveščenosti) niso izpolnjeni, potem ne gre za citat (oziroma izjemo zaradi pravice do obveščenosti), temveč za navadno koriščenje tujega avtorskega dela z vsemi pravnimi posledicami. V kolikor pa so pogoji za citiranje (oziroma pogoji za objavo zaradi pravice do obveščenosti) podani, potem se za uporabo tujega avtorskega dela ne plačuje nadomestila.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - sporazum o krajevni pristojnosti - ugovor zoper sklep o izvršbi - predlog za izvršbo kot tožba v pravdnem postopku
S prvo pripravljalno vlogo v pravdnem postopku ponovno uveljavljen dogovor o krajevni pristojnosti ni dovoljen, če tožeča stranka še kot upnica v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine ni vložila pritožbe zoper sklep o izvršbi, s katerim je bilo, ne glede na pravilno in pravočasno uveljavljen sporazum o krajevni pristojnosti, odločeno drugače in je zadeva na podlagi pravnomočnega sklepa odstopljena v reševanje drugemu sodišču kot je bilo dogovorjeno in se tudi sodišče, ki mu je zadeva odstopljena v reševanje ne more več izreči za krajevno nepristojno, ker je o dogovoru o krajevni pristojnosti (ki ni v nasprotju z določili o izključni krajevni pristojnosti) že pravnomočno odločeno.
Predpogodba in dogovor o ari se ne izključujeta. Ker toženec ni zahteval sklenitev pogodbe in plačal dogovorjene kupnine, nepremičnino zaseda brez pravnega naslova.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 627,27 EUR 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki izročiti v neposredno posest prazne vseh stvari in oseb nepremičnine parc. št. 5643 stanovanjska stavba in 5667 travnik, vl. št. 161 k.o. ... ter da je tožnikom dolžan povrniti 3.736,84 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.
Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker se sklicuje na pravnomočno vmesno sodbo Delovnega in socialnega sodišča Pd 321/00 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 64/2004, vendar iz dokaznega sklepa ter obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi sodišče ti dve sodbi vpogledalo in prebralo. Ugotovitev sodišča, da potrdilo z dne 25.10.2005 predstavlja predpogodbo in dogovor o ari, je v nasprotju s trditvijo sodišča, da je bila predpogodba s potekom naknadnega roka 8.2.2008 razvezana po samem zakonu, saj to velja samo za pogodbo, ne pa tudi predpogodbo. Na podlagi predpogodbe je mogoč le zahtevek za sklenitev glavne pogodbe. Razlogi izpodbijane sodbe so si zaradi tega med seboj v nasprotju. Zaključek sodišča, da se je toženec zavezal plačati celotno kupnino za sporne nepremičnine do 31.12.2005, ni pravilen, saj sodišče ni v zadostni meri pojasnilo razlogov, ki omajajo verodostojnost izpovedbe toženca, da zapadlost plačila kupnine ni bila datumsko opredeljena, saj se je plačilo vezalo na čas, ko bo toženec od Ministrstva za obrambo prejel denar zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Neutemeljeni so zaključki, da je tožnik umaknil tožbo P 104/2006 zaradi obljub toženca, da bo plačal kupnino.
Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženca in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba ni utemeljena.
Prvotožnik in toženec sta 25.10.2005 sestavila potrdilo, s katerim prvotožnik potrjuje prejem takratnih 1.000.000,00 SIT kot aro za nakup nepremičnin v vasi D.. Istočasno je bila dogovorjena kupnina v znesku 19.000.000,00 SIT (79.166,00 EUR), ki naj bi jo toženec plačal do 31.12.2005, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bil ta rok podaljšan do 1.4.2006. Na podlagi navedenega potrdila in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba za nakup nepremičnin. Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga pogodba in stranke veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe in se sklenitev glavne pogodbe zahteva v roku 6 mesecev (določba čl. 33 OZ). Sodna praksa se je že izrekla, da je predpogodba združljiva z aro kot v konkretnem primeru. Ob tem, ko toženec ni plačal kupnine, niti vložil tožbe na sklenitev pogodbe za sporne nepremičnine, so neutemeljene njegove trditve tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbi, da je bilo plačilo kupnine odloženo do prejema denarja, ki naj bi ga toženec prejel od Ministrstva za obrambo. Toženec takega dogovora, ki je tudi nelogičen, saj toženec kupnine ni poravnal že več kot tri leta od podpisa potrdila, toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. Iz katerih razlogov je prišlo do umika tožbe v zadevi P 104/2006 Okrajnega sodišča v Črnomlju za odločanje v tej zadevi ni pomembno. Res, da se je sodišče prve stopnje glede na to, da pravilno ugotavlja, da je bila med strankama sklenjena predpogodba, nepotrebno ukvarjalo z učinki razveze pogodbe, ker toženec ni izpolnil svoje obveznosti v naknadno določenem roku (čl. 111 OZ), saj bi se na navedena določila sodišče lahko sklicevalo, če bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi, vendar to v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Razlogi sodišča prve stopnje pa si zaradi tega niso sami s seboj v nasprotju kot neutemeljeno trdi pritožba. Sicer pa pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi če bi bila med pravdnima strankama sklenjena kakšna pogodba, je pogoj za njeno veljavnost plačilo kupnine, ki pa je toženec brez utemeljenega razloga razen are ni poravnal. Ker toženec sporne nepremičnine zaseda brez pravnega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbo toženca je bilo glede na navedeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).
Toženec mora tožeči stranki povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.
ZOR člen 192. OZ člen 171. Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, člen 17.
soprispevek oškodovanca k nastali škodi – odgovornost cestnega podjetja - madež na vozišču
Cestno podjetje odgovarja za škodo zaradi madeža na vozišču, zaradi katerega se je zmanjšal torni koeficient cestišča, čeprav bi bilo vozišče ne glede na madež mogoče prevoziti z dovoljeno hitrostjo 80 km/h. Izvedenec je namreč ugotovil, da bi do padca prišlo pri vožnji s hitrostjo 88 km/h, takšno odstopanje od dopustne hitrosti pa mora cestno podjetje pričakovati in poskrbeti za varno in nemoteno vožnjo tudi pri takšni prekoračitvi hitrosti.
Oškodovanec, ki je dopustno hitrost vožnje 80 km/h prekoračil za najmanj 50 %, pri čemer je vozil z mejno hitrostjo, s katero je ovinek sploh mogoče prevoziti, v mesecu marcu, na začetku motoristične sezone, ko je na vozišču še mogoče pričakovati sledi zimskega obdobja (pesek na vozišču, poškodbe cestišča) s povsem novim motorjem, ob tem, da bi kljub madežu ovinek lahko zvozil z dopustno hitrostjo, je sam soprispeval k škodnem dogodku v 70 %.