leasing pogodba – sell and lease back – simuliran pravni posel – prenehanje glavnega dolžnika – poroštvo – obveznost poroka
„Sell and lease back“
, prodaj in vzemi nazaj v leasing (najem), je pravna operacija, na podlagi katere določen subjekt proda drugi osebi vsa ali del svojih osnovnih sredstev (
sale
) in se hkrati dogovori, da bo prodana sredstva vzel nazaj v leasing tako, da jih bo lahko ponovno izkoristil in nadaljeval s proizvodnjo (
lease back
). Opisana operacija ne predstavlja niti nedovoljenega niti simuliranega pravnega posla.
Namen poroštva je v tem, da bo upnik prišel do poplačila svoje terjatve, če tega iz kateregakoli razloga ne bi zmogel glavni dolžnik, torej tudi v primeru, ko bi ta prenehal obstajati. Tudi če je glavni dolžnik prenehal obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra po uradni dolžnosti, to poroka ne odvezuje njegove obveznosti.
Sodišče zaradi načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (res iudicata) ne sme in ne more še enkrat odločati o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno.
Udeleženec mora ne glede na izid postopka drugemu udeležencu povrniti stroške, ki so nastali po njegovi krivdi.
avtorska pravica – kršitev avtorskih pravic – avtorska pravica v delovnem razmerju – dopolnilna sodbo – izdaja dopolnilne sodbe
Ni mogoče uporabiti določbi 27. in 95. člena ZAP, če gre za avtorska dela, ustvarjena v delovnem razmerju, zato je za presojo tožničinih pravic potrebno uporabiti specialni določbi 20. in 21. člena ZAP. Niso pomembne okoliščine, ali je delo ustvarjeno v delovnem času ali izven njega in ali je spadalo v redno delovno obveznost avtorja ali ne.
Zahtevek je bil po temelju že pravnomočno zavrnjen, zato je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v dajatvenem delu brez posebnega obravnavanja.
izostanek tožnika s kasnejšega naroka – domneva umika tožbe – sodba na podlagi stanja spisa
Če na poznejši narok ne pride tožeča stranka, izda sodišče sodbo na podlagi stanja spisa le, če to predlaga tožena stranka. Sicer se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila (razen, če se tožena stranka ne strinja z domnevo umika tožbe).
Če se stranki dogovorita, da se premija plača po sklenitvi pogodbe, zavarovalno kritje pa začne teči na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja (pred dnevom zapadlosti premije – 2. odst. 937. člena OZ), neplačilo zavarovalne premije učinkuje na zavarovalno kritje z učinkom prenehanja le tedaj, ko zavarovalnica to uveljavlja s sankcijami, ki jih ima na voljo na podlagi 937. člena OZ. Gre za dolžnostno upravičenje zavarovalnice, ki ga ne more obiti z drugačnimi pogodbenimi določili.
Udeleženec zemljiškoknjižnega postopka je po 4. točki 132. člena ZZK-1 tudi druga oseba, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet. Upoštevaje določilo 3. odst. 154. člen ZZK-1, po katerem sodišče sklep o dovolitvi vpisa vroči udeležencem postopka iz 4. točke 132. člena (torej tem, ki zatrjujejo pravni interes) le, če so prijavili udeležbo v postopku, pa je jasno, da bi morala pritožnica svojo udeležbo najprej prijaviti, o tej udeležbi bi sodišče odločilo, nato pa bi ji, če bi izkazala interes, ki ga zakon za udeležbo tretjih zahteva, tudi vročilo sklep, zoper katerega bi lahko nato vložila ugovor. Ker pritožnica tega ni storila, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je njen ugovor zavrglo kot nedovoljen, saj je ugovor pridržan po zakonu zgolj udeležencu.
Pri vpisu maksimalne hipoteke se ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali pa bodo nastale, pač pa se zavarovanje omeji le z navedbo najvišjega zneska.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – nedovoljena pritožba
Pritožbo proti sklepu o izbrisu lahko v skladu s 1. točko 4. odstavka 34. člena ZFPPod vloži le oseba, ki je vložila ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa in je bil njen ugovor zavržen oziroma zavrnjen. Družba ugovora ni vložila. Zato je bilo treba pritožbo družbe zavreči kot nedovoljeno.
Za družbenika teče omenjeni rok od objave sklepa o izbrisu (2. odstavek 34. člena ZFPPod).
delna sodba – končna sodba – odločitev o stroških postopka – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa
Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo, ki jo je poimenovalo delna sodba, kljub temu da je odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno sodbo. Ker je zoper prvotoženo stranko omenjena odločba končna sodba, predstavlja njena pritožba glede stroškov postopka predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – poškodba desnega kolena – telesne bolečine in neugodnosti – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – strah pred ponovno poškodbo
Strah je pravno priznana oblika nepremoženjske škode le, če je intenziven in traja dalj časa. Sodna praksa loči primarni strah, ki ga oškodovanec utrpi ob samem škodnem dogodku (intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi in traja nekaj ur, izjemoma nekaj dni). Kot podlago za prisojo odškodnine iz naslova strahu pa sodna praksa priznava tudi sekundarni strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, in se opredeljuje kot zaskrbljenost ali bojazen za izid zdravljenja, v taki obliki pa lahko traja nekaj mesecev. Pravno priznana nepremoženjska škoda v obliki sekundarnega strahu - zaskrbljenosti za izid zdravljenja - ne zajema tudi zaskrbljenosti in strahu pred morebitnimi ponovnimi poškodbami. Lahko pa bi ta okoliščina, v kolikor tožnika omejuje v vsakodnevnem funkcioniranju predstavljala kakšno drugo obliko nepremoženjske škode.
OZ člen 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 180, 180/1, 180/3. ZPP člen 153, 153/3, 254, 254/3, 353, 358, 358/1, 358/1-5.
odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (sina in brata) – posredni oškodovanci - individualizacija odškodnine – nesreča pri delu - objektivna odgovornost delodajalca
Delo, ki ga je pokojni opravljal za svojega delodajalca na višini 11,5 m, kamor je bil dvignjen 3,5 m visok gradbeni oder, ki bi ga moral pokojni odpeti z dvižne vrvi dvigala, kot delo na višini, ki zahteva znanje, izkušnje in veliko mero koncentracije (in je bilo v elaboratu toženke opredeljeno kot eno od najbolj nevarnih del), je predstavljalo nevarno dejavnost. Zato se za škodo, ki nastane v zvezi s tako nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti (149. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in zanjo v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s tako dejavnostjo ukvarjala. Toženka, na kateri je bilo dokazno breme za zatrjevano vsaj delno odgovornost pokojnega za škodni dogodek zaradi nepravilnega ravnanja pokojnega, takega ravnanja pokojnega, ki bi zanjo hkrati pomenilo ekskulpacijski razlog objektivne odgovornosti, ni uspela dokazati.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - sporazum o krajevni pristojnosti - ugovor zoper sklep o izvršbi - predlog za izvršbo kot tožba v pravdnem postopku
S prvo pripravljalno vlogo v pravdnem postopku ponovno uveljavljen dogovor o krajevni pristojnosti ni dovoljen, če tožeča stranka še kot upnica v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine ni vložila pritožbe zoper sklep o izvršbi, s katerim je bilo, ne glede na pravilno in pravočasno uveljavljen sporazum o krajevni pristojnosti, odločeno drugače in je zadeva na podlagi pravnomočnega sklepa odstopljena v reševanje drugemu sodišču kot je bilo dogovorjeno in se tudi sodišče, ki mu je zadeva odstopljena v reševanje ne more več izreči za krajevno nepristojno, ker je o dogovoru o krajevni pristojnosti (ki ni v nasprotju z določili o izključni krajevni pristojnosti) že pravnomočno odločeno.
Predpogodba in dogovor o ari se ne izključujeta. Ker toženec ni zahteval sklenitev pogodbe in plačal dogovorjene kupnine, nepremičnino zaseda brez pravnega naslova.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 627,27 EUR 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki izročiti v neposredno posest prazne vseh stvari in oseb nepremičnine parc. št. 5643 stanovanjska stavba in 5667 travnik, vl. št. 161 k.o. ... ter da je tožnikom dolžan povrniti 3.736,84 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.
Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker se sklicuje na pravnomočno vmesno sodbo Delovnega in socialnega sodišča Pd 321/00 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 64/2004, vendar iz dokaznega sklepa ter obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi sodišče ti dve sodbi vpogledalo in prebralo. Ugotovitev sodišča, da potrdilo z dne 25.10.2005 predstavlja predpogodbo in dogovor o ari, je v nasprotju s trditvijo sodišča, da je bila predpogodba s potekom naknadnega roka 8.2.2008 razvezana po samem zakonu, saj to velja samo za pogodbo, ne pa tudi predpogodbo. Na podlagi predpogodbe je mogoč le zahtevek za sklenitev glavne pogodbe. Razlogi izpodbijane sodbe so si zaradi tega med seboj v nasprotju. Zaključek sodišča, da se je toženec zavezal plačati celotno kupnino za sporne nepremičnine do 31.12.2005, ni pravilen, saj sodišče ni v zadostni meri pojasnilo razlogov, ki omajajo verodostojnost izpovedbe toženca, da zapadlost plačila kupnine ni bila datumsko opredeljena, saj se je plačilo vezalo na čas, ko bo toženec od Ministrstva za obrambo prejel denar zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Neutemeljeni so zaključki, da je tožnik umaknil tožbo P 104/2006 zaradi obljub toženca, da bo plačal kupnino.
Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženca in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba ni utemeljena.
Prvotožnik in toženec sta 25.10.2005 sestavila potrdilo, s katerim prvotožnik potrjuje prejem takratnih 1.000.000,00 SIT kot aro za nakup nepremičnin v vasi D.. Istočasno je bila dogovorjena kupnina v znesku 19.000.000,00 SIT (79.166,00 EUR), ki naj bi jo toženec plačal do 31.12.2005, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bil ta rok podaljšan do 1.4.2006. Na podlagi navedenega potrdila in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba za nakup nepremičnin. Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga pogodba in stranke veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe in se sklenitev glavne pogodbe zahteva v roku 6 mesecev (določba čl. 33 OZ). Sodna praksa se je že izrekla, da je predpogodba združljiva z aro kot v konkretnem primeru. Ob tem, ko toženec ni plačal kupnine, niti vložil tožbe na sklenitev pogodbe za sporne nepremičnine, so neutemeljene njegove trditve tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbi, da je bilo plačilo kupnine odloženo do prejema denarja, ki naj bi ga toženec prejel od Ministrstva za obrambo. Toženec takega dogovora, ki je tudi nelogičen, saj toženec kupnine ni poravnal že več kot tri leta od podpisa potrdila, toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. Iz katerih razlogov je prišlo do umika tožbe v zadevi P 104/2006 Okrajnega sodišča v Črnomlju za odločanje v tej zadevi ni pomembno. Res, da se je sodišče prve stopnje glede na to, da pravilno ugotavlja, da je bila med strankama sklenjena predpogodba, nepotrebno ukvarjalo z učinki razveze pogodbe, ker toženec ni izpolnil svoje obveznosti v naknadno določenem roku (čl. 111 OZ), saj bi se na navedena določila sodišče lahko sklicevalo, če bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi, vendar to v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Razlogi sodišča prve stopnje pa si zaradi tega niso sami s seboj v nasprotju kot neutemeljeno trdi pritožba. Sicer pa pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi če bi bila med pravdnima strankama sklenjena kakšna pogodba, je pogoj za njeno veljavnost plačilo kupnine, ki pa je toženec brez utemeljenega razloga razen are ni poravnal. Ker toženec sporne nepremičnine zaseda brez pravnega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbo toženca je bilo glede na navedeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).
Toženec mora tožeči stranki povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0052543
OZ člen 24, 168, 168/2, 169, 741, 741/4.
gostinska hramba – odgovornost gostinca za stvari, ki jih gost prinese s seboj – gostinec kot shranjevalec – avto kot stvar, ki jo gost prinese s seboj
Glede na 741. člen OZ je gostinec tisti, ki za stvari, ki jih gost prinese s seboj, odgovarja kot shranjevalec, in to ne glede na voljo strank, da se sklene shranjevalna pogodba, po kateri je obveznost gostinca tudi varovanje gostovih stvari. V konkretnem primeru sodi med prinesene stvari gosta tudi njegovo vozilo, s katerim je prispel do hotela in ga parkiral na za to odrejenem mestu.
dokazovanje – zaslišanje stranke – poligraf – uporaba poligrafa v civilnem postopku – ničnost – goljufija – izpodbojnost – oderuška pogodba
Uporaba poligrafa je dopustna s privolitvijo osumljenca v predkazenskem postopku. V pravdnem postopku ni sicer izrecno prepovedana. Vendar je treba upoštevati, da gre za dokaz, ki se v kazenskem postopku uporablja v predkazenskem postopku, ko oseba, ki je podvržena testiranju, še ni seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za kazenski postopek, če sama oseba ni seznanjena s temi podatki zaradi vpletenosti v kaznivo dejanje. Pri kazenskem procesu pa je uporaba testiranja s poligrafom nedovoljen dokaz, ker ima element prisile. Enako velja za sojenje v civilnem postopku. Vendar je poligraf v civilnem postopku nepotreben, saj sodišče odloča na podlagi 214. člena ZPP v povezavi z 8. členom.
Delovanje tožencev proti tožnici z namenom, da bi jo ogoljufali, naj bi bilo delovanje, ki nasprotuje prisilnim predpisom. Vendar takšne trditve lahko pomenijo napako volje, kar bi imelo lahko za posledico izpodbojnost pravnega posla, ne pa ničnost.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prekršek
Tožnik je s svojim ravnanjem, ko je kot poklicni voznik kršil cestno prometne predpise, kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Čeprav zaradi tega ni bil sprožen postopek zaradi prekrška, mu je tožena stranka zakonito podala izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi.
nova dejstva – dopustnost navajanja novih dejstev – prekluzija z navajanjem novih dejstev
Prekluzija novih dejstev predstavlja procesno omejitev, ki pa ima za stranko učinke le pod predpostavko, da ne uspe izkazati, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka. Sodišče je za novoto štelo trditve toženca, da je tožnik prispeval k nastanku škode, ne pa samega dokaza z vpogledom v prekrškovni spis.
Pravni temelj nastanka obveznosti, da se poleg glavnice plačajo tudi obresti, je (poleg pravnega posla) nastop zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti. Zamudne obresti so stranska terjatev glavne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost, to pomeni odvisnost od glavne terjatve. Zaradi navedenega (praviloma) delijo usodo glavne denarne obveznosti. Glede na že večkrat ponovljeno dejstvo, da je bil zahtevek tožnice, da ji toženka plača glavnico, pravnomočno zavrnjen, je jasno, da ni prav nikakršne podlage, da tožnica terja od toženke plačilo obresti. Če namreč ni dolžna plačati glavnega dolga, ni dolžna plačati niti zamudnih obresti, saj v zamudo sploh ni mogla priti.
varstvo lastninske pravice – negativna ugotovitvena tožba – ugotovitev neobstoja služnostne pravice – negatorna tožba – pravni naslov – aktivna legitimacija – pasivna legitimacija – korist
Tožnica, ki je domnevna lastnica (služečega) zemljišča, je aktivno legitimirana za vložitev ugotovitvene tožbe na neobstoj služnosti. Tožnica z zahtevkom, da ne obstoji služnost dostopa, ne zahteva varstva služnostne pravice, pač pa varstvo lastninske pravice. Za pravo
negativno konfesorno tožbo
gre takrat, ko tožnik zatrjuje, da je stvarna služnost prenehala na enega od načinov, ki jih določa zakon. V konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo, zato lahko tudi domnevni lastnik zahteva ugotovitev, da ne obstoji služnostna pravica na njegovi stvari. Četudi bi v obravnavani zadevi šlo za varstvo služnostne pravice, kjer mora tožnik dokazati lastninsko pravico na gospodujoči in služeči nepremičnini, aktivne legitimacije ni mogoče odreči osebi, ki se sklicuje na izvedeni način pridobitve lastninske pravice, če dokaže, da ima veljaven pravni posel, na podlagi katerega je mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.