solastnina – soposest – solastninska pravica na nepremičnini – pravica do uporabe solastne stvari - pravica solastnika do posesti
Drži sicer, da bi tožnica kot solastnica lahko utemeljeno zahtevala izročitev tistega dela hiše, ki presega solastninski delež tožencev, vendar hiša ni razdeljena, zato ni jasno, koliko in kateri del hiše njun solastninski delež presega. Tako tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, čeprav v zadevi sicer ni sporno, da toženca v naravi uporabljata večji del, kot jima glede na njun skupni solastninski delež pripada. Opisan položaj je rešljiv le v nepravdnem postopku s predlogom za delitev solastnine ali za ureditev razmerij med solastniki.
ZOR člen 600, 749, 749/1, 758, 759, 579/1, 762, 762/2.
naročilo - nalog - pogodba o delu – mandatno razmerje – presoja vsebine pogodbe – plačilo za trud in prizadevanje – prevzem rizika rezultata – obligacija rezultata
Za mandatno razmerje gre v primeru plačila za trud in prizadevanje prevzemnika posla. V kolikor pa gre za dogovor, da je prevzemnik upravičen do prejetih denarnih zneskov zgolj v primeru, če doseže uresničitev dogovorjenega cilja, da je torej prevzel tudi riziko rezultata, pa pogodba ne bi imela več značilnosti naročila v opisanem pomenu in vsebini, temveč predvsem elemente pogodbe o delu.
Kljub temu, da je tožena stranka v pritožbi zoper zamudno sodbo uveljavljala enake razloge, kot jih navaja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v kolikor je bil pravočasno vložen, treba presoditi po vsebini. Zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi stališča sodišča prve stopnje, da gre za že razsojeno stvar, ni pravilno.
imisije – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – možnost obravnavanja pred sodiščem – prisotnost strank pri ogledu z izvedencem
Toženka je imela kljub izvedenkini napaki pri vabljenju možnost obravnavanja tega dokaza, ki jo je tudi izkoristila, načeli kontradiktornosti in neposrednosti nista bili kršeni. Toženka je namreč po prejemu izvedenskega mnenja predlagala zaslišanje izvedenke, zaradi česar je sodišče izvedenko vabilo na obravnavo. Na njej je izvedenka odgovorila na pripombe in vprašanja strank. Po zaključeni podaji ustne dopolnitve izvedenskega mnenja je toženka predlagala postavitev drugega izvedenca. Tudi temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo, vendar pa je izvedbo tega dokaza opustilo, ker toženka ni založila potrebnega predujma. Toženka je glede na opisani potek postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem imela možnost učinkovitega sodelovanja v postopku.
premoženjska in nepremoženjska škoda – dopolnitev izvedenskega mnenja – pravočasne pisne in ustne pripombe na izvedensko mnenje – predlog za nadaljnje izvajanje dokaza
Upoštevaje, da je bilo izvedensko mnenje izdelano šele po prvem naroku za glavno obravnavo, po tožnici podane pisne in ustne pripombe na naroku za glavno obravnavo, ki je neposredno sledil izdelanemu izvedenskemu mnenju, kakor tudi njen predlog po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja, niso bili prepozni. Tožničinih pisnih in ustnih pripomb na podano izvedensko mnenje tudi ni mogoče šteti kot pavšalnih oz. premalo konkretiziranih, saj je izpostavila dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki naj bi izviral zlasti iz v mnenju neupoštevanih ugotovitev fiziatra o minimalnem, vendar evidentnem pomiku vretenc. Prvostopno sodišče bi moralo na tožničine dovolj konkretizirane pomisleke zoper pravilnost mnenja vsaj določno in izčrpno odgovoriti, če se je že odločilo, da ne bo izvajalo postopka, ki ga predvideva tretji odstavek 254. člena ZPP.
ZDen člen 25, 25/3, 25/6, 72, 72/2. ZSKZ člen 20. ZDoh člen 15, 27, 28, 30.
odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe - koristi - stroški - davki - dohodnina - investicijska vlaganja - obveznost plačevanja zakupnin slovenskemu odškodninskemu skladu
Povrnitev vlaganj v nepremičnine, ki so bile podržavljene in se vračajo v denacionalizacijskem postopku, opredeljuje 25. člen ZDen. Upoštevajo se le tista vlaganja, kjer se je povečala vrednost nepremičnine za več kot 30 %, investicijska vlaganja pa se upoštevajo le na zahtevo zavezanca ali najemojemalca, odločitev o povračilu investicijskih vlaganj pa se sprejme skupaj z odločitvijo o vrnitvi denacionaliziranega premoženja ali pa z naknadno dopolnilno odločbo. Brez vloženega zahtevka sodišče investicijskih vlaganj ne more upoštevati.
Med dohodke spadajo tudi dohodki iz naslova zakupnin, zato bo tožnik zavezan plačati dohodnino od priznanega denarnega zneska po sodbi v davčnem letu dejanskega prejema plačila, saj navedena "odškodnina" ni oproščena plačilu dohodnine.
Oporočiteljica se je podpisala pod oporoko v prisotnosti obeh oporočnih prič s črnim svinčnikom, kakršnega sta ob podpisovanju uporabili tudi obe oporočni priči in ob tem izjavila, da gre za njeno oporoko.
Če je ta podpis po strokovnih pravilih grafološke stroke nerazločen, brez možnosti prepoznave pravega podpisa pokojnice v kateremkoli segmentu, to še ne pomeni, da ne gre za oporočiteljičin lastnoročni podpis, saj spora o tem, da zapisa s črnim svinčnikom oporočiteljica ne bi naredila, ni.
V primeru stečajnega postopka nad družbo je potrebno uporabiti pravne možnosti, ki jih daje stečajni zakon in če sporna razpolaganja, ki pomenijo prikrajšanje upnikov, izpolnjujejo zakonske znake dejanskega stanja, ki omogočajo izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika do družbenika po načelu spregleda pravne osebnosti neutemeljeno.
ZPPSL v čl. 117 in 118 ter 119 določa posebne pogoje pobota terjatev, določa katere terjatve se lahko pobotajo in za katere terjatve pobot ni dovoljen. Ti pogoji pa se razlikujejo od splošnih obligacijskih pravil določenih za pobot v Obligacijskem zakoniku. Dopustnost pobota v stečaju je izjema od pravila o sočasnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov, saj zaradi pobota upniki, ki so sočasno tudi dolžniki stečajnega dolžnika, pridejo do popolnega poplačila svojih terjatev, ki zaradi pobota ugasnejo.
ZOR člen 210, 214, 219. ZTLR člen 14, 14/1. ZPP člen 216.
uporaba tuje stvari v svojo korist – plačilo uporabnine – solastninska pravica – počitniški objekt - prikrajšanje
Toženec je bil na račun uporabe celotne nepremičnine obogaten. Korist, ki mu je s tem nastala, je predmet tožničinega zahtevka, vendar le v okviru njenega prikrajšanja.
nepremoženjska škoda - strah - pravno priznana škoda - izvedenec - dokazovanje z izvedencem - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem
Izvedensko mnenje ne more biti neuporabno le iz razloga, da se je izvedenec medicinske stroke oprl na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, s katerimi se tožnik v pritožbi ne strinja. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca, če so bile nepravilnosti v mnenju odpravljene v skladu z določili ZPP.
Navaden, običajen strah, le zaskrbljenost ali negotovost za prihodnost, ki preneha kmalu po tem, ko se pojavi, ni pravno priznana škoda.
V konkretnem primeru je treba uporabiti, ZPPSL, ki je veljal v času, ko je bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Z dnevom začetka stečajnega postopka so se namreč stekli pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kot pravni posledici začetka stečajnega postopka. To pa so okoliščine, ki so nastopile po vložitvi tožbe, ki so glede na drugačno ureditev izpodbijanja pravnih dejanj, kot jih določa OZ, terjale privilegirano spremembo tožbe. Dejstvo, da je tožeča stranka spremenila tožbo šele po 1. 10. 2008, ZPPSL pa se je uporabljal le do 1. 10. 2008, ni odločilno. Prehodno določbo ZFPPIPP, da se ZPPSL uporablja od 1. 10. 2008, če ni v oddelku 10.1 drugače določeno, je mogoče razumeti le tako, da se za stečajne postopke, ki so bili začeti po 1. 10. 2008, uporabljajo določbe ZFPPIPP, za stečajne postopke, ki so bili začeti pred 1. 10.2 008, pa se s 1. 10. 2008 uporabljajo določbe ZFPPIPP, naštete v 495. členu ZFPPIPP, za ostala vprašanja pa se še naprej uporabljajo določbe ZPPSL. Določbe ZFPPIPP o izpodbijanju pa se v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008 po določbi 495. člena ZFPPIPP ne uporabljajo.
odškodninska odgovornost - zavarovalna pogodba - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - izključitev obveznosti zavarovalnice - alkoholiziranost - vzročna zveza - izpodbijanje domneve o vzročni zvezi - nične določbe splošnih pogojev
Določilo splošnih pogojev, ki ne dopušča izpodbijanja vzročne zveze med vinjenostjo in nezgodo, je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi oz. moralnimi načeli, torej je nično.
ZTLR člen 28, 28/4, 33, 36, 70, 70/2, 72, 72/3. SPZ člen 24, 41,44, 44/2, 49. ODZ paragraf 1468. ZPP člen 196.
priposestvovanje - posest - dobra vera - solastnina - sosporništvo - nujno sosporništvo - solastnika kot sospornika - prekinitev postopka - razlog za prekinitev postopka
Solastnici nepremičnine, glede katere zahteva tožnica ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, nista nujni in enotni sospornici.
Ker je toženka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini z dedovanjem, se ne more sklicevati na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica parc. št. AA, pripisane pri vl. št. 999 k.o. K. v., do ½ ter da ji je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo te lastninske pravice primerno listino. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.868,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa zavrne, oziroma da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo stališču, ki ga je sodišče že zavzelo v identični pravdni zadevi, ki je tekla zoper drugo solastnico sporne nepremičnine N. M.. Slednja je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2829/2007 z dne 21.5.2008, vložila revizijo, zato je predlagala prekinitev predmetnega pravdnega postopka do odločitve revizijskega sodišča, čemur pa sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo. Meni, da bi morala tožnica, ker uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, zahtevati ugotovitev lastninske pravice proti obema solastnicama z eno tožbo, saj sta z N. M. nujni in enotni sospornici. Nadalje navaja, da je kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977, ki naj bi bila podlaga dobri veri tožnice, ponarejena. Te pogodbe ni nikoli sklenil oziroma podpisal njen pravni prednik M. K., zato priposestvovanje ni moglo teči na podlagi dobre vere. Njen pravni prednik je dovolil zgolj črpanje gramoza. Ko je bil ta izčrpan, pa je tožnica oziroma njena pravna prednica posest opustila, zato se je ta začela zaraščati, kar je dokazala z izpovedbama prič Š. in A. ter z orto foto posnetki, do česar pa se sodišče prve stopnje ni zadosti opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se je oprlo na izpovedbo priče K., ki ni vedela povedati ničesar odločujočega, niti ni vedela povedati natančne lokacije sporne parcele, poleg tega pa je ta priča pristranska, saj je bila do upokojitve zaposlena pri tožnici. Podobno navaja tudi glede izpovedb prič K., S. in A.. Meni, da tožnica ni dokazala ne dobrovernosti, saj je bila kupoprodajna pogodba ponarejena, poleg tega pa ni predložila dokazila o plačilu kupnine, niti priposestvovalne dobe, saj je imela parcelo v posesti do največ leta 1992, ko je bila gramoznica v celoti izčrpana. Opozarja tudi na določilo 2. odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika, v skladu s katerim je pridobila lastninsko pravico na sporni parceli v dobri veri in v zaupanju v javne knjige, še preden se je tožnica na podlagi priposestvovanja vpisala v javno knjigo. Meni tudi, da tožnica ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, saj ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je vložila dve samostojni tožbi, zoper vsako solastnico sporne parcele posebej, s čimer ji je namerno povzročila stroške. Poleg tega pa je stroškovna posledica v tej pravdi večja, kot v pravdni zadevi zoper toženko N. M..
Tožnica je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti toženkinemu predlogu za prekinitev postopka do odločitve o reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, s katero je bilo ugodeno tožničinemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ½ nepremičnine, ki je predmet tudi tega pravdnega postopka, zoper solastnico te nepremičnine, toženkino sestro N. M.. Tak predlog namreč ne predstavlja nobenega od razlogov za prekinitev postopka, ki so določeni v 205. in 206. členu ZPP, poleg tega pa je z omenjeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani o pravdni zadevi tožnice zoper N. M. že pravnomočno odločeno.
Nadalje pritožba zmotno meni, da sta toženka in njena sestra N. M., ker sta (bili) solastnici sporne nepremičnine in ker tožnica uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, v tej pravdni zadevi nujni in enotni sospornici ter da bi zato morali biti obe skupaj toženi. Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo v že omenjeni sodbi, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, je vsak solastnik samostojen pravni subjekt, ki mu pripada določen del lastninske pravice na stvari, s katerim lahko samostojno razpolaga (ga proda, obremeni,...). Pri solastnini je namreč razdeljena lastninska pravica, ne stvar. Toženka in njena sestra, ki sta bili pred vložitvijo predmetne tožbe v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini kot solastnici vknjiženi vsaka do 1/2, tako nista nujni in enotni sospornici, zaradi česar bi morali biti s predmetno tožbo obe toženi.
Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977 (priloga A/4), ki je bila glede sporne nepremičnine sklenjena med pravnima prednikoma pravdnih strank, ponarejena oziroma da naj je ne bi podpisal toženkin prednik M. K., pa za odločitev v tej pravdni zadevi niso relevantne. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, uveljavlja tožnica pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, in ne na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe. Zato ni relevanten tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni predložila dokazila o plačilu kupnine za sporno nepremičnino. Ker iz pred sodiščem prve stopnje izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica oziroma njena pravna prednica od sklenitve omenjene kupoprodajne pogodbe dalje, ko je pridobila sporno nepremičnino v posest, ves čas dobroverna posestnica te nepremičnine, je zaradi poteka priposestvovalne dobe to nepremičnino priposestvovala in tako na izviren način pridobila lastninsko pravico. Posesti sporne nepremičnine ni tožnici oziroma njeni pravni prednici nihče oporekal, tudi toženka oziroma njeni pravni predniki ne. Slednja tega niti ni zatrjevala. Pritožba tudi ne izpodbija, da je pravna prednica tožnice pridobila sporno nepremičnino v posest že leta 1977. Takrat je priposestvovanje urejal Občni državljanski zakonik (ODZ, z dne 1.6.1811), v skladu s katerim je znašala najdaljša priposestvovalna doba 30 let (par. 1468). Sodišče prve stopnje navedenega predpisa sicer ne omenja, saj se sklicuje zgolj na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR), vendar pa to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 je bila namreč priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšana na 20 let. Tudi v skladu z 4. odstavkom 28. člena ZTLR, na katerem temelji izpodbijana sodba, dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Toženka, kot to izhaja iz gornje obrazložitve in iz obrazložitve izpodbijane sodbe, te domneve ni izpodbila. Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja že v letu 1998.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pravni prednik toženke dovolil tožnici zgolj črpanje gramoza iz sporne nepremičnine. Navedeno iz kupoprodajne pogodbe z dne 21.6.1977, kot tudi iz drugih izvedenih dokazov, ne izhaja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je sporna parcela kasneje začela zaraščati, kar naj bi toženka dokazala z izpovedbami prič in orto posnetki, o čemer pa naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 6. strani obrazložitve oziroma v prvem odstavku na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da to ni relevantno, saj je tožnica pridobila lastninsko pravico že v letu 1998. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, saj tudi če je parcela zadnja leta res delno zaraščena oziroma zapuščena, kot sta to izpovedali priči Š. in A. in kar naj bi izhajalo iz orto posnetkov, to na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, ker je bila tožnica takrat že lastnica te parcele. Ne glede na to, pa iz izvedenih dokazov (izpovedb prič, med drugim tudi priče A., katere zaslišanje je predlagala toženka) izhaja, da je po izčrpanju gramoza del sporne parcele tožnica oddala in jo še vedno oddaja v najem, kar pa ne pomeni izgube posesti, pač pa zgolj posredno posest (2. odstavek 70. člena ZTLR; enako določa tudi 2. odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ), del parcele pa je tožnica uporabljala in jo še vedno uporablja za potrebe asfaltne baze in kot deponijo. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni relevantno, da priče, ki jih je predlagala tožnica, niso vedele povedati povsem natančne lokacije sporne nepremičnine. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da se sporna parcela nahaja v območju gramoznice in je njen sestavni del. Nenazadnje je bila za ta namen, kot to izhaja iz že omenjene kupoprodajne pogodbe, tudi kupljena. Zato so tudi priče o njej izpovedovale kot o delu celotne gramoznice, saj jo je tožnica oziroma njena pravna prednica v tem sklopu tudi ves čas uporabljala.
Pritožba se zmotno sklicuje tudi na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Navedeno določilo v tej pravdni zadevi ne pride v poštev, saj toženka ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR, sedaj 49. člen SPZ), pač pa z dedovanjem, že v trenutku zapustničine smrti dne 5.1.2000 (36. člen ZTLR v zvezi s 132. členom Zakona o dedovanju – Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; sedaj 41. člen SPZ). Ob konkurenci pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in na podlagi dedovanja, pa je pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja močnejša pravica, saj bi tožnica enak tožbeni zahtevek lahko uspešno uveljavljala tudi proti zapustnici toženke.
V zvezi s pritožbenimi očitki, da tožnica s tem, ko je uveljavljala priposestvovanje sporne nepremičnine z dvema tožbama, zoper vsako solastnico posebej, ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je tako povzročila nepotrebne pravdne stroške, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev tožnice, glede na to, da sta bili obe solastnici v zemljiški knjigi vknjiženi na podlagi istega pravnega naslova, res nenavadna. Vendar pa to na drugačno odločitev o pravdnih stroških, kot je v izpodbijani sodbi, ne more vplivati. Toženka bi morala vztrajati pri predlogu za združitev pravd (1. odstavek 300. člena ZPP), ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Ne glede na navedeno, pa po oceni pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati nepoštenosti, saj je dne 27.2.2007 predlagala umik tožbe, s katerim pa se toženka ni strinjala. Ker toženka v pravdi ni uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora povrniti tožnici njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o sami višini stroškov v tej pravdi pa ne more biti odvisna od stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v pravdi zoper N. M., kot to zmotno meni pritožba, saj gre za dve ločeni pravdi.
Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).
Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).
OZ člen 179. ZPP člen 7, 7/1, 286. ZVPSBNO člen 15, 25. EKČP člen 6, 6/1, 41. URS člen 23, 26.
odškodnina za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - posebna vrsta objektivne odgovornosti države - splošna pravila civilnopravne odškodninske odgovornosti - pravno priznana škoda
Za obstoj odškodninske odgovornosti je poleg protipravnosti po našem pravu med drugim potrebno izkazati tudi obstoj pravno priznane škode, ki bi jo v obravnavani zadevi lahko predstavljale duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (pravice do sojenja v razumnem roku), če bi dosegle trajanje in stopnjo, ki v skladu s 179. členom OZ prisojo odškodnine iz tega naslova opravičujejo. Trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem pravno priznane škode je v celoti na tožnicah. S podano trditveno podlago tožnici konkretno ne uveljavljata nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, saj poseg v osebnostne pravice sam po sebi po OZ v nobenem primeru ni pravno priznana škoda.
Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke, bi sodišče moralo opraviti materialno procesno vodstvo in na ta način odpraviti vse nejasnosti.
Plačil za posamezne vrste škod ni mogoče kar poračunavati med seboj. To sicer ne drži za posamezne vrste nepremoženjske škode, saj se odškodnina iz tega naslova odmerja enotno, ker so vse možne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene, brez določljivih razmejitev. Ni pa mogoče medsebojno poračunavati plačil za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki se vrednotita ob različnih trenutkih.
Sodišče ne sme odločiti, da plačani znesek za nepremoženjsko škodo zajema tudi razliko do popolnega poplačila premoženjske škode, če je dolžnik natančno navedel, koliko plačuje na račun premoženjske in koliko na račun nepremoženjske škode. Upoštevati mora tudi, da se najprej poplačajo obresti in šele nato glavnica, delno plačilo pa valorizirati.
odškodnina - neupravičena obogatitev - zastaranje - pravica oškodovanca po zastaranju pravice zahtevati odškodnino
Smisel določbe 209. člena ZOR je v tem, da ni pravnega temelja, zaradi katerega bi oseba lahko korist obdržala, zato jo mora izročiti osebi, ki je oškodovana, čeprav ta zaradi zastaranja odškodninskega zahtevka odškodnine ne more več uveljaviti.
Pritožnica med postopkom nikdar ni trdila, da znesek, ki ga je nesporno dvignila s transakcijskega računa zapustnice, ni del zapuščine, zato pogoji za prekinitev zapuščinskega postopka niso podani.