invalid III. kategorije - nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - izbris iz evidence brezposelnih oseb - dolžnost vrnitve
Odločba, s katero je bilo odločeno, da se tožniku invalidu III. kategorije invalidnosti ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, je postala dokončna in pravnomočna in je kot taka predstavljala podlago za odločbo, s katero je bila določena le višina preplačila, ki ga je tožnik dolžan vrniti. V sporu, v katerem se presoja ta odločba, ni mogoče več presojati tožnikovih navedb, da je bil izbris iz evidence brezposelnih oseb nezakonit.
ZZVZZ 29, 35, 100. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja 229, 230, 244. ZPIZ-1 člen 158, 159, 159/1.
nadomestilo plače – začasna zadržanost od dela – invalid III. kategorije – pravica do dela s krajšim delovnim časom – delna invalidska pokojnina
Dejstvo, da je pristojni organ iz invalidskega zavarovanja izdal odločbo o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki je postala dokončna in izvršljiva, na tožničino pravico do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela ne vpliva. Tožnica bo s krajšim delovnim časom začela delati šele po koncu začasne zadržanosti od dela, šele od tedaj dalje bo upravičena do delne invalidske pokojnine. Do tedaj pa je za delo popolnoma nezmožna in ji pripada polno nadomestilo v breme tožene stranke (ZZZS).
V času uveljavitve pravice do invalidske pokojnine tožnik nedvomno ni bil več obvezno zavarovan. Pravico do invalidske pokojnine je pri toženi stranki uveljavil po izteku roka 6 mesecev od nastanka invalidnosti, zato je upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev za nazaj.
286.b člen ZPP-D je uvedel breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev, poznejše grajanje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upošteva le, če stranka izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde prej ni mogla navesti.
vpis v zemljiško knjigo – predložitev listin v zemljiškoknjižnem postopku – izvirnik listine – poziv sodišča na predložitev listin
Ker predlagatelj predlogu za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ni predložil listin, na katerih predlog temelji, v izvirniku, niti teh ni predložil na poziv sodišča, je bil že to razlog, da se predlogu za vpis ne ugodi.
dedni sporazum – odpoved neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma – oblika kot pogoj veljavnosti – notarski zapis - ničnost
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
V stroškovnem delu se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dednopravni sporazum, ki sta ga dne 10.3.1997 sklenila tožnik in pokojna A. Š. pred Okrajnim sodiščem v Kranju ničen in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se navedeni dednopravni sporazum razveljavi in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je nato odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.375,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer le zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, to je v delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, in predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožnik se z navedbami prvostopnega sodišča glede ničnosti sporazuma ne strinja in meni, da so navedbe napačne in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo oziroma Zakonom o notariatu, ki je veljal v času sklenitve dedno odpovednega sporazuma. V 3. točki 47. člena Zakona o notariatu je določeno, da mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Gre za specialni predpis, ki derogira ostale predpise, sodišče bi moralo to upoštevati in stranke napotiti k notarju, ker tega ni storilo, je dedno odpovedni sporazum v skladu z 48. členom Zakona o notariatu ničen. Omenjeni zakon ne dopušča nikakršnih izjem. Sodišče zmotno navaja, da so bili izpolnjeni vsi obličnostni pogoji, zato naj bi omenjeno dejstvo vplivalo na veljavnost sklenjenega sporazuma. Tožnik namreč sporazuma ne bi sklenil, če bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma. Sodnica, pred katero je bil sklenjen sporazum, tožnika ni jasno in nedvoumno seznanila z vsemi pravnimi posledicami sklenitve sporazuma.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče ob nespornih ugotovitvah, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, jasno obrazložilo, zakaj je sklicevanje tožeče stranke na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju zaradi pomanjkanja obličnosti neutemeljeno. Sodišče je jasno zapisalo, da je sodišče ob sklenitvi sporazuma zagotovilo vse obličnostne pogoje, tožena stranka v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ne izpodbija nobenega od navedenih izvedenih obličnostnih pogojev, navaja le, da sporazuma ne bi sklenila, če bi se zavedala vseh posledic sporazuma. Na navedbe tožeče stranke je sodišče odgovorilo na strani 6. izpodbijane sodbe, tožeča stranka teh navedb ne zanika. V pritožbi ne pove, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in katera dejstva v spisu kažejo na napačen zaključek. Trditve tožeče stranke postavlja na laž tudi dejstvo, da je tožeča stranka, ko se je odpovedala dedovanju po materi prejela premoženjsko korist, vedela je, čemu se odpoveduje in trditi, da se je posledic zavedala šele ob uvedbi dedovanja po materi je popolna izmišljotina. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ne bi sklenil, v kolikor bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma, saj ni bil seznanjen z obsegom zapuščine, kateri se ob podpisu sporazuma odpoveduje, merijo na tožnikovo zmoto, glede česar je sodišče prve stopnje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom navedlo pravilne razloge. V tem delu pritožba sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni potrebno podrobneje odgovarjati.
Glede primarnega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dednoodpovedni sporazum z dne 10.3.1997 ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ker 48. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94, ZN) določa, da so pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Iz tega razloga, zaradi pomanjkanja oblike, je torej tožeča stranka zatrjevala ničnost izpodbijanega sporazuma, ki predstavlja odpoved neuvedenemu dedovanju. Iz enakega razloga tudi v pritožbi vztraja, da je sporni sporazum z dne 10.3.1997 ničen.
Njene pritožbene navedbe so utemeljene. 47. člen ZN namreč določa, da morajo biti med drugim tudi sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa. V primeru, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, je ničen (48. člen ZN). Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Predpisane oblike zato ni mogoče nadomestiti z neko drugo obliko, določila ZN so jasna, dednoodpovedni sporazum, ki ga je tožnik dne 10.3.1997 sklenil s pokojno A. Š. je zato, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ničen.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili kljub pomanjkljivosti izpolnjeni vsi obličnostni pogoji po ZN, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija. Ne drži, da ne izpodbija nobenega od obličnostnih pogojev, saj utemeljeno navaja, da pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Kljub temu da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ugotovljena istovetnost strank sporazuma (čeprav ne na način, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZN), da sta stranki sporazum podpisali pred sodiščem, da sta bili stranki poučeni o vsebini in posledicah takega sporazuma, tožeča stranka tudi na nepreklicnost dedne izjave in da je bil sporazum strankama pred podpisom prebran, ostaja dejstvo, da sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, za katerega velja tudi, da mora zapis prebrati notar, nenazadnje pa morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči tudi v primeru sklepanja pravnih poslov iz 3. točke 47. člena ZN (sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, 51. člen ZN).
Odpoved neuvedenemu dedovanju torej v konkretnem primeru ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa, zato je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v skladu z 48. členom ZN ničen. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka) glede glavne stvari spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je sporni dednopravni sporazum ničen, ugodi (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).
Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, vendar stroškov postopka ni pravočasno priglasila (3. odstavek 163. člena ZPP), zato nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Glede na spremenjen uspeh svoje stroške postopka nosi tudi tožena stranka (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Glede na uspeh tožeče stranke, pa je tožena stranka sama dolžna nositi svoje stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo.
pridobitev lastninske pravice – pridobitev služnostne pravice – priposestvovanje – dobra vera - soposest na nepremičnini
Zakon z izpolnitvijo določenih pogojev priznava pridobitev lastninske pravice na originaren način, s priposestvovanjem. Glede na to, da tožnici posest na sporni nepremičnini nihče ni prepovedoval, si jo je ta v dobri veri lastila vse od leta 1975, ko jo je kupila. Pred tem so posest na njej izvrševali njeni pravni predniki, saj jim je bila lastninska pravica na njej priznana s strani zemljiškoknjižne lastnice.
Tožnica je kot univerzalna pravna naslednica svojega moža vstopila v vse njegove pravice in obveznosti, torej tudi v pravico varstva posesti in lastnine. S posestjo nikoli ni izgubila stika. Izvrševala je t. i. posredno posest.
ZNP člen 37. ZPP člen 350, 350/2. ZZK-1 člen 120, 161, 161/3, 161/3-2, 200, 200/1, 201, 201/1, 201/2.
pomotni vpis - pisna izjava namesto zaslišanja - hipoteka
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi drugi odstavek 201. člena ZZK-1, ko je kot osebe, za katere bi pomota pri vpisu lahko imela pravne posledice, k podaji pisne izjave namesto zaslišanja pozvalo tako prejšnjo hipotekarno upnico kot novo hipotekarno upnico in dolžnika (zemljiškoknjižnega lastnika).
ZFPPod člen 4, 5, 6, 7, 27/4 ZGD člen 372, 439, 446, 456.
izbris družbe po uradni dolžnosti – pasivni in aktivni družbeniki – kriteriji za presojo pasivnosti družbenika
Prvotoženka ni imela vpliva na poslovanje družbe, ker ga ni želela imeti, zaradi česar je materialnopravni zaključek sodišča, da jo je šteti za pasivno družbenico, napačen.
Ker je bil toženec že v zamudi s prevzemom stvari, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora toženec (dolžnik), da pride tožnik (upnik) v zamudo, tožnika prej obvestiti o datumu prevzema strojev in mu s tem dati možnost izpolnitve sodelovalne dolžnosti.
Ker toženec kljub morebitnem zmanjšanju obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku odgovarja za celoten dolg, ni podan pogoj za prekinitev postopka.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0058401
ZPP člen 179. ZMZPP člen 4, 20, 56. OZ člen 295, 295/1. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 66, 66/1. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 1, 1/1, 1/1-a, 7, 7/2, 74 - 77.
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I - začetek pravdnega postopka - pogodbena odškodninska odgovornost - pristojnost v pogodbenih odškodninskih sporih - kraj izpolnitve denarne obveznosti - pogodba o mednarodni prodaji blaga - pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano
Bruseljska uredba I vsebuje prehodno določbo in v 1. odstavku 66. člena določa, da se uredba uporablja samo za pravne postopke, ki so bili začeti po tem, ko je ta uredba začela veljati. V konkretnem primeru je Bruseljska uredba I začela veljati 1. 5. 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, pravdni postopek pa se je začel 30. 9. 2002, ko je bila vložena tožba (179. člena ZPP). Ker se je torej pravdni postopek začel, preden je Bruseljska uredba I začela veljati, sodišče Bruseljske uredbe I ne more uporabiti za podlago svoje odločitve o pristojnosti. To pa pomeni, da je za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča treba uporabiti nacionalno pravo, to je ZMZPP.
V kolikor toženi stranki v primeru sosporništva zastopa isti pooblaščenec, ima tožena stranka, ki je uspela, pravico do povrnitve polovice pravdnih stroškov.
nevarna dejavnost – delo carinika – večje tveganje - objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – opustitev ukrepov – vzročna zveza
Nevarna dejavnost je tista, iz katere izvira večja nevarnost za nastanek škode kot sicer, ki torej po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti zaradi večje nevarnosti nastanka škode. Ne more biti dvoma, da delo carinika, ki ga izvršuje vsakodnevno, v običajnih okoliščinah ni nevarno, saj pri tem praviloma ne prihaja do nikakršnih poškodb. Gre za opravilo (v konkretnem primeru: carinik stoji ob kabini ali je v njej, tovorno vozilo pa pelje mimo), ki ne vključuje večjega tveganja, kot smo mu izpostavljeni v siceršnjem življenju. V določenih okoliščinah lahko sicer dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, zaradi načina njenega opravljanja postane nevarna. Nevarno bi delo lahko postalo zaradi okoliščin, ki so neposredno povezane z opravljanjem carinskega nadzora, te pa v konkretnem primeru niso podane.
Tožnik očita toženki, da niso bili izvedeni ustrezni ukrepi za varstvo pri delu, vendar pa za dokazovanje teh dejstev, katerim je toženka nasprotovala, ni predlagal nobenih dokazov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zatrjevano protipravno ravnanje toženke, ki bi se kazalo v opustitvi ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, ostalo nedokazano.
prenehanje vznemirjanja – negatorna tožba – vrnitev v prejšnje stanje – vožnja po tujem
Brezpredmeten je pritožbeni očitek, da je rešitev neživljenjska in v naravi nemogoča, ker poti, ki jo je izvedenec označil z zeleno barvo, sploh ni oziroma je neprevozna, zaradi česar naj bi imela tožena stranka zaprt dostop do svojih parcel; do svojih parcel bo morala začeti voziti tako, da bo celotno traso poti, ki (deloma) poteka tudi po parceli tožeče stranke, prestavila nazaj na rob parcel št. 1825/5 in 1825/6.
OZ ureja dve obliki neveljavnih pogodb: nične pogodbe (členi 86. do 93. OZ) in izpodbojne pogodbe (členi 94. do 99. OZ). Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja. Ničnostni zahtevek se uveljavlja z ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave.
posest – spor zaradi motenja posesti – sodno varstvo posesti – pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti
Cilj posestnega varstva (doseči stanje, kakršno je bilo pred posegom v posest) narekuje, da je pasivno legitimiran ne le neposredni motilec, pač pa tudi (skupaj s prvim ali sam zase) tisti, v korist katerega je bilo motilno ravnanje storjeno in ki ima stvar v posesti namesto deposediranega.
ZPP člen 324, 324/3. OZ člen 311, 312, 312/2, 314, 314/1, 314/2.
nasprotna tožba - pobotni ugovor - izrek sodbe
V pravdi lahko tožena stranka doseže pobotanje bodisi z vložitvijo nasprotne tožbe bodisi s pobotnim ugovorom (s slednjim le do višine s tožbo uveljavljane terjatve). V pravdi podana pobotna izjava ima učinek šele, ko je o njej odločeno s sodbo. Zato mora izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela, vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP).
mandatna pogodba - blagajniški zapisi in nakupni boni
Z nakupnimi boni je bilo mogoče trgovati na borzi le do zapadlosti blagajniških zapisov, nato pa ne več, saj jih je borza umaknila iz prodaje. Za vrednost nakupnih bonov tudi ni garantirala Banka Slovenije kot izdajatelj blagajniških zapisov z nakupnimi boni, saj je bila njena dolžnost, da ob zapadlosti izplača prinosniku le vrednost blagajniških zapisov z obrestmi.
Tožnica je vedela, da posel predstavlja tveganje in je tveganje sprejela. Toženki ni mogoče očitati neskrbnosti pri izvrševanju naročila. Toženka je ravnala tako kot s svojimi sredstvi, ki jih je prav tako izgubila.
dodatek za pomoč in postrežbo - vrnitev preplačila
Ker je toženec s pravnomočno odločbo določil, da tožnica v spornem obdobju ni imela pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, temveč le za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, torej v nižjem znesku, v spornem obdobju pa je prejemala dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb, torej v višjem znesku, je tožnica preveč izplačan znesek dodatka za pomoč in postrežbo dolžna vrniti tožencu.