dedni sporazum – odpoved neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma – oblika kot pogoj veljavnosti – notarski zapis - ničnost
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
V stroškovnem delu se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dednopravni sporazum, ki sta ga dne 10.3.1997 sklenila tožnik in pokojna A. Š. pred Okrajnim sodiščem v Kranju ničen in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se navedeni dednopravni sporazum razveljavi in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je nato odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.375,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer le zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, to je v delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, in predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožnik se z navedbami prvostopnega sodišča glede ničnosti sporazuma ne strinja in meni, da so navedbe napačne in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo oziroma Zakonom o notariatu, ki je veljal v času sklenitve dedno odpovednega sporazuma. V 3. točki 47. člena Zakona o notariatu je določeno, da mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Gre za specialni predpis, ki derogira ostale predpise, sodišče bi moralo to upoštevati in stranke napotiti k notarju, ker tega ni storilo, je dedno odpovedni sporazum v skladu z 48. členom Zakona o notariatu ničen. Omenjeni zakon ne dopušča nikakršnih izjem. Sodišče zmotno navaja, da so bili izpolnjeni vsi obličnostni pogoji, zato naj bi omenjeno dejstvo vplivalo na veljavnost sklenjenega sporazuma. Tožnik namreč sporazuma ne bi sklenil, če bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma. Sodnica, pred katero je bil sklenjen sporazum, tožnika ni jasno in nedvoumno seznanila z vsemi pravnimi posledicami sklenitve sporazuma.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče ob nespornih ugotovitvah, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, jasno obrazložilo, zakaj je sklicevanje tožeče stranke na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju zaradi pomanjkanja obličnosti neutemeljeno. Sodišče je jasno zapisalo, da je sodišče ob sklenitvi sporazuma zagotovilo vse obličnostne pogoje, tožena stranka v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ne izpodbija nobenega od navedenih izvedenih obličnostnih pogojev, navaja le, da sporazuma ne bi sklenila, če bi se zavedala vseh posledic sporazuma. Na navedbe tožeče stranke je sodišče odgovorilo na strani 6. izpodbijane sodbe, tožeča stranka teh navedb ne zanika. V pritožbi ne pove, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in katera dejstva v spisu kažejo na napačen zaključek. Trditve tožeče stranke postavlja na laž tudi dejstvo, da je tožeča stranka, ko se je odpovedala dedovanju po materi prejela premoženjsko korist, vedela je, čemu se odpoveduje in trditi, da se je posledic zavedala šele ob uvedbi dedovanja po materi je popolna izmišljotina. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ne bi sklenil, v kolikor bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma, saj ni bil seznanjen z obsegom zapuščine, kateri se ob podpisu sporazuma odpoveduje, merijo na tožnikovo zmoto, glede česar je sodišče prve stopnje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom navedlo pravilne razloge. V tem delu pritožba sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni potrebno podrobneje odgovarjati.
Glede primarnega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dednoodpovedni sporazum z dne 10.3.1997 ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ker 48. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94, ZN) določa, da so pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Iz tega razloga, zaradi pomanjkanja oblike, je torej tožeča stranka zatrjevala ničnost izpodbijanega sporazuma, ki predstavlja odpoved neuvedenemu dedovanju. Iz enakega razloga tudi v pritožbi vztraja, da je sporni sporazum z dne 10.3.1997 ničen.
Njene pritožbene navedbe so utemeljene. 47. člen ZN namreč določa, da morajo biti med drugim tudi sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa. V primeru, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, je ničen (48. člen ZN). Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Predpisane oblike zato ni mogoče nadomestiti z neko drugo obliko, določila ZN so jasna, dednoodpovedni sporazum, ki ga je tožnik dne 10.3.1997 sklenil s pokojno A. Š. je zato, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ničen.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili kljub pomanjkljivosti izpolnjeni vsi obličnostni pogoji po ZN, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija. Ne drži, da ne izpodbija nobenega od obličnostnih pogojev, saj utemeljeno navaja, da pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Kljub temu da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ugotovljena istovetnost strank sporazuma (čeprav ne na način, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZN), da sta stranki sporazum podpisali pred sodiščem, da sta bili stranki poučeni o vsebini in posledicah takega sporazuma, tožeča stranka tudi na nepreklicnost dedne izjave in da je bil sporazum strankama pred podpisom prebran, ostaja dejstvo, da sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, za katerega velja tudi, da mora zapis prebrati notar, nenazadnje pa morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči tudi v primeru sklepanja pravnih poslov iz 3. točke 47. člena ZN (sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, 51. člen ZN).
Odpoved neuvedenemu dedovanju torej v konkretnem primeru ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa, zato je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v skladu z 48. členom ZN ničen. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka) glede glavne stvari spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je sporni dednopravni sporazum ničen, ugodi (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).
Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, vendar stroškov postopka ni pravočasno priglasila (3. odstavek 163. člena ZPP), zato nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Glede na spremenjen uspeh svoje stroške postopka nosi tudi tožena stranka (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Glede na uspeh tožeče stranke, pa je tožena stranka sama dolžna nositi svoje stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo.
Javno podjetje je izpolnilo pogodbene obveznosti, zato ni odgovorno za škodni dogodek, saj je pred škodnim dogodkom opravilo redni nadzor nad stanjem in razmerami na avtocesti, pri čemer posebnosti ni zaznalo, tožnik pa ni dokazal, da bi javno podjetje neskrbno opravilo preglede stanja na navedenem delu avtoceste.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL0057939
ZD člen 214. ZPP člen 337, 337/1. ZST tarifna številka 9/a.
vrednost zapuščine – odmera sodne takse
ZD v 214. členu izrecno ne predvideva, da bi moral sklep o dedovanju vsebovati tudi podatek o vrednosti zapuščine, zato je sodišče prve stopnje zgolj v obrazložitvi zapisalo, koliko naj bi znašala vrednost zapuščine. Ta ugotovitev ima pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.
Sodišče prve stopnje je ocenilo vrednost zapuščine na opisan način, s podatkom o vrednosti zapuščine so se dediči strinjali oziroma niso nasprotovali njeni oceni. Le če se kateri izmed dedičev (do konca zapuščinske obravnave) ne strinja s podatkom o vrednosti zapuščine ali odmerjeno takso, lahko sodišče odredi, da ocenijo vrednost zapuščine izvedenci in o tem izda sklep. Zato zakoniti dedinji s pritožbenimi izvajanji, da je vrednost zapuščine bistveno manjša in zakaj, ne moreta uspeti, saj ta dejstva predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.
ZDen člen 72, 72/2. ZDoh-2 člen 75, 75/3. ZPP člen 243, 245, 245/2.
nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja – poslovni prostori – vpliv davkov na višino nadomestila – dokazovanje – izvedenec – sodni izvedenec – postavljeni izvedenec
Pri presoji višine nadomestila ni pomembno, ali sporni prostori izpolnjujejo formalne pogoje za opravljanje poslovne dejavnosti, temveč kakšno dejansko korist bi lahko dosegel prizadeti upravičenec, če bi lahko razpolagal z njimi v spornem obdobju.
Vpliv davčnih obveznosti na utemeljenost višine tožbenega zahtevka ni pomemben. Pritožničino stališče, da bi morali biti ugotovljeni zneski davčnih obveznosti za posamezna obdobja in ti zneski odšteti od prisojenega zneska, pomeni zavzemanje za to, da bi se znesek nadomestila dejansko zmanjšal na račun davčnih obveznosti – najprej virtualno v pravdnem postopku in nato še v davčnem postopku po prejemu prisojenega zneska.
V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine in s tem načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, gre za prikrajšanje nujnega deleža. V tem primeru je primarno potrebno zmanjšati oporočno razpolaganje in šele, če to ne zadošča, se vrnejo tudi darila.
zamudna sodba – odgovor na tožbo – vročitev tožbe – vročitev v tujini – vročitev po diplomatski poti
Če sodišče ob izostanku odgovora na tožbo izda zamudno sodbo, pa tožbe toženi stranki, ki je v tujini, ne vroči v odgovor po diplomatski poti, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. in 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, toženi stranki pa z nezakonitim postopanjem ni dana možnost obravnavanja v postopku.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0057930
SZ člen 33. ZTLR člen 15. ZOR člen 210, 219.
upravnik večstanovanjske hiše – plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja – obratovalni stroški – stroški upravljanja – zakonska podlaga za delitev stroškov – aktivna legitimacija upravnika
Ključ delitve, na katerega se sklicuje tožeča stranka, zaradi odsotnosti soglasja vseh etažnih lastnikov ne more biti veljavna podlaga za obračunavanje obratovalnih stroškov in stroškov posameznih etažnih enot.
Strošek upravljanja v ožjem pomenu je po 9. členu pogodbe o upravljanju odvisen od vrednosti posamezne etažne lastnine v stavbi oziroma od kvadrature posamezne stanovanjske ali nestanovanjske enote.
Upravičenost tožeče stranke, da navedene stroške v predmetni pravdi terja v svojem imenu, je odvisna od vprašanja, ali jih je tožeča stranka za toženo dejansko zalagala, zaradi česar je prišlo do neupravičenega premika premoženja.
tožba na nedopustnost izvršbe – rok za vložitev tožbe – zavrženje tožbe - pravni pouk
Po 3. odstavku 65. člena ZIZ mora vložnik ugovora v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega začeti pravdo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna, sicer je tožbo potrebno zavreči.
Rok za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe iz 3. odstavka 65. člena ZIZ je rok materialnega prava, zato sodišču prve stopnje ni treba, da ga zapiše v izreku.
Ker je bil toženec že v zamudi s prevzemom stvari, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora toženec (dolžnik), da pride tožnik (upnik) v zamudo, tožnika prej obvestiti o datumu prevzema strojev in mu s tem dati možnost izpolnitve sodelovalne dolžnosti.
Ker toženec kljub morebitnem zmanjšanju obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku odgovarja za celoten dolg, ni podan pogoj za prekinitev postopka.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0058401
ZPP člen 179. ZMZPP člen 4, 20, 56. OZ člen 295, 295/1. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 66, 66/1. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 1, 1/1, 1/1-a, 7, 7/2, 74 - 77.
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I - začetek pravdnega postopka - pogodbena odškodninska odgovornost - pristojnost v pogodbenih odškodninskih sporih - kraj izpolnitve denarne obveznosti - pogodba o mednarodni prodaji blaga - pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano
Bruseljska uredba I vsebuje prehodno določbo in v 1. odstavku 66. člena določa, da se uredba uporablja samo za pravne postopke, ki so bili začeti po tem, ko je ta uredba začela veljati. V konkretnem primeru je Bruseljska uredba I začela veljati 1. 5. 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, pravdni postopek pa se je začel 30. 9. 2002, ko je bila vložena tožba (179. člena ZPP). Ker se je torej pravdni postopek začel, preden je Bruseljska uredba I začela veljati, sodišče Bruseljske uredbe I ne more uporabiti za podlago svoje odločitve o pristojnosti. To pa pomeni, da je za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča treba uporabiti nacionalno pravo, to je ZMZPP.
ZFPPod člen 4, 5, 6, 7, 27/4 ZGD člen 372, 439, 446, 456.
izbris družbe po uradni dolžnosti – pasivni in aktivni družbeniki – kriteriji za presojo pasivnosti družbenika
Prvotoženka ni imela vpliva na poslovanje družbe, ker ga ni želela imeti, zaradi česar je materialnopravni zaključek sodišča, da jo je šteti za pasivno družbenico, napačen.
ZPP člen 257, 262, 262/1, 262/2, 450, 450/1, 450/2, 454.
spor majhne vrednosti – dokazovanje – dokazna sredstva v postopku v sporih majhne vrednosti – dokazna sredstva – zaslišanje stranke
Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da je zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka. Tako izvede narok za glavno obravnavo, če o spornem dejanskem stanju ni mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov oziroma če katera od strank izvedbo naroka zahteva.
Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To pomeni, da lahko obveznost plačila storitve dokazuje s katerimkoli od njih, to je tudi z zaslišanjem strank (in ne obvezno tudi z zaslišanjem prič).
vknjižba po uradni dolžnosti - pogoji za vpis v zemljiško knjigo
Zemljiškoknjižno sodišče pred vpisom, ki ga izvede po uradni dolžnosti, preveri obstoj pogojev po 148. členu ZZK-1. Ob tem se ne sme spuščati v pravilnost oziroma nepravilnost sklepa o izvršbi, prav tako pa tudi ne more upoštevati morebitno dejstvo že plačanega dolga.
Četudi je toženec tožnike že od samega nakupa nepremičnine dalje opozarjal, naj se ne vozijo preko dovoza in občasno tam parkiral svoj avtomobil, tožniki pa so kljub temu še naprej vozili čez dovoz na dvorišče pred svojo hišo, s takim ravnanjem soposesti tožnikom ni odvzel.
povrnitev premoženjske škode - pravice osebe, ki jo je umrli preživljal - odškodnina zaradi izgubljenega preživljanja - denarna renta - odprava rente - spremenjene okoliščine
Toženki od dneva, ko bi njen mož izpolnil pogoje za redno starostno upokojitev, škoda zaradi izgubljenega preživljanja ne nastaja več oziroma ni več prikrajšana v primerjavi s tistimi dohodki, ki bi jih prejemala za preživljanje od moža, če bi bil še živ. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so zaradi spremenjenih okoliščin podani pogoji za odpravo rente.
ZZK-1 člen 124, 147. ZLNDR člen 2. ZNNZGZ člen 37.
vknjižba lastninske pravice – odločanje po stanju zemljiške knjige – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka
Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih po stanju vpisov v zemljiški knjigi (124. čl. ZZK-1). Če pravica uporabe v zemljiški knjigi ni vpisana, vknjižba lastninske pravice po 2. čl. ZLNDL ni mogoča.
Nična je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in tudi dejansko izročil prvemu kupcu, če je drugi nedobroveren. Pravno varstvo dobrovernemu posestniku nepremičnine nudi izbrisna tožba, v primeru večkratnih nedobrovernih prenosov lastninske pravice z namenom izigranja tožnika pa je še vedno mogoč zahtevek zoper nedobrovernega zemljiškoknjižnega lastnika na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bo odpravilo ovire za vknjižbo njegove lastninske pravice.
Kadar tožeča stranka tožbo spremeni s postavitvijo dodatnega zahtevka, spremeni obstoječi zahtevek, za nekatere zahtevke pa izjavi, da pri njih ne vztraja več, gre v tem primeru poleg spremembe tudi za delni umik tožbe, za katerega je potrebna privolitev nasprotne stranke.
ZPP člen 324, 324/3. OZ člen 311, 312, 312/2, 314, 314/1, 314/2.
nasprotna tožba - pobotni ugovor - izrek sodbe
V pravdi lahko tožena stranka doseže pobotanje bodisi z vložitvijo nasprotne tožbe bodisi s pobotnim ugovorom (s slednjim le do višine s tožbo uveljavljane terjatve). V pravdi podana pobotna izjava ima učinek šele, ko je o njej odločeno s sodbo. Zato mora izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela, vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP).
vpis v zemljiško knjigo – predložitev listin v zemljiškoknjižnem postopku – izvirnik listine – poziv sodišča na predložitev listin
Ker predlagatelj predlogu za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ni predložil listin, na katerih predlog temelji, v izvirniku, niti teh ni predložil na poziv sodišča, je bil že to razlog, da se predlogu za vpis ne ugodi.
posojilna pogodba – zavarovanje posojila – pogodbena škoda
Zavarovanje posojila je sklenjeno v korist posojilodajalca in ne v korist posojilojemalca, zato sklenitev zavarovanja posojilojemalca ne odvezuje obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi.