Zunajknjižno priposestvovanje je mogoče le izjemoma, kadar obstajajo neke posebne okoliščine, ki posestnika utrjujejo v njegovem (zmotnem) prepričanju, da je lastnik.
SZ-1 člen 25, 25/2, 25/3, 25/4, 30, 30/2. SPZ člen 67, 67/1, 67/3, 117.
upravljanje večstanovanjske hiše - posel rednega upravljanja - vzpostavitev kurilnice
Vzpostavitev kurilnice z ustrezno napeljavo namesto prejšnjega načina ogrevanja, ki pa je bilo v celoti ukinjeno, je nujen posel, namenjen ohranitvi osnovnega bivalnega standarda. Tak posel zato predstavlja posel rednega upravljanja.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0058401
ZPP člen 179. ZMZPP člen 4, 20, 56. OZ člen 295, 295/1. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 66, 66/1. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 1, 1/1, 1/1-a, 7, 7/2, 74 - 77.
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I - začetek pravdnega postopka - pogodbena odškodninska odgovornost - pristojnost v pogodbenih odškodninskih sporih - kraj izpolnitve denarne obveznosti - pogodba o mednarodni prodaji blaga - pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano
Bruseljska uredba I vsebuje prehodno določbo in v 1. odstavku 66. člena določa, da se uredba uporablja samo za pravne postopke, ki so bili začeti po tem, ko je ta uredba začela veljati. V konkretnem primeru je Bruseljska uredba I začela veljati 1. 5. 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, pravdni postopek pa se je začel 30. 9. 2002, ko je bila vložena tožba (179. člena ZPP). Ker se je torej pravdni postopek začel, preden je Bruseljska uredba I začela veljati, sodišče Bruseljske uredbe I ne more uporabiti za podlago svoje odločitve o pristojnosti. To pa pomeni, da je za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča treba uporabiti nacionalno pravo, to je ZMZPP.
pridobitev lastninske pravice – pridobitev služnostne pravice – priposestvovanje – dobra vera - soposest na nepremičnini
Zakon z izpolnitvijo določenih pogojev priznava pridobitev lastninske pravice na originaren način, s priposestvovanjem. Glede na to, da tožnici posest na sporni nepremičnini nihče ni prepovedoval, si jo je ta v dobri veri lastila vse od leta 1975, ko jo je kupila. Pred tem so posest na njej izvrševali njeni pravni predniki, saj jim je bila lastninska pravica na njej priznana s strani zemljiškoknjižne lastnice.
Tožnica je kot univerzalna pravna naslednica svojega moža vstopila v vse njegove pravice in obveznosti, torej tudi v pravico varstva posesti in lastnine. S posestjo nikoli ni izgubila stika. Izvrševala je t. i. posredno posest.
ZNP člen 37. ZPP člen 350, 350/2. ZZK-1 člen 120, 161, 161/3, 161/3-2, 200, 200/1, 201, 201/1, 201/2.
pomotni vpis - pisna izjava namesto zaslišanja - hipoteka
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi drugi odstavek 201. člena ZZK-1, ko je kot osebe, za katere bi pomota pri vpisu lahko imela pravne posledice, k podaji pisne izjave namesto zaslišanja pozvalo tako prejšnjo hipotekarno upnico kot novo hipotekarno upnico in dolžnika (zemljiškoknjižnega lastnika).
uporaba motornega vozila – objektivna odgovornost – soprispevek oškodovanca – odškodninska odgovornost otroka
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo, da je oškodovanka otrok, ki ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči, vendar je ocenilo, da zadostuje njeno nezakrivljeno ravnanje in ji je iz tega naslova pripisalo soprispevek.
O napotitvi na pravdo zapuščinsko sodišče odloči šele, ko zanesljivo ugotovi, da so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna njihova pravica.
Spor o tem, ali je določen dedič dedno odpravljen, je dedno pravne narave. O tem, ali je kdo dedič, kolikšen je njegov zakoniti oz. nujni delež ter ali in v kakšni vrednosti je prejel brezplačna naklonila od zapustnika, se presoja po dedno pravnih predpisih. Kadar pa med dediči obstoji spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, pa zapuščinsko sodišče spornih dejstev ne more ugotavljati oz. razčiščevati samo, temveč mora v skladu z določbo člena 210 ZD postopek prekiniti in stranko napotiti na pravdo.
Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.
dedni sporazum – odpoved neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma – oblika kot pogoj veljavnosti – notarski zapis - ničnost
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
V stroškovnem delu se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dednopravni sporazum, ki sta ga dne 10.3.1997 sklenila tožnik in pokojna A. Š. pred Okrajnim sodiščem v Kranju ničen in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se navedeni dednopravni sporazum razveljavi in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je nato odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.375,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer le zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, to je v delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, in predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožnik se z navedbami prvostopnega sodišča glede ničnosti sporazuma ne strinja in meni, da so navedbe napačne in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo oziroma Zakonom o notariatu, ki je veljal v času sklenitve dedno odpovednega sporazuma. V 3. točki 47. člena Zakona o notariatu je določeno, da mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Gre za specialni predpis, ki derogira ostale predpise, sodišče bi moralo to upoštevati in stranke napotiti k notarju, ker tega ni storilo, je dedno odpovedni sporazum v skladu z 48. členom Zakona o notariatu ničen. Omenjeni zakon ne dopušča nikakršnih izjem. Sodišče zmotno navaja, da so bili izpolnjeni vsi obličnostni pogoji, zato naj bi omenjeno dejstvo vplivalo na veljavnost sklenjenega sporazuma. Tožnik namreč sporazuma ne bi sklenil, če bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma. Sodnica, pred katero je bil sklenjen sporazum, tožnika ni jasno in nedvoumno seznanila z vsemi pravnimi posledicami sklenitve sporazuma.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče ob nespornih ugotovitvah, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, jasno obrazložilo, zakaj je sklicevanje tožeče stranke na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju zaradi pomanjkanja obličnosti neutemeljeno. Sodišče je jasno zapisalo, da je sodišče ob sklenitvi sporazuma zagotovilo vse obličnostne pogoje, tožena stranka v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ne izpodbija nobenega od navedenih izvedenih obličnostnih pogojev, navaja le, da sporazuma ne bi sklenila, če bi se zavedala vseh posledic sporazuma. Na navedbe tožeče stranke je sodišče odgovorilo na strani 6. izpodbijane sodbe, tožeča stranka teh navedb ne zanika. V pritožbi ne pove, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in katera dejstva v spisu kažejo na napačen zaključek. Trditve tožeče stranke postavlja na laž tudi dejstvo, da je tožeča stranka, ko se je odpovedala dedovanju po materi prejela premoženjsko korist, vedela je, čemu se odpoveduje in trditi, da se je posledic zavedala šele ob uvedbi dedovanja po materi je popolna izmišljotina. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ne bi sklenil, v kolikor bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma, saj ni bil seznanjen z obsegom zapuščine, kateri se ob podpisu sporazuma odpoveduje, merijo na tožnikovo zmoto, glede česar je sodišče prve stopnje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom navedlo pravilne razloge. V tem delu pritožba sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni potrebno podrobneje odgovarjati.
Glede primarnega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dednoodpovedni sporazum z dne 10.3.1997 ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ker 48. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94, ZN) določa, da so pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Iz tega razloga, zaradi pomanjkanja oblike, je torej tožeča stranka zatrjevala ničnost izpodbijanega sporazuma, ki predstavlja odpoved neuvedenemu dedovanju. Iz enakega razloga tudi v pritožbi vztraja, da je sporni sporazum z dne 10.3.1997 ničen.
Njene pritožbene navedbe so utemeljene. 47. člen ZN namreč določa, da morajo biti med drugim tudi sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa. V primeru, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, je ničen (48. člen ZN). Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Predpisane oblike zato ni mogoče nadomestiti z neko drugo obliko, določila ZN so jasna, dednoodpovedni sporazum, ki ga je tožnik dne 10.3.1997 sklenil s pokojno A. Š. je zato, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ničen.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili kljub pomanjkljivosti izpolnjeni vsi obličnostni pogoji po ZN, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija. Ne drži, da ne izpodbija nobenega od obličnostnih pogojev, saj utemeljeno navaja, da pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Kljub temu da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ugotovljena istovetnost strank sporazuma (čeprav ne na način, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZN), da sta stranki sporazum podpisali pred sodiščem, da sta bili stranki poučeni o vsebini in posledicah takega sporazuma, tožeča stranka tudi na nepreklicnost dedne izjave in da je bil sporazum strankama pred podpisom prebran, ostaja dejstvo, da sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, za katerega velja tudi, da mora zapis prebrati notar, nenazadnje pa morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči tudi v primeru sklepanja pravnih poslov iz 3. točke 47. člena ZN (sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, 51. člen ZN).
Odpoved neuvedenemu dedovanju torej v konkretnem primeru ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa, zato je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v skladu z 48. členom ZN ničen. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka) glede glavne stvari spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je sporni dednopravni sporazum ničen, ugodi (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).
Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, vendar stroškov postopka ni pravočasno priglasila (3. odstavek 163. člena ZPP), zato nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Glede na spremenjen uspeh svoje stroške postopka nosi tudi tožena stranka (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Glede na uspeh tožeče stranke, pa je tožena stranka sama dolžna nositi svoje stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo.
Najemne pogodbe za tržno najemno stanovanje ni možno odpovedati iz razloga po 5. odst. 103. člena SZ-1 (2. odst. 105. člena SZ), torej iz razloga, ker ima najemnik v lasti primerno stanovanje.
Nična je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in tudi dejansko izročil prvemu kupcu, če je drugi nedobroveren. Pravno varstvo dobrovernemu posestniku nepremičnine nudi izbrisna tožba, v primeru večkratnih nedobrovernih prenosov lastninske pravice z namenom izigranja tožnika pa je še vedno mogoč zahtevek zoper nedobrovernega zemljiškoknjižnega lastnika na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bo odpravilo ovire za vknjižbo njegove lastninske pravice.
Kadar tožeča stranka tožbo spremeni s postavitvijo dodatnega zahtevka, spremeni obstoječi zahtevek, za nekatere zahtevke pa izjavi, da pri njih ne vztraja več, gre v tem primeru poleg spremembe tudi za delni umik tožbe, za katerega je potrebna privolitev nasprotne stranke.
Člen 141 ZPP ne pomeni, da tožnik ne more dokazovati, da je v spornem času imel dejansko prebivališče drugje. Gre za vročitev tožbe in sodbe, kar je po določbah 139. člena ZPP vročiti osebno oziroma v stanovanju stranke. Razlaga tožeče stranke, da je odločilno le, kje je naslovnik uradno prijavljen, je prestrogo. Treba je tudi ugotoviti, da je Ustavno sodišče RS s sklepom o začasnem zadržanju izvrševanja 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP (U-I-279/08 z dne 17.12.2008) do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP.
OZ ureja dve obliki neveljavnih pogodb: nične pogodbe (členi 86. do 93. OZ) in izpodbojne pogodbe (členi 94. do 99. OZ). Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja. Ničnostni zahtevek se uveljavlja z ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0052409
ZZZDR člen 56, 56/2. ZPP člen 191, 191/1, 191/1-1, 196.
sosporniki – enotno sosporništvo – navadno sosporništvo – solidarna obveznost zakoncev – tekoče potrebe družine
Podlaga tožbenega zahtevka zoper M.N. je njegova neizpolnjena obveznost iz posojilne pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom, podlaga zahtevka zoper toženko, ženo M.N., pa je zakonsko določena nerazdelna odgovornost zakoncev za obveznosti, ki jih za tekoče potrebe družine prevzame eden od njiju. Sodba je za vsakega toženca lahko drugačna in zato nista enotna, ampak le navadna materialna sospornika.
Ugotovitvenega zahtevka ni mogoče zavarovati z začasno odredbo oziroma ga je mogoče zavarovati le izjemoma.
Predlagana začasna odredba (prepoved tožencu postavljati na traso poti ovire, ki bi onemogočale ali motile miren dostop do tožnikove nepremičnine) ne more zavarovati tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine.
prekinitev zapuščinskega postopka - kasneje vložena tožba na neveljavnost oporoke
Dedič lahko vloži tožbo v zvezi z zahtevkom, glede katerega je bil napoten na pravdo, tudi po izteku roka, določenega za vložitev tožbe. Vendar to ni razlog za ponovno prekinitev zapuščinskega postopka.
tožba na nedopustnost izvršbe – rok za vložitev tožbe – zavrženje tožbe - pravni pouk
Po 3. odstavku 65. člena ZIZ mora vložnik ugovora v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega začeti pravdo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna, sicer je tožbo potrebno zavreči.
Rok za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe iz 3. odstavka 65. člena ZIZ je rok materialnega prava, zato sodišču prve stopnje ni treba, da ga zapiše v izreku.
Strošek odgovora na pritožbo zoper sklep o zaznambi izvršbe, ki ga v tem zemljiškoknjižnem postopku uveljavlja upnica iz izvršilnega postopka, je strošek v zvezi z enim od izvršilnih dejanj izvršbe na nepremičnine (167. čl. ZIZ), zato bo vprašanje utemeljenosti in potrebnosti teh stroškov predmet odločanja izvršilnega sodišča v izvršilnem postopku (38. čl. ZIZ).