ZOFVI člen 48, 48/3, 48/5. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 75.
vzgoja in izobraževanje – pogodbena kazen – nezakonito prenehanje delovnega razmerja – odpovedni rok – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Ker je tožena stranka zaključila tožnici delovno razmerje po poteku napačno odmerjenega (prekratkega) odpovednega roka, je izpolnjen pogoj iz 2. alineje 75. čl. KP dejavnosti, to je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ker je bila ta nezakonitost ugotovljena s pravnomočno sodbo, je tožnica upravičena do pogodbene kazni, kot je določena s KP dejavnosti.
neodločitev o celotnem tožbenem zahtevku – dopolnilna sodba - pobotni ugovor
Prvostopenjsko sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke, saj ni odločilo o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Iz 4. točke izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke samo do višini pobotane glavnice v znesku 4.333,46 EUR. Vendar je materialnopravno zmotno stališče pritožnice, da takšna pomanjkljivost sodbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo lahko uveljavljala kot pritožbeni razlog. Neodločitev o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke ima zgolj podlago za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 1. odstavka 325. člena ZPP, katerega pa mora stranka vložiti v 15 dneh od prejema sodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0064493
OZ člen 239, 239/1, 240.
odškodninska odgovornost – poslovna odškodninska odgovornost – notranje tveganje pogodbene stranke – odgovornost za neizpolnitev – neizpolnitev obveznosti – oprostitev dolžnika odgovornosti – ekskulpacijski razlogi - trošarine
Pogodbeni zavezanec se ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti zgolj s sklicevanjem na neobstoj krivde na njegovi strani, temveč bi za razbremenitev svoje odgovornosti moral dokazati, da vzrok, iz katerega izvira nepravilnost v izpolnitvi, ne izvira iz tveganja, katerega obvladovanje je pripisati njemu. Ker je vzrok za nastanek škode tožeči stranki izviral iz ravnanja trošarinskih zavezancev, ki so bili v pogodbenem razmerju s toženo stranko, gre torej za tveganje, ki izvira iz njene sfere, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. S tem v zvezi pa tudi ni odločilno vprašanje, ali je toženi stranki sploh mogoče očitati opustitev skrbnosti pri izbiri pogodbenega partnerja, saj kot rečeno, obstoj njene krivde ni predpostavka za nastanek tovrstne odškodninske odgovornosti.
odlog plačila sodnih taks – dolžnost dokazovanja premoženjskega stanja stranke
Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za odlog plačila sodnih taks zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka izkazuje bilančni dobiček in da je v zadnjih treh mesecih imela prilive na svoje transakcijske račune, kar ne kaže na to, da bi imela likvidnostne težave. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ni dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti samo ugotavlja, ali obstajajo kakšne okoliščine, ki bi lahko bile relevantne v zvezi s premoženjskim stanjem stranke (npr. preveri stanje na transakcijskem računu stranke). Takšno dolžnost sodišču nalaga 4. odstavek 12. člena ZST-1 zgolj v primeru, če dvomi v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju.
kreditna pogodba – solidarno poroštvo – zapadlost kredita pred koncem glavne obravnave
Dejstvo, da je drugotožena stranka gospodarska pravna oseba, še ne zadošča za obstoj solidarnega poroštva, glede na to, da v konkretnem primeru ne gre za gospodarsko pogodbo. Je pa drugotožena stranka prevzela solidarno poroštvo s tem, ko je podpisana na strani 2 na koncu kreditne pogodbe, katere del so tudi pogodbeni pogoji, ki vsebujejo tudi določbo o solidarnem poroštvu.
Pripis v listini, da tretjetoženka jamči kot porok in dolžnik za terjatve po kreditni pogodbi, je mogoče razumeti le tako, da jamči kot porok in plačnik.
OZ izrecno ne omejuje sklepanja posredniških pogodb na določen krog oseb, je pa iz določila glede skrbnosti posrednika možno zaključiti, da posrednik dejavnost posredovanja opravlja poklicno. Od osebe, ki se s posredništvom ne ukvarja poklicno in se kot taka tudi ne predstavlja v stikih s strankami, ni mogoče zahtevati in pričakovati ravnanja, ki ustreza standardu dobrega gospodarstvenika, niti ni mogoče nanjo na tej podlagi prevaliti odgovornosti za škodo, ki je morebiti nastala zaradi opustitve določenih ravnanj, ki sicer pritičejo dobremu gospodarstveniku.
ureditev meje – lastninski spor – zatrjevanje lastninske pravice v postopku zaradi ureditve meje - ustavitev nepravdnega postopka
Zatrjevanje lastninske pravice v postopku zaradi ureditve meje ne more predstavljati predhodnega vprašanja v smislu 8. do 10. člena ZNP, kar bi terjalo morebitno prekinitev postopka. Sodišče, v kolikor seveda gre za mejni spor, namreč močnejšo pravico, pod pogoji, ki jih zakon določa, vedno samo ugotavlja in nato na tej podlagi tudi določi mejo. V kolikor pa ne gre za mejni spor, ampak za lastninskopravni spor, pa se zadeva ne rešuje v nepravdnem, ampak v pravdnem postopku in ravnanje sodišča v tem primeru izrecno ureja 17. člen ZNP.
Toženec je navedel, da je zahteval od GURS ortofoto posnetke nepremičnin šele z dopisom z dne 21. 06. 2010, torej skoraj tri leta po predlaganju tega dokaza. Tako predloženi dokaz pa ni tak, da bi bila sodišču omogočena njegova izvedba. Zato je predlagal nov dokaz. S tem predlogom pa je bil prekludiran, saj ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj te procesne aktivnosti ni izpeljal že prej. Upoštevanje takšnega dokaznega predloga bi bilo v nasprotju z načelom koncentracije in pospešitve postopka, ki ga uveljavlja določba 286. člena ZPP.
Izrek sklepa o motenju posesti, s katerim sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, ima tradicionalno tri dele. Prvi je ugotovitev posesti in motilnega dejanja, drugi odredba tožencu, da vzpostavi prejšnje posestno stanje, tretji pa vsebuje prepoved takšnega ali drugačnega motilnega dejanja tudi v bodoče. Takšen tožbeni zahtevek je v celoti v skladu s 34. členom SPZ, ki določa obseg sodnega varstva.
davčna obveznost – obligacijski zahtevek – neupravičena pridobitev – nepošteni pridobitelj – razveljavitev zakona po ustavni odločbi
Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne zahteva zakonskih zamudnih obresti od obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, temveč zahteva povračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska obresti, ki ga je toženi stranki izplačala na podlagi zakonske določbe, ki je bila z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena. Določba 95. člena ZDavP ne pokriva situacij, kot je predmetna, ko je z odločbo Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za zaračunavanje zakonskih zamudnih obresti pred izvršljivostjo odločbe o odmeri davka. Tožeča stranka tožbenega zahtevka tudi ni utemeljevala na določbah ZDavP, temveč na določbah OZ o neupravičeni pridobitvi. Ker gre torej za obligacijska razmerja, ki jih določba 95. člena ZDavP ne ureja, niti ne gre za odločanje sodišča o upravni stvari, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikovim stališčem, da je v danem primeru potrebno uporabiti določbe OZ.
Razlaga (spornih in nejasnih) določb pogodbe je pravno in ne dejansko vprašanje.
Vprašanje, ali je bil tipski obrazec naknadno, in sicer ob sklepanju pogodbe, posebej dopolnjen, ni pomembno za oceno, da gre za adhezijsko pogodbo, če jo jo je z dopolnilom vred pripravila ena stranka, ki se s takimi posli sicer redno ukvarja.
V 2. odstavku 461. čl. ZOR vsebovana prepoved predstavlja poseg v avtonomijo pogodbenega urejanja razmerij - negira pogodbeno voljo strank in nasprotuje načelu afirmacije pogodb, po katerem naj pogodba, če je le mogoče, zaradi pravne varnosti ostane v veljavi. Gre za kogentno zakonsko normo, ki s sankcijo ničnosti preprečuje možne zlorabe v zaupnem razmerju med mandantom in mandatarjem. Ker nudi varstvo mandantu (naročniku), je pri odgovoru na vprašanje, kako hudo kršitev pravnega reda njeno nespoštovanje predstavlja, treba upoštevati naročnikov dejanski položaj. Ker je ničnostna sankcija predpisana zaradi varstva naročnika, je pri presoji, ali naj se uveljavi ali ne, pomembno, ali jo naročnik uveljavlja.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vrednost z revizijo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je takšna revizija nedovoljena in da jo je zato potrebno zavreči, pravilna in zakonita.
predlog za preklic naroka – odločitev sodišča o prošnji za preklic naroka – nepristop tožeče stranke na prvi narok za glavno obravnavo – domneva umika tožbe – sodba na podlagi odpovedi – ustavna razveljavitev zakonske določbe
Sodišče stranko o preklicu obvesti, če pa naroka ne prekliče pa velja, da narok bo opravljen. O tem stranke, ki za preklic prosi, ni dolžno obveščati.
Glede na to, da določilo, na podlagi katerega je bila sodba na podlagi odpovedi izdana, ne velja več, je bilo potrebno sodbo razveljaviti.
SPZ člen 88, 89, 89/1, 89/2, 223. ZTLR člen 58, 58/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nujna pot – določitev nujne poti – načelo sorazmernosti
Prvo sodišče je pri odločanju v zadevi izhajalo iz določbe 2. odst. 89. čl. SPZ, kot da je pri določanju nujne poti edino pomembno le to, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. Takšno izhodišče je materialnopravno napačno, saj prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo tudi določbe 1. odst. 89. čl. SPZ, po kateri sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini. Tudi v tem pogledu je torej treba upoštevati načelo sorazmernosti. Sorazmernost ni podana, če se z nujno potjo onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Poleg tega je treba upoštevati tudi načelo čim manjše obremenitve tuje nepremičnine. V okviru tega nujne poti praviloma ni mogoče ustanoviti, če bi ta med drugim potekala tudi preko dvorišča.
URS člen 14, 22. ZPP člen 13, 32, 32/1, 44, 44/3, 206, 206/1, 206/1-1.
vrednost spornega predmeta – določitev vrednosti spornega predmeta – stvarna pristojnost - prekinitev postopka – predhodno vprašanje – načelo enakosti
Sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta je zavezujoč tako za stranke kot za sodišče in sodišče v določilih ZPP nima pooblastila, da ponovno preverja lastne ugotovitve o vrednosti spornega predmeta, saj bi to bilo v nasprotju z jasnostjo, predvidljivostjo in preglednostjo procesnih razmerij ter pravno varnostjo v civilnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0068186
ZPP člen 212. ZOR člen 200, 200/1, 200/2.
nepremoženjska škoda – pravična denarna odškodnina – trditveno in dokazno breme
V dokaz svojih trditev je tožena stranka ponudila zgolj dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Ker sta le-ti izpovedali nasprotno, izpovedba tožene stranke v konkurenci z vsebino izpovedbe tožeče stranke, ki jo potrjujejo predloženi listinski dokazi, ni bila zadostna za zmanjšanje aktualnega procesnega uspeha tožeče stranke v postopku in posledično prevalitev trditvenega in dokaznega bremena ponovno nanjo.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/4, 47, 150a, 150b, 406. ZPIZ člen 44, 50. Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (1964) člen 30, 33.
starostna pokojnina – valorizacijski količniki
Po ZPIZ-1 se plače iz preteklih let za določitev pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine ne valorizirajo z rastjo povprečne plače, temveč z odstotkom uskladitev pokojnin, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da so bili pri izračunu pokojninske osnove valorizacijski količniki nepravilno upoštevani.
odškodninska odgovornost države – bivalne razmere v zaporu - pravno relevantna škoda – duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice – protipravnost ravnanja - vzročna zveza
Vprašanje pravno priznane škode je odvisno ne samo od majhnosti osebnega prostora, ampak od drugih dejavnikov, kot so skupni prostori v zaporu, možnost sprehajanja na prostem, duševno in telesno stanje zapornika.
Da gre za pravno priznano škodo mora iti za moteno duševno ravnotežje in duševni mir osebe, saj vsak poseg v človekovo notranje življenje že ni pravno priznan. Ni mogoče načina prestajanja kazni, kot ga opisuje tožnik, opisati za nedostojnega in za mučenje.