Izpodbijana odločba nima obrazložitve, ki bi zadostila zakonsko predpisanemu standardu, saj toženka v obrazložitvi zgolj opisuje potek upravnega postopka, citira navedbe tožnikov ter povzame vsebino strokovnega mnenja komisije. Iz obrazložitve odločbe pa ni jasno razvidno, kakšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno v postopku, niti razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev.
ZPacP člen 66, 66/1. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
pacientove pravice - zahteva za prvo obravnavo pacientovih pravic - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno le, kaj trdi ena in kaj druga stranka, izostali pa so razlogi, zaradi katerih toženka sodi, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za vodenje druge obravnave po prvem odstavku 66. člena ZPacP, tj. na podlagi katerih dejstev oziroma dokazov je sama presodila, da sklenjeni dogovor ni bil izvršen. Tožnica je že v postopku pred toženko izrecno navedla in pojasnila, zakaj meni, da za vodenje druge obravnave v tem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPacP. Toženka se do teh navedb ni opredelila in ni konkretizirano obrazložila razlogov o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih je sprejela odločitev, da je pristojna za odločanje o drugi zahtevi oziroma da so izpolnjeni pogoji za vodenje druge obravnave po prvem odstavku 66. člena ZPacP. Ravno to pa je bistveno za odločitev o zadevi, saj gre za eno prvih in ključnih vprašanj, ki ga je treba v postopku najprej ugotoviti in razčistiti. Taka obrazložitev ne omogoča, da bi sodišče presodilo, ali je toženka pravilno štela, da so pogoji za drugo obravnavo druge zahteve podani, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.
pacientove pravice - pravočasnost vloge - rok za vložitev zahteve - bistvena kršitev določb postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja bistvena ugotovitev, na kateri temelji izpodbijani sklep, to je ugotovitev točnega datuma, ko je bil tožnici vročen zapisnik, od katerega je tekel 15 dnevni rok za vložitev zahteve za drugo obravnavo in od česar je torej odvisno, ali je tožnica navedeno zahtevo za drugo obravnavo vložila pravočasno, ali prepozno. Dejansko stanje tako glede navedene bistvene ugotovitve v postopku ni bilo popolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
ZIUZEOP člen 8. ZNB člen 19, 39. URS člen 19, 32, 120, 157.
nalezljive bolezni - odvzem osebne svobode - omejitev svobode gibanja - karantena - varstvo ustavnih pravic - subsidiarno sodno varstvo - nujni ukrepi v javnem interesu - ugotovitvena tožba
Odrejena karantena pomeni odvzem prostosti oziroma je bilo tožniku z odrejeno karanteno poseženo v pravico iz drugega odstavka 19. člena Ustave.
Ustavno sodišče je že interpretiralo določbo 19. člena Ustave tako, da jo je mogoče razumeti, da se ta določba ne uporablja samo za primere odvzema prostosti v kazenskem postopku, ampak tudi v drugih vrstah postopkov, če gre za takšne okoliščine, da gre za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja.
Določba prve točke prvega odstavka 39. člena ZNB (v povezavi z določbo prvega odstavka 8. člena ZIUOOPE) dovolj določno zajema možnost izreka posebne karantene, kadar drugi ukrepi, vključno s karanteno iz 18. člena ali iz 19. člena ZNB, določeni v II. poglavju ZNB, ne zadoščajo, da se v takem primeru izreče karantena v smislu določitve „pogojev za prihod iz držav, v katerih obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo“ (prva točka, prvega odstavka 39. člena ZNB) oziroma da se „prepove ali omeji gibanje prebivalstva na ogroženih območjih“ (druga točka prvega odstavka 39. člena ZNB) kot posebna oblika karantene.
Toženka na s strani tožnikov opozorjene pomanjkljivosti mnenja in ugovore, ki sta jih imela tožnika na stališče komisije, ni odgovorila, pač pa zgolj navedla, da je minister, upoštevajoč strokovno mnenje, po preverbi skladnosti in zakonitosti strokovnega mnenja, zlasti ali je komisija upoštevala vse zahteve iz 22.c člena ZNB in vse zahteve iz prvega odstavka 214. člena ZUP, odločil, da se obvezno cepljenje ne opusti.
Izpodbijana odločba, ki ne vsebuje obrazložitve oziroma odgovora na navedbe o pomanjkljivosti mnenja in ugovore v zvezi s stališči iz mnenja, je obremenjena s kršitvijo 214. člena ZUP. Po 6. točki 214. člena ZUP obrazložitev odločbe obsega tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno takšnemu zahtevku strank.
Sodišče se strinja s toženko, da v ZNB ni podlage za diskrecijsko odločanje organa, saj je ta na strokovno mnenje Komisije za cepljenje vezan, vendar pa mora to mnenje komisije vsebovati vse sestavine, ki jih določa citirani drugi odstavek 22. c člena ZNB, oziroma v tem primeru predvsem razloge za neopustitev cepljenja, posledično pa mora te razloge vsebovati tudi odločba (druga alineja prvega odstavka 22. č člena ZNB) in (glede na izdajo odločbe v upravnem postopku) razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP.
obvezno cepljenje otrok - opustitev cepljenja - nepopolna vloga - rok za dopolnitev - zavrženje predloga
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnici poziv za dopolnitev predloga vročen 10. 4. 2019 in v njem določen 30-dnevni rok, in dalje, da je pred iztekom roka, 9. 5. 2019, vložila prošnjo za podaljšanje roka, ki ji je bilo ugodeno ter ji je bil rok podaljšan do 21. 6. 20193. Tako navedenim dejstvom tožnica niti ne ugovarja, in tudi ne ugotovitvi v izpodbijanem sklepu, da do izteka podaljšanega roka, do 21. 6. 2019, predloga za opustitev cepljenja z zahtevano zdravstveno dokumentacijo ni dopolnila. Ob takih dejstvih, ki so tudi nesporna, pa je ministrstvo moglo oziroma moralo postopati po drugem odstavku 67. člena ZUP in njen predlog za opustitev cepljenja zavreči, kot je bila za primer, da bi v skladu s pozivom ministrstva ne ravnala, tožnica v pozivu tudi obveščena.
V ZNB ni podlage za diskrecijsko odločanje organa, saj je ta na strokovno mnenje Komisije za cepljenje vezan, vendar pa mora to mnenje komisije vsebovati vse sestavine, ki jih določa drugi odstavek 22. c člena ZNB, oziroma v tem primeru predvsem razloge za neopustitev cepljenja, posledično pa mora te razloge vsebovati tudi odločba in razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP.
ZUS-1 člen 37. ZUP člen 214. Odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji in na kontrolnih točkah na notranjih mejah Republike Slovenije (2020) člen 11, 11/2, 11/2-1.
Izpodbijana odločba ne vsebuje nobene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja in posledično ne vsebuje tudi nobene presoje dokazov, niti ne vsebuje razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, saj izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja niti iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije in ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena država, iz katere je vstopil v Republiko Slovenijo in iz katerega razloga je tožniku odrejena karantena. Odločba prav tako ne vsebuje nobenih ugotovitev glede tožnikovih ugovorov glede izpolnjevanja pogojev za obstoj izjeme iz 1. točke drugega odstavka 11. člena Odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah in v notranjosti Republike Slovenije. Ker ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da se ne more presoditi, ali je zakonit ali ne, je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek.
Toženka je na strokovno mnenje Komisije za cepljenje vezana, vendar mora preveriti, ali je sestavljeno v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 22. č člena ZNB in 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Glede na enotno upravnosodno prakso ima mnenje komisije naravo izvedenskega mnenja. Vsebina mnenja mora zato zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP. Z vsebino mnenja je treba starše seznaniti.
Mnenje, ki ga je komisija podala v obravnavanem primeru, in posledično tudi izpodbijana odločba, ki ga povzema v svoje razloge, nista zadovoljiva. Mnenje obsega povzetek predloga za opustitev cepljenja, prepis treh alinej iz drugega odstavka 22.a člena ZNB ter samo stališče glede (ne)opustitve cepljenja s posameznimi cepivi proti posameznim boleznim. Edina stavka v mnenju, ki ju je mogoče uvrstiti med „razloge“ oziroma „obrazložitev“ v pravem pomenu besede“, sta, da je iz predloga in predložene dokumentacije sicer razvidno, da ima tožnik zdravstvene težave, a nobena od njih ne predstavlja zdravstvenega razloga za opustitev obveznega cepljenja po programu, enako tudi ne zdravstvene težave v njegovi širši družini. Ta ugotovitev pa ni v ničemer konkretizirana glede na specifične okoliščine tožnika, navedene v predlogu za opustitev cepljenja; komisija namreč ni z ničemer obrazložila, zakaj stanja, ki so navedena v predlogu, ne predstavljajo pravih kontraindikacij za cepljenje.
pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic - zahteva za prvo obravnavo pacientovih pravic - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni upravni akt - zavrženje tožbe
Z izpodbijano odločitvijo pristojne osebe izvajalca zdravstvene dejavnosti ni bilo poseženo v tožničin pravni položaj, saj je imela tožnica kljub izpodbijani ustavitvi postopka prve obravnave zatrjevane kršitve pravico zahtevati tudi njeno drugo obravnavo pred Komisijo. Vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve, ne glede na rezultat končanja (tudi če se je prva faza postopka končala z ustavitvijo, kot v obravnavanem primeru), je pogoj za vložitev pritožbe na Komisijo. Poleg tega pa tudi noben drug zakon ne določa, da je zoper odločitev, kot je izpodbijana, mogoč upravni spor. Sodno varstvo v upravnem sporu po ZPacP je predvideno zgolj zoper odločbe in sklepe senata Komisije, s katerimi se postopek obravnave druge zahteve konča (drugi odstavek 79. člena ZPacP), poleg tega pa pacientu, neodvisno od sprožitve postopka po ZPacP, še vedno ostane pravica zahtevati sodno varstvo svojih z zakonom zagotovljenih pravic pred sodiščem splošne pristojnosti.
Tožnika utemeljeno ugovarjata, da iz obrazložitve odločbe ni jasno razvidno v postopku ugotovljeno dejansko stanje, obrazložitev pa je pomanjkljiva tudi v smislu razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. O predlogu za opustitev cepljenja odloča toženka, podlago za odločanje pa predstavlja strokovno mnenje komisije, kar pa toženke ne odvezuje dolžnosti, da svojo odločitev ustrezno obrazloži in se pri tem konkretno izreče glede navedb in dokazov tožnikov.
Izpodbijani sklep temelji na napačnem zaključku, da tožnica, kljub pozivu toženke, v danem roku ni dopolnila predloga za opustitev cepljenja. Posledično je izpodbijani sklep izdan na napačni pravni podlagi, to je drugem odstavku 67. člena ZUP, po katerem organ zavrže vlogo, če stranka pomanjkljivosti vloge ne odpravi v danem roku.
ZPacP člen 43. ZIKS-1 člen 10, 10-2, 235. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora člen 45, 46.
zavod za prestajanje kazni zapora - pravica do zasebnosti - izvrševanje kazni zapora
Za tožnika je bila izdelana varnostna ocena, ki narekuje spremstvo pravosodnih policistov pri vseh njegovih namenskih izhodih kot zaprte osebe. Ker drugi odstavek 43. člena ZPacP pri zdravstveni obravnavi pacienta omogoča tudi prisotnost drugih oseb, če tako določa zakon in ker v konkretnem primeru, glede na to, da je tožnik obsojenec in zapornik, to določa ZIKS-1 v 235. členu, se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da tožniku pri izvajalcu UKC A., Kirurška klinika, Klinični oddelek za travmatologijo, pri opravljanju zdravstvene storitve ni bila kršena pravica do zasebnosti po 43. členu ZPacP.
obvezno cepljenje otrok - razlogi za opustitev cepljenja - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe
V primeru, kadar zaradi ravnanja ali odločitve državnih organov (v tem primeru odločitve, da se cepljenja tožnice ne opusti) lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja mld. otroka ali celo do smrti (kar predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1) za izdajo začasne odredbe zadostuje že najnižja stopnja verjetnosti, da bo do takih posledic prišlo. Sodišče sodi, da je tožnica s svojimi navedbami o zdravstvenih težavah in družinski anamnezi zadostila navedenemu standardu za izdajo začasne odredbe.
ZZNPOB člen 15, 15/1, 16. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
oploditev z biomedicinsko pomočjo - dovoljenje za oploditev z biomedicinsko pomočjo - obrazložitev odločbe - izdaja dovoljenja - pogoj za izdajo dovoljenja - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Vključitev vložnika zahteve za izdajo dovoljenja za izvajanje postopkov OBMP v javno zdravstveno službo ni šele predmet postopka za izdajo tega dovoljenja, temveč je njegovo (predhodno) vključenost v javno zdravstveno službo treba razumeti kot pogoj za izdajo dovoljenja.
Zaradi drugačnih materialnopravnih stališč je toženka svojo odločitev oprla izključno na razloge, ki se nanašajo na organizacijo oz. dostop do javne zdravstvene službe, in po povedanem niso pomembni za odločitev. Tožnik ima zato prav, da izpodbijana odločba sploh nima razlogov o okoliščinah, ki so po zakonski ureditvi - torej po 15. in 16. členu ZZNPOB - pomembne za odločitev, kar pomeni, da se je ne da preizkusiti.
pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic - pravica do obveščenosti - uporaba materialnega prava
Po mnenju sodišča sta ZVZD-1 in ZPacP zakona, ki obravnavata različno materijo. ZVZD-1 glede na določbo 1. člena določa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. ZPacP pa glede na določbo 1. člena določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvenih storitev, postopke za uveljavljanje teh pravic, kadar so kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti. Delavec in delodajalec imata v skladu z določbo prvega odstavka 17. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev pravico zahtevati presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu. V obravnavani zadevi pa ni šlo za takšen primer, marveč za varstvo pacientovih pravic, kot so navedene v 5. členu ZPacP. V predmetni zadevi gre za kršitev pacientovih pravic s strani izvajalca zdravstvenih storitev. Konkretno je šlo za kršitev dolžnega ravnanja izvajalca zdravstvenih storitev, ki predlagatelju ni pojasnil splošnih informacij in splošnih zahtev o tem, kakšni vrstni red pregledov zahteva.
varstvo pacientovih pravic - zahteva za obravnavo kršitev pacientovih pravic - prestajanje kazni zapora
V obravnavani zadevi ni podlage za odločitev na podlagi druge alineje drugega odstavka 69. člena ZPacP, torej za odstop zadeve v reševanje Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Postopek za prekinitev prestajanja kazni zapora teče oziroma je tekel v skladu z določbami ZIKS-1, v tej zadevi pa se obravnava prva in nato druga zahteva za obravnavo kršitev pacientovih pravic tožniku.