ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Za presojo (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti države, v katero se vrača prosilca, so pravno pomembne razmere v katerih se je prosilec v tej državi znašel, ko je bil tam v azilnem postopku. Te pa se nato presoja, ali so glede na intenziteto take, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ker sodišče glede te bistvene okoliščine izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
industrijska lastnina - veljavnost patenta - plačilo pristojbine - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
Tožnica je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je vzrok za zamudo epidemija covida-19 in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. V skladu z 68. členom ZIL-1 bi morala toženka zato najprej presoditi, ali je tožnica vsaj verjetno izkazala, da je (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal 30. 7. 2020 ter nato (ob tej ugotovitvi) presoditi, ali je tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložila v 3-mesečnem roku od dneva, ko je ta (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal (subjektivni rok), in v enem letu letu od dneva zamude (objektivni rok). Namesto tega je toženka, za začetek teka 3-mesečnega subjektivnega roka vzela dan zamude, to je 15. 3. 2020. Pri tem se do tožničinega zatrjevanja, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020 ni opredelila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - zloraba - nezakrivljena zloraba - dokazna ocena - dokazna stiska
Zakonodajalec je ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.
ZDoh-2 člen 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-5, 6/1-6. ZPPreb-1 člen 2, 2/3, 18, 21, 21/3. ZUP člen 214.
dohodnina - rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - nerezident - stalno prebivališče - odjava stalnega prebivališča - središče osebnih in ekonomskih interesov - običajno prebivališče - obrazložitev odločbe
Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno.
Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji obstoja zakonsko določenih pogojev rezidentsva po 5. točki 6. člena ZDoh-2 potrebno pretehtati in povsem konkretno presoditi težo, ki se priznava posameznemu dejstvu glede na konkreten primer oz. v odvisnosti od konkretnih okoliščin.
Stranka z interesom je bila (edina) aktivno legitimirana za vložitev vloge za odobritev pravnega posla. Takšno vlogo je (skladno s predstavljenimi zakonskimi določbami) namreč upravičen vložiti ponudnik, ki je na javni dražbi kmetijskega zemljišča ponudil najvišjo ceno, kot že ugotovljeno, pa je bila v zvezi s kmetijskim zemljiščem, ki je predmet izpodbijane odločbe, to nesporno stranka z interesom.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. Poleg tega iz njegovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje policijskega postopka v Republiki Hrvaški. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni zatrjeval (in izkazal) drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma iskanje bolje plačanega dela.
Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada z Odlokom Maroko določila kot varno izvorno državo. Ravno tako je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi.
Uredba o odpadnih nagrobnih svečah (2019) člen 17, 22, 23, 24. ZVO-1 člen 19, 20, 115.
odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - prevzem in skladiščenje odpadnih nagrobnih sveč - finančno jamstvo - neizvršljivost odločbe - ničnost odločbe
Neutemeljen je ugovor tožnika, da je Uredba o odpadnih nagrobnih svečah nezakonita in neustavna in da temelji na neustavnem zakonu, ki daje Uredbi preširoka pooblastila glede izbire izdelkov, za katere se uporabi PRO, in glede določitve višine finančnega jamstva, ki ga mora zagotoviti proizvajalec. Že zakonodajalec je predvidel na področju odpadkov PRO (razširjena odgovornost proizvajalca) in z ZVO-1 vladi podelil pooblastilo za podrobnejšo ureditev s podzakonskim aktom, pri tem pa ni v njeni avtonomni izbiri, saj je ZVO-1 vsebinsko opredeli pogoje in definicijo, s katero je mogoče omejiti nabor izdelkov, za katero velja PRO.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov zasebne narave. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), je izpostavil težave z družino svojega dekleta, ki naj bi bile posledica njunega spolnega odnosa pred poroko. Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik morebitnega nasilja dekletove družine ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil vanjo.
Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Po presoji sodišča tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo, da se je bal, da bi bil lahko na policiji kdo povezan z dekletovo družino, saj s tem ni določno opredelil povezave med policijo in dekletovo družino ter zanjo ponudil dokaze. Posplošena in dokazno nepodprta pa je tudi tožnikova izjava v upravnem postopku, da policija v Alžiriji ne stori ničesar in da alžirska plemena vzamejo stvari v svoje roke.
Ne drži, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni. Tožnica se pri tem očitku sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v katerem toženka navaja, da je položaj Finančne uprave Republike Slovenije (pravilno Republike Slovenije) v postopkih po ZFPPIPP sicer načeloma izenačen s položajem ostalih upnikov, da pa ZFPPIPP specifično ureja položaj obveznosti iz naslova javnih obveznih dajatev ter v nadaljevanju citira nekatere določbe Pravilnika o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo v postopkih zaradi insolventnosti. Res je, da ni jasno, zakaj je toženka navedene razloge vključila v obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar je očitno, da z njimi ne utemeljuje svoje odločitve. Ta, kot že rečeno, temelji na presoji, da začeti postopek prisilne poravnave in njegove posledice ni relevanten za presojo izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve, ne pa na presoji, da bi tožnica te obveznosti lahko poravnala tudi še po začetku postopka prisilne poravnave. Dejstvo, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, pa ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč gre za ugovor zmotne uporabe materialnega prava.
ukrep občinskega inšpektorja - varovalni pas občinske ceste - soglasje za poseg v varovalni pas - pravica do izjave
Za kakršenkoli poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste že v skladu z ZCes-1 je potrebno soglasje upravljavca občinske ceste. Ker tožnik pred pričetkom gradnje takšnega soglasja nesporno ni pridobil, že to zadostuje za izrek inšpekcijskega ukrepa, in sicer ne glede na to, ali sta zgrajena zid in ograja skladna z (dimenzijskimi) omejitvami, kot izhajajo iz OPN.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - postavitev izvedenca - postopek ureditve meje - nepravdni postopek - verjetni zgled za uspeh - preuranjen zahtevek
ZNP-1 določa obvezno sodelovanje izvedenca geodetske stroke v postopku določitve meje. Dejstvo je, da je dokaz z izvedencem potreben in nujen, da se postopek lahko konča in prav tožnica kot predlagateljica postopka ureditve meje je tista, ki bo morala založiti predujem za izvedenca. Če predlagatelj v roku ne založi odrejenega zneska, se šteje, da je predlog umaknil, če zakon ne določa drugače. V zadevi pa ostaja odprto vprašanje, kdaj konkretno se bo dokaz z izvedencem izvedel in kdaj bo sodišče naložilo plačilo predujma za izvedenca. Ne gre torej za vprašanje ali, pač pa kdaj. Od trenutka ko sodišče naloži plačilo predujma nastane za tožnico obveznost s finančnimi posledicami. In v tem trenutku je toženka dolžna preverjati, ali so izpolnjeni, poleg vsebinskih, tudi finančni pogoji za dodelitev BPP. Treba je namreč gledati tudi namen dodeljevanja BPP, ki je v tem, da se osebi, upoštevajoč njen socialni in materialni položaj, zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva. Zato je prav, da se pogoje za dodelitev BPP preverja takrat, ko nastane konkretna situacija, ki terja dodelitev BPP, ne pa da se BPP dodeljuje "na zalogo".
denacionalizacija - povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino - investicijska vlaganja - izvedenec - predujem za izvedenca - dokazno breme
Dokazno breme dokazovanja investicijskih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino je na strani vlagateljice (tožnice), zato tudi ona nosi stroške izvedbe dokazov.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - kazenski postopek - odvetniška tarifa
Toženka je v izpodbijanem aktu pravilno opredelila, da obiskov upravičenca v priporu dne 1. 7. 2022, dne 6. 7. 2022 in dne 17. 7. 2022, skladno z uvodnim stavkom tar. št. 39 OT, ni moč šteti za samostojne storitve, ki bi jih bilo mogoče posebej priznati in obračunati, oziroma je strošek za te storitve vključen v strošek za opravo neposredno povezanih storitev, t.j. zagovor upravičenca in sestavo vlog.
Predpogoj za zavrženje tožnikove prošnje po 67. členu ZUP je, da bi toženka jasno in določno pozvala tožnika na odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Tega v obravnavani zadevi ni storila, saj ni določno navedla, s katerimi podatki iz drugega odstavka 32. člena ZBPP mora tožnik dopolniti svojo prošnjo.
ZUS-1 člen 39, 39/3, 41. ZPP člen 185, 185/1, 185/3. ZDavP-2 člen 92, 93, 93/1, 97.
dohodnina - vrednost poslovnega deleža - razveljavitev pogodbe - sprememba tožbe - tožba zaradi molka organa - izpodbojna tožba
Tožnica je tožbo vložila zaradi molka organa, tekom upravne spora pa je sporočila, da je toženka odločbo izdala in tožnica je tožbo razširila na navedeno odločbo toženke, tožbo pa je spremenila tako, da je namesto izdaje navedene odločbe zahtevala, naj se navedena odločba odpravi. Sodišče je glede na tretji odstavek 39. člena ZUS-1 tako postopek nadaljevalo in je spremembo tožbe dopustilo.
Davčni organ je ugotovil sklenitev Sporazuma o razveljavitvi notarskega zapisa Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi, iz katerega je razvidno, da je namen pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali pri njegovem sklepanju, v celoti sporazumno razveljaviti sklenjen notarski zapis Pogodbe o odplačnem (prvem) prenosu poslovnega deleža v družbi. Sodišče se strinja z razlogi upravnih organov, da sporazum na veljavnost (prve) prodajne pogodbe ne učinkuje ex tunc, na način, da bi povratno razveljavljal učinke, ki so nastali na temelju te prodajne pogodbe, torej tako, kot da ti učinki sploh ne bi nastali. Učinke, kot jih želi doseči tožnica, povzroči le razglasitev pogodbe za nično, saj le ničnost učinkuje ab initio, torej ex tunc. To, kar stranki razumeta kot "razveljavitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža", ima vse značilnosti novega pravnega posla, nove prodajne pogodbe, ki pa je povzročil sebi lastne in nove pravne učinke, ki veljajo ex nunc, torej od trenutka sklenitve sporazuma, nikakor pa ni povzročil, da prodajne pogodbe sploh ne bi bilo.
Gre za pomanjkljivost tožbe, zaradi katere sodišče zadeve ne more obravnavati, saj se nanaša na bistveno sestavino tožbe, ki ne sme izostati (overjen podpis tožnice na tožbi v primeru dvoma v pristnost podpisa), zato je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo kot nepopolno zavrglo.
ZDoh-2 člen 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - dohodki iz zaposlitve - zaposlitev pri tujem delodajalcu - davčna osnova - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo in z dela
Po presoji Vrhovnega sodišče je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 takšen davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma "običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je, kot je presodilo Vrhovno sodišče, v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
carinski postopek - poštne storitve - stroški - pooblastilo
Storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. Tožnica kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila, ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk. Zanje ni podlage niti v ZPSto-2 niti v predpisih EU, na katere se v tožbi sklicuje tožnica.
Tožba, ki je bila od same vložitve neprimerna za obravnavo, je ostala neprimerna tudi po pozivu sodišča k popravi. Ker gre za pomanjkljivost tožbe, zaradi katere sodišče zadeve ne more obravnavati, saj se nanaša na bistveno sestavino tožbe, ki ne sme izostati (overjen podpis tožnika na tožbi v primeru dvoma v pristnost podpisa), je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo kot nepopolno zavrglo.