Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. V takih okoliščinah ji torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Navedena uredba v takšnih primerih tako ne predvideva delne uporabe Uredbe Dublin III. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.
Glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška, se toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da se 3. točka izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, nepravilno sklicuje na Uredbo 2024/1351. Takšno postopanje toženke vsekakor pomeni napačno uporabo materialnega prava, kar pa ne vpliva na tožnikovo pravico ali pravno korist. Tako po Uredbi Dublin III kot po Uredbi 2024/1351 namreč velja, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede kakor hitro je to praktično izvedljivo in v roku šestih mesecev po odobritvi zahteve, da bo druga država članica ponovno sprejela prosilca, ali po "končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu", če obstaja odložilni učinek.
Začasno zavarovanje na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, kolikor zasleduje cilj preprečevanja oškodovanja javnofinančnih prihodkov, vključno z administrativno razbremenitvijo, ni nujen za zagotovitev tega cilja. Cilj se enako učinkovito lahko doseže tudi z ureditvijo, ki bi davčnemu organu nalagala, da v vsakem posameznem primeru oceni, ali obstaja nevarnost neplačila davčne obveznosti, ki jo je treba zavarovati, torej z ukrepom, ki bi bil z vidika posega v ustavno pravico milejši. Te nevarnosti pa davčni organ v postopkih glede izpodbijanih štirih sklepov ni ugotavljal (je niti ne zatrjuje), ugotavljal je namreč le pogoje za obstoj poroštva po drugem stavku prvega odstavka 148. člena ZDavP-2.
Sodišče je zaradi kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine (kršitev materialnega prava) ugotovilo, da so izpodbijani sklepi tudi v delih, kot to izhaja iz točke II izreka te sodbe, nezakoniti.
Tožbene navedbe o kršitvah pravice do izjave so brez podlage in očitek toženi stranki, da je kršila 55. člen Uredbe 2024/1348, ni utemeljen. Tožnik ni izkazal, da se glede odločilnih dejstev in okoliščin, na katerih temelji izpodbijani akt, ne bi imel možnosti izjaviti. Tožniku je bilo omogočeno, da je navedel vsa dejstva in okoliščine v zvezi z naknadno prošnjo, kar je tožnik tudi sam potrdil.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnikova navedba glede grozeče zaporne kazni ni nov element, saj se je nanjo skliceval že v zahtevku z dne 14. 4. 2026. V zvezi s tožnikovo navedbo o članstvu v islamski organizaciji A. je tožena stranka sprejela smiselno stališče, da sicer gre za nov element, ki dodatno potrjuje predhodno zatrjevano bistveno dejstvo (versko delovanje), vendar pa ta element sam po sebi znatno ne povečuje verjetnosti, da bo tožnik upravičen do mednarodne zaščite.
Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.
Režim migracij oz. priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina, ...). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje stroge pogoje (sredstva, nekaznovanost, ustrezni osebni dokumenti, …). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah.
Tožniku je bilo 24. 2. 2026 izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve v skladu z ZTuj-2.
Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.
Tožnikovih trditev, ko je zatrjevani subjekt resne škode sorodnik, ki je s tožnikom v osebnem sporu, ni moč umestiti v okvir subjektov iz 6. člena Uredbe (EU) 2024/1347. Poleg tega je evidentno, da je zaščita države v primerih, kot ga izpostavlja tožnik, učinkovita, sicer stric ne bi bil že kaznovan. Tako mu okoliščine spora s stricem ne povečujejo znatno verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite.
Tožeča stranka je konkretno in prepričljivo navedla, zakaj bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta nastala za tožnico težko popravljiva škoda. Navedla je, da je zaradi izpodbijanega sklepa oziroma njegovega izvajanja zdravstveno prizadeta in ogrožena, da se je znašla v hudi stiski, strahu in bistvenem poslabšanju psihičnega stanja, kar je potrdila tudi s predložitvijo psihiatričnega izvida, ki je datiran prav v obdobju, ko je tožnica začasno izključena iz obiskovanja šolskih aktivnosti, zato je po mnenju sodišča vsaj s stopnjo verjetnosti izkazano, da so njene psihične težave povezane prav z izpodbijanim sklepom.
Sodišče tudi sledi navedbam tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da se pri tožnici kaže napredujoča socialna izolacija, ker je izključena iz pouka in drugih oblik izobraževalnega dela, kar tudi po mnenju sodišča poglablja stisko in ogroža njen osebnostni razvoj. Prav tako sodišče sledi navedbam v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bo težko sanirati izključenost iz izobraževalnih aktivnosti zaradi pretečenega časa izključenosti iz pouka, zamujene učne snovi, socialne izoliranosti od sošolcev ter že nastale in zdravniško dokumentirane psihične obremenitve. S tem je po mnenju sodišča tožnica v zadostni meri izkazala nevarnost težko popravljive škode.
Razlogi za njeno prepoved prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa premalo konkretizirani in da ni konkretno navedeno, s katerimi konkretnimi dejanji je tožnica škodovala drugim sošolcem in sošolkam.
Iz navedbe tega dijaka izhaja, da se je tožnica zanimala, kaj se dogaja v razredu, kar ni nič spornega, razen besed, da lahko "obračuna s komerkoli hoče" ter da je govorila "o pretepih in morilstvu". Vendar pa iz teh besed ni mogoče razbrati, kaj konkretno je bilo mišljeno pod obračunavanjem s komerkoli in kaj je bilo mišljeno z govorom "o pretepih in o morilstvu". Ni razvidno, ali je šlo za resne in konkretne grožnje, ali je bilo to izrečeno v afektu ali kako drugače. Ni dovolj razviden kontekst izrečenih besed v okviru celotnega pogovora.
Zatrjevana spolna zloraba ne izkazuje pravno upoštevnega preganjanja ali resne škode. Gre za tožnikovo osebno oziroma družinsko zadevo, ki jo mora razrešiti v izvorni državi. Tožnik teh dogodkov ni prijavil policiji ali drugim pristojnim varnostnim organom v Alžiriji, torej njihove zaščite ni iskal.
Pridržanje in njegovo podaljšanje sta analogna, saj se z obema zadevnemu državljanu tretje države odvzame prostost. Za sklep o odreditvi pridržanja zadevnega državljana tretje države ali o podaljšanju njegovega pridržanja - ker posega v njegovo pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine - veljajo stroga jamstva, in sicer zlasti varstvo pred samovoljnim ravnanjem. Tako varstvo pa med drugim pomeni, da je mogoče pridržanje odrediti ali podaljšati le ob upoštevanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in njegovo izvajanje.
Ukrep pridržanja in tudi podaljšanje pridržanja sta skrajna prisilna ukrepa, da ima pridržani stroga jamstva v zvezi z odvzemom prostosti, in da mora imeti visoko raven zaščite pred arbitrarnostjo.
Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla ničesar in tudi v postopku pred izrekom ukrepa ni ugotavljala nič v zvezi s tem, kako se je tožnik vedel v času treh mesecev, ko mu je bila odvzeta prostost v Centru za tujce, ali je bil v tem času vpleten v kakšne varnostni incident.
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji, zaradi česar ni mogel biti predan Hrvaški. Obstaja realna in konkretna nevarnost v smislu 84.a člena ZMZ-1, da tožnik ne bi bil dosegljiv pristojnim organom, da bi lahko dokončali postopek predaje Hrvaški.
19. člen Uredbe 2024/1351 določa samostojno pravico prosilca do obveščenosti, ki se uresničuje tudi preko osebnega razgovora v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351. Namen osebnega razgovora je tudi v tem, da se razčistijo morebitne nejasnosti glede informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351, torej da se te informacije po potrebi ustrezno še dopolnijo. Iz tega izhaja, da so zagotovila iz 19. in 22. člena Uredbe 2024/1351 medsebojno vsebinsko povezana. Izvedba osebnega razgovora po Uredbi 2024/1351 na splošno ni vedno potrebna, vendar je treba hkrati poudariti, da je morebitna opustitev osebnega razgovora lahko dopustna le v izjemnih primerih, ki jih določa drugi odstavek 22. člena Uredbe 2024/1351 in tako, da je prosilcu zagotovljena pravica do izjave. Pravica do izjave je namreč ustavno varovana (22. člen Ustave), določa pa jo tudi 9. člen ZUP, ki ureja načelo zaslišanja stranke. Obstoj morebitne dopustne izjeme za opustitev osebnega razgovora mora tožena stranka ustrezno utemeljiti glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera.
Skladno s sodno prakso zavarovanje po določbi 111. člena ZDavP-2 traja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne ali ko ne more več nastati.
S prenehanjem veljavnosti sklepa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na zavezančev pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. Zato tožnik nima prav, da bi ugoditev pritožbi in odprava sklepa o začasnem zavarovanju v okoliščinah konkretnega primera imela za posledico vračilo položenega zneska.
Tožnik ni uspel doseči odprave sklepa o zavrženju pritožbe, vložene zoper sklep o začasnem zavarovanju, in s tem vsebinske obravnave svoje pritožbe. To posledično pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje sodišča o delu tožbe, ki je vložena zoper sklep o začasnem zavarovanju.
Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik je v predlogu za izdajo začasne škode obrazložil, da mu bo v primeru, če bi ga toženka predala Republiki Hrvaški pred sodno odločitvijo v tej zadevi, nastala nepopravljiva škoda, saj se ne bi se več nahajal na ozemlju Republike Slovenije, ker pa ne bi bil več pod slovensko jurisdikcijo, bi izgubil pravni interes za tožbo. S tem bi mu bile kršene pravice iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.
Toženka je na tožbo odgovorila in ji nasprotovala, ni pa se opredelila do tožnikovih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče jih zato na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznane.
Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi. Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.
Tožnik v tožbi zatrjuje, da evidence toženke, na katere je oprla svojo odločitev, niso pravilne. Slednje v odgovoru na tožbo potrdi tudi toženka ter pojasni, da je v tem delu napačno ugotovila dejansko stanje. Naknadno se je namreč izkazalo, da se je tožnik v azilni dom vrnil v dveh dneh od zapustitve. Glede na ugotovljeno ni izpolnjen dejanski stan iz druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.
Prošnja tožnika za mednarodno zaščito je bila v Republiki Sloveniji registrirana 22. 7. 2026, torej po 12. 6. 2026. V 83. členu Uredbe 2024/1351 je določeno, da se Uredba (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) razveljavi z učinkom od 12. junija 2026. Nadalje je v drugem odstavku 84. člena Uredbe 2024/1351 določeno, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. junijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Iz tega določila logično izhaja, da pa se tiste prošnje, ki so registrirane po 12. juniju 2026, obravnavajo po Uredbi 2024/1351, torej se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, določi v skladu z novo uredbo. V 85. členu Uredbe 2024/1351 pa je določeno, da se ta uredba uporablja od 12. junija 2026. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila prošnja za mednarodno zaščito registrirana po 12. juniju 2026, torej se zanjo v celoti uporabljajo določila Uredbe 2024/1351, zaradi česar določila Uredbe Dublin III ne morejo biti več relevantna za obravnavani primer. Poleg tega je Zvezna republika Nemčija potrdila ponovni sprejem tožnika in sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, česar nedvomno ne bi storila, če glede na določila nove zakonodaje ne bi bila pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.