odločba o denacionalizaciji - delna odločba - vrednost premoženja - blagovna znamka
Blagovne znamke in pravica do koriščenja termalne in mineralne vode ne spadajo med premoženje v smislu 8. člena ZDen in se ne vštejejo v vrednost neto aktive. S premoženjem iz tega člena so namreč mišljene le stvari, na katerih je bila lastninska pravica kot ena izmed premoženjskih pravic, izločene pa so druge vrste premoženjskih pravic, ki bi utegnile biti podržavljene in na katere bi se utegnil nanašati denacionalizacijski postopek.
Upravljanje s kamnolomom A. in izkoriščanje mineralnih surovin, ki se tam nahajajo, za tožečo stranko predstavlja pomembno konkurenčno prednost, zato bi morebitno prenehanje možnosti izkoriščanja mineralnih surovin po Koncesijski pogodbi za tožečo stranko predstavljajo nepremostljivo oviro, saj bi morala mineralne surovine namesto iz lastnih virov pridobivati na trgu pod bistveno manj ugodnimi pogoji. Pri tem tožeča stranka ne bi bila izpostavljena le dodatnim stroškom iz naslova nakupa istovrstnih surovin pri konkurenčnih ponudnikih, temveč bi morala svoje poslovanje prilagoditi tudi drugim, manj ugodnim pogojem poslovanja, na katere nima takšnega vpliva, kot če mineralne surovine pridobiva sama (npr. daljšim dobavnim rokom, količinskim omejitvam, slabši kvaliteti surovin, pridobljen know-how, koriščenje lastnih sredstev (mehanizacija, proizvodni proces) ipd.). Morebitno prenehanje izkoriščanja le-te ne bi imelo neugodnega vpliva le na poslovne aktivnosti tožeče stranke, temveč bi se pomembno povečalo tudi (splošno) povpraševanje po isti mineralni surovini pri konkurentih tožeče stranke, s čimer bi bil dostop do iste surovine tudi za tožečo stranko bistveno otežen. Vse to pa za tožečo stranko predstavlja težko popravljivo škodo. Nezmožnost tožeče stranke, izvrševati rudarsko pravico po Koncesijski pogodbi, bi imelo takojšnje neugodne posledice tudi za trg mineralnih surovih in derivatov, ki jih tožnica iz teh proizvaja (vključno z asfaltom in betonom). To pomeni, da bi bile ogrožene tudi koristi subjektov, ki takšne surovine nujno potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti (tj. tretjih oseb v smislu 32. člena ZUS-1). Opisano ne bi imelo neugodnih učinkov le za odjemalce tožeče stranke ampak bi imele podražitve materiala v gradbenem sektorju daljnosežne posledice tudi za druge gospodarske panoge (mdr. skokovito rast tržnih nepremičnin). Ker se mineralne surovine, ki so predmet Koncesijske pogodbe, uporabljajo predvsem za gradnjo in vzdrževanje cestnih površin, bi povišanje cen le-teh na trgu imelo neugodne posledice tudi za usodo javnih naročil. Višje cene gradbenih del in vrednosti javnih naročil, pri čemer gradbeni projekti že po splošnem prepričanju spadajo med najizdatnejše javne naložbe, pa bi posledično povzročile tudi, da bi se najverjetneje morali opustiti tudi drugi projekti, ki so financirani izjavnih sredstev.
kmetijska okoljska plačila - obnova postopka - pravica do izjave
Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice, kar pomeni, da je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo in načelo zaslišanja stranke, kar ne vključuje samo izjave stranke o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, ampak tudi, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih in da pri izvedbi dokazov sodeluje.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZBPP člen 30, 30/5, 40, 40/1, 40/3.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - aktivna legitimacija - pravni interes - stranka v upravnem postopku - zavrženje tožbe
V skladu z ZBPP je stranka v postopku odmere nagrade in stroškov lahko samo izvajalec BPP, ki pristojni službi za BPP predloži izpolnjeno napotnico s stroškovnikom. Bistveno je, da se zakonska določba 40. člena ZBPP nanaša na izvajalca BPP. Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je tako lahko le izvajalec BPP, saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP.
V obravnavanem primeru bi tožnica kot upravičenka do BPP lahko imela aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu le, če bi imela v postopku odmere stroškov zastopanja položaj stranskega udeleženca4, česar pa v tožbi ne zatrjuje in ne izkazuje. Omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa.
mednarodna in subsidiarna zaščita - preganjanje - varna izvorna država - nedržavni subjekt preganjanja
Tožniku je po njegovih navedbah grozil nedržavni subjekt, to so tihotapci, vendar pa po presoji sodišča pri tem ni izkazano, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite.
Tožnik bi lahko preveril stanje svoje zadeve pri policiji, zgolj trditev, da je zadevo prijavil in da se potem ni nič zgodilo, pa ne zadostuje kot dokaz za trditev, da policija v Tuniziji ni dovolj učinkovita, kajti tudi policijski postopki lahko trajajo kar nekaj časa in bi v primerljivih situacijah tudi v katerikoli drugi državi lahko prišlo do situacije, ko bi nekdo grožnje prijavil policiji in ne bi takoj prišlo do zaželenega učinka.
Tožnik je izkazal, da se je odzval na poziv tožene stranke z dne 24. 6. 2024 in poslal dopolnitev prošnje za BPP s priporočeno pošiljko. V skladu z drugim odstavkom 68. člena ZUP pa se šteje, da je organ vlogo prejel na dan oddaje na pošto, kadar je vloga poslana s priporočeno pošiljko. To pomeni, da je tožena stranka zmotno ugotovila odločilno dejstvo, na katerem utemeljuje izpodbijano odločitev, in da je izpodbijana odločitev nepravilna.
Sodišče na tem mestu še pripominja, da je naloga strokovne komisije, da projekte strokovno oceni, naloga organa odločanja pa je, da glede na strokovne ocene komisije (ki morajo biti po oceni sodišča tudi vsebinsko obrazložene in ne zgolj številčno, saj bi drugače lahko prišlo do arbitrarnosti) in razpoložljiva sredstva ter pogoje razpisa, odloči o prijavljenih projektih in njihovi upravičenosti do sofinanciranja.
Odločba o razrešitvi direktorja Agencije je upravna odločba, saj jo kot tako opredeljuje že prvi odstavek 24. člena ZJA, zato se šteje, da je postopek razrešitve upravna zadeva.
Izjava o odstopu ima konstitutivni značaj, vendar izjava o odpovedi ne učinkuje, če je preklicana oziroma umaknjena in nasprotna stranka tak preklic oziroma umik izjave prejme (najkasneje) istočasno z odpovedjo.
Izpodbijana odločba se opira na izjavo o odstopu tožnika s položaja direktorja Agencije, vendar ne vsebuje obrazložitve o preklicu odstopne izjave, čeprav je nesporno, da je tožnik naknadno svojo odstopno izjavo preklical. Obrazložitev pravno pomembnega dejanskega stanja je tako pomanjkljiva, saj so v celoti izostali razlogi o razrešitvi tožnika kljub preklicu odstopne izjave.
dostop do informacij javnega značaja - pravni interes
Tožnik si z obravnavano tožbo, s katero v bistvenem želi dobiti že prejete informacije od drugega organa (Vlade), ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj tudi z morebitno ugoditvijo tožbi ni mogoče spremeniti dejstva, da je tožnik že pridobil te informacije v tem upravnem postopku.
upravna stvar - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zakup kmetijskih zemljišč - obvestilo - zakupna pogodba
Obvestilo, s katerim je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS obvestil subjekte, ki so sprejeli javno objavljeno ponudbo za oddajo kmetijskih zemljišč v lasti države v zakup, o izboru prednostnega upravičenca, s katerim bo sklenjena zakupna pogodba, po svoji vsebini ne predstavlja odločitve o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke (ali kateregakoli drugega sprejemnika ponudbe) v smislu 2. člena ZUS-1. Upravno sodišče je zato tožbo kot nedopustno zavrglo.
davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - odbitek vstopnega DDV - zloraba sistema DDV - pogoji za priznanje odbitka DDV - davčna goljufija - vedenje o davčni goljufiji - sodna praksa Sodišča EU - opustitev dolžne skrbnosti - subjektivni element - pravni standard - pravni standard skrben gospodarstvenik
Navedeno ne drži, saj, kot pojasnjeno zgoraj, za presojo, ali je zavezanec moral vedeti, da je s pridobitvijo, ki je podlaga za utemeljitev pravice do odbitka, sodeloval pri transakciji, ki je povezana z goljufijo, ni nujno, da je goljufijo storil neposredni zavezančev dobavitelj, zadostno je, da jo je storil drug gospodarski subjekt, ki je sodeloval višje (ali nižje) v dobavni ali storitveni verigi. Prav tako se drugemu kupcu blaga lahko zavrne pravica do odbitka vstopnega DDV, če je vedel ali bi moral vedeti za obstoj goljufije na področju DDV, ki jo je pri prvi prodaji storil prvotni prodajalec, čeprav je tudi prvi pridobitelj vedel za to goljufijo. To pa je ravno situacija, kakršna je obravnavana v tem upravnem sporu, v katerem se tožniku očita, da je imel v davčnem vrtiljaku vlogo profiterja, subjekti višje v davčni verigi pa so bili neplačujoči, kot opisano zgoraj.
Znaki, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da obstajajo nepravilnosti ali goljufija, zaradi česar je treba izkazati večjo skrbnost, da se zavezanec prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ne vodi do njegove udeležbe pri goljufiji, niso predpisani, temveč se presojajo od primera do primera. Predstavlja pa zgoraj, v predhodni točki opisana situacija po presoji sodišča takorekoč vzorčni primer takšne situacije, ki bi jo odgovorne osebe pri tožniku kot dobri in skrbni gospodarstveniki morale prepoznati.
Iz obrazložitve izpodbijanega akta niti ni razvidno, ali tožena stranka projekta ni sprejela v sofinanciranje, ker ne izpolnjuje spodnje meje doseženega števila točk, ko je projekt še možno sofinancirati ali zaradi omejenih finančnih sredstev. Obrazložitev nadalje ne vsebuje pojasnil za izgubo točk pri posameznih (pod)merilih, torej obrazložitve ocene vsakega od teh (pod)meril, kakor tudi razlogov, zakaj so posamezni člani komisije podelili določeno število točk za posamezno (pod)merilo.
Organ odločanja (na podlagi točkovanja, ki ga je določila komisija in njene ocene prijavljenega projekta), ni konkretizirano obrazložil zakaj tožnica ni bila izbrana, predvsem s konkretizacijo obrazložitve kakšni so razlogi organa (ne razlogi komisije, ki so prav tako izostali), da prav tožnica ni bila izbrana za sofinanciranje projekta.
ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. ZAID člen 5, 5/3, 5/3-3. OZ člen 619.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - pooblaščeni inženir - opravljanje poklica - mirovanje poklicnega naziva pooblaščenega inženirja - podjemna pogodba - pravica do izjave
Upravni organ je nepravilno razlagal tretjo alinejo tretjega odstavka 5. člena ZAID, saj iz določbe izhaja, da je možno poklicne naloge pooblaščenega inženirja opravljati kot samostojni podjetnik, v delovnem razmerju in na podlagi drugega pravnega razmerja o opravljanju dela za družbo, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje arhitekturne in inženirske dejavnosti po določbah ZAID, če je pooblaščeni arhitekt ali inženir družbenik. Pri tem je pomembno, da oseba poklicne naloge dejansko opravlja in je osebno prisoten pri poklicnih nalogah, ki jih izvaja in poklicne naloge opravlja stalno in trajno.
V obravnavanem primeru, sta se tožnik in družba izrecno dogovorila, da se pogodba sklepa za nedoločen čas, kar pomeni, da bo pogodba prenehala, ko ena od strank pogodbo odpove in ne, ko bo tožnik opravil določen posel. To po mnenju sodišča jasno kaže trajnost in stalnost opravljanja poklicnih nalog.
Pogodba o delu z dne 1. 11. 2020 oziroma podjemna pogodba, ki jo je predložil tožnik, glede na vsebino predstavlja stalno in trajno opravljanje poklicnih nalog po ZAID na podlagi drugega pravnega razmerja o opravljanju dela za družbo, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje arhitekturne in inženirske dejavnosti po določbah ZAID, če je pooblaščeni arhitekt ali inženir družbenik (tretja alineja tretjega odstavka 5. člena ZAID).
ZBPP člen 24, 34, 34/4. ZUS-1 člen 17, 17/3, 18, 18/1.
brezplačna pravna pomoč - tožba državnega pravobranilca - obrazložitev odločbe - dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku - Državno odvetništvo - dokazno breme
Tudi kadar državni odvetnik vloži tožbo v upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZBPP, in ne samo kadar tožbo vloži zasebno-pravna oseba, upravni spor ni primarno namenjen načelni kontroli (objektivne) zakonitosti upravnega odločanja, ampak mora biti varstvo določenega pravno zavarovanega interesa (ali pravice) tožeče stranke v tožbi konkretizirano oziroma mora biti zatrjevana procesna nepravilnost, napaka ali pomanjkljivost v izpodbijani odločbi v tožbi izkazana tako, da pomembno in jasno vpliva na zakonitost oziroma pravilnost napadene odločbe. Treba je namreč upoštevati tudi to, da lahko organ za BPP pristojnega sodišča zagotavlja zakonitost odločitve o BPP stranki oziroma o njenem dostopu do učinkovitega sodnega varstva tudi z manj celovitimi in natančnimi obrazložitvami, kadar ugodi prošnji za BPP. Tudi v tem primeru mora državno odvetništvo kot tožeča stranka dovolj argumentirano zatrjevati in utemeljiti, da je bila odločitev organa za BPP nesorazmerna glede na varovani javni interes, zato da ne prihaja do neutemeljenih ali arbitrarnih dodelitev BPP. Po presoji sodišča tega dokaznega bremena tožeča stranka v konkretnem primeru ni izpolnila.
Sodišče na podlagi preslabo utemeljene tožbe in v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave ne more presoditi, ali bi bila omejitev pravice do BPP v konkretnem primeru tudi nujna in sorazmerna v ožjem pomenu besede.
davčna izvršba - izvršilni naslov - sklep o davčni izvršbi - odpust dolga - odpust davčnega dolga - slabo finančno stanje dolžnika
Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.
sklep o uvedbi postopka - omejitev lastninske pravice - začasna uporaba tujega zemljišča
Obrazložitev organa je povsem brez navedb o presoji izpolnjenosti zakonskih pogojev za omejitev lastninske pravice, ki morajo biti podani v fazi izdaje sklepa o uvedbi. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa se kaže v odsotnosti navedb dejanske podlage glede vprašanja popolnosti zahteve, glede na predložene dokaze (prvi odstavek 214. člena ZUP). Je pa odsotnost navedene obrazložitve bistvena, saj upoštevaje konkretne tožbene navedbe, ki nasprotujejo odločitvi organa tudi po vsebini, onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa. Sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost, izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem sklep predmet upravnega spora.
ZUS-1 člen 37, 37/1. ZDavP-2 člen 130, 130/4. ZDavPR člen 5, 5/2.
davčni inšpekcijski nadzor - izdaja računa - ugotovitvena odločba - upravna zadeva - izrek odločbe - pomanjkljiv izrek odločbe
Pravna teorija se je že opredelila, da zgolj ugotovitev o kršitvah, ob odsotnosti izrecne zakonske podlage o nasprotnem, ni predmet odločitve z upravno odločbo, temveč je le del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega se mora šele sprejeti konkretno in posamično odločitev; če organ oceni, da je to potrebno glede na razkorak med predpisanim in dejanskim, mora nemudoma izdati "pravo" odmerno ali ureditveno odločbo, ne pa izdajati le odločb o dejstvih, saj se sicer postopka ne zaključuje, obenem pa se vodijo nepotrebni "vmesni" sodni spori.
Po presoji sodišča iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve drugega odstavka 5. člena ZDavPR), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja - zloraba pravice - zloraba pravice do dostopa do informacij javnega značaja
Po presoji sodišča v konkretni zadevi ni izkazano, da bi pri zahtevi prosilca za informacije javnega značaja, ker gre za podatke o porabi javnih sredstev, šlo za zlorabo pravice prosilca po petem odstavku 5. člena ZDIJZ. Navedena zahteva prosilca namreč ni ne žaljiva in ne pretirano obsežna, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo organa. Po presoji sodišča tudi večje število zadev, vloženih s strani prosilca oz. nekajkratno ponavljajoča se zahteva, samo po sebi namreč ne zadošča za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, četudi to utegne organu povzročiti določene neprijetnosti.
ZZVZZ člen 84. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2, 72, 72/2.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - stroški zdravljenja v tujini - zdravljenje v tujini - pristojnost sodišča - sklep o nepristojnosti - socialni spor - molk organa
Spor o odpravi odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) v zvezi s povračilom stroškov zdravljenja v tujini je socialni spor, za odločanje v katerem je pristojno socialno sodišče.
V socialnem sporu je smiselno enako kot v upravnem sporu predvidena možnost vložitve tožbe zaradi t. i. molka organa.