Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije člen 62. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo člen 33.
znižanje plače - kolektivna pogodba
V primeru znižanja plač gre lahko za dve vrsti tožbenih zahtevkov. Delavec lahko uveljavlja razliko med izplačano plačo in plačo po tarifnem delu kolektivne pogodbe, pri čemer mora sodišču predložiti plačilne liste in izračun mesečnih plač po kolektivni pogodbi. Če pa zahteva le izplačilo po listinah, ki jih je izdala tožena stranka, je potrebno ugotoviti, ali so listine izdane zakonito ali ne. V primeru zakonitega znižanja plač, je delavec upravičen do zneskov iz listin le v primeru lastninjenja in stečaja, v primeru nezakonitega znižanja pa bi delavec lahko uveljavljal izplačilo iz listin.
Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju člen 21, 21/1, 21/1-1, 22, 126.
pokojninsko zavarovanje - zavarovalna doba - dokazna ocena
V osebnem listu ni naveden zaključek zavarovanja, je pa naveden začetek zavarovanja ter kot temelj delovno razmerje. Po 126. čl. Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. čl. tega zakona. Ta v 21. čl. v 1. odstavku, tč. 1, določa, da so za starostno pokojnino zavarovane osebe v delovnem razmerju. To pomeni, da je že z listinskim dokazom izkazano, da je bila tožnica na dan 7.11.1960 prijavljena v zavarovanje pri tožencu. Zgolj iz tega listinskega dokaza ni moč zaključiti, da je bila v delovnem razmerju v celotnem uveljavljanem obdobju (od 1.9. 1955 do 31.5.1963), a bi pravilna ocena tega dokaza lahko pripeljala do drugačne dokazne ocene, ali za celotno obravnavano obdobje ali pa za čas od 7.11.1960 dalje.
prenehanje delovnega razmerja - sporazum - izpolnitev obveznosti
S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja sta se stranki dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in sta se dolžni sporazuma držati. Ta zaveza bi prenehala le, ko bi prenehala obveznost. V skladu z določbami ZOR je to lahko z izpolnitvijo ali v drugih, z zakonom določenih primerih (295. čl. ZOR). Ker tožena stanka ni predložila dokazov, da je izpolnila svoje obveznosti oz. da je prišlo do prenehanja njene obveznosti do tožnika na drug način (pobot, odpust dolga, prenovitev, združitev, nemožnost izpolnitve,...), je dolžna tožeči stranki svojo obveznost iz navedenega sporazuma poravnati.
Ne gre za nemožnost izpolnitve tožene stranke, če tožnik vnovči akceptni nalog, kar naj bi prekinilo poslovanja tožene stranke. Skladno z ZOR (členi od 354 do 356) gre za nemožnost izpolnitve, če postane izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Neugodno finančno stanje dolžnika ne predstavlja razloga za prenehanje obveznosti po citiranih členih.
prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavec - odpovedni rok
Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca, za katerega je bilo s pravnomočnim sklepom že odločeno, da mu delovno razmerje preneha zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, je mogoče izpodbijati le zaradi napačne določitve datuma prenehanja delovnega razmerja, ni pa z izpodbijanjem ugotovitvenega sklepa mogoče doseči razveljavitve pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Čeprav je tožena stranka v ugotovitvenem sklepu napačno določila datum izteka šestmesečnega odpovednega roka, saj je zmotno menila, da med bolniškim staležem odpovedni rok ne teče, je bila ta njena pravna zmota tožniku v korist in ne more biti razlog za razveljavitev tega sklepa.
V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče s spisom ZPIZ-a ni razpolagalo v obdobju od 29.10.2001 do 18.4.2002 (ko je bil priložen k drugemu spisu, saj je imel tožnik več sporov). Nevedeno ni odločilno, ker v tem obdobju sodišče ni opravilo nobene od obeh obravnav. Iz obravnavnega zapisnika je razvidno, da so se v soglasju s tožnikom šteli za prebrane vsi doslej izvedeni dokazi (torej tudi dokumentacija v tem upravnem spisu), zato ne gre za kršitev načela ustnosti po 1. odst. 4. čl. ZPP.
Za obravnavanje tožnikove zadeve ni odločilno, kakšno pokojnino (upoštevajoč nadure) ima njegova nekdanja sodelavka, saj gre pri oblikovanju pokojninske osnove z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa za popolnoma različen pravni institut od instituta po 3. odst. 185. čl. ZPIZ (naknadno izplačana ali ugotovljena plače, ki se upošteva pri pokojninski osnovi).
Kadar se stranke strinjajo, da sodišče odloči brez nove glavne obravnave na seji senata, morajo pri odločanju na seji senata sodelovati isti sodniki, kot na glavni obravnavi, sicer je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Požar pri toženi stranki ne predstavlja zadostnega razloga za opustitev postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev, kot je opredeljen v določbah III. poglavja ZDR. Ker so bili izpodbijani sklepi tožene stranke izdani tožnikom zaradi ugotovitve, da je postalo njihovo delo trajno nepotrebno (zaradi požara, ki je uničil proizvodne kapacitete tožene stranke), ne da bi tožena stranka predhodno izvedla postopek določanja trajno presežnih delavcev po ZDR, je tožnikom delovno razmerje prenehalo nezakonito.
Zakon o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94) v 1. odst. 109. člena določa, da se določbe v zvezi z ustrezno stopnjo splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski ne uporabljajo za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18.7.1991 in so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo omenjeno določbo 109. člena ZObr (1. in 2. odst.), da je potrebno upoštevati le stalno razporeditev pripadnika stalnega sestava slovenske vojske na določeni dolžnosti in ne morebitno začasno razporeditev na drugo dolžnost. Ker je bil tožnik stalno razporejen na dolžnost X, za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, je bil po določbi 109. člena ZObr upravičen do razporeditve na dolžnost X. Nikakor pa ne more biti razporejen na dolžnost Y., na katero je bil razporejen le začasno in za katero se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe.
Če delodajalec v splošnem aktu osnovno plačo opredeli tako, da je izhodišče za obračun plače le 50 % v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače, razlika od 50% do 100% pa je odvisna od doseženih rezultatov in osebne ocene delavca, je to v škodo delavca in v neskladju z opredelitvijo pojma osnovne plače v 43. čl. SKPGd, zato je taka določba splošnega akta delodajalca neupoštevna.
ZOR člen 12, 16, 358, 358/1, 358/4, 12, 16, 358, 358/1, 358/4.
dolžnik - odpovedni rok - odpoved
Trajno dolžniško razmerje, kakršno se (nesporno) zatrjuje tudi glede pogodbe o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, se po določbi 1. odstavka 358. člena ZOR lahko prekine z odpovedjo. Ker odpovednega roka pravdni stranki v svojem poslovnem razmerju nista določili, bi odpovedano obligacijsko razmerje prenehalo po preteku z zakonom določenega običajnega oziroma primernega roka (4. odstavek istega člena). Vendar pa, kot pritožba pravilno opozarja, v konkretnem primeru ni šlo za enostransko izjavo tožene stranke, kot opcije, ki jo po tem pravnem določilu ima. Šlo je za njen odstop od pogodbe, ker naj bi tožnik kršil poslovne običaje in povzročal škodo zaradi česar bi se v posledici ne mogel sklicevati na pravico do primernega odpovednega roka po 4. odstavku 358. člena ZOR.
Če je bil stečajni upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, čeprav je za to terjatev že pridobil izvršilni naslov, napotitveni sklep pa je postal pravnomočen, lahko v taki pravdi tisti, ki je terjatev prerekal (stečajni upravitelj ali drug upnik), uveljavlja samo tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal v pravdi za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, namreč tiste, ki ne posegajo v učinke pravnomočne odločbe (izvršilnega naslova), torej zlasti ugovore ugasle terjatve.
Sklep o določitvi sredstev, ki se financirajo iz republiškega proračuna člen 1, 1/1-6, 1/1-7.
plača - nadomestilo - čas pripravljenosti na delo - dežurstvo na delovnem mestu
Sklep IS Skupščine RS z dne 31.10.1991 (Ur. l. RS št. 22/91 z dne 6.11.1991) v 6. alinei 1. točke določa, da se zagotavljajo sredstva za čas pripravljenosti na domu le v višini 10% osnovne plače, v primeru dežurstva, ko gre za obvezno prisotnost na delovnem mestu, pa v višini 60% osnovne plače (7. alinea 1. točke sklepa). Ker je tožena stranka dežurala na domu, njeno dežurstvo pa ni bilo vezano na obvezno prisotnost na delovnem mestu, ji pripada za pripravljenost na domu le 10% in ne 60% osnovne plače. V 2. odst. 3. čl. Pravilnika o dežurni službi je navedeno, da za čas pripravljenosti na domu pripada dežurnemu sodniku in administrativnemu delavcu nadomestilo v višini 60% njune osnovne plače, ugotovljene na podlagi koeficienta, ki je določen za delovno mesto, ki ga delavec zaseda in osnove, ki je določena s predpisom. To določilo ni v skladu s prej citiranim sklepom IS, zato ne predstavlja pravne podlage za rešitev tega spora.
Čeprav je tožena stranka pri pravni kvalifikaciji hujše kršitve delovne obveznosti izhajala neposredno iz določbe 1. odstavka 58. člena ZTPDR, izpad pravilne pravne kvalifikacije (po 3. odst. 58. čl. ZTPDR) v odločbi delodajalca še ne pomeni bistvene kršitve postopka oz. zmotne uporabe materialnega prava. Če se disciplinski organ v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na KP dejavnosti, delavec pa je, upoštevajoč zakon in KP dejavnosti, hujše kršil delovne obveznosti, ki so kot take opredeljene v KP dejavnosti, to ne pomeni, da delodajalec zaradi neopredeljenosti očitane kršitve v svojem aktu ni imel podlage za obravnavanje tožnika v disciplinskem postopku in za izrek najstrožjega ukrepa.
ZGD člen 246, 250, 250/I, 246, 250, 250/I. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
razrešitev direktorja - razlog - odpravnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi
Za presojo utemeljenosti razlogov za razrešitev direktorja (uprave d.d.) ni pomembno, ali so bili ti razlogi v celoti ugotovljeni že ob sami razrešitvi, ali pa so se sumi takšnih razlogov potrditi šele naknadno.
Tožnik je razširil tožbo na drugotoženo stranko potem, ko se je prvotožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, zato bi bila takšna sprememba tožbe dopustna le, če bi z njo soglašali obe toženi stranki (187. čl. ZPP). Ker sta za spremembo tožbe v konkretnem primeru potrebni soglasji obeh toženih strank kumulativno, sodišče prve stopnje spremembe pravilno ni dovolilo, saj drugotožena stranka vanjo ni privolila.
postopek - umik tožbe - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove
Odgovornost dedičev, ki so po zakonu vstopili v pravdo kot nasledniki tožeče stranke, so dolžni povrniti nasprotni stranki pravdne stroške le do višine podedovane zapuščine, če so tožbo takoj umaknili.
Vprašanje ali je tožeča stranka kot upnica izpolnila svojo obveznost iz 1. odst. 107. člena ZOR ne vpliva na vprašanje obstoja toženčeve obveznosti, ampak le na vprašanje hkratne odškodninske odgovornosti upnika za škodo, ki je nastala poroku zaradi opustitve priglasitve terjatve v stečajnem postopku in obvestitve poroka.
ZVGLD določa odškodninsko odgovornost lovske družine. Ta se te odgovornosti lahko razbremeni, če sam oškodovanec ni izpolnil tistega, kar mu nalaga 2. odst. 71. člena. Vsebino v tem členu navedene dolžnosti je treba presojati v skladu s standardom skrbnega ravnanja.
ODZ paragraf 431, 1175, 1181, 1215.. ZTLR člen 20, 33.
pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - družbena pogodba - realizacija pogodbe - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla
Družbena pogodba, ki jo pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) urejajo v paragrafih 1175 do 1215 je lahko le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ta pa se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Realizacija pogodbe, ki jo zatrjuje toženec, do takega učinka ne more pripeljati, ker ne predstavlja veljavnega pridobitnega načina. Ker se toženec sklicuje le na družbeno pogodbo in torej na pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla (drugih naslovov iz 20.čl. ZTLR v nasprotni tožbi ne zatrjuje), v zemljiški knjigi pa je kot solastnica do ½ vknjižena tožnica, je njegov zahtevek nesklepčen in z njim ne more uspeti.
Po določbi 8. tč. 1. odst. 9. čl. Splošnih pogojev so izključene vse obveznosti zavarovatelja za nezgode, ki nastanejo tudi zaradi delovanja alkohola, pri čemer pa velja, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, če je imel zavarovanec kot voznik motornega vozila po nezgodi v krvi več kot 0,50 promila alkohola oziroma več kot 1,00 promil ob ostalih nezgodah. Tedaj povsem jasno velja, da obstoj alkoholiziranosti, ki presega 1,00 promil alkohola v krvi pri zavarovancu, pomeni avtomatično in nujno izgubo zavarovalnih pravic tudi če je bil udeležen in poškodovan - kot v spornem primeru - le kot sopotnik v vozilu.
Takšna določba pa nasprotuje namenu sklenjene pogodbe - v konkretnem primeru gre za zavarovalno razmerje, ki temelji na vzajemnih oz. obojestranskih obveznostih ene in druge pogodbene stranke (plačilo zavarovalne premije za zavarovanca in izplačilo zavarovalnine za zavarovatelja za škodo zaradi smrti ali okvare zdravja zavarovanca), njen namen pa je vsekakor kritje vseh tistih zavarovalnih primerov, ki po eni strani ne predstavljajo dogodkov višje sile, ali pri katerih zavarovanec ni sam povzročil nevarnostnih okoliščin (primerjaj tudi določbo 1. odstavka 5. člena pogojev, po katerem velja za nezgodo, ki omogoča nastanek zavarovalnega primera, vsak nenaden od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt oziroma druge tam navedene škodne posledice; primerjaj nadalje tudi ostale določbe obravnavanega 9. člena pogojev). Po oceni pritožbenega sodišča pa je sporna določba tudi v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - že določbe 949. do 953. člena ZOR, ki so tudi v tem delu sicer res le dispozitivne narave ker sicer dopuščajo pogodbeni dogovor o še drugih izključevalnih razlogih, med takšne razloge ne uvrščajo takšnega, kakršen je sporni. Tudi po trditvah pooblaščenca tožene stranke je tožena stranka edina zavarovalnica v Sloveniji, ki določa za upravičenca tako neugoden razlog, ki pomeni izgubo zavarovalnih pravic (primerjaj trditve pooblaščenca tožene stranke na naroku dne 5.3.2002, na katere opozarja tudi pritožnik). Te okoliščine pa lahko nakazujejo tudi na to, da se je v praksi že oblikoval nek pričakovan okvir razlogov, ki še predstavljajo sprejemljiv katalog primerov za izgubo zavarovalnih pravic pri tovrstnih zavarovanjih, da gre tedaj v zavarovalništvu za že večinsko sprejeto prakso, ki predstavlja dober poslovni običaj, obravnavana sporna določba pa torej pomeni neobičajno restriktivno klavzulo. Ob povedanem se nakazuje zaključek, da je sporna določba nična na podlagi 1. odstavka 143. člena ZOR, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, kot tudi utemeljeno opozarja pritožnica.
Navedena določba toženkinih zavarovalnih pogojev vzpostavlja ne le absolutne pravne domneve, torej domneve, ki predpostavlja za resnično nekaj, kar je verjetno resnično, katere resničnosti pa ni mogoče presojati (oz. je ni mogoče izpodbijati), temveč še več - določa neizpodbojno fikcijo, ki postavlja za resnično nekaj za kar se ve, da ni resnično (zavarovančevo sedenje na zadnjem avtomobilskem sedežu, pa čeprav v alkoholiziranem stanju, prav gotovo nezgode po naravi stvari ni moglo povzročiti). V spornem primeru torej formulacija sporne določbe izraža pravno fikcijo, saj gre za takšno vrsto pravne formulacije, določene v škodo upravičenca, ki niti ne vzpostavlja v pravdnem postopku možnost razprave o tem ali je mogoča trditvena in dokazna aktivnost upravičenca v smeri izkazati diametralno nasprotno dejansko stanje, kot ga navedena formulacija virtualno določa, temveč takšno presojo že v naprej povsem izključuje. Določena je torej ne le v materialnopravnem pogledu temveč tudi v procesnopravnem smislu za upravičenca do zavarovalnine najstrožja ovira, ki mu tudi v sodnem postopku absolutno preprečuje uveljavljati zavarovalne pravice v primerih, kakršen je tudi sporni. Sporna določba, ki ob povedanem tudi ne določa nobene smiselne oziroma razumne navezne okoliščine, ki bi lahko sploh utemeljevala izključitev zavarovalnih pravic, pa je ne le prestroga, temveč tudi nepravična za upravičenca do zavarovalnine. Odtegne mu namreč plačilo zavarovalnine, pa čeprav zavarovanec sam ni prav z ničemer prispeval oz. soprispeval k nastanku posledice, ki predstavlja povzročeno škodo, za katere nastanek je tudi plačal zavarovalnino. Navedena presoja zato glede na določbo 2. odstavka 143. člena ZOR po oceni pritožbenega sodišča, terja tudi zavrnitev uporabe sporne določbe pogojev.