Jedro

Kadar je bil postopek, za katerega se zahteva odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, končan še pred uveljavitvijo ZVPSBNO (1.1.2007), je treba zahtevek presojati po 26. čl. URS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava.

Pravica do sojenja v razumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, zato zahtevek ne more temeljiti neposredno na 179. členu OZ. Tovrstne nepremoženjske škode ni mogoče umestiti v nobeno od oblik, ki so taksativno našteti v 179. do 182. čl. OZ.

tekst :

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, in v drugem odstavku izreka tako, da se sedaj glasi:

„Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 390,93 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila, pod izvršbo.“

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške s pritožbo.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1 2007 do plačila ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2007 dalje, ter celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na samo trajanje spornega postopka tožniku prisodilo le 500,00 EUR. Pri odločanju o višini odškodnine bi moralo namreč upoštevati judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere je razvidno, da je za sicer dalj trajajoče postopke, kot je bil sporni, prisojena nesorazmerno višja odškodnina. Ob upoštevanju dolžine postopka bi moralo zato sodišče v konkretnem primeru tožniku prisoditi znesek od 3.000,00 EUR do 4.000,00 EUR, to pa pomeni ugoditi zahtevku tožeče stranke v celoti. Tožnik se sklicuje tudi na primer iz slovenske sodne prakse, in sicer na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2007, I P 2295/06, iz katere izhaja, da je sodišče za skoraj 9 let trajajoč sodni postopek tožnici prisodilo 3.500,00 EUR. Upoštevaje trajanje sodnega postopka v konkretnem primeru, bi moralo zato sodišče toniku prisoditi vsaj 1.800,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških, saj meni, da je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati, da je tožeča stranka uspela 58,5-odstotno in posledično strankama stroške prisoditi skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP – torej tožeči stranki v zgoraj ugotovljenem odstotku (z izjemo stroškov izvedenine, ki bi jih moralo prisoditi tožniku v celoti, ne glede na pravdni uspeh). V podkrepitev svojega stališča se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke. Opozarja, da tožnik ni izkazal predpostavka odškodninske odgovornosti in jih tudi ni zatrjeval. Meni, da sodišču prve stopnje v zadevi V P 3874/2001 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Postopek je vodilo kontinuirano v skladu s sodnim redom. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi ji zaradi trajanja postopka nastala pravno priznana škoda, niti ni tega zatrjevala. Meni tudi, da je bila tožba tožnika v citirani zadevi očitno neutemeljena, treba pa je tudi upoštevati dejstvo, da tožnik ni vložil nadzorstvene pritožbe, s čimer bi lahko pospešil postopek. Stroškov s pritožbo ne priglaša.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdni vtoževala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve njenih človekovih pravic, in sicer pravice do sojenja v razumnem roku ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V postopku na prvi stopnji je navedla, da je bila tožnik v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani V P 3874/2001, ki se je začel z vložitvijo tožbe 5. 12. 2001, pravnomočno pa končal šele 29. 3. 2006, ko je v zadevi odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 4499/2005 z dne 29. 3. 2006. Do zaključka postopka so tako potekla štiri leta in štirje meseci, kar je nerazumno dolga doba in v kateri je tožnik pod pritiskom sodnega procesa prestajal duševne bolečine. Ves čas je bil namreč v negotovosti, kako se bo ta pravdni postopek končal.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri presoji utemeljenosti predmetnega odškodninskega zahtevka še ni mogoče uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ker je bil postopek, zaradi katerega se odškodnina vtožuje, končan še pred začetkom njegove uporabe (tj. 1. 1. 2007), tožnik pa tudi ni trdil, da bi zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku vložil pritožbo na ESČP. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno ravnalo, ko se je oprlo na splošne določbe domačega odškodninskega prava.

Evropska konvencija o človekovih pravicah namreč ni neposredno uporabljiva in je ravno zato terjala ustrezno implementacijo v nacionalnem pravu. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, je posledično mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave RS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz OZ in ZOR. To pa pomeni, da morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke poleg predpostavk iz 26. člena Ustave izpolnjene tudi vse predpostavke odškodninskega delikta, kar je med drugim tudi nastanek pravno priznane škode. Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da takšne pravno priznane škode tožnik v postopku sploh ni zatrjeval.

Zakonodajalec je namreč opredelil numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katero lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju. Le-te je omejil na primere, ki so taksativno našteti v 179. do 182. členu OZ. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, pa ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed navedenih oblik. Ker pravica do sojenja v nerazumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnik svojega zahtevka tudi ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Gre namreč za pravice, katerih pravovarstveni objekt ni človekova osebnost in osebne dobrine.

Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršenja te pravice (3. točka 2. odstavka 338. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 385. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP).

Ker preostale pritožbene navedbe tožeče stranke za navedeno odločitev niso odločilne, se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Izrek o pravdnih in pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odmero stroškov tožene stranke opravilo v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvu na podlagi predloženega stroškovnika tako, kot je to specificirano na list. št. 45 sodnega spisa. Pri tem je toženi stranki priznalo skupaj 390,93 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Ker tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (1. odstavek 163. člena ZPP).