Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.
davek od dohodkov iz dejavnosti - davek na dodano vrednost (DDV) - prihodki - odhodki - odbitek vstopnega DDV
Odhodkov davčni organ ne pripozna v dveh postavkah: ne priznajo se stroški najema dvorane in stroški nakupa vzorčnih produktov. V obeh primerih se ne pripoznajo zato, ker ni izkazana neposredna povezava teh stroškov (odhodkov) s prihodki tožnice. V tej zvezi pa iz spisov sledi, da je davčni organ v postopku nadzora tožnico večkrat izrecno pozval, da predloži podatke o srečanjih, oziroma o zatrjevanih prezentacijah v najetih prostorih in o udeležencih teh srečanj.
ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - izvršba s prisilitvijo - načelo najmilejšega ukrepa
Inšpekcijski organ ni prost pri izbiri načina izvršbe, vendar to ne pomeni, da mora vedno najprej določiti izvršbo po drugi osebi. Prvi odstavek 285. člena ZUP namreč v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP) nalaga tako izbiro načina in sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, a se z njim doseže namen izvršbe.
inšpekcijski postopek - ustna obravnava - pravica stranke do izjave - bistvena kršitev določb postopka
V primeru, ko je treba opraviti ogled, je po prvem odstavku 154. člena ZUP ustna obravnava obvezna. Nanjo je treba povabiti stranke in jim dati možnost, da se na obravnavi izrečejo o vseh okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Ogled je namreč sam po sebi oblika ustne obravnave, le da se v tem primeru ustna obravnava (deloma) izvede zunaj sedeža organa, tako se tudi pri ogledu zagotovijo enake procesne pravice strank in drugih udeležencev kot pri ustni obravnavi.
ZBPP člen 14. ZSVarPre člen 27, 27/1. SPZ člen 260, 260/1, 263, 263/1.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženjski pogoj - lastništvo zemljišč - stavbna pravica - prenehanje stavbne pravice
Do vprašanja obstoja stavbne pravice in s tem povezanega vprašanja lastništva objektov na zemljiščih v solasti stranke, ki je ključna za presojo, ali tožeča stranka izpolnjuje premoženjski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, se organ za brezplačno pravno pomoč v izpodbijani odločbi ni opredelil, stranka pa pred izdajo odločbe tudi ni imela možnosti ugovarjati ugotovitvam organa in dokazovati, da objekti na zemljiščih niso v njeni solasti.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - pogoji za odmero nadomestila - izkoriščanje mineralnih snovi
Šele, če je v posameznem primeru ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji po petem odstavku 218.b člena ZGO-1, se zemljišče, namenjeno izkoriščanju mineralnih surovin, lahko šteje za nezazidano stavbno zemljišče, kar pomeni, da se lahko zanj odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.
Kot izhaja iz tožbe in iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je davčni organ tožniku na podlagi zapisniških ugotovitev iz postopka pri Plavalnem klubu A. po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere dohodnine za leti 2017 in 2018 in mu v navedenih postopkih izdal novi odločbi. Morebitne procesne kršitve, ki naj bi jih davčni organ storil v obnovljenem postopku in s katerimi poskuša utemeljiti svojo pravno korist za vstop v postopek DIN, lahko tožnik uveljavlja s pravnimi sredstvi zoper izdane upravne akte. Na ta način lahko učinkovito zavaruje svoje pravice v samostojnem davčnem postopku.
vozniško dovoljenje - kontrolni zdravstveni pregled - napotitev na kontrolni zdravstveni pregled - sum o telesni ali duševni nezmožnosti - pogoji za napotitev na kontrolni zdravstveni pregled
V tožnikovem primeru, kljub temu, da konkretna bolezen ni bila eksplicitno navedena v predlogu zdravnice specialistke in upoštevajoč zgoraj povzeto dejansko stanje o védenju tožnika, ni bilo dvoma, da se je sum zdravnice specialistke nanašal na tožnikovo izjavo o njegovem pitju alkohola.
Neutemeljena je tožbena trditev, da že naknadno pridobljeno zdravniško spričevalo dokazuje, da napotitev pred tem ni bila pravilna. Ravno temu je namreč napotitev namenjena, da se sum, ki mora obstajati za predlog za napotitev, z zdravniškim pregledom ovrže ali potrdi. Presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o napotitvi na kontrolni zdravstveni pregled tako ni namenjena presoji utemeljenosti suma bolezenskega stanja, okvare ali hibe, ki je bila podlaga za izdano napotitev. Za napotitev na pregled namreč, kot jasno določa zakon, zadošča sum na bolezensko stanje, ki pa se (lahko) v okviru kontrolnega pregleda, ki je temu pravzaprav namenjen, potrdi ali pa ne.
omejitev dostopa do spletnih strani - igre na srečo
Ker dejstva in dokazi, ki jih je navedel oziroma predložil predlagatelj, omogočajo odreditev predlagane omejitve dostopa do spletnih strani na podlagi prvega odstavka 107. a člena ZIS, nasprotna stranka pa ni navedla dejstev oziroma dokazov, ki bi temu nasprotovali, je sodišče predlogu predlagatelja ugodilo.
Jezikovna razlaga določbe druge alineje drugega odstavka 12. člena ZOA kaže na to, da je pogoj o zaposlitvi strokovnega vodje določen zaradi „izvajanja“ osebne asistence, ne pa zgolj zaradi registriranja izvajalca osebne asistence.
Povsem razumljivo in pričakovano je, da mora biti strokovni vodja zaposlen tudi po registraciji izvajalca, saj so njegove naloge vezane na izvajanje osebne asistence.
Zakonodajalec v zvezi s črtenjem te besede ni podal nobene posebne utemeljitve, kar pomeni, da s črtanjem besede „več“ zakonodajalec ni hotel uvesti nobene vsebinske spremembe.
Tožnik torej ni imel nobene podlage za to, da bi se lahko zanesel na to, da z uveljavitvijo ZOA-B ne bo več potreboval zaposlenega strokovnega vodjo s strokovnim izpitom.
denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - pravno nasledstvo pravice do denacionalizacije - vstopna pravica - dedna nevrednost
Z vidika 12. člena ZDen pomeni, da je v primeru izkazane dedne nevrednosti otroka lastnika nekdanjega premoženja treba položaj nadomestnega denacionalizacijskega upravičenca po vstopni pravici priznati njegovemu vnuku.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17.
Napačno je namreč po presoji sodišča tožničino stališče, da ni mogoče razlikovati med originalnimi proizvodi, proizvedenimi s strani imetnika pravice, in proizvodi, proizvedenimi s soglasjem imetnika pravice, ter da besedna zveza ''proizvedeno s soglasjem imetnika pravice'' upošteva tudi originalne proizvode, ki jih je proizvedel imetnik pravice sam. Gre za dve različni dejanski in pravni situaciji, kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, na njene razloge pa se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu tudi sklicuje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška - prekluzija - tožbene novote - začasna odredba
Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju s strani policije. Vendar je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa se sklicuje na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.
Članki, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, se nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Iz sodb sodišč posameznih članic EU (tožnik se izrecno sklicuje na nemško in nizozemsko sodbo) izhaja, da so ta sodišča v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino, vendar pa v odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala o konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki bo vrnjen po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje ali da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje.
davek na dodano vrednost (DDV) - zahteva za vračilo davka - finančni leasing - popravek odbitka DDV - zloraba sistema DDV - subjektivni element - davčna ugodnost - umetni konstrukt
Sklenitev pogodb o operativnem najemu 11 TC in hkrati tudi prodajnih predpogodb tožnika z družbo B., razveza teh pogodb in sklenitev pogodb o finančnem lizingu tožnika z vmesnim členom, družbo A. (projektno družbo) ter istočasna sklenitev pogodb o operativnem najemu teh TC, ki jih je družba A. sklenila z družbo B., in hkrati tudi prodajnih predpogodb za predmetne TC ter nato tožnikova razveza lizing pogodb z družbo A. in ponovna sklenitev pogodb o operativnem najemu tožnika z družbo B., torej preoblikovanje operativnega najema v finančni lizing preko vmesnega člena, družbe A., predstavlja umetno shemo oz. umeten konstrukt, narejen z glavnim namenom pridobitve davčne ugodnosti. Gre za posle, ki so med seboj povezani, in hkrati gre tudi za usklajeno delovanje vseh udeleženih subjektov pri sklepanju navedenih poslov.
ZNUPZ člen 25, 25/2, 25/5. ZUP člen 9, 146, 273, 273/2, 273/2-3. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-3, 64/1-4.
COVID-19 - pogoji za priznanje pravice - nadomestilo plače - višja sila - pogoj PCT - odklonitev testiranja - osnovna šola - objektivna okoliščina - odlok - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Posledice odklonitve soglasja k samotestiranju otroka, predpisane s takrat veljavno ureditvijo, predstavljajo objektivno okoliščino, ki je povzročila nemožnost vzgojno-izobraževalnega varstva za otroka delavke. Tožničina delavka zaradi odreditve šolanja na daljavo njenemu otroku s sklepom ravnateljice, sprejetem na podlagi takrat veljavnih ukrepov, povezanih s COVID-19, ki sta jih sprejela vlada oziroma pristojni minister, na kar ni imela vpliva, ni mogla opravljati dela in je morala zaradi varstva otroka ostati doma, kar po prepričanju sodišča pomeni drugo objektivno okoliščino po drugem odstavku 25. člena ZNUPZ.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 61/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - ekonomski razlog - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - resna škoda
Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Glavni razlog, da je prosilec odšel iz države, je namreč ekonomske narave. Omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, torej ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov subsidiarne škode. Tožnik ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Stališče tožene stranka, na katerega se opira v izpodbijanem aktu, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), zato ne more biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta.
ZDoh-2 člen 15, 105, 105/3, 105/3-11. ZDavP-2 člen 59, 59/4.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka - drugi dohodek - posojilna pogodba - pogodba o odstopu terjatev - oddajanje premoženja v najem
Davčni organ je po presoji sodišča sporni prejemek pravilno kvalificiral kot drug dohodek, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, saj gre za dohodek, ki ustreza splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2 in ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke.
V konkretnem primeru je zaradi nezakonitega odločanja toženke v prvotnih postopkih do izdaje izpodbijanega akta res prišlo več let po tem, ko je tožnik oddal svojo vlogo za sofinanciranje. Vendar pa je bil tožnik z razpisnimi pogoji seznanjen že ob prijavi na razpis, torej v letu 2016, in je torej vedel, da vsebinsko enakega projekta ne sme prijaviti na drug razpis, saj dvojno sofinanciranje iz javnih virov ni mogoče.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
S strani tožnika ni prerekana ugotovitev toženke, da je tožnik po tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje na Hrvaškem in so mu bili odvzeti prstni odtisi, pred vložitvijo prošnje iz Republike Hrvaške odšel. Pravilno je toženka ugotovila, da je pravna podlaga na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ni sporno, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika kot odgovorna država članica EU. Toženka je tako na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da na osebnem razgovoru tožnik ni imel tolmača za jezik, ki bi ga razumel. Tožnik je že pri podaji prošnji, torej še pred osebnim razgovorom, povedal, da poleg čečenskega razume tudi ruski in nemški jezik. Na vprašanje, ali ima kakšno pripombo na prevajanje, na postopek, na uradno osebo ali karkoli drugega, je odgovoril, da ne. Ob koncu razgovora ob podaji prošnje je zapisano, da je bila izjava tožniku prebrana v ruskem jeziku in da nanjo nima pripomb. Na podlagi prošnje in zapisnika iz osebnega razgovora sodišče ugotavlja, da je tožnik izrecno potrdil, da je razumel tolmačenje in vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena in ko mu je bil zapisnik prebran v ruskem jeziku, nanj ni imel pripomb.
Toženka argumentirano ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, zaradi česar bi mu nastala nepopravljiva škoda. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje predvsem s psihično stisko, ki bi nastala zaradi ločitve od brata, nepopravljivih posledicah, nepopisnim strahom ter neznanjem, različno kulturo in nezmožnostjo samostojnega funkcioniranja daleč od doma in v tuji državi. Ločitev od brata bi ga hudo prizadela in meni, da bi bilo ogroženo njegovo zdravje ali pa morda celo življenje. Sodišče ugotavlja, da toženka navedbam o povezanosti z bratom in o posledicah, če bi se od njega ločil zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa, argumentirano ne oporeka. Sodišče je ugotovilo, bi zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa ločitev od brata pomenila škodo za tožnika in hudo psihično stisko ter da bi ga ločitev od brata hudo prizadela, saj ne dvomi o tem, da je tožnik na brata zelo navezan. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - upravno dovoljenje
Glede na določila 8., 10. in 14. člena Odloka o Prostorskem redu občine Radovljica je povsem jasno in razumljivo predpisano, da je pridobitev dovoljenja za oglaševanje obligatorna in sicer še pred postavitvijo nameravanega objekta za oglaševanje ter da pristojni organ lahko predlog oglaševalca za izdajo zaprošenega dovoljenja tudi zavrne, če niso izpolnjeni predpisani pogoji.