ZUJIK člen 45, 45/2. ZJU člen 1, 24, 24, 39. ZDSS-1 člen 42.
javni zavod na področju kulture – pogodba o zaposlitvi za določen čas – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – premestitev – sodno varstvo
Tožena stranka je javni zavod s statusom kulturnega spomenika, tako da se za tožnika, ki je bil pri toženi stranki zaposlen, uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. To pa pomeni, da bi moral za dopustnost sodnega varstva v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi predhodno uveljavljati varstvo pri toženi stranki.
ZPIZ-1 člen 103/, 103/1, 103/, 103/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/5, 88, 88/1, 88/1-1, 88/5. ZZRZI člen 40, 40/4, 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - ekonomski razlog - rok - invalid - mnenje komisije - manjši delodajalec
Ugotovitev, da ima tožena stranka ekonomske težave (ker že nekaj časa nima denarnih prilivov na račun), ne zadostuje za zaključek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici zakonita. Potrebno je ugotoviti, ali je ta ekonomski razlog privedel do tega, da delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno.
Tožena stranka ni bila dolžna že ob prvih znakih slabega poslovanja tožnici redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, morala pa bi izkazati, kateri je bil tisti odločilni trenutek, ko je spoznala, da delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Le tako bi bilo mogoče preizkusiti, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v zakonskem roku.
Ker je tožena stranka kot manjši delodajalec mnenje Komisije za ugotovitev podlage (razlogov) za odpoved pogodbe o zaposlitvi kljub temu pridobila sicer šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kar ni pravilno), tega dne v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati kot začetka teka roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
nasprotna tožba - rok - razlogi - konec izvršilnega postopka
Čeprav bi res lahko organizacija za plačilni promet upniku po nasprotni izvršbi odtegnila še kakšen znesek in ga nakazala dolžniku po nasprotni izvršbi, kar pa se v obravnavani zadevi sicer ni zgodilo, ni nobenega dvoma, da je upnik po nasprotni izvršbi za preplačilo v višini 1,052.041,80 SIT vedel že 22.06.2004, saj je bil o prometu na računu dnevno obveščen s strani svoje banke. Zato je trimesečni subjektivni rok za nasprotno izvršbo začel teči 23.06.2004 in se je iztekel 23.09.2004.
ZIZ ne predvideva izdaje posebnega sklepa o ustavitvi izvršbe v primerih, ko je upnik v izvršilnem postopku v celoti poplačan (kot npr. čl. 88/II ZIZ, čl. 95/I ZIZ, čl. 141/III ZIZ, ko so podane ovire pravne ali dejanske narave, zaradi katerih oprava izvršbe ni mogoča). Izdaja takšnega sklepa sicer ni protipravna in je lahko celo koristna, vendar pa ni odločilna za samo končanje izvršilnega postopka. Pritožbene navedbe, da mora sodišče za končanje izvršilnega postopka obvezno izdati sklep o ustavitvi postopka, so tako zmotne.
Ker podjetniška kolektivna pogodba določa, da so vsi zneski, ki se nanašajo na plače, nadomestila in druge osebne prejemke, v bruto zneskih, je osnova za izračun odpravnine polovica tožnikove bruto povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri toženi stranki.
ZOR člen 74, 74/2, 74, 74/2. OZ člen 59, 59/2, 59, 59/2.
odložni pogoj - dokazna ocena izpovedbe priče - obrazložitev sodbe
Dogovor o "popustu" pri obračunavanju nesporno opravljenega dela popravila dvigal in semeringa je bil sklenjen pod odložnim pogojem - sklenitvijo nove pogodbe med pravdnima strankama o izdelavi dvigal v Kopru (smiselno 2. odst. 74. člena ZOR).
Le povzemanje izpovedb prič brez celovite dokazne ocene ne zadošča kriteriju obrazložitve izpodbijane sodbe.
izvršba - družbeniki izbrisane družbe - odločba ustavnega sodišča - učinki razveljavitve zakona
Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-117/07 z dne 21.06.2007 razveljavilo določbo I. odstavka 4. člena ZFPPod-B, na kateri temeljita izpodbijana sklepa, in hkrati odločilo, da se vsi sodni in upravni postopki, ki tečejo zoper družbenike izbrisanih družb, nadaljujejo po ureditvi, kot je veljala do uveljavitve ZFPPod-B. V tem primeru gre za razmerji, ki sta nastali pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, o katerih pa do dneva učinkovanja ustavne odločbe ni bilo pravnomočno odločeno, zato se zakon, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za ta razmerja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je ustavilo izvršbo.
Za zakonske zamudne obresti davčnih terjatev ne velja ureditev prenehanja teka zamudnih obresti od obligacijskih terjatev, da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo znesek glavnice. Gre za posebno ureditev, ki odstopa od splošno uveljavljene, saj je prav pravočasna izpolnitev obveznosti, zlasti ko gre za davčno obveznost, prvenstveni cilj zamudnih obresti. Davki so temeljni vir sredstev za uresničevanje nalog države. Niso samo sredstvo fiskalne politike države, temveč tudi sredstvo ekonomske, socialne, demografske politike in drugih sorodnih politike, zato je še posebej pomembno, da je zagotovljen pravočasen, reden in stalen finančen tok potrebnih sredstev iz naslova obveznih dajatev.
Do 31. 12. 2004 so se na podlagi 100. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP zamudne obresti za nepravočasno plačane davke obračunale v skladu z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri – ZPOMZO, Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti – ZPOMZO-1 ter v skladu s Sklepom o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 so se zamudne obračunale v skladu z 31. členom Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1 na linearen način. Za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005 se plačajo zamudne obresti po 0,04247 odstotni dnevni obrestni meri, za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 pa po 0,02986 odstotni dnevni obrestni meri. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se od 1. 1. 2007 plačajo zamudne obresti v skladu s prvim odstavkom 96. člena Zakona o davčnem postopku, na linearen način in po 0,0274 odstotni dnevni obrestni meri.
Predlog upnika za odlog izvršbe je potrebno smiselno šteti tudi za predlog za podaljšanje roka za doplačilo predujma, in sicer do zaključka odloga izvršbe, saj bi bilo ob vloženem predlogu za odlog izvršbe vztrajanje pri plačilu predujma neživljenjsko in samo sebi namen. V primeru odloga izvršbe, predlaganega s strani upnika, namreč ostaja odprto vprašanje, ali se bo izvršba sploh nadaljevala, nesmiselno pa bi bilo, da bi predujem ves ta čas ležal na računu sodišča.
URS člen 33, 69, 125, 33, 69, 125. ZS člen 3, 3. ZJC člen 3, 3/1, 14, 14/1, 14/1-2, 19, 85, 3, 3/1, 14, 14/1, 14/1-2, 19, 85. OZ člen 17, 17/1, 17, 17/1. ZUreP-1 člen 97, 97.
prodajna pogodba - javni interes - javna cesta - kontrahirna dolžnost - neustaven podzakonski akt - vezanost sodnika na ustavo in zakon
V skladu s 1. odstavkom 17. člena Obligacijskega zakonika (OZ) bi bila tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o nakupu nepremičnin le, če bi ji to nalagal zakon in ne podzakonski akt.
Pravdni stranki bi lahko sklenili sporno prodajno pogodbo le s soglasjem volj glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe, to je glede obeh parcel in višine kupnine. Ker do takšnega soglasja volj med strankama ni prišlo, sklenitve pravnega posla tožeča stranka ne more doseči s tožbo na podlagi 17. člena OZ (zaveza tožene stranke na sklenitev obligacijskopravnega posla mora temeljiti na zakonu). V skladu z 19. členom ZJC-B je namreč za takšne primere predviden le poseben postopek razlastitve, v katerem se uporabljajo določbe 97. člena ZUreP-1.
spor o dejstvih - obstoj dedne pravice - napotitev na pravdo
Sodišče obravnava vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino in na pravico do zapuščine, zato mora ugotoviti vsa odločilna dejstva glede obstoja ali neobstoja dedne pravice vdove po zapustniku in ugotoviti tudi ali so ta odločilna dejstva sporna med vdovo in potomci zapustnika. Zgolj dejstvo, da je življenjska skupnost med preživelim zakoncem in zapustnikom trajno prenehala, ne zadošča za sklep, da zakonec nima dedne pravice po zapustniku.
Posest stvari in posest pravice (po ZTLR) sta dve obliki posesti. Posest stvari je dejanska oblast nad stvarjo (premično ali nepremično), medtem ko je za posest pravice značilno, da gre za trajno relativno stanje, v katerem nekdo dejansko izvršuje vsebino pravice, sposobno za posest (B. Sajovic, posest, Ur. l. RS Ljubljana 2000, stran 88) – na primer kot posest služnostne pravice ali pa tudi soposest. Od posesti pravice se torej bistveno razlikuje posest stvari, gre za drugo vrsto posesti, ki jo definira 24. čl. SPZ: gre za neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Zato pritožbena navajanja tožeče stranke o tem, da bi lahko sodišče prve stopnje samo spremenilo zahtevek iz posesti pravice v posest stvari, niso utemeljena, saj ne gre za odnos več – manj, ampak za kvalitativno razliko, oziroma za dva različna zahtevka in z dvema različnimi podlagami.
Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa sicer pravilno navedlo, da upnik stroškov, ki so mu nastali z neuspešno premičninsko izvršbo ni priglasil takoj, vendar pa je izvršilni postopek ves čas tekel, opravljala so se izvršilna dejanja, upnik pa je glede na dva neuspela rubeža, sodišču predlagal, da z nadaljnjim rubežem premičnin počaka, nato pa, ko je dolžnik dolg odplačeval obročno dne 15.05.2007 predlagal ustavitev rubeža premičnin in nadaljevanje z drugimi sredstvi izvršbe.
stiki med starši in otrokom - ponovna vzpostavitev stikov
Prav zaradi ponovne vzpostavitve stikov otroka z očetom je omejitev stikov na eno uro tedensko, po prepričanju pritožbenega sodišča, premalo, saj postopno navajanje na stik zahteva daljši čas. Če so stiki prekratki, ni mogoče izpeljati postopnega prilagajanja, kajti ena ura za takšno prilagajanje ne zadošča. V eni uri ni možno kvalitetno izpeljati stik, ki bi otroka vzpodbujal, da bi si v nadalje stikov z očetom tudi želel.
Ker je bila tožniku v obdobju, za katero mu je bilo kasneje s sodbo delovnega sodišča za nazaj priznano delovno razmerje, že priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, in je s tem že uveljavil pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, mu kljub sodbi, s katero mu je bilo priznano delovno razmerje, lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja ni mogoče priznati.
razmerja med starši in otroki - odvzem pravice do stikov – otrokovi stiki – pravica do stikov
Končna sodna odločitev z odvzemom pravice do stikov očetu s hčerko bi pomenila še nadaljnjo ohranitev takšnega stanja, kot je sedaj in popolnoma onemogočila komunikacijo očeta z otrokom in s tem možnost ponovne vzpostavitve stikov. Takšna odločitev ni v skladu s koristjo otroka, torej je v nasprotju z določbo 106. člena ZZZDR.
nadomestilo za čas brezposelnosti – neupravičena obogatitev
Ker sta stranki z namenom realizacije pravnomočne sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sklenili pisni dogovor, v katerem sta zapisali, da druga proti drugi nimata nobenih terjatev več, je tožbeni zahtevek za povračilo zneskov, ki jih je toženka prejela v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani Zavoda za zaposlovanje RS, neutemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL55041
ZZK člen 21, 22, 136, 21, 22, 136. SPZ člen 49, 49/2, 49, 49/2. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40, 40/1.
intabulacijska klavzula - pričakovalna pravica
Drži, na kar opozarja pritožnica, da pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 17. 12. 1993, na podlagi katere zahteva vpis lastninske pravice, v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni izpolnjevala pogojev za vpis, zaradi odsotnosti zemljiškoknjižnega dovolila. Tudi na podlagi sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, od tu ZZK-1) se vknjižba pravice dovoli na podlagi zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga (1. točka 1. odst. 40. člena ZZK-1), enako določa tudi tudi Stvarnopravni zakonik (od tu SPZ) v 2. odst. 49. člena, ki je začel veljati 1. 1. 2003. Pogoji za vpis v zemljiško knjigo so se v vmesnem času res delno spremenili, in sicer z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS št. 33/95, od tu ZZK). Vknjižba se je po določbah 21. in 22. člena ZZK lahko opravila tudi na podlagi zasebne listine, ki je morala vsebovati veljavni pravni temelj in na kateri je moral biti overjen podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha. Upoštevajoč prehodno določbo člena 136. ZZK je to lahko veljalo tudi za listine, izdane pred uveljavitvijo ZZK. Glede na to bi z uveljavitvijo ZZK res odpadel pravni interes upravičenke, da sicer v ustreznem postopku zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Vendar pritožnica napačno razloguje, da na to zaradi njene "pričakovalne pravice" uveljavitev SPZ in ZZK-1, ki sta ponovno postrožila pogoje za vpis, ne vpliva. Pričakovalna pravico se varuje kot pravica sama le, če je v času, ko se v takšno pričakovalno upravičenje poseže, le-to že bilo mogoče varovati z ustreznim zahtevkom. V času veljavnosti ZZK pa pritožnica še ni mogla predlagati vpisa svoje pravice v zemljiško knjigo, saj je bila po podatkih spisa preživljanka še živa. Njeno pričakovanje torej ne more imeti pravnega varstva po ZZK-1, ki v prehodnih določbah česa takega tudi ne ureja, enako tudi ne SPZ. Z uveljavitvijo SPZ in ZZK-1 odpade tudi pritožničin argument, da za tožbo, s katero bi lahko zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, v času veljavnosti ZZK ni imela pravnega interesa.
Vsebina pogodbe ne daje podlage za materialnopravni zaključek, da gre za obojestransko odplačno pogodbo, saj se z njo tožeča stranka H. S. ni ničesar zavezala (dati ali storiti), dogovorjen je bil le način poplačila že zapadlega dolga tožeči stranki. Za uporabo določbe 121. čl. ZPPSL o možnosti odstopa od pogodbe torej ni podlage v sami vsebini pogodbe, ker se navedeno določilo nanaša le na obojestransko odplačne pogodbe.
Ker dolžnik ni stranka pogodbe o odstopu terjatve, mora odstopnik dolžnika o odstopu obvestiti (1. odst. 419. čl. OZ). Od tega je odvisna presoja, komu dolžnik veljavno izpolnjuje svojo obveznost oziroma drugače povedano, veljavna izpolnitev je odvisna od dobrovernosti dolžnika, kdo je njegov upnik (primerjaj 2. odst. 419. čl. OZ).
pogodbena kazen - nemško pravo - dogovor o pogodbeni kazni ne glede na krivdo - garancijska funkcija pogodbene kazni - naklep ali malomarnost - ločeno obravnavanje zahtevka iz nasprotne tožbe
V predmetni zadevi je nastala zamuda brez dolžnikove krivde zaradi začasne odredbe, vendar nemško pravo nima določila, kot ga vsebuje 250. čl. OZ, po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Po nemški sodni praksi mora dolžnik običajno odgovarjati za naklep in malomarnost. Vsekakor pa se lahko pogodbena kazen dogovori tudi z individualnim dogovorom za primer objektivne zamude, dajatve ali storitve, brez ozira na dolžnikovo krivdo. V tem primeru ima dogovor o pogodbeni kazni garancijsko funkcijo.