Tožnik s tožbo zahteva razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke ter priznanje denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Hkrati je vložil predlog za izdajo začasne odredbe za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke ter, da sodišče odredi izvedbo ugotovitvenega postopka v zvezi s prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje. Glede na izpodbijani odločbi, ko je tožena stranka z dokončno odločbo potrdila sklep Zavoda RS za zaposlovanje o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti, ko ne gre za meritorno odločitev in izvršljivo odločbo, pogoji za pozitivno odločitev o predlogu niso izpolnjeni. Ne samo, da ne gre za meritorno odločitev in izvršljivi odločbi, tudi predlog v predmetni zadevi že po vsebini ni takšen, da bi z njim bilo mogoče doseči namen začasnega zavarovanja. Odredba, s katero bi sodišče odredilo ugotovitveni postopek, dejansko predstavlja izvajanje dokazov in bi lahko bilo le stvar postopka v zvezi s sporom o glavni stvari, seveda, če bi postopek tekel v tej smeri in bi sodišče izvedbo teh dokazov štelo za pomembno za samo odločitev. Odredba, s katero naj bi sodišče le odredilo ugotovitveni postopek, pa po citiranem 270. oz. 272. členu ZIZ-a ni predmet zavarovanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe s takšno vsebino utemeljeno zavrnilo.
ZSDP člen 69, 69/1, 69/1-6. ZDSP-1 člen 74, 74/1, 74/1-5. ZZZDR člen 105, 105a. ZUPJS člen 10.
otroški dodatek - roditeljska pravica
Ker roditeljsko pravico nad skupnim sinom izvajata tako oče kot tudi mati, ni podano stanje iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP, ki kot izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka določa primer, ko otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Ker je bilo v predsodnem postopku o pravici do otroškega dodatka odločano ob uporabi 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP, je sodišče prve stopnje izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
denarna socialna pomoč - vrnitev neupravičeno prejetih javnih sredstev
Tožnik oziroma njegova družina je prejemala denarno socialno pomoč. Zaradi spremembe statusa učenca v dijaka je bila ugotovljena sprememba okoliščin, zaradi katere bilo o denarni socialni pomoči na novo odločeno tako, da je bila priznana denarna socialna pomoč v nižjem znesku in je razliko tožnik dolžan vrniti. Ob spremembi okoliščin je bila tožnikova hči polnoletna oseba, ki se je redno šolala in še ni dopolnila 26 let starosti. Ker jo je tožnik dolžan preživljati, je bila v predsodnem upravnem postopku utemeljeno šteta med družinske člane in je ni mogoče šteti kot samske osebe, čeprav je (po datumu nastanka spremenjenih okoliščin) prijavila samsko gospodinjstvo in z mamo sklenila sporazum o preživnini v obliki notarskega zapisa. Po 4. odstavku 10. člena ZUPJS, ki se uporablja od 1. 1. 2014, se ne glede na sporazum o preživljanju, ki ga imajo otroci, ki so jih vlagatelj ali njegov zakonec dolžni preživljati po zakonu, sklenjenega z obema staršema ali z enim od staršev, če je drugi umrl, ali je neznan, pri ugotavljanju materialnega položaja, upoštevajo člani družine, s katerimi otrok živi.
URS člen 158. ZŠtip člen 12, 12/2, 45, 45/2. ZViS člen 70.
Zoisova štipendija - enkratno izplačilo
Po 2. odstavku 12. člena ZŠtip se štipendija lahko izplača v enkratnem znesku v višini preostalih zneskov štipendij za šolsko oziroma študijsko leto, če štipendist konča izobraževanje prej, kot je določeno z učnim oziroma študijskim programom. Za tožnika, ki je magistriral pred iztekom absolventskega staža, v smislu 2. odstavka 12. člena ZŠtip ni mogoče šteti, da je izobraževanje končal prej, kot je določeno s študijskim programom, saj je magistriral med trajanjem absolventskega staža, ne pa še pred zaključkom rednega 2-letnega magistrskega študija. Tožbeni zahtevek na enkratno izplačilo preostalih štipendij zato ni utemeljen.
Z varstvenim dodatkom se glede na 4. člen ZSVarPre zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Po 49. členu ZSVarPre je varstveni dodatek mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje dva kumulativno predpisana pogoja; da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, trajno nezmožno za delo, oziroma starejšo od 65 let (moški), in če lastni dohodek družine, ugotovljen na način za upravičenost do denarne socialne pomoči, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov, ne presega pa višine oz. seštevka minimalnega dohodka, določenega v 50. členu istega zakona. Ker v tožnikovem primeru ta dva pogoja nista izpolnjena, tožbeni zahtevek za priznanje pravice do varstvenega dodatka ni utemeljen.
Pri odločanju o oprostitvi plačila socialnovarstvenih storitev je treba najprej ugotoviti, ali je zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva morebiti nekdo, ki se je zavezal z izvršljivim pravnim naslovom oziroma s pravnim poslom. V tem primeru se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršilnim pravnim naslovom ali pravnim poslom. V primeru, da na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost.
Iz sklenjenega dednega dogovora za A.A. obstajajo določene obveznosti, ki se nanašajo tudi na oskrbo tako glede stanovanja, kakor v okviru starosti in bolezni, kar je mogoče ovrednotiti in upoštevati pri plačilu institucionalnega varstva. Tožena stranka ni pravilno presodila narave dednega dogovora, kot izvršilnega naslova za obveznost A.A. pri plačilu institucionalnega varstva, zato je njena odločitev nezakonita.
brezposelnost – denarno nadomestilo - minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravice in plačilo prispevkov
Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih, in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. Tožnica je do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.
izredna denarna socialna pomoč - plačilo zakonskih zamudnih obresti
Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč priznana šele v sodnem postopku, po tem ko je toženec njeno vlogo zavrnil. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, ki tečejo od takrat, ko bi ji le-ta moral biti izplačan, če bi bila izdana (pravilna in zakonita) ugoditvena odločba. Takrat je namreč toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.
ZSVarPre člen 27, 28, 28/2, 28/2-11, 29, 31, 31/1, 31/2, 35, 66, 66/3. ZDIU12 člen 4, 4/5. ZUPJS člen 29, 30.
denarna socialna pomoč - razlogi za nedodelitev ali neupravičenost do denarne socialne pomoči – izključitveni razlog z izjemama – krivdni razlog
V 28. členu ZSVarPre so določeni krivdni razlogi, ki onemogočajo priznanje denarne socialne pomoči, med drugim je v 11. točki kot krivdni razlog navedena izguba sredstev za preživljanje oz. kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. V 29. členu ZSVarPre je določeno, kdaj se krivdni razlogi lahko izključijo. V prvem odstavku je posebej določeno, da se, ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razlog iz 1., 3. in 11. točke drugega odstavka prejšnjega člena po preteku šestih mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svoje problematike iz 35. člena tega zakona, v katerem se določijo aktivnosti in obveznosti upravičenca in prenehanju upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neopravičenega prenehanja izvrševanja dogovora. Tožnik je z odsvojitvijo svoje nepremičnine izpolnil ravnanje opredeljeno v 11. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, in sicer tako s prodajo nepremičnine kot tudi s porabo prejete kupnine.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 16, 17, 18, 19. ZDoh-2 člen 20, 34, 111, 113.
državna štipendija – upoštevanje dohodka iz naslova študentskega dela – obdavčljiv dohodek – oprostitev plačila dohodnine
V predsodnem postopku materialni položaj tožnice oziroma njene družine, relevanten pri odločanju o upravičenosti do državne štipendije za sporno študijsko leto, ni bil pravilno razčiščen. Sporno je ostalo, kateri dohodki in premoženje so lahko zakonito všteti v skupni dohodek štiričlanske družine. Pri presoji zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb ni mogoče šele v sodnem pritožbenem postopku izračunati dejanskega skupnega dohodka družine ter s preračunavanjem ugotavljati, ali presega zakonsko določeno mejo, ko sporne pravice ni mogoče priznati.
Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da dohodek iz naslova študentskega dela ne spada med dohodke, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožničine družine pri odločanju o upravičenosti tožnice do državne štipendije za sporno študijsko leto.
Za tožnikovo ženo, ki v letu 2012 ni imela dohodkov, ima pa jih v letu 2013, se na podlagi 3. odstavka 15. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev upoštevajo njeni tekoči dohodki iz leta 2013, ustrezno preračunani na raven preteklega leta 2012. Za tožnika pa se kljub temu, da je zaradi invalidske upokojitve prenehal prejemati plačo, po 1. odstavku 15. člena ZUPJS lahko upošteva le plača iz leta 2012. Za upoštevanje invalidske pokojnine, kot tekočega dohodka iz leta 2013, v obravnavanem obdobju v ZUPJS ni bilo podlage.
Šele s 5. členom ZUPJS-C, na katerega se je zmotno oprlo sodišče prve stopnje, je bil 15. člen ZUPJS spremenjen in dopolnjen tako, da v kolikor pride do spremembe vrste periodičnega dohodka, ker oseba določenega periodičnega dohodka ne prejema več ali prejema drugo vrsto periodičnega dohodka, se periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se morebitni novi periodični dohodek na način kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov.
Ker so bili v predsodnem postopku upoštevani napačni dohodki družine, je sodišče prve stopnje izpodbijane odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZSVarPre člen 26, 26/3, 26/3-1, 26/1-5, 31, 31/1, 31/1-3, 31/2, 31/3, 49, 50, 50/2, 51, 51/2, 52. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen12, 12/3, 12/4.
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da se pri ugotavljanju upravičenosti do varstvenega dodatka določbe o zmanjšanju zaradi zagotovljene oskrbe ne uporabljajo. Posledično je tožnici napačno priznalo varstveni dodatek v višini 130,52 EUR, to je brez znižanja zaradi zagotovljene osnove preskrbe oziroma hrane in bivanja. Organ, ki odloča o pravici do varstvenega dodatka, ima po 31. člena ZSVarP
re diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, upoštevaje 52. člen ZSVarPre pa tudi varstveni dodatek, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do varstvenega dodatka živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, oziroma ima zagotovljeno prehrano, to lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato je potrebno upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali se bo varstveni dodatek znižal in znižanje ovrednotiti, upoštevaje tudi 2. odstavek 6. člena ZUP, po katerem mora biti odločba v upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano.
Ker ima tožnica pri pri sinu zagotovljeno prehrano in bivanje, je utemeljeno znižanje varstvenega dodatka le na tej podlagi. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo znesek varstvenega dodatka, do katerega je upravičena tožnica.
Uveljavljanje neizkoriščenega dela denarnega nadomestila za brezposelnost namesto nove pravice, je v avtonomni sferi zavarovanca oz. upravičenca pod pogojem, da svojo odločitev izrazi na predpisan oblični način.
Z drugostopenjsko odločbo z dne 10. 9. 2014 je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski posamični upravni akt z dne 8. 1. 20142, s katerim je izrečeno, da se: „Zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za preostali del vlagatelja, zavrne“ in hkrati odločeno, da o pravici do denarnega nadomestila odloči organ prve stopnje v ponovnem postopku. Vendar je cit. izrek prvostopenjskega upravnega akta pavšalen in nekonkretiziran. Iz njega ne izhaja, za kakšen preostali del neizkoriščene pravice sploh gre, za kakšno časovno obdobje oz. na podlagi katerega pravnomočnega posamičnega upravnega akta pravica ni bila v celoti izkoriščena. Ob povsem nekonkretizirani upravni odločbi pa ni mogoče zaključiti, da je bilo o pravici do preostalega dela denarnega nadomestila za brezposelnost že pravnomočno odločeno.
Na podlagi tretjega odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma v skladu s 4. odstavkom istega člena ZPP sama le, če ima opravljeni pravniški državni izpit. Tožnica izrednega pravnega sredstva ni vložila po odvetniku, prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sama nima opravljenega pravniškega državnega izpita, zato je z izpodbijanim sklepom revizija zakonito zavržena.
pravica do subvencije za tržno stanovanje – najemnik – najemna pogodba
Za priznanje pravice do subvencioniranja najemnine sta odločilna višina dohodka najemnika in oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS in dejstvo, da gre za najemnika v tržnem najemnem stanovanju.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – upravičen vzrok
V skladu s 1. odst. 116. člena ZPP sodišče med drugim dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če je stranka zamudila rok za kakšno pravno dejanje in je zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje, če spozna, da je do zamude roka prišlo iz upravičenega vzroka. Takšno dejansko procesno stanje v obravnavani zadevi ni bilo verjetno izkazano. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je rok za vložitev tožbe zamujen zaradi zdrsa na spolzki površini, in da je tožba napisana takrat, ko so bolečine prenehale, namreč ne zadošča za zaključek, da je prišlo do zamude iz upravičenega vzroka.
Upravičenka je nastanjena v zavodu, pri čemer mesečna vrednost storitve institucionalnega varstva znaša 796,31 EUR, njena plačilna sposobnost pa znaša 219,48 EUR. Ker ta znesek ne zadošča za plačilo storitve, so k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi njeni zavezanci za preživljanje.
Vprašanje zakonitosti nastanitve v zavod ni predmet postopka v zvezi z odločanjem o plačilu storitev.
ZUP člen 235, 238, 238/1, 246, 246/1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
štipendija – vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev – pritožba – rok za vložitev pritožbe – zavrnitev dokaznega predloga - pravica do enakega varstva pravic – pravica do izjave – bistvena kršitev določb postopka
Pritožba, vložena dne 2. 7. 2014, je bila upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013, prepozna. Vendar tožnik zatrjuje, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013 vložil že 19. 7. 2013, torej pravočasno, ker pa o tej pritožbi toženec ni odločil, je pritožbo ponovno vložil 2. 7. 2014. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika in prič v zvezi s tožnikovo navedbo, da je bila pritožba vložena že dne 19. 7. 2013, je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje mu je s tem onemogočilo dokazovanje podanih teditev. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
subvencija najemnine za tržno stanovanje - izključitveni razlog - lastnik stanovanja
Ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev pripada upravičencem subvencija najemnine le pod pogojem, da sami niso lastniki stanovanja.
Stranski intervenient je v zemljiško knjigo sicer res vpisan kot solastnik do ene tretjine nepremičnine, vendar ta solastniški delež v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 83 kvadratnih metrov v prvem nadstropju hiše. Ker je bil stranski intervenient do izdaje izpodbijane odločbe solastnik sporne nepremičnine oziroma lastnik stanovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakoniti izpodbijani odločbi o upravičenosti stranskega intervenienta do subvencije najemnine za tržno stanovanje in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67, 67/1, 67/1-1, 71, 71/1.
invalidnost – pridobitev novih pravic – invalid III. kategorije – invalidnost I. kategorije
Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja po dokončnosti izpodbijane odločbe je lahko le predmet novega postopka pri tožencu.