varstveni dodatek – višina varstvenega dodatka – samska oseba
V obravnavani zadevi je sporna višina varstvenega dodatka. Sporno je, ali je tožnik poleg invalidske pokojnine, kot periodičen dohodek v višini 411,14 EUR, letnega dodatka kot občasnega neperiodičnega dohodka v višini 367,95 EUR in dohodka iz preostalega pogodbenega razmerja v višini 1,40 EUR, v juliju prejel še 150,00 EUR, kolikor je znašal tožnikov polog na banki in torej, ali gre pri tem za sredstva, ki izvirajo iz julijske pokojnine ter letnega dodatka, kot je tožnik zatrjeval tekom postopka in enako zatrjuje v pritožbi, ali pa gre za dodaten vir dohodkov iz naslova darila, kot je navajala tožena stranka. Sodišče prve stopnje dejanskega stanje v tej smeri ni v zadostni smeri raziskalo. Potem, ko bo sodišče prve stopnje v novem sojenju izvedlo vse dokaze in se opredelilo do zneska 150,00 EUR, bo ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in ugotovilo, v kakšni višini pripada tožniku varstveni dodatek.
ZUTD člen 5, 6, 8, 8/2, 9, 9/2, 127, 127/3. ZTuj-2 člen 51, 51/2.
brezposelnost – vpis v evidenco – tujci – delovno dovoljenje
Tožnica ne izpolnjuje pogoja za vpis v evidenco brezposelnih oseb, ker je tujka brez delovnega dovoljenja.
Zgolj dovoljenje za začasno bivanje, ob neizpolnjenih drugih pogojih, tožnici ne daje pravice do zaposlitve oziroma do prostega dostopa na slovenski trg dela.
ZSVarPre člen 31, 31/3, 31/1-3, 31/2, 31/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 12. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava - zagotovljena oskrba - znižanje denarne socialne pomoči
Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
prenehanje štipendijskega razmerja - vračilo štipendije - zmotna uporaba materialnega prava - državna štipendija
Tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Zato je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Tako razlogovanje je nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugi, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. V sporni zadevi je izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo, uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 20, 20/1, 23, 52, 52/2. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-10, 17, 17/1, 17/1-6. ZDoh člen 37, 37/2, 37/2-8.
varstveni dodatek - samska oseba - dohodek - prihranki
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka znesek na TRR štelo kot tožnikov prihranek. ZUPJS v 17. členu določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb za upravičenost do varstvenega dodatka. V skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se vštevajo v premoženje osebe denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Tožnik razen prejemkov iz naslova invalidske pokojnine ter dveh nakazil s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih prihodkov ni imel. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je tožniku določenega dne nakazal znesek, ki predstavlja skupni znesek invalidske pokojnine za nazaj za določeno obdobje in drugega dne znesek, ki predstavlja predstavlja vsoto varstvenih dodatkov za določeno obdobje. Navedena sredstva pa predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS, saj gre pri tem za varstveni dodatek, ki je kot tak izrecno naveden v 10. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS oz. za obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. ZDoh v 8. točki drugega odstavka 37. člena izrecno določa, da gre za obdavčljivi dohodek in se zato ne more upoštevati kot premoženje po 17. členu ZUPJS. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v nov upravni postopek.
vračilo neupravičeno prejetih sredstev - državna štipendija
ZŠtip v 49. členu določa, v katerih primerih preneha štipendijsko razmerje, v 50. členu pa ureja vrnitev štipendije. V zvezi s tem je v prvem odstavku 50. člena določeno, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da iz citiranih določb ZŠtip izhaja, da je štipendist dolžan štipendijo vrniti ob hkratnem izpolnjevanju enega od razlogov iz 49. člena ZŠtip ter dodatnega razloga iz prvega odstavka 50. člena ZŠtip, to je, da letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni uspešno zaključil. V primerih iz 49. člena tega zakona je štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Ker je tožnik 1. letnik, za katerega mu je bila dodeljena državna štipendija, uspešno zaključil, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 50. člena ZŠtip in zato niso izpolnjeni pogoji za vrnitev štipendije.
Zoisova štipendija - zmotna uporaba materialnega prava - absolventski staž - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je vložila vlogo za dodelitev Zoisove štipendije v absolventskem stažu. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da Zoisove štipendije za dodatno študijsko leto (za čas absolventskega staža) ni mogoče dodeliti. Takšno materialnopravno stališče nima zakonske podlage. ZŠtip namreč določa, da so upravičenci do štipendije po splošnih pogojih tisti, ki imajo status dijaka oziroma študenta oziroma so udeleženci izobraževanja odraslih ter izpolnjujejo še druge pogoje, določene z zakonom. Pogoje za določitev Zoisove štipendije določa zakon v 24. členu. Tožnica navedene pogoje za pridobitev Zoisove štipendije izpolnjuje. V študijskem letu 2012/2013 je imela status študentke in je bila njena povprečna ocena v študijskem letu 2011/2012 9,8, kar pomeni, da je presegala povprečno oceno 8,5, ki je bila določena kot pogoj za pridobitev Zoisove štipendije v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip. Iz prvega odstavka 44. člena ZŠtip izhaja, da se o dodelitvi državne štipendije in Zoisove štipendije odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Čas absolventskega staža, ko ima nekdo status študenta, je del izobraževalnega programa, ki se zaključi z izdelavo diplomskega dela. Ravno diplomsko delo, kateremu je namenjen absolventski staž, je zadnje dejanje samega študijskega programa. Ker tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev Zoisove štipendije in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je drugostopenjsko urpavno odločbo odpravilo, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do Zoisove štipendije za izobraževanje na fakulteti.
ZUPJS člen 15, 24, 31, 42. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije, malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 4, 42/1, 42/2, 42/4. URS člen 2.
znižano plačilo vrtca - dohodek
Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da dohodek tožničine družine znaša 22.860,37 EUR, in da povprečni mesečni dohodek na osebo (3-članske družine) znaša 653,01 EUR, kar predstavlja 64,31 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih. Zato je bila tožnica utemeljeno razvrščena v 7. dohodkovni razred. Kadar povprečni mesečni dohodek na osebo v odstotkih od neto plače znaša nad 64 % do 82 %, so starši v skladu s 24. členom ZUPJS dolžni plačati 53 % cene programa vrtca, kot je zakonito odločeno že v obravnavanem predsodnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in določitev plačila vrtca v višini 43 % cene programa vrtca.
odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja – prenos ali enkratno izplačilo odkupne vrednosti – poklicna pokojnina – pripadnik slovenske vojske
Tožnik uveljavlja izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju avtentične razlage določbe 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (po kateri je to določbo treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, ni prenehalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga, v neskladju z Ustavo RS. Glede na takšno ustavno odločbo in dejstvo, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, to je določba pred spremembo določeno v ZPIZ-2B, ki je bil sprejet 23. 12. 2015, je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, nepravilna.
denarna socialna pomoč – odločitev o pravdnih stroških – načelo uspeha
Stroški sodno socialnega spora so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika. Ker je tožnik v sporu o glavni stvari uspel, saj je ne izpodbijani ugoditveni del sodbe že pravnomočen, je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP upravičen do povračila stroškov v skladu z ZOdvT.
Pritožnikova vloga „Pravno odškodninski zahtevek“ je nepopolna, saj nima določno postavljenega dajatvenega zahtevka. Tožnik tudi po pozivu sodišča, da nejasno in nepopolno vlogo popravi tako, da jo označi kot tožbo, postavi jasen in določen tožbeni zahtevek, o katerem naj odloči sodišče, da navede številko in datum morebitne izpodbijane odločbe oziroma pojasni tožbeni zahtevek glede vtoževane odškodnine ter izkaže elemente odškodninske odgovornosti, vloge ni dopolnil tako, da bi bila sposobna za obravnavo. Zato je pravilno zavržena (5. odstavek 108. člena ZPP).
Center za socialno delo je izdal odločbo, s katero je odločil po uradni dolžnosti, da tožniku preneha pravica do državne štipendije z določenim dnem in da je tožnik dolžan prejete zneske štipendije za sporno šolsko oziroma študijsko leto vrniti. Zoper to odločitev je tožnik vložil vlogo „Prošnja za odpis dolga štipendije“,v kateri je navedel, da ugovarja na izterjavo štipendije za sporno študijsko leto, in sicer zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v navedeni vlogi ne oporeka pravilnosti odločitve CSD, in da se je njegova vloga nanašala zgolj na odpis dolga štipendije. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe iz razloga, ker tožnik ni vložil pritožbe ali jo je vložil prepozno (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1), napačna.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1, 374. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje revizije - pooblaščenec
Po določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki se na temelju 19. člena ZDSS-1 subsidiarno uporablja v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, sme stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma tudi sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker vložnik ni vložil revizije po odvetniku oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi prvega odstavka 91. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
V predmetni zadevi je vložena ena tožba zoper štiri dokončne posamične upravne akte o pravicah iz javnih sredstev. Gre za eno tožbo z več tožbenimi zahtevki, zato je z izpodbijano sodno odločbo iz tega naslova, ob pravilno uporabljeni 1.b točki Odvetniške tarife, utemeljeno priznanih le 300 točk, ne pa za vsak tožbeni zahtevek posebej. Sicer pa prav zaradi smotrnosti in ekonomičnosti sodnega postopka ni razumnega razloga za vlaganje štirih samostojnih tožb med istima strankama v zvezi z istovrstnimi predmeti sporov. Zato pritožbeni predlog za priznanje višjih stroškov, kot da bi bile vložene štiri tožbe, ni utemeljen.
Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
V tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1 je določeno, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Do takšne posledice pa lahko pride pod pogojem, da je bila stranka pravilno vabljena, in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Stranka je glede na drugi odstavek 280. člena ZPP pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, če ji ostane zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožniku do razpisanega naroka za glavno obravnavo ni ostalo 15 dni za pripravo na narok. Ker ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1. Zato je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka nezakonit.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 87, 87/3, 347. ZDSS-1 člen 65, 65/1.
štipendija – zavrženje revizije
V tretjem odstavku 86. člena ZPP je določeno, da v postopku z izrednimi pravdnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Določba omenjenega odstavka ne velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). V prvem odstavku 65. člena ZDSS-1 je nadalje določeno, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata, združenja zavarovancev oziroma delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov in je opravil pravniški državni izpit. Revizija ni bila vložena po odvetniku, prav tako niso izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 86. člena ZPP oziroma prvem odstavku 65. člena ZDSS-1, zato je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo (374. člen ZPP).
ZŠtip-1 člen 21, 23, 24, 24/1, 24/1-2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5, 5/1, 5/2, 5/6, 6.
štipendija - Zoisova štipendija - izjemen dosežek
Pogoj za dodelitev Zoisove štipendije je enak za vsa tekmovanja, torej da gre za srebrno ali zlato priznanje na državnem tekmovanju, to je na državni stopnji tekmovanja. Ker je tožnik srebrni priznanji iz matematike v šolskih letih 2012/2013 in 2013/2014 in iz fizike v obeh šolskih letih prejel za tekmovanje na področni, ne pa državni stopnji, njegovega dosežka ni mogoče opredeliti kot izjemnega v smislu 24. člena ZŠtip-1. Zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje Zoisove štipendije in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije utemeljeno zavrnilo.
ZSV člen 100, 100/1, 100/3, 100/5. ZUPJS člen 6, 12, 15, 15/1, 15/2, 51. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev člen 11, 16, 18, 18/3, 31.
institucionalno varstvo - oprostitev plačila
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že zavzeto enotno stališče, da je 2. odstavek 15. člena ZUPJS potrebno pravilno razlagati in uporabiti tako, da se pri ugotavljanju dohodka primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi davčna uprava, in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe, ali pa iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci davčne uprave. Če podatki o dohodku zavezanca za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo davčne uprave, mora tožena stranka podatke o dejanskem premoženjskem stanju zavezanca pridobiti od nje po uradni dolžnosti že na podlagi 51. člena ZUPJS. To pomeni, da je potrebno tudi v okoliščinah konkretnega primera upoštevati podatke o dohodku iz preteklega leta 2013 in ne predpreteklega leta, kot so bili na podlagi zmotne interpretacije 2. odstavka 15. člena ZUPJS upoštevani v predsodnem postopku. Zato sta izpodbijana posamična upravna akta že iz tega razloga nepravilna in nezakonita in jih je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.