državna štipendija - vračilo štipendije - prenehanje štipendijskega razmerja
V skladu s 6. alinejo 49. člena ZŠtip štipendijsko razmerje pri državni štipendiji med drugim preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju tega razmerja ne predloži ustreznih dokazil oz. na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. V skladu s 1. odstavkom 50. člena ZŠtip je štipendist v takšnem primeru dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Tožnica prvega letnika na fakulteti, v katerega se je vpisala v šolskem letu 2010/2011 in zanj prejemala državno štipendijo, ni nikoli zaključila, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica prejeto štipendijo dolžna vrniti.
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerij, ni nobene podlage, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila upoštevala tudi njene starše in je ni obravnavala kot samsko osebo. Niti ni takšna podlaga podana v 2. odstavku 10. člena ZUPJS, v katerem je določeno, da se v primeru, če je vlagatelj otrok, ki so ga starši dolžni preživljati, poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo tudi starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo ter sorojenci, ki so jih starši dolžni preživljati. Upravičenka ni oseba, ki bi jo bila starša dolžna preživljati, ne glede na to, da jima je bila podaljšana roditeljska pravica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kljub temu, da je bila roditeljska pravica za tožnico podaljšana, ne obstaja obveznost njenih staršev v smislu preživljanja in je zato upravičenko šteti kot samsko osebo na podlagi 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Zaradi nepravilne in nezakonite odločitve tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Tožnik z vloženimi vlogami ni popravil nepopolne vloge, kakor mu je bilo naloženo s strani sodišča prve stopnje. Njegova vloga je še nadalje nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Tožnik z nadaljnjimi vlogami zgolj ponavlja že podane navedbe in se sklicuje na kršitev človekovih pravic. Iz vlog ni razvidno, kdo je tožena stranka ne kaj tožnik zahteva. Takšna vloga se ne more šteti za tožbo, kakor je ta opredeljena v 180. členu ZPP, niti kakor je to določeno v 73. členu ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP utemeljeno zavrglo kot nepopolno.
ZUPJS člen 13, 14, 15, 16, 22, 22/1, 22/2, 51, 51/2, 51/2-10, 62, 62/3. ZDavP-2 člen 87.
pravice iz javnih sredstev - otroški dodatek - državna štipendija - znižano plačilo vrtca - materialni položaj družine - premoženjski cenzus
Ker tožničin dohodek presega cenzus, ki je določen za pridobitev pravice do otroškega dodatka, državne štipendije in za uveljavljanje znižanega plačila vrtca, tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem vtoževanih pravic iz javnih sredstev ni utemeljen.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - varstveni dodatek
Po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre se upravičencu do trajne denarne socialne pomoči ali upravičencu, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Skladno s 53. členom ZSVarPre se upravičencu do varstvenega dodatka, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Tožniku so bile priznane pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. Tožnik je tudi lastnik nepremičnine in je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat. V obravnavanem primeru so izpolnjeni pogoji za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre kot tudi po 53. členu ZSVarPre. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke v delu, v katerem tožniku prepoveduje odtujitev in obremenitev stanovanja, ni utemeljen.
ZSV člen 9, 10, 10/1, 11, 11/1, 11/1-4, 100, 100/3.
institucionalno varstvo - plačilo - oče - otrok - samska oseba
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. Po 9. členu ZUPJS se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerjih, ni pravilno, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevala tudi očeta upravičenke in da tožnice ni obravnavala kot samsko osebo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
državna štipendija - dolžnost vrnitve - neuspešno zaključen letnik
Štipendijsko razmerje preneha, če štipendist ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo, po svoji krivdi. Posledično je dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Tožnica letnika, za katerega je prejemala državno štipendijo, ni dokončala. V konkretnem socialnem sporu pa tudi ni dokazala, da letnika ni zaključila iz opravičljivih zdravstvenih razlogov, kar pomeni, da ga ni zaključila po lastni krivdi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila v predsodnem postopku njena vloga za nadaljnje prejemanje državne štipendije utemeljeno zavrnjena, hkrati pa zakonito odločeno, da ji štipendijsko razmerje oz. pravica do državne štipendije preneha, in da je zneske štipendije, ki jih je prejela tem šolskem letu zaradi neuspešno zaključenega 1. letnik študija, dolžna vrniti.
SOCIALNO VARSTVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0014697
ZDSS-1 člen 70, 70-2. ZIZ člen 270. ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/1, 83/4.
delno plačilo za izgubljeni dohodek - začasna odredba - verjetnost izkazane terjatve
Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da gre pri hčerki za bolezenska stanja po 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, po katerem staršem teh otrok ob pogoju, da so zapustili trg dela zaradi otrokove oskrbe, pripada izplačilo delnega plačila za izgubljeni dohodek. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica predlagala, da se toženi stranki naloži plačilo delnega plačila za izgubljeni dohodek v določenem znesku do konca postopka.
Direktiva Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas člen 11, 11/1, 11/1-b. URS člen 3a.
državna štipendija - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - državljan tretje države
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zgolj dejstvo, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije, zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do državne štipendije. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ki v členu 11. (1) (b) določa, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendijami za študij. Navezne okoliščine, ki jih je deloma ugotovilo sodišče (tožnica zakonito dalj časa prebiva v Republiki Sloveniji in je državljanka tretje države), in v tožbi navedene navezne okoliščine (da je državljanka Republike Kosova, da je bila v času vložitve tožbe stara 16 let in praktično vse svoje življenje zakonito prebiva v Republiki Sloveniji s svojo družino, da je vseskozi obiskovala slovensko osnovno šolo, trenutno obiskuje drugi letnik srednje šole, itd.) bi sodišče v luči citirane direktive moralo ovrednotiti pri ugotavljanju dejanskega stanja in v skladu z doktrino lojalne razlage oziroma razlaga nacionalnega prava v duhu Direktive Sveta 2003/109/ES krog subjektov, ki so upravičeni do državne štipendije, razlagati tako, da kot upravičene subjekte zajema tudi državljane tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas, saj iz 11. člena citirane direktive izhaja namen, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendiranjem za študij. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je bilo posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
S plačilom takse v višini 567,00 EUR v celotnem znesku, glede na višino lastnega mesečnega dohodka na družinskega člana 775,00 EUR, ne bi bila občutno zmanjšana sredstva za preživljanje članov družine tožencev, temveč bi bilo stanje prosilca le ogroženo. Zato je tožencema omogočilo obročno plačilo sodne takse.
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pa pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
URS člen 26. ZSVarPre člen 36. ZUPJS člen 29, 30. OZ člen 131. ZUP člen 222, 222/4. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
denarna socialna pomoč - obdobje dodelitve - odškodninska odgovornost zavoda
Ker je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč, mu je toženec to pravico utemeljeno priznal le za obdobje treh mesecev. V 36. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu jo dodeli za daljše obdobje oziroma za čas odločanja pritožbenega organa.
Čeprav je bil pritožbeni postopek pri tožencu dolgotrajen (14 mesecev), se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da že odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP za odločitev na razpolago pritožbeni organ, pomeni protipravno ravnanje. Ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini denarne socialne pomoči za čas odločanja pritožbenega organa.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi - ustavna odločba
Določba 36. člena ZSVarPre, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in njeno zaznambo v zemljiški knjigi, ni v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je vprašanje skladnosti z ustavno ureditvijo, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami, presojalo v okviru presoje določb ZD. Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena URS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Zato so pritožbene navedbe tožnice o neustavnosti ureditve o prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnih po 36. členu ZSVarPre neutemeljene.
izredna denarna socialna pomoč - dodelitev - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč se dodeli družini, ko se ta znajde v materialni stiski oziroma ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje, in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le teh pa ni mogla vplivati. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica obvezno zdravstveno in dopolnilno zdravstveno zavarovana, kar pomeni, da se iz navedenega zavarovanja krijejo stroški zdravil. Sredstva za živila in čistila pa so pokrita že iz redne denarne socialne pomoči. Toženka je tožnici za izredno denarno pomoč utemeljeno namenila 150,00 EUR za obutev, saj tožnica drugih izrednih stroškov ni izkazala. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženke ni utemeljen, saj za priznanje izredne denarne socialne pomoči v višjem znesku ni pravne podlage.
izredna denarna socialna pomoč - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - izpolnjevanje pogojev
Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo pravico do izredne denarne socialne pomoči v višini 350,00 EUR, saj je štelo, da je pri tožniku izkazana trenutna materialna ogroženost zaradi izposoje denarja za plačilo položnic, ki jih je poravnal namesto plačila stroškov bivanja pri sinu in njegovi družini. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da se tožniku prizna izredna denarna socialna pomoč v višini 350,00 EUR zmotno uporabilo materialno pravo, to je določilo tretjega odstavka 33. člena ZSVarPre, po katerem višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine. Ugotovljena višina minimalnega dohodka tožnika pa znaša 269,20 EUR. Poleg tega je ob določitvi izredne denarne socialne pomoči potrebno določiti namen, za katerega se ta pravica prizna, da lahko tožnik dokaže namensko porabo te socialne pomoči v skladu s 34. členom ZSVarPre. Iz odločitve prvostopenjskega sodišča navedeno ni razvidno. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali se je tožnik s tem, ko naj bi si izposodil denar za plačilo položnic, sam spravil v položaj materialne ogroženosti in ali pomeni plačilo položnic zadevo, ki je vezana na preživljanje. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSVarPre člen 6, 8, 8/1. ZUPJS člen 29. ZUJF člen 152, 153.
denarna socialna pomoč - minimalni dohodek - izpolnjevanje pogojev
Tožnik bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, v kolikor ne bi presegal minimalnega dohodka 265,22 EUR (1. odstavek 8. člena ZSVarPre in 152. ter 153. člen ZUJF). Ker vsota posredno ugotovljenega dohodka, oskrbe in ene tretjine prihrankov presega minimalni dohodek, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. V posledici tega tudi ni upravičen do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do priznanja pravice do krijta prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje.
izredna denarna socialna pomoč - pravni standard - materialna ogroženost
Izredna denarna socialna pomoč je opredeljena v 33. členu ZSVarPre kot posebna oblika denarne socialne pomoči, ki se lahko dodeli, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla in ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Trenutna materialna ogroženost je pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enako možnih odločitev izbere odločitev, ki jo šteje za konkretni primer za najbolj primerno. Toženec je v konkretnem primeru pravilno presodil, da je pri tožniku zaradi nastalih izrednih stroškov nastal razlog materialne ogroženosti in je sredstva dodelil za določen namen. Dodelitev izredne denarne socialne pomoči za plačilo zapadlih položnic električne energije, najemnine stanovanja in zapadlih stanovanjskih stroškov ogrevanja ter vode je, ob dodeljeni maksimalni višini izredne denarne socialne pomoči, dodelitev za namene, za katere jo je tožnik v okviru materialne ogroženosti najbolj potreboval. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in priznanje izredne denarne socialne pomoči v višjem znesku ni utemeljen.
denarna socialna pomoč - plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - lastni dohodek družine - izvenzakonski partner
V spornem obdobju, to je v času vložitve vloge za priznanje pravic iz javnih sredstev, je med tožnikom in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, zato je toženec v predsodnem upravnem postopku A. A. pravilno upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
priznanje štipendije - Zoisova štipendija - stvarna pristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka
Stroški postopka po ZUP so vezani na postopek o določeni upravni stvari in so del odločbe o glavni stvari, lahko pa se o stroških postopka odloči s sklepom, vendar mora biti to v odločbi o glavni stvari navedeno. V obravnavanem primeru je bila sporna dodelitev štipendije in vračilo prejetih štipendij. Ker so v tem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ostali sporni le stroški postopka, se stvarna pristojnost določi po vsebini glavne stvari. Glavna stvar pa se nanaša na pravico do štipendije, torej na zadevo, o kateri je po točki 3. c 7. člena ZDSS-1 stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnici pripada državna štipendija od 1. 4. 2013 do 30. 5. 2013. V prvem odstavku 32. člena ZUPJS je določeno, da pripada upravičencu državna štipendija iz 4. točke 5. člena ZUPJS od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do državne štipendije vložila 19. 4. 2013, ji skladno s citirano določbo državna štipendija pripada od 1. 5. 2013 do 30. 5. 2013.