zmotna uporaba materialnega prava - pravica do povrnitve nadomestila plače - priglasitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru delodajalec upravičen do povrnitve nadomestila plače za svojo delavko. Za priznanje pravice do povrnitve nadomestila plače delodajalcu je odločilno, ali je priča priglasila stroške tega nadomestila takoj po zaslišanju. V primeru, da teh stroškov ni priglasila, delodajalec ni upravičen do povrnitve nadomestila plače. ZPP namreč v 2. odstavku 242. člena določa, da mora priča zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Ker priča po zaključku zaslišanja ni zahtevala povračila stroškov, v takem primeru tudi delodajalec naknadno ne more uveljavljati povračila nadomestila plače, ki ga je izplačal priči. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek delodajalca za povrnitev nadomestila plače za svojo delavko.
V primeru, če tožena stranka izpolni zahtevek šele v teku postopka, ga s tem pripozna, tožeča stranka pa mora tožbo umakniti, ko izve, da je zahtevek izpolnjen. Tožeča stranka je podala umik tožbe pravočasno, preden so nastali dodatni stroški za toženo stranko in je zato upravičena do plačila stroškov postopka.
pravica do stanovanja - subvencionirana najemnina - osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega stanja - najemna pogodba
Pri ugotavljanju pogojev za pridobitev subvencije najemnine se upoštevajo osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, kakor to določa 11. odstavek 10. člena ZUPJS. To pa ne pomeni, da ni mogoče upoštevati drugačnega kroga oseb v primeru, ko podatki v najemni pogodbi ne ustrezajo dejanski situaciji. Najemna pogodba predstavlja le enega izmed dokazov pri ugotavljanju odločilnega dejstva in v primeru, ko ta ne odraža dejanske situacije, se lahko v dokaznem postopku z dokaznimi sredstvi ugotovi, ali trditve o pravno relevantnih dejstvih držijo.
SOCIALNO VARSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015234
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - negmotna škoda - protipravnost - elementi odškodninske odgovornosti
Tožnica v konkretni zadevi od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči. Glede pravnega standarda protipravnosti je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka sama po sebi ni zadostna za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Ravnanje zaposlenih bi moralo biti takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Ker takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni dokazano, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
SOCIALNO VARSTVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015287
ZDSS-1 člen 70, 70-2. ZIZ člen 270. ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/4.
delno plačilo za izgubljeni dohodek - začasna odredba - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - verjetnost izkazane terjatve
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožnica ni izkazala enega od pogojev po 83. členu ZSDP-1, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, kar posledično pomeni, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnica ni z ničemer dokazala, da so jo v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZSDP-1 na njeno zahtevo izbrisali iz registra brezposelnih oseb in da je na tak način zapustila trg dela. Že sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da tožnica sama navaja, da je prenehala opravljati kmetijsko dejavnost. Glede vprašanja, ali se je izbrisala iz registra brezposelnih oseb, pa iz obrazložitve prvostopenjske odločbe centra za socialno delo izhaja, da je tožnica k vlogi priložila tudi potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Če je bilo predloženo potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, to pomeni, da tožnica ni več vodena v registru brezposelnih oseb in je s tem izpolnjen eden od pogojev, določenih v četrtem odstavku 83. člena ZSDP-1 za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Ne nazadnje vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 83. člena niti ni bilo odločilno pri odločanju drugostopenjskega organa, ki je zavrnil tožničino pritožbo zato, ker ne gre za otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1 in zato tožnica ni upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Zato je pri presoji, ali je verjetno izkazana terjatev, še preden sodišče vsebinsko presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb, odločilno, ali je tožnica vsaj z verjetnostjo izkazala, da je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep v izpodbijanem delu ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - dohodek iz dela - obveščanje zavoda - rok za obveščanje
V skladu s petim odstavkom 67. člena ZUTD je o podlagi za izplačilo dohodka iz dela zavarovanec o njej dolžan obvestiti zavod ob prijavi, sicer pa v roku treh dni po nastanku. O opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo je zavarovanec dolžan sproti obveščati zavod. Zakon govori o sprotnem obveščanju, ne določa pa izrecno, ne opisno, kakršnegakoli roka za to. Tožnik je zavod obvestil o sklenjeni pogodbi o delu za opravljanje določenih del in predložil pogodbo, iz katere je razviden dogovor o plačilu in roku plačila ter višini plačila za opravljeno delo. Tožnik je svojo obveznost sporočanja podatkov o dodatnih dohodkih po opozorilu zavoda izpolnil. Sporočil je prejete zneske ter pojasnil, zakaj tega ni storil prej in se za zamudo opravičil, s tem da je tožnik takoj po prejemu podjemne pogodbe to zavodu tudi predložil. Odločitev tožene stranke, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je tožnik opustil obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo ter prejetih dodatnih dohodkih za opravljeno delo, je zato nepravilna.
socialno varstveni prejemki - razveljavitev odločbe - učinkovanje za naprej
Ne glede na to, da ZSVarPre ali ZUPJS določata drugačen upravni postopek, kot je določen v ZUP, razveljavitev odločbe v postopkih uveljavljanja pravic po ZSVarPre ne more imeti drugačnega učinka kot sicer velja po splošni pravni teoriji, torej le za naprej po izdaji prvostopne odločbe. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbami ZUP in pri odločitvi, od kdaj dalje učinkuje nova odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev socialno varstveih prejemkov, pravilno uporabilo inštitut razveljavitve, tako da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 30. 4. 2012 (to je zadnjim dnem v mesecu, v katerem je bila izdana nova odločba o neupravičenosti do socialno varstveni prejemkov). V kolikor bi sodišče prve stopnje pri odločitvi sledilo tožencu in pustilo v veljavi datum 1. 1. 2012, za kar se zavzema pritožba, bi prišlo do posega v pravnomočno odločbo in pridobljeno pravico, kar ustava izrecno prepoveduje.
denarna socialna pomoč - ustavna odločba - samostojni podjetnik posameznik - dohodek iz dejavnosti - fikcija
V drugem odstavku 15. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njegov dohodek, upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 presodilo, da je ta določba ZSVarPre (sicer z vidika Zakona o brezplačni pravni po kateri samostojni podjetnik do neke pravice ni upravičen že na podlagi fikcije, ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti, ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica tudi v primeru denarne socialne pomoči kot samostojna delavka v kulturi v primeru, da so njeni dohodki nižji od višine bruto minimalne plače, ni upravičena do denarne socialne pomoči že na podlagi sporne fikcije (drugi odstavek 15. člena ZSVarPre), ne glede na višino njenega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti. Zato je pravilno zaključilo, da bi glede na ugotovljeno neskladnost drugega odstavka 15. člena ZSVarPre s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS morala tožena stranka pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati določbe 20. do 23. člena ZSVarPre. Zato izpodbijani upravni odločbi tožene stranke nista pravilni in zakoniti.
negativna uskladitev pokojnin - stroški postopka - uspeh v postopku - zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zavrglo. V takšnih primerih je potrebno upoštevati temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo, gre za uspeh tožene in ne tožeče stranke. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, pravilna.
izredna denarna socialna pomoč - višja sila - plačilo odškodnine - protipravnost
Zmotno je tožničino stališče, da gre pri položnicah, ki se višajo zaradi dviga trošarine, za izredni strošek, ki bi bil posledica višje sile v smislu 3. odstavka 33. člena ZSVarPre, zaradi katere bi bila upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Pri višji sili, ki na zakonski abstraktni ravni ni konkretizirana, gre za t.i. pravni standard, ki ga je potrebno šele napolniti. V pravni teoriji in sodni praksi višja sila predstavlja okoliščine, ki niso odvisne od volje strank in jih ni mogoče preprečiti. Za elemente višje sile štejejo: zunanji vzrok, nepričakovanost, neizogibnost in nepredvidljivost. Višanja cene trošarine, ki je administrativni ukrep države ali lokalne skupnosti, ni mogoče šteti za višjo silo. Ker je tožnica v letu 2014 že prejela dve izredni denarni socialni pomoči zaradi plačila položnic, kar je za te namene maksimum v enem koledarskem letu, ni upravičena do dodelitve tretje izredne denarne socialne pomoči.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Izvajanje funkcije bi moralo odstopati od potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/2, 33/4. URS člen 26. OZ člen 135, 147.
izredna denarna socialna pomoč - upravičenost - plačilo odškodnine
Tožnica bi bila do izredne denarne socialne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov upravičena le, če bi z vlogo zahtevala kritje stroškov, različnih od namena, za katerega se dodeljuje varstveni dodatek. Ker je tožnica uživalka denarne socialne pomoči in je v letu 2013 že prejela izredno denarno socialno pomoč, je do istovrstne denarne dajatve upravičena le v višini razlike do dvakratnika zneska svojega minimalnega dohodka.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta, pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZST-1 člen 11, 11/1. ZSVarPre člen 28, 28/2, 28/2-10.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – denarna socialna pomoč – prestajanje zaporne kazni – izjava o premoženjskem stanju – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje
Sodišče prve stopnje bi moralo glede vsebino toženčeve vloge t.i. „ugovor“ upoštevati v smislu vsebinske dopolnitve k izjavi o toženčevem premoženjskem stanju. V vlogi je toženec pojasnil, da socialne pomoči ne more uveljavljati oziroma do nje, skladno z določbo 10. točke drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, ni upravičen, ker se nahaja v zaporu. Navedeno vsebinsko dopolnitev pa bi moralo prvo sodišče upoštevati in vlogo za oprostitev plačila sodnih taks celostno obravnavati, upoštevaje podatke, ki jih je pritožnik navedel v izjavi o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju družinskih članov, ne pa predloga za oprostitev plačila sodnih taks zavreči.
Do subvencioniranja najemnine je po 28. členu ZUPJS upravičen najemnik stanovanja pod pogojem, da njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, ne presega meje dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencioniranja najemnine. Oseba, ki uveljavlja subvencioniranje najemnine dokazuje obstoj najemnega razmerja in status najemnika, oziroma da ima veljavno sklenjeno najemno pogodbo. Najemna pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka za tržno stanovanje, vsebuje vse obvezne sestavine, določene v 91. členu SZ-1 in je veljavno sklenjena. To pa pomeni, da je najemna pogodba lahko podlaga za dodelitev subvencioniranja najemnine po 28. členu ZUPJS, ne glede na to, da gre za najemno razmerje v stanovanju, za katerega je ugotovljeno, da se nahaja v večstanovanjski hiši, ki je brez uporabnega dovoljenja, oziroma da gre za črno gradnjo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo dokončnih upravnih odločb, na podlagi katerih je bila tožnici dodeljena subvencija najemnine za tržno stanovanje, ni utemeljen.
ZDVDTP člen 9, 9a.. ZSVarPre člen 79, 79/4. ZUTPG člen 3, 3/2, 9. ZIU člen 2, 2/1. ZDIU12 člen 4, 4/6.
dodatek za tujo nego in pomoč - višina - interventni ukrepi
Tožniku je bil dodatek za tujo nego in pomoč priznan v pravilni višini, kot je določena s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2011. Na višino tega dodatka pa so vplivali tudi nadaljnji interventni ukrepi, ko je bilo usklajevanje transferjev začasno zaustavljeno na podlagi določb ZUJF.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Tožnica je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 343. člena ZPP).
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izpolnjevanje pogojev - minimalno obdobje zavarovanja
Tožnica z dopolnjeno zavarovalno dobo ne dosega minimalnega obdobja zavarovanja (9 mesecev) v zadnjih 24-ih mesecih za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ni utemeljen.
Tožnikov lastni dohodek iz naslova invalidske pokojnine v spornem obdobju presega znesek minimalnega dohodka, ki je kot cenzus določen za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Zato tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka.
V prvem odstavku 121. b člena SZ-1 je določeno, da subvencija najemnine pripada upravičencem iz prejšnjega člena (torej iz 121. a člena), če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Ker ima tožnik v lasti drugo stanovanje, ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev po prvem odstavku 121. b člena SZ-1, da bi bil tožnik upravičen do subvencije najemnine za tržno stanovanje.
V tem socialnem sporu tožeča stranka od toženca uveljavlja vračilo štipendije, ker toženec ni izpolnil obveznosti iz odločbe o dodelitvi štipendije. Gre za verzijsko terjatev na temelju izvensodne poravnave, sklenjene med tožečo in toženo stranko. Iz poravnave izhaja, da toženec ni izpolnil obveznosti iz odločbe o dodelitvi štipendije, saj ni predložil dokazil o dokončanju letnika za šolsko leto in se zato namen, zaradi katerega mu je bila izplačana štipendija, ni uresničil. V skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, dolžan prejeto vrniti. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženca uveljavlja vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova štipendije, utemeljen.
otroški dodatek - stroški postopka - brezplačna pravna denarna pomoč
V 7. odstavku 40. člena ZBPP je določeno, da sodišče v primeru, če je znesek, za katerega je v odločbi o stroških postopka odločilo, da ga mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (v konkretnem primeru proračuna prvostopenjskega sodišča), višji od zneska brezplačne pravne pomoči, ki ga pozneje odobri strokovna služba za BPP, in je znesek že plačan v korist proračuna, upravičencu do brezplačne pravne pomoči iz proračuna povrne znesek v višini razlike do neodobrenega dela brezplačne pravne pomoči. Le v kolikor nasprotna stranka navedenega zneska še ni plačala v korist proračuna, se terjatev v tem delu odstopi upravičencu do brezplačne pravne pomoči. To pomeni, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani dolžno ex lege za tožnika, ki je v sporu o glavni stvari uspel, na račun pooblaščenega odvetnika vrniti razliko med z izpodbijanim sklepom priznanim zneskom in zneskom, odmerjenim z upravno odločbo službe BPP. Sodišče kot zavezanec bo tako postopalo, v kolikor je tožena stranka odmerjeni znesek že nakazala na njegov račun oz. bo terjatev v višini razlike odstopilo upravičencu do brezplačne pravne pomoči, če nasprotna stranka po sodni odločbi odmerjenega zneska še ni plačala.