ZSDP člen 72, 73. ZDoh-2 člen 18, 44, 44/1, 44/1-3, 45.
otroški dodatek – bruto dohodek
Tožničin mož dela v tujini, kjer prejema bruto plačo brez povračil stroškov prehrane in prevoza na delo. Pri vštevanju dohodkov po 73. členu ZSDP se upoštevajo celotni bruto dohodki, brez zmanjšanja za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela, ne glede na to, če zavezanec, ki je v delovnem razmerju v tujini, ne prejema povračil stroškov prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela. Zato je toženec pri ugotavljanju dohodka za priznanje pravice do otroškega dodatka pravilno upošteval dohodek tožničinega moža v bruto znesku, brez zmanjšanja za stroške malice in prevoza, kar neutemeljeno uveljavlja tožnica.
Čeprav tožničin mož kot lastnik podjetja posluje z izgubo, ne gre za razloge, na katere ne more vplivati, zato je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči le zase in za otroke, ne pa tudi za moža.
Zoper dokončno odločbo (o priznanju pravice do znižanja plačila vrtca) je socialni spor dopusten v roku 30-tih po vročitvi odločbe. Ker gre za materialni prekluzivni rok, ga sodne počitnice ne podaljšajo.
ZSDP člen 66, 66/1, 67, 72, 73, 74, 88, 102. Pravilnik o postopkih za uveljavljanje pravice do družinskih prejemkov.
otroški dodatek – bruto dohodek družine – študentsko delo – preživnina
Ker se v bruto dohodek družine vštevajo prejemki učencev in dijakov, prejetih preko pooblaščenih organizacij, zmanjšani za normirane stroške, je toženec pri določitvi bruto dohodka družine za dodelitev otroškega dodatka utemeljeno upošteval plačilo, ki ga je tožničina hči prejela za delo preko študentskega servisa. Ker se med bruto dohodek družine upoštevajo tudi nadomestila preživnin, je toženec pri njegovem izračunu pravilno upošteval tudi preživnino, ki jo je za tožničino hčer izplačal jamstveni sklad.
ZSV člen 19, 23, 31b. Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči člen 5, 5/1, 5/2, 6, 6/1, 6/2, 7.
denarna socialna pomoč – izredna denarna socialna pomoč – premoženje – nepremičnina – materialna ogroženost
Ker je tožnik lastnik hiše, v kateri ne prebiva, in katere vrednost je presegala znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ki je znašal 13.608,00 EUR), ni upravičen do denarne socialne pomoči.
Pri tožniku stanja, nastalega zaradi plačila poračuna električne energije v znesku 313,96, EUR, za katerega je prejel tudi občinsko denarno pomoč v znesku 190,00 EUR, ob tem, da je bil lastnik hiše, v kateri ni bival, v vrednosti 97.075,15 EUR, ni mogoče opredeliti kot materialne ogroženosti, zato ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je sodišče ob pogojih iz 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je toženec dolžan na podlagi sklenjene poravnave tožniku vrniti dolg iz naslova štipendij, ki jih je toženec, ker ni dokončal šolanja, prejel neupravičeno.
Toženka z delnim plačilom dolga (iz naslova neupravičeno prejetega otroškega dodatka) v višini glavnice, ni poplačala glavnice, temveč le do trenutka plačila natekle zakonske zamudne obresti, šele na to se je do višine delnega plačila začela poplačevati glavnica. Zato je toženka dolžna tožnici plačati še preostalo glavnico, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva delnega plačila.
Ker je tožnik vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči vložil dne 6. 12. 2006, mu denarna socialna pomoč pripada od 1. 1. 2007 dalje, to je s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu denarna socialna pomoč dodeli že za čas od 1. 9. 2006 do 31. 12. 2006.
Tožniku je bila denarna socialna pomoč zaradi namenske porabe sredstev utemeljeno dodeljena v funkcionalni obliki (boni, naročilnice, plačila računov), zato je tožbeni zahtevek na izplačilo denarne socialne pomoči v denarju neutemeljen.
ZPP člen 105a, 141, 142, 277, 318. OZ člen 190, 193. ZZZPB člen 54, 54/1. Pravilnik o štipendiranju člen 41, 44.
vrnitev štipendije – zamudna sodba – sodne takse za pritožbo
Ker je bila tožba toženki pravilno fiktivno vročena, pa nanjo v roku 30 dni ni odgovorila, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je toženka dolžna tožnici vrniti neupravičeno prejete republiške štipendije.
Toženka je otroški dodatek v višjem znesku prejemala neupravičeno, ker je bila odločba o višjem znesku otroškega dodatka z dokončno in pravnomočno odločbo odpravljena in ji je bil priznan nižji znesek otroškega dodatka. Ker toženka ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je dolžna neupravičeno prejete zneske otroškega dodatka vrniti tožnici.
Ker je bilo z dokončno odločbo tožnika odločeno, da toženec do otroškega dodatka ni upravičen, je toženec dodatek prejel neupravičeno in ga je dolžan vrniti tožniku.
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka po tem, ko je tožnica tožbo umaknila, ker ji je toženka po prejemu tožbe povrnila neutemeljeno prejeti znesek štipendije. Takšen sklep je zakonit, kljub temu da je toženka stroške postopka plačala še pred njegovo izdajo, saj ob vložitvi zahteve za plačilo stroški še niso bili plačani, toženka pa sodišča o plačilu stroškov pred izdajo sklepa tudi ni seznanila.
Tožnik in toženec sta sklenila poravnavo, s katero sta se dogovorila o obstoju dolga iz naslova neupravičeno prejetih štipendij in načinu vračila. Ker toženec štipendij, kot je bilo dogovorjeno s poravnavo, ni vrnil tožniku, njihovo povračilo tožnik utemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
Tožniku je bilo dodeljenih 226,80 EUR izredne denarne socialne pomoči z namenom, da plača zapadle račune za ogrevanje. Ker te izredne denarne pomoči ni porabil izključno za plačilo ogrevanja, temveč je 26,80 EUR porabil za prehrano, 18 mesecev ni upravičen do nove izredne socialne pomoči.
Toženec je na pritožbo tožnika odločil v njegovo škodo in odločbo o dodelitvi denarne socialne pomoči odpravil. Ker pogoji po ZUP za odločitev v škodo pritožnika niso bili izpolnjeni, je sodišče drugostopenjsko odločbo utemeljeno odpravilo.
Ker toženec odgovora na tožbo ni podal v roku 30 dni, je sodišče ob ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, utemeljeno izdalo zamudno sodbo.
Ker je tožnik zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo vložil 21. 3. 2011, se mu dodatek lahko izplačuje od prvega dne naslednjega mesca po vložitvi zahteve in še šest mesecev za nazaj, torej od 1. 10. 2010, zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu izplača vse od 1. 2. 2008, ko ni bil več zmožen samostojno opravljati večine življenjskih opravil.