URS člen 49, 49/3, 137, 137/2. ZN člen 8, 8/1, 8/1-5, 8/1-6, 10, 10/1, 10a, 10a/2, 10a/4.
imenovanje notarja - izbirna pravica ministra - pooblastila ministra - odločba o izbiri - obrazloženost odločbe - strokovna usposobljenost kandidata - ocena strokovne komisije - merila izbirnega postopka - obseg sodnega varstva - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Presoja komisije, če naj bo v skladu z določbami ZN sprejeta kot strokovna, mora temeljiti na enotnih, objektivno določenih merilih, kar lahko, če so merila vnaprej določena oziroma sprejeta. V nasprotnem primeru ne gre za izbiro, ki bi bila skladna z zakonom, saj pomeni odsotnost meril tveganje za nedopustno neenako obravnavanja kandidatov pri ocenjevanju, s tem pa za doseganje ciljev, ki niso enaki tem, kot izhajajo iz določb ZN. Navedeno pa tudi v povezavi s pomenom notariata, ki ga kot javno službo določa že Ustava v 137. členu, vzpostavlja zahtevo po določitvi meril s predpisom.
Kandidatovi pravici do sodelovanja v zakonitem izbirnem postopku mora z razlogi slediti tudi ministrova odločba o izbiri, ko povzema delo strokovne komisije pri vrednotenju strokovne usposobljenosti kandidatov. Iz obrazložitve mora biti tako razvidno najmanj, katera vnaprej določena merila je komisija uporabila v posamičnem primeru. To neizbranemu kandidatu omogoča uveljavljanje učinkovitega sodnega varstva, ki pred sodiščem lahko uveljavlja kršitev, da postopek za izbiro ni temeljil na vidikih in zahtevah strokovnosti, med drugim, da niso bili znani ter enotno določeni in uporabljeni kriteriji za vrednotenje strokovnosti kandidatov za notarja. Pri tem ne gre za vsebinsko presojo, kako so bili navedeni kriteriji uporabljeni z vidika pravilnosti njihovega vrednotenja v konkretnem postopku (npr. vrednotenje delovnih izkušenj kandidatov), saj sodi ocenjevanje v sfero avtonomne presoje komisije.
Izpodbijana odločba je nezakonita, ker ne temelji na objektivnih, s predpisom sprejetih merilih, ki jih mora vsakokratna komisija upoštevati v izbirnih postopkih po ZN.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00051946
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14, 367a, 367c. OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. URS člen 14, 22. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4.
predlog za dopustitev revizije - varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - zavrnitev predloga
ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00051850
URS člen 26. OZ člen 148, 148/1. ZPPSL člen 72, 79, 80.
dopuščena revizija - stečajni upravitelj - zakoniti zastopnik - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo stečajnega upravitelja - državni organ - izvrševanje oblastne funkcije države - odklonilno ločeno mnenje
Iz 26. člena Ustave ne izhaja, da bi bila država nekakšen krovni nosilec odškodninske obveznosti za vse tri tam navedene subjekte, ki (lahko tudi) oblastno delujejo na njenem teritoriju. Zgolj določeno je, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki nastane z oblastnim delovanjem, kar bi bilo sicer na temelju pravil OZ lahko sporno.
Prvi odstavek 148. člena OZ predpisuje odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornosti države za delo stečajnega upravitelja ni mogoče utemeljevati na tem določilu, ker stečajni upravitelj ni organ Republike Slovenije.
CESTE IN CESTNI PROMET - RAZLASTITEV - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051833
URS člen 23, 25, 33, 67, 69. ZUreP-1 člen 92, 92/2, 93, 93/1, 93/2, 93/3, 100, 100/1, 102. ZUreP-2 člen 200. ZPNačrt člen 109.
razlastitev - občinska javna cesta - razlastitveni postopek - dvofazni postopek - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - odločba o začetku razlastitvenega postopka - pogoji za razlastitev - obstoj javne koristi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Za uvedbo postopka razlastitve je dovolj ugotovitev abstraktne (splošne) javne koristi in (še) ni treba presojati ostalih pogojev za razlastitev.
Razlastitveni postopek poteka v dveh fazah: v prvi fazi upravni organ izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa odloči o sami razlastitvi (ali sploh oziroma v kakšnem obsegu bo zahtevi za razlastitev ugodeno).
V skladu z jasno zakonsko določbo 100. člena ZUreP-1 (in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča) upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi samo ali je (splošna) javna korist za potrebe uvedbe postopka izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, oziroma se v skladu s 109. členom ZPNačrt šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Vendar pa navedeno ne omejuje sodišča, da v primeru uveljavljanja presoja morebitno nezakonitost oziroma neustavnost odloka, ki je podlaga za ugotovitev obstoja javne koristi.
V drugi fazi postopka odloča o sami razlastitvi in v tej fazi postopka se pred odločitvijo o razlastitvi ugotavlja še konkretna javna korist. Ugotavlja se, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, med drugim, ali je razlastitev te konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter, ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051834
URS člen 9, 23. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - zaprtje dela odlagališča - subsidiarni upravni spor - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - drugo učinkovito sodno varstvo - zagotovljeno drugo sodno varstvo - sodno varstvo v rednem upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Z zavrženjem tožbe pritožnica ni bila prikrajšana za sodno varstvo zoper odločitev o naložitvi obveznosti izvedbe zaprtja odlagališča odpadkov (na kar se je nanašal njen tožbeni predlog). Sodno varstvo zoper to odločitev (in s tem pravico do meritorne odločitve sodišča) je imela po 2. členu ZUS-1 zoper upravne odločbe, s katerimi ji je bila ta obveznost naložena, opustitev tega sodnega varstva pa ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Nenazadnje se tudi pritožnica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča, po katerem pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00052415
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 60. ZPP člen 339, 339/2, 229/2-14.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev in odstranitev gradnje - sporno dejansko stanje - dokazni predlog za zaslišanje priče - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - pravica do enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ker zavrnitev izvedbe glavne obravnave pomeni, da se bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevalo kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, opustitev obrazložitve te odločitve ne pomeni le relativne bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, ampak tudi kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu namreč v tem primeru niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka.
Glavna obravnava v upravnem sporu je obvezna in jo je dopustno (ne pa nujno) opustiti le v okoliščinah iz 59. člena ZUS-1. Ker te utemeljujejo dopustne izjeme od pravila o dolžnosti izvedbe glavne obravnave, jih mora Upravno sodišče konkretizirano navesti in utemeljiti, zakaj glavne obravnave ni opravilo in ni izvedlo predlaganih dokazov. Navedeni razlogi so v upravnem sporu sestavina obrazložene sodne odločbe, saj pomenijo odgovor na strankine navedbe, povezane z opravo glavne obravnave, ki jih lahko izpostavi bodisi kot neposredno zahtevo, naj se odločitev sprejme na glavni obravnavi, bodisi kot navedbe, s katerimi konkretizirano nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in zanje predlaga dokaze, ali navedbe o kršitvah pravil upravnega postopka, ki naj se odpravijo na glavni obravnavi. Opustitev teh razlogov pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.
URS člen 153, 153/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZLS člen 46, 46/1, 46/3, 46/4, 47, 47/3, 48. ZRLI člen 3.
odlok občine - Odlok občinskega sveta - pobuda za razpis referenduma - zavrnitev pobude volivcev z zahtevo za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
O predpisu, ki je že objavljen in uveljavljen, na referendumu ni mogoče odločati niti po ZLS niti po ZRLI, določbe katerega se smiselno uporabljajo tudi za referendum v samoupravni lokalni skupnosti (3. člen ZRLI). Po uveljavitvi občinskega predpisa volivci sicer lahko zahtevajo njegovo razveljavitev na podlagi 48. člena ZLS, vendar v sporni zadevi ne gre za takšno pobudo. Glede na navedeno vsebinsko odločanje o Obvestilu v nobenem primeru ne more vplivati na objavo oziroma uveljavitev (in tudi na veljavnost) Odloka, kar pomeni, da si pritožnik pravnega položaja v obravnavani zadevi s tožbo ne more izboljšati.
Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da bi moral župan skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZLS, po podani pobudi volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, zadržati objavo Odloka do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu. Župan bi ga skladno s četrtim odstavkom 46. člena ZLS smel objaviti šele, če bi bil sprejet Odlok na referendumu potrjen, in sicer skupaj z objavo izida referenduma. Vendar pa pritožnik teh kršitev postopka, ki vplivajo na njegov pravni interes za tožbo zoper Obvestilo, ne more učinkovito uveljavljati v tem upravnem sporu, ampak v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, saj gre za kršitev postopka pri sprejemu splošnega akta, za razveljavitev katerega je pristojno Ustavno sodišče. Upravno sodišče namreč nima pooblastil, da bi ob odločanju o Obvestilu obenem po potrebi poseglo tudi v veljavnost že objavljenega predpisa lokalne skupnosti, to je Odloka, in s tem zagotovilo učinkovito izvrševanje pritožnikove pravice do pobude volivcem za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051839
URS člen 14, 14/2, 25. GZ člen 36, 47, 47/2. ZUP člen 43. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izdaja gradbenega dovoljenja - nesodelovanje v postopku - predlog za obnovo postopka - pravočasnost predloga za obnovo postopka - pravočasna vložitev predloga za obnovo postopka - objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - ustavna pravica do pravnega sredstva - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s sklicevanjem na dvomesečni rok iz drugega odstavka 47. člena GZ kršilo vlagateljevi ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051832
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 59. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
stečajni upravitelj - odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - odločanje na seji - neizvedba glavne obravnave - standard obrazloženosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavne obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.
Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo glavne obravnave. Glede na navedena pravna izhodišča navedeno pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v povezavi z uresničevanjem pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v svoji praksi, taka opustitev obrazložitve zato ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051517
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 343, 343/1.
stroški upravnega spora - sklep o stroških postopka - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Ker ZUS-1 posebne pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, v upravnem sporu pa ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (na primer določb ZPP, ki se v upravnem sporu skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače), pritožba, ki je vložena le zoper odločitev o stroških postopka, ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051828
URS člen 33, 67. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (2010) člen 3, 3/1, 3/1-125.
predlog za dopustitev revizije - izdaja gradbenega dovoljenja - občinski prostorski načrt (OPN) - (ne)zazidano stavbno zemljišče - odmik med objekti - pravica do zasebne lastnine - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je "vrzel" v smislu 125. točke prvega odstavka 3. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (OPN) le tisto nepozidano zemljišče, ki je kot tako obstajalo že v času uveljavitve OPN, in ne more nastati kasneje, z odstranitvijo obstoječega objekta.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 1, 3, 3/1.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - abstrakten splošni akt - zavrnitev pritožbe
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji s sporno prepovedjo oziroma omejitvijo naslavlja vse subjekte, ki opravljajo dejavnosti in storitve, navedene v 1. do 9. točki prvega odstavka 3. člena Odloka, in se torej nanaša na katerikoli subjekt, ki opravlja te dejavnosti in storitve v Republiki Sloveniji. Iz tega sledi, da so naslovniki predpisa določeni splošno, saj v taki opredelitvi ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost pritožnika kot povsem konkretno določene osebe, to je na način, ki je lasten upravnim aktom, v katerih se naslovnika konkretizira (individualizira) npr. z navedbo imena in priimka (pri fizičnih osebah) ali firme (pri gospodarskih družbah). Pritožbeno razumevanje "točno določenega kroga oseb" je torej napačno, saj uporaba splošnih pojmov (kot je določitev kroga ljudi iz posameznih dejavnosti, npr. trgovine, nepremičninskega posredovanja, izobraževanja, ...) tega kroga ne vzpostavlja, ampak določa brezimen (nedoločen) krog, to je množico. Zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, katerih bistvo je, da sporni določbi Odloka nista predpis, ker ga s prepovedjo opravljanja njegove dejavnosti oziroma zapovedanim testiranjem zadevata kot konkretno opredeljenega naslovnika. Kot že pojasnjeno, pa je za presojo podzakonskih predpisov v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno Ustavno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00051519
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17, 77, 78, 79. URS člen 34, 35, 38, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. OZ člen 1, 1/1, 134, 134/1. ZP-1 člen 53, 53/3. ZVOP-1 člen 32, 32/3, 33, 34, 34/3.
dopolnilna sodba v upravnem sporu - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - dopolnilni sklep - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču - osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - tožba zaradi varstva človekovih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo učinkovito sodno varstvo - delna ugoditev pritožbi - stvarna pristojnost upravnega sodišča
Opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve pravnih sredstev v prekrškovnem postopku, čemur subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen.
V delu, v katerem pritožnica zahteva preprečitev bodočih posegov v čast in dostojanstvo sodnikov ter kršitev drugih osebnostnih pravic, pa ima pritožnica možnost zahtevati sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051520
URS člen 14, 22, 23, 25. ZPP člen 108, 336, 343, 343/1, 352, 373, 373/2, 374, 383. ZUS-1 člen 18, 18/1, 28, 28/1, 73, 73/2. ZDOdv člen 11, 12, 12/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nepopolna revizija - predlog in sklep o dopustitvi revizije kot priloga revizije - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - objektivni pomen revizije - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe - aktivna legitimacija za vložitev pritožbe - zastopnik javnega interesa - zavrženje pritožbe
Zakon zastopniku javnega interesa izrecno podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu, četudi ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Drugače pa velja v primeru pritožbe. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena ZUS-1 imajo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje samo tiste osebe, ki so kot stranke sodelovale že v upravnem sporu na prvi stopnji. Citirana določba torej zastopniku javnega interesa ne priznava aktivne legitimacije za udeležbo v upravnem sporu šele v pritožbeni fazi. Posebnega položaja zastopnika javnega interesa za vložitev pritožbe namreč ureditev upravnega spora ne pozna.
Za presojo, ali sporna ureditev (o takojšnjem zavrženju revizije zaradi nepredložitve obveznih prilog) posega v pravico do sodnega varstva (ali pomeni le način njenega uresničevanja), je torej odločilno, da neupoštevanje zakonske zahteve po predložitvi prilog povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-277/09-8 (13. točka obrazložitve) pojasnilo, da ima pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodišča le omejen pomen - v smislu, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti, nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo. Kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno, se namreč uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje.
Ker izredna pravna sredstva (pravica do revizije) niso zagotovljena v okviru pravice do sodnega varstva po 23. členu niti v okviru pravice do pritožbe po 25. členu Ustave, ostaja morebitna določitev strožjih pravil za njihovo uporabo v polju proste presoje zakonodajalca, ki sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi bistveno bolj poudariti odgovornost strank.
UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00051507
URS člen 23, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 63, 63/2, 64, 64/1, 65, 65/1. ZUP člen 2. OZ člen 22, 22/3, 623, 623/2.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - javni razpis - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - sklep upravnega odbora - arbitraža - izpodbijanje sklepa o neizbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - ugoditev pritožbi
Odločitev o sprejemu ponudbe po javnem razpisu iz 64. člena ZZVZZ pomeni enostransko odločanje, saj se ne sprejme na podlagi dogovarjanja ali sporazuma med udeleženimi osebami, temveč neodvisno od volje ponudnika (ali celo proti njej), kar jasno izhaja tudi iz odločitev tožene stranke in arbitraže. Prav tako tudi ne gre za akt poslovanja tožene stranke temveč za oblastveno odločitev, saj ne temeljni na svobodni pravnoposlovni volji oziroma na zasebnopravni podlagi, temveč na javnopravnem zakonskem pooblastilu iz 65. člena ZZVZZ. Na tej zakonski podlagi tožena stranka, ki je pravna oseba javnega prava, odloča o uresničevanju javnega interesa glede dodeljevanja javnih sredstev. Posamezne pravne značilnosti samega javnega razpisa (npr. tiste, ki so skladne z vabilom k licitaciji za sklenitev pogodbe oziroma javnim zbiranjem ponudb, drugi odstavek 623. člena oziroma tretji odstavek 22. člena OZ) na navedeno pravno naravo odločitve ne morejo vplivati. Ker zagotavljanje javnih sredstev za izvajanje javne zdravstvene službe nedvomno tudi sodi v okvir servisne funkcije uprave, gre torej za posamični akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Zato bi moralo biti pritožnici zagotovljeno zoper odločitev o njeni ponudbi po navedenem javnem razpisu sodno varstvo v upravnem sporu.
Za drugo učinkovito sodno varstvo torej v zvezi z obravnavanim sporom zanesljivo ne more šteti možnost uveljavljanja povrnitve škode v gospodarskem sporu, saj bi tožeča stranka v takem sporu tudi v primeru uspeha s tožbo, da je bila njena prijava na javni razpis s strani tožene stranke nezakonito zavrnjena, pridobila povrnjena le sredstva, ki jih je porabila za prijavo na razpis.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051124
URS člen 15, 22. ZUS-1 člen 20, 52, 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dohodnina - status rezidenta - ugotavljanje statusa rezidenta - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - obrazloženost sodne odločbe - standard obrazloženosti odločbe - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Čeprav pravica do glavne obravnave ni absolutna, opustitev njene izvedbe po svoji naravi logično vselej pomeni poseg v to ustavno pravico, saj ne more iti le za način njenega izvrševanja. Tak poseg pa je mogoč le na podlagi izrecne zakonske ureditve, ki je skladna z ustavnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave). Upravno sodišče torej lahko opusti izvedbo glavne obravnave samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavno skladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.
Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavna obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.
Ni mogoče šteti, da je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pojasnilo okoliščine, ki bi utemeljevale zakonitost opustitve glavne obravnave. Taka opustitev obrazložitvepa ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev Upravnega sodišča v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne Vrhovnemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker lahko le Upravno sodišče navede razloge za svojo procesno odločitev, da glavne obravnave ne bo izvedlo, take kršitve Vrhovno sodišče samo ne more odpraviti. Navedeno presojo mora opraviti in obrazložiti Upravno sodišče, ker le to omogoči tako seznanitev stranke kot tudi morebitni revizijski preizkus izdane sodbe, zato ni ne pristojnost in ne naloga Vrhovnega sodišča, da to opravi namesto njega.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odmera davka - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - odločanje na seji - zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Nesubstanciranost dokaznega predloga za zaslišanje sama po sebi ni upravičen razlog za neizvedbo dokaza pred sodiščem, saj je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno stranko opozoriti, če po njegovi oceni ni predložila ali (ustrezno) predlagala (ustreznih) dokazov.
Na seji se lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051117
URS člen 22. ZUP člen 179, 179/3, 179/4, 180, 180/4, 180a, 180a/4. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4. ZDavP-2 člen 48, 48/1, 48/8. ZGD-1 člen 672. ZFU člen 63.
davčna izvršba - neporavnane davčne obveznosti - statusno preoblikovanje iz s.p. v d.o.o. - prenos obveznosti - izdaja potrdila o plačanih davkih - potrdilo o dejstvu, o katerem se vodi uradna evidenca - javna listina - dokazna moč javne listine - domneva o resničnosti vsebine javne listine - javna listina izpodbijanje domneve resničnosti - pravila dokazovanja - enakopravno obravnavanje strank v postopku - dopuščena revizija - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke.
Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano.
Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ.
Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v dokaze v upravnem spisu pa zahteva izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050688
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZKZ člen 22, 22/2, 27, 27/6. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 4-2. ZUP člen 2, 2/1.
zakup kmetijskih zemljišč - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - obvestilo o izbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - upravljanje nepremičnega premoženja države - acta iure gestionis - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Ker obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.