zahteva za izločitev uradne osebe - zavrnitev zahteve za izločitev - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - napačen pravni pouk - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep o neizločitvi uradne osebe pritožniku ne more dati niti napačen pravni pouk iz odločbe organa druge stopnje. Napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
Tudi sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe, enako kot sklep o zavrnitvi take zahteve, ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, kar je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora zoper sklep. Enako velja za sklep upravnega organa druge stopnje o pritožnikovi pritožbi. Zato so za odločitev o pritožbi nebistvene pritožbene navedbe o zatrjevani nezakonitosti izpodbijane odločitve obeh upravnih organov. S tem povezana zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 23. člena Ustave RS pa je neutemeljena, saj je po ustaljeni sodni praksi morebitno kršitev, povezano z neizločitvijo uradne osebe, mogoče uveljavljati v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt kot enega izmed tožbenih razlogov, tako da je sodno varstvo le odloženo do končne odločitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045900
URS člen 25, 127. ZDavP-2 člen 148. ZUstS člen 23, 23/3. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 208, 208/3.
davčna izvršba - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - dovoljenost pritožbe - razlaga določb ZUS - pravica do pravnega sredstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Prekinjeni postopek se bo namreč nadaljeval takoj, ko bo prenehal razlog za prekinitev, torej, ko bo Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti (tretji odstavek 208. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave) je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj le-te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Če je o razlogih za prekinitev postopka že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Poleg tega pa je sklep o prekinitvi postopka (le) vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravici v smislu 25. člena Ustave.
URS člen 14. ZDavP-2 člen 3, 3/2, 3/4, 44, 44/1, 93, 95, 111, 111/1, 111/2, 111/3.
davčni inšpekcijski nadzor - odmera davka od dobička pravnih oseb - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - davčna obveznost - obresti - razlaga zakonskih določb - pravni interes - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob upoštevanju namenske razlage spornih zakonskih določb torej ne izhaja.
Pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) tudi obresti, obračunane v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).
Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču, zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze.
Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.
Strankam mora biti zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v upravnem sporu in morajo zanje veljati enaka pravila glede izvajanja dokazov, saj ne ZUS-1 ne ZPP med njimi ne razlikujeta. Glede na naravo upravnega spora zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1) je pri tem treba upoštevati, da je smiselno enako kot druge navedbe tožene stranke (npr. v odgovoru na tožbo) treba upoštevati tudi stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v aktih, ki so predmet presoje v upravnem sporu bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji upravnega odločanja. Enako velja tudi za dokaze, na katere se navedeni akti opirajo, ki pa morajo biti v teh aktih enako jasno opredeljeni oziroma substancirani, kot se to zahteva za dokazne predloge nasprotne (tožeče) stranke.
V primeru pomanjkljive substanciranosti dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče že poudarilo dolžnost Upravnega sodišča, da mora strankam v upravnem sporu omogočiti odpravo navedene pomanjkljivosti.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da v tožbi izkaže verjetnost napačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč mora zgolj utemeljiti verjetnost obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki presega golo zatrjevanje, kar pomeni, da mora predlog za izvedbo teh dokazov ustrezno substancirati. Zato je utemeljen ugovor, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka že s tem, ker Upravno sodišče kljub ugotovitvi, da dokazi niso bili ustrezno substancirani, revidentu ni omogočilo, da bi tako pomanjkljivost odpravil.
URS člen 33. ZDavP-2 člen 68, 68/5, 68/6, 125, 126, 126/6. ZDavP-2G člen 68a.
obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - odmera davka v posebnih primerih - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - zastaranje pravice do odmere davka - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - absolutno zastaranje davčne obveznosti - razlaga zakonske določbe - lex specialis - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni dopuščala uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
Obrazloženo pa ne pomeni, da je davčnemu zavezancu v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov odvzet ugovor (absolutnega) zastaranja. Treba je namreč upoštevati, da je davek od nenapovedanih dohodkov samostojna vrsta davka, zato je lahko predmet ugovora (absolutnega) zastaranja (le) kot celota.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je (tedanja) določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v celoti uredila posebno vrsto davka (podvrsto dohodnine), s katerim so se v (samostojnem) postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavčili nenapovedani dohodki fizičnih oseb. Z njo je bil določen predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se je lahko postopek odmere tega davka uvedel. Vendar pa z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se je lahko ugotavljala prirast premoženja oziroma potrošnja davčnega zavezanca, po presoji Vrhovnega sodišča ni bil določen specialni (relativni) zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov. Pač pa je bila časovna omejitev za vodenje tega postopka na eni strani namenjena omejitvi davčnega organa in varovanju davčnih zavezancev, na drugi strani pa je, ob upoštevanju, da je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 urejala samostojno vrsto davka, izključevala ugotavljanje vsakega posameznega nenapovedanega dohodka, prejetega v inšpekcijskem obdobju, in obdavčevanje vsakega od njih glede na njegove značilnosti (vrsto dohodka itd.). Posledično je bilo tudi izključeno uveljavljanje ugovora (relativnega in absolutnega) zastaranja pravice do odmere davka od posameznih dohodkov, ki bi bili razkriti šele tekom tega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045727
URS člen 23, 23/2, 25, 26, 33. ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 5, 9, 9/1, 9/2, 9/4, 9/5, 9/6, 23, 23/1, 28, 28/3, 33, 33/1, 33/1-1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDavP-2 člen 6, 75a. ZPP člen 22. ZUP člen 222, 222/4. ZDMV člen 8a, 8a/4, 8a/5. ZDMV-1 člen 26, 26/7, 29, 29/1.
davek na motorna vozila - pridobitev podatkov - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - ugovor krajevne nepristojnosti - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - procesni sklep - pravica do učinkovitega sodnega varstva - subsidiarni upravni spor - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave.
Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno.
Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). Tako je mogoče sprožiti upravni spor zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), saj prekinitev upravnega postopka na to ne vpliva. Ob tem pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do tega, ali je navedeno sodno varstvo šteti za učinkovito v vseh primerih odločanja, v katerih bi sicer lahko nerazumno dolg čas odločanja organov v upravnem postopku bil (tudi) posledica prekinitve postopka, saj pritožnik tožbe, tudi če bi jo obravnavali po 4. členu ZUS-1, ni vložil zaradi posega v pravico do odločanja v razumnem roku. Vrhovno sodišče le še dodaja, da bi moral pritožnik v morebitni tožbi, s katero bi argumentirano uveljavljal kršitev navedene ustavne pravice, ki sicer z drugimi navedenimi možnostmi upravnega spora ne bi bila učinkovito varovana (4. člen ZUS-1), take posledice uveljavljati že kot nastale in ne šele kot bodoče oziroma morebitne posledice. V takem primeru pa bi rok za tožbo pričel teči šele takrat, ko bi bilo storjeno oziroma opuščeno posamično dejanje (npr. izdaja sklepa o nadaljevanju postopka), s katerim bi bilo v to ustavno pravico poseženo (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045234
URS člen 23, 23/2. ZPP člen 67. ZUS-1 člen 9, 9/2.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - predlog za prenos krajevne pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - naravni sodnik - zahteva za izločitev sodnika - zavrnitev predloga
Namen 67. člena ZPP ni omogočiti prenosa sojenja v zadevi zgolj zato, ker sodišče na sedežu v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ni odločilo v skladu s tožničinimi pričakovanji. To bi namreč nasprotovalo ne le določbi 67. člena ZPP, ampak tudi določbi drugega odstavka 23. člena Ustave, po kateri lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, izbran po vnaprej z zakonom in sodnim redom določenih pravilih - tako imenovani naravni sodnik. Neutemeljene pa so tudi tožničine navedbe o splošni solidarnosti sodnikov in sodnic do kolegov sodnikov, saj so pavšalne in ne temeljijo na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi ustvarjal videz, da vsi sodniki Upravnega sodišča na sedežu v Ljubljani v obravnavani zadevi ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti. Izražanje dvoma v korektno vodenje postopka ne predstavlja utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je zagotavljanju pravice do nepristranskega sojenja z vidika posamičnega sodnika namenjen institut njihove izločitve.
URS člen 22. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZLS člen 47, 47/4. Statut občine Domžale člen 82, 82/4.
zahteva za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - standard obrazloženosti - pomanjkljiva obrazložitev sklepa - neopredelitev do tožbenega ugovora - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - začasna odredba - predhoden preizkus tožbe - ugoditev pritožbi
Pritožnik je tožbo vložil zato, ker meni, da bi moral toženec v sklepu, poleg določitve obrazca in roka za zbiranje podpisov, določiti tudi število podpisov podpore, ki jih mora pobudnik v odrejenem roku zbrati, da se bo v skladu s šestim odstavkom 47. člena ZLS in četrtim odstavkom 82. člena statuta Občine Domžale štelo, da je bila vložena zahteva za razpis referenduma. Ker je število podpore volivcev pobudi v ZLS in Statutu Občine Domžale določeno le generično, in sicer 5 % volivcev v občini, pritožnik trdi, da mu to število kot pobudniku referenduma ni znano vnaprej in da je zato v pravni negotovosti, koliko podpisov mora zbrati za uspeh pobude.
Sodišče je pojasnilo le, da pritožnik nima pravnega interesa izpodbijati tisto, o čemer je bilo določeno z izpodbijanim sklepom. Povsem pa je prezrlo, da pritožnik tega po vsebini ne izpodbija, temveč uveljavlja, da bi moralo biti s tem sklepom odločeno še o numeričnem številu podpisov, ki jih mora zbrati. Zato zgolj pojasnilo sodišča, da je bilo pritožniku s toženčevim sklepom v celoti ugodeno, ne pojasni, zakaj pritožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje zahteve za določitev števila podpisov.
Tako je ostalo nepojasnjeno tudi, zakaj pritožnik s tožbenimi navedbami o neustavni pravni negotovosti ne izkazuje svojega konkretnega pravnega interesa, ki je potreben za presojo (ne)zakonitosti toženčevega sklepa. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da se zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja, presoja v upravnem sporu, v katerem pa lahko pobudniki uveljavljajo tudi očitke o protiustavnosti določb, na katerih temelji tak akt, oziroma določb, ki od pobudnikov ali volivcev zahtevajo določeno ravnanje v fazi zbiranja podpisov podpore.
CESTE IN CESTNI PROMET - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045347
URS člen 2, 22, 155, 155/1, 155/2. ZCes-1 člen 78, 78/5, 118, 118/1, 118/1-6. ZJC člen 68. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 52, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2.
postavitev objekta za oglaševanje - inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - poseg v varovalni pas državne ceste - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - soglasje upravljalca javne ceste - soglasje Direkcije RS za ceste za poseg v varovalnem pasu - retroaktivna uporaba zakona - prepoved retroaktivne veljave zakona - glavna obravnava v upravnem sporu - sporno dejansko stanje - dokazni predlog za zaslišanje strank - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - dopuščena revizija - bistvena kršitev določb postopka - pravica do enakega varstva pravic - ugoditev reviziji
Za presojo zakonitosti postavitve revidentkinih oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste (v naselju) je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne kasnejšega ZCes-1.
Stališče, po katerem bi bilo za odločitev v konkretnem primeru določilno, ali je revidentka pridobila ustrezno soglasje po ZCes-1, bi bilo pravilno le ob ugotovitvi, da revidentka že pred uveljavitvijo tega zakona ni imela ustreznega soglasja po ZJC, ali pa je to, če je bilo dano za določen čas, prenehalo. To je bilo med strankama sporno, saj je revidentka obstoj takega soglasja utemeljevala s sklicevanjem na pogodbo, ki jo je njen pravni prednik sklenil z občino.
Res je, da ni bilo spora o tem, da revidentka nima soglasja direkcije, a je obstajal spor o tem, ali to soglasje za izkazovanje legalnosti obravnavanih objektov sploh potrebuje. Revidentka je svojim trditvam, da je za te objekte pridobila vsa potrebna soglasja kot dokaz predlagala več listin in zaslišanje revidentkinega zakonitega zastopnika. Upravno sodišče pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da revidentka tudi v času postavitve oglasnih tabel ni imela potrebnega soglasja in presojalo (ne)relevantnost vsebine pogodbe, na katero se je revidentka sklicevala v zvezi s tem. To pomeni, da je preverjalo pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovil upravni organ. Če pa je ravnalo tako, je bilo dejansko stanje očitno sporno. Že zato Upravno sodišče ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave. S tem je kršilo določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045239
URS člen 14, 22, 25, 32, 34, 35. ZUS-1 člen 22, 22/1, 22/2. ZPP člen 343, 343/1.
pritožba zoper sklep - postulacijska sposobnost za pritožbo - pritožba, ki jo vloži stranka sama - laična pritožba - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - zavrnitev pritožbe
Zakonska ureditev obveznega pravnega zastopanja v ZUS-1 je razumna, ker zagotavlja učinkovitost sodstva in ureja ravnanje strank v postopku pred sodiščem. Odločitev zakonodajalca, da je tudi v upravnem sporu mogoče za pooblaščenca izbirati le med odvetniki ali med osebami, ki imajo opravljen pravniški državni izpit, sodi v polje proste zakonodajalčeve presoje, zato je zakonodajalec s to ureditvijo sledil ciljem, ki jih je mogoče označiti za splošni oziroma javni interes.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00045326
URS člen 26. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo sodišč - protipravnost - vzročna zveza - ustaljena sodna praksa - upoštevanje sodne prakse - odprava kršitev v reviziji - zavrnitev predloga
OBLIGACIJSKO PRAVO - POLITIČNE STRANKE - USTAVNO PRAVO
VS00045292
URS člen 42, 82, 82/1. OZ člen 86, 86/1. ZPolS člen 1. ZPos člen 2.
pogodba o kandidaturi za poslanca Državnega zbora - politična stranka - poslanec - poslanski mandat - politična odgovornost - izstop iz politične stranke - izstop iz poslanske skupine - stroški v zvezi z volitvami - povrnitev stroškov - ničnost pogodbenega določila - namen pogodbenega določila - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - avstrijsko pravo - dopuščena revizija
Finančne sankcije, vezane na poslančev izstop iz politične stranke ali njene poslanske skupine v času mandata, prekomerno posegajo v svobodni mandat poslanca. Strankarska poslušnost in pripadnost poslanca za čas njegovega mandata ne more biti stvar pogodbenega urejanja, zlasti ne pod pretnjo civilnih - finančnih posledic oziroma obveznosti. Določilo 7. člena pogodbe o kandidaturi zato nasprotuje prvemu odstavku 82. člena URS in je nično (prvi odstavek 86. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00045331
ZPP člen 7, 212, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZPŠOIRSP člen 11, 11/1. URS člen 22, 23.
dopuščena revizija - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - izgubljeni dohodek - denarna socialna pomoč - kršitev osebnostnih pravic - trditveno in dokazno breme - dokazovanje z izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave v postopku
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali so stališča nižjih sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena glede trditev in izkaza premoženjske škode ter glede trditev in izkaza duševnih bolečin zaradi izbrisa, še skladni s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije) ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, s pretirano rigoroznim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabili procesna pravila iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku,
-ali stališči nižjih sodišč o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančne in psihiatrične stroke, h katerim se je predlagatelj, glede na svoje življenjske okoliščine in status izbrisane osebe, zatekel z namenom odprave svoje dokazne stiske, predstavljata kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave RS).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC - USTAVNO PRAVO
VS00046471
ZIOOZP člen 3. ZDen člen 45, 45/2. ZSOS člen 7, 7/2. URS člen 14. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - nepravdni postopek - odškodnina za zaplenjeno premoženje - odškodnina v obveznicah - zahteva za presojo ustavnosti - skladnost zakona z ustavo - enakost pred zakonom - zavrnitev predloga
Ustavne presoje ZIOOZP in na njegovi podlagi sprejete Uredbe v tem pravdnem postopku niti hipotetično ne more biti, ker gre za pravno podlago, ki jo redno sodišče uporablja v nepravdnem postopku. Trditve in razloge, na katerih temelji tožba v tej zadevi, bi moral tožnik uveljavljati v nepravdnem postopku, v katerem je bilo odločeno o njegovi odškodnini. Sporni zakon je pri svojem odločanju uporabilo sodišče v nepravdnem postopku, zato bi moral tožnik v tistem postopku doseči zase ustavnopravno pravilno rešitev. In če ima prav, potem bi to tudi moral imeti možnost doseči že v prvotnem postopku. Pravdni postopek pa ni in ne more biti namenjen korekciji odločitev v drugem sodnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00045310
ZPP člen 367a.
predlog za dopustitev revizije - postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - socialno varstveni zavod za odrasle - namestitev mladoletnika - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - ocena ustavnosti ZSV - ocena ustavnosti ZDZdr
Postopek za dopustitev revizije se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za presojo ustavnosti Zakona o socialnem varstvu in Zakona o duševnem zdravju glede vprašanja dopustnosti namestitve mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.
LOKALNA SAMOUPRAVA - SOCIALNO VARSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ŠOLSTVO
VS00044935
URS člen 87, 140, 140/1, 153, 153/3. ZVrt člen 10, 20, 20/2, 20/3, 20/4, 20a, 20b, 20f, 20f/1, 20f/2, 20f/3, 28/4. ZLS člen 21, 21/2, 21/2-6. ZOFVI člen 10, 11, 41. Odlok o pogojih in kriterijih ter postopku sprejema otroka v vrtec (Občina Domžale) (2009) člen 8, 8/1, 8/4.
sprejem otroka v vrtec - uvrstitev na seznam za sprejem v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - pristojnosti občine - pogoji za sprejem - dodatni pogoj - kriterij stalnega prebivališča - exceptio illegalis - razlaga določb zakona - stranska intervencija - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta.
Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upoštevanju vseh drugih določb tega zakona.
Zgolj zgolj besedna zveza "pod pogoji", tj. le en fragment besedila iz drugega odstavka 20.f člena ZVrt, ne more biti podlaga za razlago, po kateri bi že ta del besedila pomenil, da ima občina v primeru enotnega vpisa zakonsko pooblastilo tudi za prosto določanje pogojev tako za vpis kot za sprejem v vrtec. Tudi pri jezikovni razlagi je namreč treba upoštevati celotno besedilo določbe in ne le tisti njen del, ki bi utemeljeval želeno razlago. Nenazadnje je obravnavano pooblastilo za določitev posebnosti enotnega vpisa v istem stavku nedvoumno omejeno z upoštevanjem določb tega zakona. Iz teh pa ne izhaja možnost, da bi občina določila take pogoje za sprejem, ki bi onemogočile že vpis otroka in njegovo uvrstitev v prednostni vrstni red oziroma v centralni čakalni seznam, če je ta v primeru enotnega vpisa v vrtce oblikovan.
V postopku s pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka po tretjem odstavku 23. člena ZUstS, je presoja o tem, kateri zakon bi moralo sodišče uporabiti pri svojem odločanju, v domeni sodišča, ki v okviru svoje pristojnosti v postopku odloča o stvari. Vnaprejšnji inštančni preizkus pravilnosti izbire prava, ki ga namerava sodišče uporabiti pri odločanju v okviru njegove pristojnosti, v stadiju postopka s pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka praviloma ni možen; pomenil bi namreč nedopusten poseg v zakonsko urejen sistem stopenjskega odločanja in pravice strank do zajamčenih pravnih sredstev.
URS člen 157. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 77. ZStk člen 1, 1/1, 3, 3/1, 6. ZKolP člen 18, 18/1, 19, 19/1.
sindikat - stavkovni sporazum - plačni razred - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - dopustnost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - kršitev kontradiktornosti postopka - odprava bistvene kršitve postopka - zavrnitev pritožbe
Sklep vlade z izpodbijano vsebino ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, saj ni v ničemer posegel v pravice tožnika in njegovih članov, niti ni bil izdan v enostranskem razmerju med oblastjo in osebo. Pravni položaj oseb je ostal nespremenjen, saj s sklepom ni bilo odločeno o pravici, ki bi se nanašala neposredno na posamičnega policista ali celo na sindikat. Pritožnik pa ne trdi, da že sam zakon določa pravico policista, da se njegovo delovno mesto ali naziv uvrsti v višji plačni razred in da gre za iztožljivo pravico v upravnem sporu na način presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa vlade. Nasprotno, tudi iz pritožbe izhaja, da je uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačni podskupini C3 predmet kolektivnega dogovarjanja in morebitne spremembe kolektivne pogodbe ter da ravnanje toženke izvira iz avtonomnega dogovarjanja obeh strank.
Pritožba ne izpodbija, da je bil sporni sklep izdan v izvrševanju izpolnitve zahtev iz stavkovnega sporazuma, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 6. člena Zakona o stavki.
Gre torej za dvostranski sporazum med stavkajočimi oziroma njihovimi predstavniki in delodajalci. Tudi na podlagi navedb v pritožbi je razvidno, da je toženka pri tem sporazumu delovala v vlogi delodajalke oziroma njenega predstavnika in ne kot oblastni organ. To ima za posledico, da niti izpodbijanega sklepa ni mogoče obravnavati kot odločitve vlade v izvrševanju njene upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru njenih delovnopravnih upravičenj – kot ugotovitev delodajalke (ene od strank sporazuma), da zaradi rezultatov analize ni izpolnjen pogoj za njeno nadaljno aktivnost po sporazumu, to je s pripravo predloga aneksa h kolektivni pogodbi.
TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE
VS00044239
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. ZPOmK-1 člen 9, 21, 36, 36/1, 36/4, 54, 54/2, 59.
zloraba prevladujočega položaja - telekomunikacijska infrastruktura - omejen in otežen dostop - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke, da naj opravi glavno obravnavo, obrazložilo s tem, da naj bi bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da naj bi bili pred toženo stranko izvedeni vsi dokazi – da lahko torej v predmetnem sodnem sporu sodišče odloči na podlagi navedb tožnice v tožbi in navedb toženke v odgovoru na tožbo ter dokumentov upravnega spisa (316. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je temeljni (zakonski) razlog za neopravo glavne obravnave v tem, da je dejansko stanje med strankama nesporno, ne pa v tem, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za sodišče.
Upravno sodišče RS je zavrnitev glavne obravnave posredno povezalo z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov tožeče stranke. Res je, da je glavna obravnava namenjena predvsem izvajanju dokazov; vendar pa je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)).
V konkretnem primeru je tožnica v postopku sodnega varstva ponavljala dejstva in dokazne predloge, glede katerih v upravnem postopku očitno ni bila slišana, prav tako ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, s čimer je bila očitno ogrožena njena pravica do izjave. Glavna obravnava je namreč tudi v upravnem sporu osrednje procesno dejanje, na katerem se mora poleg ugotavljanja dejanskega stanja odviti tudi celotna razprava o dejanskih in pravnih navedbah strank, ki jih mora usmerjati Upravno sodišče skladno z načeli odprtega sojenja. Glavna obravnava ima tudi v upravnem sporu svojo temeljno funkcijo sojenja: obravnavati in razrešiti, kar je med strankama spornega, v neposrednem in javnem postopku pred Upravnim sodiščem.
Brez oprave glavne obravnave sodišče ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankama sporna dejstva glede na okoliščine primera. Glavno obravnavo pa je treba opraviti tudi takrat, kadar obstaja potreba po tem, da se preveri pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja.