ODVETNIŠTVO - RAZLASTITEV - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044320
URS člen 69. ZUreP-1 člen 105. Odvetniška tarifa (2015) člen 3, 4, 4/4, 19, 20, 20/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-1, 28, 28/1, 28/1-1, 28/1-2.
postopek razlastitve - odločba o razlastitvi - vrednost razlaščenih nepremičnin - vrednost spornega predmeta ni navedena - neocenljiva zadeva - stroški odvetniškega zastopanja - odvetniška tarifa - nagrada odvetniku - odmera nagrade odvetniku - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
OT glede vrednosti obravnavanega predmeta napotuje na uporabo vrednosti predmeta, ki jo navedejo stranke oziroma udeleženci v postopku, v katerem se odloča o predmetu (podrejeno na način iz četrtega odstavka 4. člena OT). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da bi bila zadeva v upravnem postopku ocenljiva, če bi se v tem postopku določala oziroma ugotavljala vrednost spornega predmeta. A Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne določa, da se v upravnem postopku za namen odločanja o stroških postopka zaradi uporabe OT ali za drug namen ugotavlja vrednost spornega predmeta, niti, kako naj se ugotavlja. Omenjeni zakon pojma spornega predmeta in ocenljive zadeve sploh ne pozna. Ne glede na to upravnosodna praksa priznava izjemo v primerih, kadar vrednost pravice ali obveznosti, o kateri se odloča v upravnem postopku, izhaja iz odločbe. To je tudi okoliščina, na kateri temelji izpodbijana sodba in ji revidentka ne oporeka – da vrednost spornega predmeta iz odločbe o razlastitvi ne izhaja.
Ustava priznava premoženjski (vrednostni oziroma denarni) vidik lastninske pravice in lastniku kot razlastitvenemu zavezancu zagotavlja varstvo njegovega premoženjskega področja. Vendar to za uporabo OT v razlastitvenem postopku kot ocenljivi zadevi ne zadošča, saj noben predpis ne določa, kako naj se uporabi OT v primerih, ko vrednost ni razvidna iz odločbe, čeprav gre za odločanje o premoženjski pravici. Glede na navedeno bi lahko le OT določila posebna pravila za ocenjevanje razlastitvenih zadev, a jih ne.
Po obrazloženem je neutemeljeno revizijsko stališče, da bi moral upravni organ ugotoviti vrednost razlaščenih zemljišč in da je podlaga za to lahko ponudba razlastitvenega upravičenca ali posplošena vrednost nepremičnin v evidencah GURS. OT za tako ocenjevanje ne daje podlage, zato bi odločitev zanj in za način, kako naj se izvede, pomenila samovoljo upravnega organa, ki bi vodila v neenako uporabo OT in s tem neenako obravnavo razlastitvenih zavezancev pri odmeri stroškov postopka. Zaradi tega je tudi nepomembno, ali je moral razlastitveni upravičenec pred vložitvijo predloga za razlastitev zavezancu (revidentki) vročiti ponudbo za odkup nepremičnine.
Odločanje o razlastitvi v upravnem postopku je odločanje v neocenljivi zadevi, zato je pri povračilu stroškov razlastitvenemu zavezancu treba nagrado odvetnika odmeriti na podlagi druge alineje 1. točke tarifne številke 28 OT, ki se nanaša na neocenljive zadeve. Na to ne more vplivati revizijska primerjava med razlastitvijo in klasičnim obligacijskim odškodninskim postopkom, ker da gre v obeh primerih za dvofazno odločanje, ki tvori neločljivo celoto. Gre namreč za odločanje, ki se opravi v različnih postopkih na podlagi različne procesne ureditve v različnih zakonih (ZUP in ZPP).
Revizijske navedbe v bistvenem odpirajo vprašanja, ki se nanašajo na vsebino OT v smislu primernosti obstoječega cenika odvetniških storitev. To po vsebini pomeni očitek o podcenjenem odvetniškem delu v upravnih postopkih, ki pa je v prvi vrsti namenjen odvetniški zbornici, ki sprejema odvetniško tarifo, in ne sodišču, saj neustreznost tarife ne pomeni njene nezakonitosti.
URS člen 29, 155. ZDavP-2 člen 68, 68/3, 68/5, 68a, 68a/4. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZUstS člen 58.
odložitvena začasna odredba - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - odločba Ustavnega sodišča - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe - davčna izvršba - poseg v premoženje - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - trditveno in dokazno breme - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Poseg v človekove pravice v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča lahko pomeni težko popravljivo škodo samo po sebi, ki pa mora biti kot taka ustrezno zatrjevana in izkazana. Izvrševanje odločbe, ki bi očitno povzročilo poseg v tožnikove človekove pravice, kar bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakonske določbe, na kateri bi taka odločba temeljila, bi z vidika spoštovanja obveznosti odločb Ustavnega sodišča imelo za posledico vzdrževanje z Ustavo ugotovljenega neskladnega stanja, kar že samo pomeni protiustavno in s tem škodljivo posledico, ki je podlaga za začasno zadržanje akta po določbah ZUstS. V tem primeru bi torej učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic narekovalo, da se izvršitev odmerne odločbe zadrži.
V okoliščinah obravnavanega primera izvrševanje odmerne odločbe, izdane na podlagi 68.a člena ZDavP-2, do ustavno dopustne višine ne pomeni posega v človekove pravice, pred katerim je pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča treba varovati v okviru 32. člena ZUS-1. Ne gre namreč za situacijo, ko bi davčna izvršba sama po sebi pomenila poseg v ustavno varovano človekovo pravico in vrednote spoštovanja sodnih odločb kot temelja pravne države. Trditveno in dokazno breme o tem, katera bi bila po odločbi Ustavnega sodišča najvišja dopustna stopnja obdavčitve in s tem meja zneska, ki bi ga bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča dopustno izvrševati, je na pritožniku. Ta pa tega ni ne navedel ne izkazal v postopku izdaje začasne odredbe. Trditev, da bo toženka lahko nadaljevala z izvrševanjem odločbe, saj se sklepi o izvršbi glasijo na celoten znesek po odmerni odločbi, pa pomeni hipotetično bodoče dejstvo, s čimer ni mogoče utemeljiti nastanka težko popravljive škode. Glede na že izterjani znesek pritožnik torej ni konkretizirano pojasnil, zakaj naj bi bilo sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do nezakonitosti sporne odmerne odločbe z vidika odločitve Ustavnega sodišča, neučinkovito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00044186
URS člen 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10. OZ člen 134. ZPP člen 180.
kolizija ustavnih pravic - metoda praktične konkordance - kršitev osebnostnih pravic v tisku - pravica do zasebnosti - čast in dobro ime - prepoznavnost osebe - povprečen bralec - prepovedni zahtevek - določenost tožbenega zahtevka - dopuščena revizija - objava v medijih - poročanje o kaznivem dejanju - kaznivo dejanje nasilja v družini - svoboda izražanja
Povzetek instantno zbranih vaških govoric v spornem članku, ki prikazujejo popačeno sliko o "slabem jabolku" v vasi, ni ničesar prispeval k razpravi o motivih, povodu ali ozadju dejanja in s tem k razumevanju dogodka. Cilj takega navidezno informativnega novinarskega diskurza je s "pikantnimi" podrobnostmi pritegniti bralca oziroma kupca časopisa, zato ne more biti v javnem interesu.
Pri presoji prepoznavnosti osebe se ne uporablja merilo povprečnega razumnega bralca, temveč je odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna. Zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo.
Zahtevo po oblikovanju konkretnega prepovednega zahtevka je treba razlagati tako, da se ta nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo v posamičnem primeru. Zahtevek je lahko do določene mere pomensko odprt, saj bi sicer toženka svojo obveznost zlahka zaobšla tako, da bi isto sporočilo javnosti posredovala z uporabo drugih izrazov.
ZPP člen 339, 339/2-8, 370, 370/1-1, 370/1-2. URS člen 22, 23, 25.
nepravdni postopek - predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - zavrženje predloga - sprememba odločbe pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev predloga - ugodnejša odločba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku - kršitev ustavnih pravic - dopuščena revizija
Predlagateljica je bila s pritožbeno odločitvijo, temelječi na vsebinskih razlogih, prikrajšana za pravico do korektnega sodnega varstva, obenem pa je pritožbeno sodišče preseglo meje preizkusa sklepa prve stopnje, ki v izreku ni vseboval vsebinske odločitve o zahtevku. Onemogočeno ji je bilo, da bi lahko vsebinske razloge sodišča druge stopnje učinkovito izpodbijala s pritožbo oziroma se do njih vsebinsko opredelila ter ji je bila s tem onemogočena vsebinska presoja predloga v okviru zakonsko določenega dvostopenjskega postopka (tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic oz. pravice do izjave iz 22. člena URS).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00045313
URS člen 33, 67. OZ člen 198. SPZ člen 36.
predlog za dopustitev revizije - neupravičena pridobitev - verzija - neupravičena uporaba tuje stvari - neupravičena uporaba stanovanja - uporaba stvari v solastnini - uporabnina - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - vrnitev premičnin - pravica do posesti - pravica do sodnega varstva posesti - nedobroverni posestnik - zavrnitev predloga
JAVNI RAZPISI - JAVNI ZAVODI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00043563
URS člen 14, 22. ZUS-1 člen 4, 32, 32/2, 32/3. ZZ člen 36, 36/1.
varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - direktor javnega zavoda - javni razpis - objava javnega razpisa - začasna odredba - zadržanje izbire in imenovanja kandidatov - neizkazana težko popravljiva škoda - učinkovito sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.
Ni mogoče zatrjevati obstoja težko popravljive škode na podlagi bodočih negotovih dejstev, to je morebitnega bodočega ravnanja organa oziroma morebitnih v bodoče sprejetih odločitev.
Glede na to, da na podlagi izpodbijanega razpisa kandidat še ni bil izbran in imenovan, bo pritožnica v nadaljevanju tega izbirnega postopka imela vse možnosti zavarovanja svojega pravnega interesa skladno z veljavno zakonodajo, če bo na primer menila, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev skladno s prvim odstavkom 36. člena Zakona o zavodih.
NEPRAVDNO PRAVO - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044268
URS člen 15, 15/4, 19, 23, 51, 51/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 66. ZDZdr člen 31, 31/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - omejitev gibanja tujcu - prisilna hospitalizacija - zatrjevanje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je uveljavljal, da mu je bilo v človekove pravice in temeljne svoboščine poseženo s prisilno hospitalizacijo brez prisotnosti odvetnika. Tudi pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem kršitve prvega odstavka 31. člena ZDZdr, ki določa, da je v postopkih po tem zakonu obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic se tako niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih storila v tem upravnem sporu tožena stranka. Prvi odstavek 30. člena ZDZdr določa, da o zadevah po tem zakonu (med katere po drugem odstavku istega člena sodi tudi postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico) določa pristojno sodišče v nepravdnem postopku. V tem postopku pa lahko stranka s pravnimi sredstvi po določbah ZNP-1 uveljavlja tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka. Po navedenem je torej sodišče prve stopnje tožbo, ki se nanaša na zatrjevane kršitve človekovih pravic v zvezi s hospitalizacijo, pravilno zavrglo, saj niso podane procesne predpostavke za subsidirano sodno varstvo po 4. členu ZUS-1.
Pri presoji, ali je neko pravno sredstvo učinkovito, ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim (nepravdnim) sodiščem zagotovljeno uveljavljanje istih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 23. člen in četrti odstavek 15. člena Ustave namreč ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ŠPORTNO PRAVO
VS00043155
URS člen 14, 14/1, 14/2. ZDPIDŠ člen 1, 2, 3, 3/1, 3/1-1, 5, 5/1. ZUS-1 člen 94, 94/1.
dodatek k pokojnini - pravica do dodatka k pokojnini - upravičenec - kriteriji za priznanje pravice do dodatka - izjemen dosežek - športni dosežki - kategorizacija športnikov - invalidnost - načelo enakosti pred zakonom - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Položaj športnikov invalidov in neinvalidov je v bistvenem enak v smislu njihovega delovanja kot udeležencev športnih tekmovanj na (para)olimpijski ali na svetovni ravni v (para)olimpijskih športih, na katerih dosegajo odličja, torej v smislu, kot navaja revident, da so klasične olimpijske discipline in paraolimpijske discipline "olimpijske". Zato se utemeljeno zavzema za razlago prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, v okviru katere pojem "olimpijski" pri svetovnih prvenstvih vključuje tudi športe z olimpijskih iger športnikov invalidov.
Dodatek k pokojnini je namenjen tudi zagotavljanju dostojnega življenja upokojenega športnika, ki si je večji obseg pravic, kot bi mu šle le na podlagi pokojninskega zavarovanja, dodatno pridobil s svojim izjemnim delom na področju športa. Doseganje tega cilja pa športnikom invalidom ne sme biti onemogočeno samo zato, ker se ne morejo udeleževati svetovnih prvenstvev v športih, v katerih se tekmuje na olimpijadi Mednarodnega olimpijskega komiteja, posredno torej zaradi osebne okoliščine (invalidnosti), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.
Revident kot dobitnik medalj na svetovnem prvenstvu v golbalu, ki je olimpijska kolektivna športna panoga na paraolimpijskih igrah, izpolnjuje kriterij uvrstitve in ranga tekmovanja iz prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ.
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-6, 40, 40/1, 64, 64/3. ZDavP-2 člen 111, 111/1, 111/2, 121, 121/1, 122, 122/1.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - zavrženje tožbe - pravni interes za tožbo - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico - vezanost sodišča na tožbeni predlog - ugotovitvena tožba - zavrnitev pritožbe
Zavarovanje traja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne ali ko ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v pritožnikovem primeru do plačila davčne obveznosti. S prenehanjem veljavnosti sklepa pa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. V takem primeru si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju zaradi izpolnjene davčne obveznosti ni več mogoče. V takem primeru je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi.
Davčni zavezanec mora v primeru, če je plačilo obveznosti izvedeno pred vložitvijo tožbe, zoper začasni sklep o zavarovanju vložiti ugotovitveno tožbo. Če pa davčno obveznost plača med upravnim sporom, ki se je začel na podlagi izpodbojne tožbe, mora navedeno okoliščino, ki vpliva na njegov pravni interes za odločanje na podlagi izpodbojnega zahtevka, upoštevati na način, da spremeni tožbeni predlog in od sodišča zahteva, naj namesto odprave izpodbijanega upravnega akta ugotovi njegovo nezakonitost.
Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 8, 8/1, 8/2, 8/2-b, 8/2-c, 8/2-d. URS člen 14, 14/2, 74. ZTro-1 člen 93, 93/1.
trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - nižja davčna stopnja - vračilo trošarine za energente - vračilo trošarine za plinsko olje - delovni stroj - standardna klasifikacija dejavnosti - gradbeništvo - kamnolom - enakost pred zakonom - svobodna gospodarska pobuda - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
V pomenu, kot ga jasno opredeljuje Direktiva, je treba razumeti tudi pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1, ki lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso le parkirani). Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Odgovor na prvo pravno vprašanje, v zvezi s katerim je bila dopuščena revizija v tej zadevi, je torej da so statični delovni stroji v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1 le stroji, ki se ne premikajo. Pri tem je Vrhovno sodišče izhajalo tudi iz dejstva, da je vračilo trošarine v splošnem davčna ugodnost, izjema od siceršnje obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki jo je že zato, ker je plačilo trošarine nujno za zagotovitev davčnih prihodkov, treba razlagati restriktivno. S takšno zožujočo razlago pa se na drugi strani tudi izključuje možnosti zlorab.
Glede na to, da ima (po nespornih dejanskih ugotovitvah v obravnavani zadevi) demper kolesa in je namenjen nalaganju in prevažanju mineralne surovine znotraj delovišča ter njenemu raztovarjanju na lokaciji mobilne drobilnice, in se torej med opravljanjem svoje osnovne funkcije lahko premika, ga po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za statični delovni stroj v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Iz enakega razloga tudi ne čelnega nakladalca in rovokopača, katerih osnovna funkcija tudi po revidentovih navedbah prav tako vključuje premikanje, prevoz mineralne surovine znotraj delovišča (kamnoloma).
Države članice niti nimajo tako širokega polja proste presoje, da bi lahko znižano davčno obremenitev za porabo energentov v svojih nacionalnih ureditvah uredile na način (kot to zahteva revident), da bi izjeme oziroma znižanja dejanskih ravni obdavčitve iz točke c drugega odstavka 8. člena Direktive predvidele tudi za energente, ki jih kupci porabijo za stroje, ki se uporabljajo za druge industrijske in komercialne namene in ne pri visokih in nizkih gradnjah ter pri javnih delih. Zato ta izjema ne more biti podlaga za to, da bi lahko slovenski zakonodajalec ugodnejšo trošarinsko obravnavo predvidel za energente, ki se uporabijo kot pogonsko gorivo obravnavanih strojev v dejavnosti pridobivanja kamna. Povedano drugače, če bi ugodnejšo trošarinsko obravnavo na podlagi navedene izjeme priznal tudi kupcem energentov, ki jih porabijo za pogon vseh strojev v dejavnosti pridobivanja kamna, ne bi pravilno implementiral določb Direktive.
Odgovor na drugo pravno vprašanje v tej reviziji je, da prvi odstavek 93. člena ZTro-1 v delu, ko ta določa, da imajo pravico do vračila trošarine v višini 50% povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju za katerega se zahteva vračilo trošarine, za energente, ki jih dokazljivo porabijo za pogon strojev, kupci – osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost gradbeništva, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti, ne predvideva pa tega tudi za uporabo energentov za stroje v dejavnosti pridobivanja kamna ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) iz razlogov, ki jih navaja revident. Stališča o morebitni neskladnosti same Direktive z določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z vidika zagotavljanja načela enakosti in svobodne gospodarske pobude, pa iz revizijskih navedb tudi ni razbrati.
Ker je revident v okviru svoje dejavnosti pridobivanja kamna energente porabil za pogon strojev demperjev, rovokopačev in čelnih nakladalcev, ki niso ne statični delovni stroji ne stroji, ki bi bili uporabljeni v dejavnosti gradbeništva, je utemeljeno stališče Upravnega sodišča, da na podlagi prvega odstavka 93. člena ZTro-1 ni upravičen do vračila trošarine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044311
URS člen 22, 23, 25, 120, 120/3. ZPP člen 108, 336, 367a, 367a/1, 373, 373/2, 374, 374/1, 375, 375/1, 383. ZUS-1 člen 73, 73/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nepopolna revizija - predlog za dopustitev revizije kot priloga revizije - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - objektivni pomen revizije - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Smisel formalne zahteve iz drugega odstavka 373. člena ZPP je varstvo procesnih pravic nasprotne stranke, ki so odraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave in iz nje izpeljanega načela kontradiktornosti postopka oziroma pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Ta pravica ne more biti dosledno uresničena, če je reviziji priložen le sklep o dopustitvi revizije, ne pa tudi predlog kot podlaga za izdajo tega sklepa. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je zakonska zahteva po predložitvi predloga za dopustitev revizije nesmiselna in pretirano formalistična ter da je načelu kontradiktornosti zadoščeno že s tem, ko ima nasprotna stranka možnost podati odgovor na revizijo, ki ji je priložen sklep o dopustitvi.
V upravnem sporu je treba o zakonitosti upravnega akta zagotoviti pravico do pritožbe samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Že v tem pritožbenem postopku pa pritožnik (enako kot v pravdi) glede na 336. člen ZPP nima priložnosti dopolnjevati pritožbe. Če te možnosti v pritožbenem postopku v upravnem sporu ni in zato tudi ni načelne dolžnosti sodišča k pozivanju na odpravo pomanjkljivosti, je toliko manj razumno pričakovanje, da bi taka dolžnost morala obstajati v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom.
Prav zaradi zoženega dostopa do revizijskega postopka na eni strani, ko dopuščene revizije niso vsakdanje in pogoste, je na drugi strani poudarjena zahteva po dodatni skrbnosti stranke oziroma njenega pooblaščenca pri pripravi popolne vloge, pri čemer ne gre spregledati, da priložitev obeh dokumentov iz prve faze revizijskega postopka zahteva le minimalno, osnovno pozornost, ki ji lahko zadosti že povprečen človek in ne samo oseba s pravniškim državnim izpitom oziroma odvetnik. S tem pa se povečuje tudi odgovornost udeležencev za ekonomično vodenje postopka, ki mora biti pri izrednih pravnih sredstvih ustrezno večja.
Za pritožničino pravico do sodnega varstva je pomembno, da ga je bila deležna po vsebini, saj je sodišče prve stopnje njeno tožbo meritorno obravnavalo in o njej odločilo s sodbo. S tem je dosegla tudi tisto, kar je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, to je instančno obravnavanje upravne odločbe. Za uresničevanje pritožničine pravice do sodnega varstva v postopku izrednega pravnega sredstva pa je bistvena ugotovitev, da ne dolžnost revidenta, da priskrbi potrebno procesno gradivo za nasprotno stranko, ne takojšnja sankcija v primeru neizpolnitve te obveznosti, ne pomenita nerazumne formalne ovire pri dostopu do Vrhovnega sodišča. Na to presojo ob upoštevanju pomena res iudicata ne more vplivati manjše število postopkov pred Vrhovnim sodiščem in s tem povezano pritožbeno stališče, da je bil pred novelo ZPP-E lahko le obseg obremenitve revizijskega sodišča razumen razlog za takojšnje zavrženje pomanjkljive revizije.
SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00043261
URS člen 2, 22, 125, 131, 157. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 29, 31, 31/1, 36, 36/5. ZS člen 62a, 62b, 62b/8. ZUS-1 člen 59, 59/1. Zakon o splošnem upravnem postopku (1965) člen 2, 5, 214. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
imenovanje predsednika sodišča - Sodni svet - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - pravica do poštenega sojenja - ugoditev tožbi
Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno obrazložitev Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test nearbitrarnosti. Pri tem je pomembno tudi, da je Sodni svet sicer vsa tri mnenja tožnici poslal v vednost, vendar je ni ne na razgovoru ne kasneje seznanil z morebitnimi pomisleki članov Sodnega sveta glede njene kandidature, niti ni od nje zahteval dodatnih pojasnil, tako da bi bilo mogoče iz samega razgovora s tožnico ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro.
Vrhovno sodišče je zaradi navedenih okoliščin tega primera ocenilo, da skopa navedba, da "tožnica ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča", ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja. Vrhovno sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica nima pravice od Sodnega sveta zahtevati pozitivne odločitve o njeni kandidaturi. Glede na opisane okoliščine obravnavanega primera in tudi izkazano drugačne odločitve Sodnega sveta v primerljivih primerih, tako glede vsebine kot glede obsega obrazložitve, pa ima po oceni Vrhovnega sodišča zaradi pravice do poštenega postopka pravico do navedbe toliko razlogov, da bi bilo dovolj prepričljivo izkazano, da člani Sodnega sveta niso odločali arbitrarno in njene kandidature niso zavrnili, ne da bi za to imeli utemeljene strokovne razloge. Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od članov Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00043552
URS člen 14. ZOPDA člen 5, 5/1, 5/1-1, 5/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu - pogoji za izplačilo odškodnine - dedič - nadaljevanje postopka - načelo enakosti pred zakonom - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga, da dedič upravičenca po Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA), ki je že začel postopek za pridobivanje mnenja o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, je pa umrl pred pridobitvijo mnenja in pred vložitvijo vloge za odškodnino po ZOPDA, v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZOPDA ni upravičen uveljavljati pravic po ZOPDA.
URS člen 14, 49. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 36, 36/2.
predlog za izdajo začasne odredbe - imenovanje direktorja javnega zavoda - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Prenehanje pritožničinega položaja kot vršilke dolžnosti ni bila posledica izpodbijane odločbe, saj z njo ni bila razrešena. Pritožnica tudi v pritožbi ne zatrjuje drugače. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da nemožnost vrnitve na mesto vršilke dolžnosti direktorice, torej vzpostavitve tega prejšnjega stanja, kolikor je pritožnica to uveljavljala kot težko popravljivo škodo, že po naravi stvari ni mogoče.
Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi tudi ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da imenovani kandidat ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na mesto vršilca dolžnosti direktorja ter da sta zato pritožnici kršeni pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in do svobode dela iz 49. člena Ustave. Ti ugovori bodo lahko predmet presoje v postopku ugotavljanja utemeljenosti tožbe oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe. V okviru presoje utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe pa pritožničine trditve o kršitvah pravic same po sebi ne utemeljujejo težko popravljive škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00043281
URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - enako varstvo pravic - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila stranki s tem, ko sodišče ni opravilo glavne obravnave, kršena pravica iz 22. člena Ustave RS.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00042374
OZ člen 190, 190/1, 393. URS člen 23, 158. ZIZ člen 21, 21/1. ZPP člen 380, 380/2.
neupravičena pridobitev - vračilo preveč plačane odškodnine - dvakratno plačilo dolga - dva izvršilna naslova za isti dolg - prostovoljno zavarovanje pred odgovornostjo - zavarovanje odgovornosti delodajalca - nesreča pri delu - plačilo odškodnine - plačilo zavarovalnine - načelo pravnomočnosti - materialna pravnomočnost - solidarna odgovornost - izrek sodne odločbe - zmotna uporaba materialnega prava - dopuščena revizija
Srž dopuščenega vprašanja je, ali je dopustno v novi pravdi, potem ko sta tako odgovorna oseba kot zavarovalnica oškodovancu plačala zneske (odškodnino oziroma zavarovalno vsoto) za povrnitev iste škode na podlagi dveh pravnomočnih sodb, v katerih njuna obveznost ni določena kot solidarna, zahtevati vrnitev dvakrat oziroma preveč plačanega zneska. Tožeča stranka ni trdila, da bi toženec pri uveljavljanju zahtevkov iz delovne nesreče ravnal protipravno oziroma da bi nepošteno izkoristil možnost dveh sodnih postopkov, da bi prišel do dveh izvršilnih naslovov za povrnitev iste škode, zato podlaga temu novemu zahtevku ni odškodninska, ampak so to določila o neupravičeni pridobitvi.
Pravnomočnost je pomemben atribut pravne države. Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe, zato institut pravnomočnosti prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti. Plačil na podlagi pravnomočne sodbe (izvršilnega naslova) ni mogoče šteti za plačila brez pravne podlage.
Vsebina solidarnosti dolžnikov se mora v razmerju do upnika ustrezno odražati v izreku sodbe tako tedaj, ko je več solidarnih dolžnikov toženih istočasno, kot tudi tedaj, ko so toženi vsak posebej v ločenih postopkih. Potrebo po opredelitvi solidarnosti v izreku narekuje zahteva po opredelitvi predmeta, vrste in obsega obveznosti v izvršilnem naslovu, saj vsebinsko odločanje o tem ne sodi v izvršilni postopek. Tudi v novi pravdi v razmerju do upnika ni dopustno naknadno opredeljevati razmerja med dolžniki drugače, kot že izhaja iz pravnomočne sodbe. Pravnomočnosti namreč ni mogoče obiti s kasnejšim zahtevkom, ki ne bi bil združljiv z vsebino pravnomočne sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00044867
ZIZ člen 10, 10/1, 64. ZPP člen 377.
revizija v izvršilnem postopku - dovoljenost revizije v izvršilnem postopku - predlog za dopustitev revizije - dolžnikov dolžnik - nedovoljen predlog - novela ZIZ-L - presoja ustavnosti - načelo enakosti pred zakonom - zavrženje predloga
Predlagatelj revizije ni upnik ali dolžnik, niti ni „tretji“, ki bi v skladu s 64. členom ZIZ imel pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi in v njem zahtevati, naj sodišče izvršbo na določen predmet izvršbe izreče za nedopustno, ker ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Navedba dolžnikovega dolžnika, da terjatev, ki je bila zarubljena, ne obstaja, namreč ne pomeni nikakršne „negativne pravice“, ki bi lahko preprečila izvršbo. Obstoj sporne terjatve se bo lahko razčistil, ko bo upnik zarubljeno terjatev poskušal izterjati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00042595
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 22, 82, 82/1. ZPP člen 166, 365, 365-1.
stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - pravica do sodnega varstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker je pritožnica vložila pritožbo le zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, obravnavana pritožba ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00042586
URS člen 22, 33, 74. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZUS-1 člen 59, 59/1.
predlog za dopustitev revizije - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - pravica do zasebne lastnine - pravica do svobodne gospodarske pobude - glavna obravnava v upravnem sporu - materialnopravna presoja zatrjevanih dejstev in dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - neizvedba glavne obravnave - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1) Ali je Upravno sodišče v nasprotju z načelom sorazmernosti odločilo, da je bila tožeči stranki taksa za uporabo taksnih predmetov na podlagi Odloka odmerjena pravilno?
2) Ali je Upravno sodišče s tem, ko je kljub izrecnemu predlogu tožeče stranke opustilo izvedbo glavne obravnave in zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, poseglo v pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije?