določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo z delom sodišča - nepravilnosti v postopku - varstvo osebnih podatkov - videz nepristranskosti sodišča
Med tehtne razloge ne spada nezadovoljstvo z delom sodišča oziroma njegovimi odločitvami ali uveljavljanje postopkovnih nepravilnosti, za odpravo katerih so na voljo druga pravna sredstva; kar je tudi v sodni praksi že ustaljeno stališče.
Vrhovno sodišče se ne spušča v vsebinsko presojo očitanih kršitev v pomenu instančnega preizkusa, zato tožnici, ki ju moti konkretno ravnanje z osebnimi podatki, v tem pomenu s predlogom po 67. členu ZPP že v zasnovi ne moreta uspeti. Očitane kršitve pa, četudi bi bile zares podane, same po sebi ne (o)krnijo videza nepristranskosti in neodvisnosti celotnega sodišča.
Sodišče prve stopnje ni razpolagalo ne z vročilnico ne s sporočilom o prejetem pismu, ki bi ga oseba, ki je opravljala vročitev, izpolnila s potrebnimi podatki (o datumu neuspelega poskusa osebne vročitve in o vložitvi sporočila o prispelem pismu v naslovnikov hišni predalčnik z opozorilom na posledice upustitve prevzema dokumenta ter datumom vložitve pisma v naslovnikov predalčnik). Oprlo se je na drugo listino – poizvednico, v kateri pošta izjavlja toženki, kaj se je dogajalo z njeno pošiljko pritožniku, ne da bi imel slednji možnost temu nasprotovati in predlagati dokaze.
Če je po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči, iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico, poizvednico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe.
V obravnavani zadevi iz vsebine tožbe ali siceršnjih okoliščin primera ne izhaja, da bi se pritožnik zavedal ali moral zavedati, da je njegova tožba lahko prepozna. Ker je v obravnavani zadevi ključno, kdaj je bila drugostopenjska odločba vročena pritožniku, je sodišče prve stopnje s tem, ko v tej zvezi ni zagotovilo navedenega procesnega jamstva, poseglo v pritožnikov pravni položaj in pravico iz 22. člena Ustave.
URS člen 14, 14/2, 156. ZDoh-2 člen 27, 27-5, 105, 105/3, 105/3-11. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2.
direktna revizija - zahteva za oceno ustavnosti - dohodnina - odmera dohodnine - davčna osnova za odmero dohodnine - oprostitev plačila dohodnine - odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - osebna poškodba - načelo enakosti - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19 in 66/19).
Po oceni Vrhovnega sodišča je 27. člen ZDoh-2 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj bistveno enake položaje ureja različno brez stvarnega, razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00031429
ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-5, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - razlaga direktive - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - indični dokaz - neposreden dokaz - verodostojnost priče - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v reviziji - nova dejstva in dokazi v reviziji
Tožnikom kot povprečnim potrošnikom ni bila onemogočena racionalna oziroma preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita. Ker je toženka kot strokovnjakinja na bančnem področju ob sklepanju spornih pogodb ravnala v skladu z zahtevo dobre vere, sporni pogodben pogoj o prevzemu valutnega tveganja ne more biti nepošten v smislu 3. člena Direktive 93/13 v povezavi s 24. členom ZVPoT.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00033130
URS člen 33, 69. SPZ člen 226. ODZ paragraf 1460, 1479.
neprava stvarna služnost - služnost v javno korist - priposestvovanje služnosti v javno korist - izvajalec gospodarske javne službe - razlastitev - razlastitveni akt - dobra vera - pravni posel - odločba Ustavnega sodišča - zavrnitev revizije - dopuščena revizija
Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi in posledično ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi). Upoštevna je tudi odločba Ustavnega sodišča Up-849/14.
povrnitev nepremoženjske škode - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - praktična konkordanca - svoboda izražanja - pravica do komunikacijske zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - domneva nedolžnosti - čast in dobro ime - objava prisluhov iz predkazenskega postopka - relativno javna osebnost - javni interes - novinarstvo - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar pride do tehtanja pravice do svobode izražanja s pravico do zasebnosti iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhajajo naslednja merila za presojo: a) ali gre za prispevek k razpravi splošnega interesa, b) ali gre za javno osebnost oz. kakšna je njena funkcija, c) njeno predhodno ravnanje, d) način pridobivanja informacij in njihova resničnost, e) vsebina, oblika in posledice objave ter f) resnost izrečenih sankcij (kadar so novinarje zaradi objave doletele kakšne sankcije).
Novinarji toženca niso sami prisluškovali tožniku, temveč so prisluhe (ki so bi bili pridobljeni zakonito) dobili iz anonimnega vira. Pred objavo so iz pridobljenih informacij izločili vso komunikacijo, ki je zadevala zasebno in intimno življenje tožnika, in vse informacije, ki so se nanašale na kazenski postopek. Ugotovitve kažejo, da so novinarji k poročanju pristopili odgovorno ter objavili le tiste vsebine, ki so bile pomembne z vidika razprave v javnem interesu. V postopku nikoli ni bila sporna avtentičnost ali resničnost objavljene vsebine prisluhov. V posameznih člankih so novinarji celo izrecno opredelili, zakaj in v čem je podan interes javnosti, da se z objavljenimi vsebinami seznanijo. S tem so sledili standardom novinarske etike.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00031427
SPZ člen 47, 47/3, 47/4. URS člen 23, 33.
nepravdni postopek - postopek za ureditev medsebojnih razmerij - gradnja čez mejo nepremičnine - določitev nove meje - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - investitor - nakup nepremičnine na javni dražbi - škoda zaradi gradnje čez mejo nepremičnine - odškodnina za odvzem nepremičnine - kvazi odškodnina - višina odškodnine - subjektivne in objektivne okoliščine - interes udeležencev - presoja dobre vere - tržna vrednost nepremičnine - najemnina - metoda bodočih donosov - superficies solo cedit - načelo povezanosti zemljišča in objekta - tržna vrednost zemljišča
V konkretnem primeru ne gre za klasičen primer gradnje na tujem svetu. Mejaša sta kupca zemljišč, na katerih je bila s strani skupnega pravnega prednika - investitorja - zgrajena sporna hiša, ki je s svojim SZ vogalom že tedaj presegla parcelno mejo za 3 m². V tem pomenu, torej kot kvazi odškodninsko posledico že zatečenega dejanskega stanja, je treba razumeti presojo primerne odškodnine iz 47. člena SPZ.
Revident je vedel, kaj kupuje, pri čemer je ključno, da je investitorju že tedaj jamčil, da ne bo oviral niti gradnje na sosednji parceli niti njene uporabe ter bo pristal na uskladitev meje "odpovedujoč se kakršnikoli odškodnini." Po mnenju Vrhovnega sodišča ni upravičen do nobene odškodnine; obstoječe dejansko stanje je le naključna posledica neizvedenih (pre)parcelacij, zatrjevana razlastitev pa navidezna. Nepravdni postopek se je tako pokazal le kot naknadna tehnična uskladitev sicer v zasnovi neproblematične čezmejne gradnje.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 23, 23/1, 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2, 73, 73/3, 82, 82/2. URS člen 157, 157/2.
plagiatorstvo - mnenje komisije - subsidiarni upravni spor - rok za vložitev tožbe - zavrženje prepozne tožbe - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj je pritožnik zamudil rok za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, tako ob upoštevanju starejšega stališča sodne prakse o začetku tega roka od takrat, ko je bilo izpodbijano posamično dejanje storjeno, kot tudi ob upoštevanju novejših pomislekov pravne teorije, da začetek tega roka začne teči šele od trenutka seznanjenosti prizadete osebe s takim dejanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VS00031135
URS člen 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. ZPP člen 11, 109, 109/1, 365, 365-2. ZUP člen 22, 22/1.
kaznovanje za žalitev sodišča - žalitev v vlogi - kaznovanje pooblaščenca pravdne stranke - svoboda izražanja v sodnem postopku
Navedbe v pisni vlogi morajo biti premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata. Po presoji Vrhovnega sodišča ima varstvo ugleda sodišča in sodnic posebno težo in predstavlja vrednoto, ki v obravnavanem primeru opravičuje poseg v svobodo govora. Tudi z vidika javnega interesa je poseg v navedeno pravico upravičen in tudi nujen. Meje svobode govora so v javni komunikaciji nemalokrat presežene, ali pa komaj še na meji sprejemljivega. Notar, kot oseba javnega zaupanja in nosilec javnih pooblastil, ki v tem primeru nastopa tudi kot pooblaščenec strank, pa bi se teh meja moral še posebej zavedati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00032873
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 10, 10/2. URS člen 15, 15/5, 39, 39/1. ZPP člen 11, 109, 109/1.
izrek denarne kazni - denarno kaznovanje pooblaščenca - notar - žalitev sodnika - kaznovanje za žalitev sodišča - žalitev sodišča v vlogi - svoboda izražanja - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - poseg v svobodo izražanja - žaljiva izjava - presežena meja sprejemljive kritike - zavrnitev pritožbe
V okviru 10. člena EKČP je varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela, če ni osebno žaljiva ter ne pomeni destruktivnih in v temelju neupravičenih napadov na sodnike.
Sporne navedbe niso v nikakršni funkciji kritike sodbe, ampak so namenjene izključno žaljenju oziroma sramotenju senata in sodnic. Ni jih mogoče opredeliti kot ostro kritiko dela sodnic, temveč so osebno žaljive, saj pravzaprav predstavljajo očitek storitve kaznivega dejanja. S tega vidika pa tudi vse ostale, "nesporne" navedbe, pridobijo v celotnem kontekstu drugačno težo.
V obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati stališča ESČP, da so sprejemljivejše kritične pripombe, ki so dane v pravnem sredstvu in pri katerih gre v bistvu za interno komunikacijo med odvetnikom in pritožbenim sodiščem, ki se ne odvija pred očmi splošne javnosti. Prej nasprotno. Navedbe v reviziji (ali drugi pisni vlogi) morajo biti premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - LOKALNA SAMOUPRAVA - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00031356
ZGJS člen 68, 76, 76/1, 76/3. ZLS člen 7, 51, 51/1, 51b, 51b/1, 51b/3, 51c, 51c/1, 51c/1-1, 100, 100/1, 100/2. ZLS-J člen 32. ZLS-K člen 7. PZ člen 44. ZL člen 5. ZPP člen 7, 8, 191, 214, 214/2, 371, 378, 380, 380/2. ZGD-1 člen 623, 623/4. ZZK-1 člen 6, 8. SPZ člen 9, 10. URS člen 139, 155, 155/1.
Luka Koper - koprsko pristanišče - lastninjenje družbene lastnine - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - lokalna samouprava - gospodarske javne službe - lastninjenje po ZGJS - javno dobro - lastninjenje gospodarske infrastrukture - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - lega nepremičnine - lex rei sitae - dejanska raba nepremičnin - stanje v naravi - ustanovitev nove občine - ustanovitev občine z odločbo Ustavnega sodišča - ustanovitev Občine Ankaran - razdelitev občine - pridobitev pravne subjektivitete - pravno nasledstvo - sodna praksa Ustavnega sodišča - konstituiranje občine - učinkovanje ex tunc - izbrisna tožba - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - primarni in podredni tožbeni zahtevek - pasivna stvarna legitimacija - skupno premoženje občin - upravljanje skupnega premoženja - razdelitev skupnega premoženja - sporazum o razdelitvi skupnega premoženja - neobstoj sporazuma - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - navadno sosporništvo - enotno in nujno sosporništvo - stranska udeležba - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - publicitetno načelo - domneva dobre vere - odtujitev stvari med pravdo - univerzalno pravno nasledstvo - oddelitev družbe - prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) - časovna veljavnost predpisov - jezikovna razlaga - namenska razlaga - sistematična razlaga - neprerekane trditve - nesporna dejstva - trditveno in dokazno breme - razpravno načelo - materialno proce
Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.
Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VS00030613
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3, 384, 384/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 5, 5/1-1, 36, 6/1, 37, 37/1. ZUstS člen 1, 1/3, 44. URS člen 23.
dovoljenost revizije - postopek za plačilo sodne takse - sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan - pravica dostopa do sodišča - pravica do učinkovitega sodnega varstva - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - odmera sodne takse po ZST-1 - taksa za tožbo - vrnitev sodne takse - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev protiustavnosti - učinek razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - dopuščena revizija
Nižji sodišči sta z zavrnitvijo tožničinega predloga za vračilo dela sodne takse nesorazmerno posegli v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sklepa sodišč nižje stopnje temeljita na napačnem stališču, da je glede na specifično ureditev po ZST-1 glede spornega razmerja nastopil učinek pravnomočnosti. Ker bi bil v primeru vrnitve preplačane sodne takse namen sodnih taks še vedno dosežen, Vrhovno sodišče ne vidi v javnem interesu utemeljenega razumnega in stvarnega razloga za zavrnitev tožničinega predloga.
zahteva za presojo ustavnosti - ZFPPIPP - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - izguba pravice
ZUstS v 44. členu ureja le pravne posledice razveljavitvene odločbe, in sicer se po tem določilu zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pravne posledice ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča pa v zakonodaji niso urejene. Ker je zakon neizogibno protiustaven že od njegovega sprejema naprej - Ustavno sodišče njegovo protiustavnost zgolj ugotovi - je ustavnoskladna razlaga pravnih posledic ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča na vložene revizije, o katerih še ni bilo odločeno, taka, da ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča predstavlja pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - sodišče kot predlagatelj - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - majhno sodišče - sorodstvo uslužbenca pristojnega sodišča in stranke v postopku - otrok uslužbenke pristojnega sodišča kot stranka v postopku - strokovna sodelavka - okoliščine konkretnega primera - izločitev sodnika - naravni sodnik - spor majhne vrednosti
Stranka predmetnega postopka je sin ene izmed strokovnih sodelavk, ki je na manjšem okrajnem sodišču zaposlena kot sodniška pomočnica.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je lahko v primeru majhnega sodišča okrnjen videz njegove nepristranskosti, če je na njem zaposlena stranka ali njen zakonec oziroma sorodnik. Ker pa je treba imeti pred očmi vse okoliščine konkretnega primera, je lahko le posplošeno sklepanje o tem preuranjeno.
Na podlagi vseh okoliščin te zadeve Vrhovno sodišče ocenjuje, da z izvedbo postopka videz nepristranskosti pristojnega sodišča ne bo okrnjen, zato je predlog zavrnilo.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00030611
OZ člen 179. URS člen 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
okrnitev osebnostnih pravic - poseg v čast in dobro ime - relativno javna oseba - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - javni interes - rumeni tisk - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - objava fotografij - sodna praksa Ustavnega sodišča - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - dopuščena revizija
Judikatura ESČP distinkcije med rumenim in resnim tiskom ne pozna in ne ustvarja posebnih kriterijev za različne vrste nacionalnih medijev. Pri iskanju ravnotežja med nasprotujočimi si pravicami oziroma pri presoji dopustnosti posega v 10. člen EKČP je izhodišče presoje (najpomembnejši kriterij), ali je objava prispevala k razpravi v zadevi, ki je v interesu javnosti, kar se razlaga široko. Treba pa je razlikovati med pristnim javnim interesom in zvedavostjo javnosti. Želja bralcev po senzacionalizmu in njihova radovednost glede informacij o zasebnem življenju drugih ne pomenita legitimnega javnega interesa, ki bi upravičil neutemeljen poseg v zasebnost. Poleg javnega interesa je treba pri tehtanju (med drugim) upoštevati tudi poznanost prizadete osebe (pomembno je tudi njeno predhodno ravnanje in dejstvo, da je bila informacija (podoba) objavljena tudi drugje), način pridobitve informacij (ali se je presojala njihova resničnost) in način objave ter vpliv publikacije (število bralcev). Tudi kadar gre za rumeni tisk je torej treba tehtati pravici iz 8. in 10. člena EKČP - pravici do zasebnosti (ali varstvu ugleda) ni mogoče samodejno zagotoviti prednosti. V okviru svobode izražanja so nenazadnje varovani tudi prispevki, ki so namenjeni le zabavi in zadovoljevanju radovednosti. Vendar v teh primerih svoboda izražanja uživa nižjo stopnjo zaščite in jo je treba razlagati ožje.
OZ člen 165, 186, 186/3, 396. ZVPSBNO člen 4, 1, 21, 21/1, 21/2. URS člen 26. ZFPPIPP člen 60, 301, 301/7, 310, 311. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost države za delo sodišč - stečaj dolžnika - insolventnost dolžnika - plačilna nezmožnost - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - prijava terjatve v stečajnem postopku - trditveno in dokazno breme
Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.
DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00033069
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/1. ZZZDR člen 106, 106/2, 119, 120. URS člen 26. OZ člen 179.
odgovornost države - odgovornost države za delo njenih organov - odgovornost države za delo sodišč - Center za socialno delo (CSD) - odgovornost države za delo CSD - varstvo, vzgoja in preživljanje mladoletnih otrok - postopek za ureditev stikov med starši in otroki - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - obligacija prizadevanja - ogroženost otroka - odvzem otroka staršem - pravica do družinskega življenja - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - protipravnost - pravica do odškodnine in trajanje sodnega postopka - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - bodoča škoda
Vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča in tožnikovim duševnim trpljenjempo presoji pritožbenega sodišča ni zato, ker je takrat, ko je sodišče zvedelo za odtujevanje otrok tožniku, njuna odtujenost od očeta napredovala že do tiste stopnje, ko stiki po mnenju izvedencev otrokoma ne bi bili več v korist. Otroka sta, resda pod vplivom matere, do očeta izjemno hitro razvila negativen odnos, stiki pa bi jima bili v korist le, če bi se pričeli izvajati najpozneje eno leto po začetku spora, razen, če bi ju (a ju ni) k njim spodbujala mati. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je zaključek o tem, da bi eno leto po začetku spora še lahko vzpostavili stike, da bi bili ti otrokoma v korist, oprlo na mnenje psihologa. Iz tega je izpeljalo zaključek, da je skoraj ves čas, ki je bil na razpolago za uvedbo otrokoma koristnih stikov, potekel že pred razvezno pravdo. Sodišče torej glede na navedeno in ker sta se zakonca še v razvezni pravdi več mesecev poskušala sporazumeti in sta celo sklenila sodno poravnavo o stikih, ni imelo razloga za intervencijo in ukrepanje, ki bi tožniku omogočili oziroma olajšali ponovno združitev z otrokoma. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zgolj na gornjem zaključku temelječa presoja o izključitvi vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča, med katerim je prišlo do popolne odtujitve otrok od tožnika, in tožnikovo škodo, preuranjena.
Vrhovno sodišče v zvezi s tem meni, da bi materino zavestno, namerno, zapovedim iz 106. člena ZZZDR nasprotno (torej protipravno) ravnanje, ki je imelo za posledico odtujitev med tožnikom in hčerjo, pomenilo pravno pomemben vzrok v primeru, če bi tožnik odškodnino zahteval zaradi odtujitve od nje (matere) kot povzročiteljice škode. V obravnavani zadevi pa ni tako: tožnik zahtevek utemeljuje s trditvijo, da sta povzročitelja škode organa, za katera odgovarja država, ker materi takega ravnanja nista preprečila.
Vrhovno sodišče opozarja na svoje stališče, da pravnomočnost sodne odločbe, izdane v postopku, v katerem naj bi sodnik ravnal protipravno, ne preprečuje možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, ki zaradi njegovega ravnanja teče zoper državo. Je pa treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Zato je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev ali spremembo sporne pravnomočne sodne odločbe. Ni pa se na to stališče mogoče sklicevati v primeru, ko je bila pritožba vložena, a jo je višje sodišče zavrnilo. V takšnem primeru je, kljub pravnomočnosti odločitve, predmet presoje v odškodninskem sporu še vedno lahko vprašanje, ali so sodniki (prve in druge stopnje) ravnali protipravno v smislu 26. člena Ustave.
Za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, da je otrokova mati ravnala v nasprotju z zavezami iz 106. člena ZZZDR, saj njeno ravnanje ni pravno pomemben vzrok. Pomembno je v povezavi s presojo protipravnosti ravnanja ali opustitev organov, za katera odgovarja država. ESČP pri presoji, ali je bila zaradi neučinkovitosti pri vzpostavitvi stikov med otrokom in nerezidenčnim staršem, ker jih je oviral oziroma onemogočal rezidenčni starš, kršena pravica iz 8. člena EKČP, upošteva tudi, ali nacionalno pravo določa mehanizme za preprečitev takega ravnanja in ali jih je nacionalno sodišče uporabilo.
Center za socialno delo in sodišče sta imela v času veljavnosti ZZZDR pri zagotovitvi stikov dolžnost prizadevanja, ne rezultata. Ukreniti sta bila dolžna vse, kar je bilo mogoče od njiju razumno pričakovati glede na predpise in specifične okoliščine vsakega posameznega primera, kakršne so bile v času, ko stiki niso bili omogočeni, pa bi bili otroku v korist. Če te zaveze nista kršila, jima protipravnosti ni mogoče očitati.
ZKme-1 člen 42, 42/2, 57. Uredba Sveta (ES) št. 479/2008 z dne 29. aprila 2008 o skupni ureditvi trga za vino, spremembi uredb (ES) št. 1493/1999, (ES) št. 1782/2003, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 3/2008 ter razveljavitvi uredb (EGS) št. 2392/86 in (ES) št. 1493/1999 člen 4, 4/2, 10. Uredba Komisije (ES) št. 555/2008 z dne 27. junija 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 o skupni ureditvi trga za vino glede podpornih programov, trgovine s tretjimi državami in obsega vinogradniških površin ter o izvajanju nadzora v vinskem sektorju člen 97. Uredba komisije (ES) št. 1122/2009 z dne 30. november 2009 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 v zvezi z navzkrižno skladnostjo, modulacijo ter integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom v okviru shem neposrednih podpor za kmete, določenih za navedeno uredbo, ter za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 v zvezi z navzkrižno skladnostjo v okviru sheme podpore, določene za sektor vina člen 80. ZKme-A člen 4, 8, 17. URS člen 155, 155/1.
posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe odločbe - sredstva prejeta od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja - izplačilo priznanih sredstev - izvajanje nadzora - prepoved retroaktivne veljave predpisov - retroaktivna uporaba zakona - prava retroaktivnost - poseg v pravnomočno odločbo - ustavna odločba - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ustava sicer dopušča odpravo oziroma spremembo pravnomočnih odločb, če primere in postopek za odločanje o takšnih posegih določa zakon (158. člen), a je v povezavi z določbo 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) in 2. člena Ustave tudi določbo 158. člena treba razlagati tako, da so posegi v pravnomočne odločbe praviloma dopustni le, ko zakon tak poseg predvidi še pred izdajo pravnomočne odločbe. Zakon, ki poseg v pravnomočno odločbo predvidi naknadno, sam po sebi sicer še ne učinkuje za nazaj, zato za njegovo ustavnost Ustava RS ne določa tako strogih pogojev, kot jih v 155. členu določa za retroaktivne zakone. Ker pa bi taka ureditev imela učinke, podobne retroaktivnim (poseg v pridobljene pravice), je prav tako dopustna le izjemoma in le ob posebej upravičenih razlogih.
Določba drugega odstavka 42. člena Zakona o kmetijstvu, kot je bila uveljavljena z novelo ZKme-1A (Uradni list RS, št. 57/2012), se ne uporablja za odločbe, ki so postale pravnomočne pred dnevom njene uveljavitve, to je pred 28. 7. 2012. Ker se obravnavano izredno pravno sredstvo uporablja že za dokončne odločbe, pa se omenjeno stališče razteza tudi nanje, torej, da se izredno pravno sredstvo ne uporablja za odločbe, ki so postale dokončne pred 28. 7. 2012.
Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa je sodišče druge stopnje kršilo toženčevo pravico do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člen Ustave. Zgolj z laično primerjavo podpisov iz pravdnega spisa ni moglo odstraniti vzpostavljenega dvoma, da je bila osebna vročitev tožbe opravljena v skladu z določili ZPP.
Nosilno stališče revizije, da bi se v tem odškodninskem sporu lahko dokazovalo, da se je sporni historični dogodek odvil drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju z oškodovančevo domnevo nedolžnosti. Toženkini ugovori in predlagani dokazi so bili zaradi učinkovanja domneve nedolžnosti oziroma vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko oprostilno sodbo pravno nepomembni.