DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048921
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1, 2/1-c, 9, 9/1, 63, 68, 68/1, 137, 137/1, 137/1-d, 167, 168. Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero člen 17. URS člen 25. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 3/1-3, 5, 5/1, 6, 6/2, 6/2-b, 44, 44/1, 44/1-2, 44/1-7, 44/1-8, 45, 45/1, 45/2, 63, 63/1, 65, 76, 76/1. ZUP člen 253, 253/2, 274, 274/2. ZDavP-2 člen 2, 2/3, 88, 88/2.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - prepoved reformatio in peius - odbitek vstopnega DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - pogoji za odbitek vstopnega DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - obdavčljiva transakcija - najem nepremičnine - popravek odbitka DDV - obseg pravice do odbitka ddv - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Odbitek vstopnega DDV, katerega je davčni zavezanec ob dobavi upravičeno odbil v celoti, se ne more nanašati na transakcije, ki so oproščene plačila DDV, med drugim (kot v obravnavani zadevi) za transakcijo najema nepremičnine (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Vendar je ZDDV-1 za ta primer dopustil izjemo ter s tem izkoristil možnost, ki jo daje Direktiva o DDV v točki d) prvega odstavka 137. člena, da lahko države članice dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev dajanja nepremičnine v najem.
Če želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, mora svojo namero sporočiti davčnemu organu, kar stori z izjavo iz 45. člena ZDDV-1.
Ker revident in njegov najemnik omenjene izjave nista predložila in niti iz ostalih dejanskih okoliščin zadeve ne izhaja, da sta izbrala obdavčitev svoje transakcije, je revident ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, upravičen do odbitka vstopnega DDV le v obsegu, ki ga je mogoče pripisati transakcijam, pri katerih se DDV lahko odbije v skladu s 63. členom ZDDV-1 (65. člen tega zakona).
Uporaba določb 63. in 65. člena na ZDDV-1 v izpodbijani sodbi pomeni, da nastanek pravice do odbitka niti ni sporen, sporen je le njen obseg – v konkretnem primeru zaradi revidentove uporabe nepremičnine po njeni pridobitvi tako za oproščen najem kot za obdavčene transakcije. S tem pa je neločljivo povezan sistem popravkov prvotno odbitega DDV. Tako mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen (prvi odstavek 68. člena ZDDV-1). Takšno je tudi stališče SEU, ki poudarja, da je uporaba mehanizma popravkov odvisna od tega, ali je nastala pravica do odbitka. Ta pa nastane takrat, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka. Posledično lahko samo položaj, v katerem posameznik takrat deluje, določi obstoj pravice do odbitka. Poleg tega uporaba investicijskega blaga – tako dejanska kot nameravana – določa samo obseg prvotnega odbitka, do katerega je davčni zavezanec upravičen v skladu s členom 17 Šeste direktive, in obseg morebitnih popravkov med naslednjimi obdobji, ne vpliva pa na nastanek pravice do odbitka. Neposredna uporaba blaga za obdavčene transakcije tako ni sama po sebi pogoj uporabe sistema popravkov odbitkov.
Po navedenem razprava o obsegu odbitnega DDV, do katerega je davčni zavezanec upravičen, in morebitna ugotovitev, da je po obdobju odbitka prišlo do sprememb, izključuje zanikanje nastanka pravice do odbitka. To je razvidno tudi iz že navedenega stališča SEU glede razlage člena 168 Direktive o DDV, ki ločuje pogoj za nastanek pravice do odbitka DDV (da je davčni zavezanec ob pridobitvi blaga deloval kot tak) in upravičeni obseg odbitka (v delu, v katerem davčni zavezanec pridobljeno blago blago uporabi za svoje obdavčene transakcije). Pri tem je SEU glede obdavčitve lizinga in dajanja v najem navedlo, da je pravica do odbitka, ki pripada tej obdavčitvi, odvisna ne le od tega, ali je država članica uporabila možnost, določeno v členu 137(1)(d) Direktive o DDV, ampak tudi od tega, da davčni zavezanci izvajajo pravico do izbire, ki jim jo je država članica dala. In še: uveljavljanje te izbire nima nobenega učinka na nastanek pravice do odbitka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00021463
ZZdrS-D člen 6. ZZdrS člen 25, 25/4. URS člen 15, 15/3, 155, 155/1.
zdravniška služba - specializacija zdravnikov - odobritev zdravniške specializacije - odklonitev zaposlitve v regiji, za katero je bila zdravniku odobrena specializacija - povrnitev stroškov specializacije - sprememba zakona - prepoved retroaktivnosti - ustavna presoja - test sorazmernosti - obvezno zdravstveno zavarovanje - dopuščena revizija
Trenutek odobritve zdravniške specializacije je tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišči sta zato odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov celotne (petletne) specializacije pravilno oprli na zakon, ki je veljal v času, ko je bila tožencu specializacija odobrena in jo je pričel opravljati in ne na njegovo novelo (ZZdrS-D). Uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov bi pomenila poseg v tožnikove že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
S tem ko je sodišče druge stopnje postavljena zahtevka obravnavalo kot alternativna (drugače kot sodišče prve stopnje, ki ju je štelo za primarnega in podrednega) in oba zavrnilo, je odločilo o zahtevku, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sploh ne nanaša. S tem je tožniku vzelo pravico do pritožbe.
stvarna služnost - neprava stvarna služnost - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - prodaja služeče nepremičnine pred vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017713
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 1. URS člen 155. ZPP člen 8, 274, 274/1, 339, 339/2, 367, 367/5, 384, 384/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - oderuška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - indični dokaz - neposreden dokaz - verodostojnost priče - načelo dispozitivnosti - tuja sodna praksa - pravni interes za dajatveno tožbo - razpolaganje s tožbenim zahtevkom - dovoljenost revizije - nova dejstva in dokazi v reviziji
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017157
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21. URS člen 155. ZPP člen 8, 339, 339/2, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/V.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - slaba vera banke - enakovrednost dajatev - monetarna politika - novi dokazi - pomanjkljiva obrazložitev odločbe
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, biti mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni "igro z odprtimi kartami", ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe.
Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja). V tem smislu Sodišče EU v zadevi Andriciuc govori o informacijah, na podlagi katerih lahko odločitve sprejema povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren. Aktivnosti ali neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Revizijske navedbe, da je treba, na primer, upoštevati tudi to, da sta bila tožnika glede na svojo starost že večkrat izpostavljena spremembam valute, da bi zaradi tega morala ta mehanizem razumeti, ter da sta informacije o kreditu v CHF iskala tudi pri drugih bankah, so zato za presojo pravilnosti izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti neutemeljene.
Iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila torej priporočilo ne opredeljuje. To je tudi razumljivo, saj gre za mehko, nezavezujoče pravo, ki državam priporoča, svetuje in jih neobvezujoče usmerja ter jim tako pušča manevrski prostor, ali (in na kakšen način) bodo formalizirale način pojasnilne dolžnosti (prim. V. odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način pa bi tudi nasprotovala ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Gre namreč za priporočilo iz leta 2011, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena leta 2008.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. To še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja bi v ekstenzivni obliki lahko vodil do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogočal tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
ZDDPO-2 člen 12. ZDoh-2 člen 48. URS člen 22. ZUS-1 člen 93.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - nepriznavanje odhodkov - dokazovanje v davčnem postopku - dokazno sredstvo - vnaprejšnja dokazna ocena - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Stališče sodišča prve stopnje "da glede na odsotnost listin, ki bi verodostojno izkazovale sporne poslovne dogodke, tudi zaslišanje priče ne bi moglo privesti do drugačne odločitve", predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, to je vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ki z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije ni dovoljena.
ZDoh-2 člen 105, 105/3-11. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2.
prekinitev revizijskega postopka - zahteva za oceno ustavnosti zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), saj je po oceni Vrhovnega sodišča navedena določba v neskladju s 147. členom Ustave, ker ne izpolnjuje ustavnih zahtev po jasnosti in določnosti davčnih predpisov. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.
ZN člen 10, 10.a, 8. ZUP člen 6. URS člen 49, 49/3, 137, 137/3.
imenovanje notarja - izbirna pravica ministra - pooblastila ministra - odločba o izbiri - obrazloženost odločbe - ocena strokovne komisije - strokovna usposobljenost - obseg sodnega varstva - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Za zagotovitev enakopravne dostopnosti delovnih mest notarjev s ciljem doseganja največje strokovnosti izbranega kandidata je pomembno ne le to, da imenovani kandidat izpolnjuje za imenovanje za notarja predpisane pogoje (8. člen ZN), torej tiste, ki kandidatu omogočijo vstop v izbirni postopek, temveč tudi, da je v tem postopku izbira opravljena na podlagi kriterijev, ki so namenjeni ugotovitvi, kateri izmed teh kandidatov je za opravljanje navedenega poklica strokovno najprimernejši. Drugih kriterijev na podlagi ustavnoskladne razlage ZN za izbiro ni mogoče uporabiti. Kriteriji politične presoje v primeru notariata zato niso niti predvideni niti dopustni.
Minister kot za imenovanje notarjev odgovorni funkcionar lahko preveri zakonitost izbirnega postopka in odredi vse, kar je potrebno, da se odpravijo pomanjkljivosti. Poleg tega je v njegovi pristojnosti izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica. Pooblastila, da bi za notarja imenoval kandidata, ki med ocenjenimi kandidati ni najbolj strokovno usposobljen, pa minister nima. Zakon o notariatu ne določa kriterijev ali razlogov, ki bi ministru omogočali, da nadomesti strokovno presojo imenovane komisije oziroma spremeni rezultat strokovne usposobljenosti, ki so jo izkazali kandidati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017317
ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23. ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1, 380, 380/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - posredni učinek direktive - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku
Za konkretno presojo je pomemben odgovor na vprašanje, ali je toženka tožniku razkrila informacije o bančnem produktu, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju.
Vprašanje načina izračuna kreditne spodobnosti je pomembna okoliščina, ki bi lahko potrdila tožnikovo trditev, da je toženka v individualnih pogajanjih favorizirala kreditiranje v švicarskih frankih in s tem kršila svojo pojasnilno dolžnost.
Po stališču Vrhovnega sodišča ima toženkino ravnanje v podobnih primerih kreditiranja potrošnikov v valuti švicarskega franka bistveno dokazno vrednost za presojo vprašanja, ali je bila tudi v konkretnem primeru pojasnila dolžnost opravljena pravilno.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00016955
ZPP člen 367a, 367c, 367c/3. OZ člen 179. URS člen 35, 39.
dopuščena revizija - okrnitev osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - rumeni tisk - svoboda izražanja - kolizija ustavnih pravic
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- kakšni so kriteriji dopustnosti posegov v osebnostne pravice zlasti v zasebnost, čast in dobro ime), ko gre za rumeni tisk, in ali jih je sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo,
- ali je šlo v obravnavanem primeru za prekomeren poseg v tožničine osebnostne pravice,
- ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da članku v obravnavanem primeru ni mogoče očitati senzacionalističnega načina poročanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00016196
ZUS-1 člen 4, 31, 31/2, 75, 75/2, 77. URS člen 23. ZPP člen 339, 339/2-8.
varstvo ustavnih pravic - tožba po 4. členu ZUS-1 - subsidiarni upravni spor - ugotovitvena tožba - dopolnitev tožbe v roku - nepopolna tožba - sodni rok - kršitev pravice do sodnega varstva - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje mora pri določitvi dolžine sodnega roka upoštevati, da roki ne smejo biti tako kratki, da izničijo učinkovitost pravice do izjavljanja v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00015013
ZSKZ člen 14. ZSKZ-UPB2 člen 16, 16a. ZJS člen 57, 57/5. ZJS-1 člen 55, 55/3. ZUN člen 21. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14.
družbena lastnina - lastninjenje - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - prostorski izvedbeni akt - vsebinske značilnosti prostorskih izvedbenih aktov - predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZSKZ in ZJS - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Revizijsko sodišče je ob upoštevanju tretjega odstavka prvega člena Zakona o ustavnem sodišču, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP pri ponovnem odločanju ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v ponovno sojenje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jih je smiselno oziroma vsebinsko ugotovilo Ustavno sodišče. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje celovito presojati zadevo v luči določb ZJS, ZJS-1 kot tudi 16.a člena ZSKZ upoštevaje zgoraj povzete procesne očitke Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na pomanjkljive in nerazumljive razloge sodišča druge stopnje ter na kršitev 22. člena Ustave RS, predvsem se na podlagi ustreznih dejanskih ugotovitev jasno in argumentirano opredeliti tudi do vprašanja ali je/ni obstajal ustrezen PUP (torej med ostalim tudi usklajen z republiškimi izhodišči), ki je/ni omogočal ex lege pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na predmetnih zemljiščih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00015699
OZ člen 131, 179, 186. ZPP člen 161, 161/1. ZOFVI člen 22, 22/1, 24, 24/2, 25, 25/2-12. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 39. URS člen 15, 15/3, 35, 39. Pravilnik o potrjevanju učbenikov (2006) člen 3, 8, 9. Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo člen 6, 31. ZPP člen 161, 161/3, 165, 165/2.
povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - objava časopisnega članka v učbeniku - mladoletna žrtev kaznivega dejanja - odgovornost države - potrditev učbenika - skrbnost dobrega strokovnjaka - odgovornost založnika - solidarna odgovornost - pravica do zasebnosti - varstvo osebnostnih pravic - svoboda izražanja in umetniškega ustvarjanja - kolizija pravic - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - nastanek škode - višina odškodnine - povrnitev pravdnih stroškov - solidarna obveznost - nerazdelna odgovornost sospornikov - uspeh stranke v postopku - pobotanje pravdnih stroškov - dopuščena revizija
Založnica pri izdaji učbenika ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je za škodo, nastalo zaradi njegove neprimerne vsebine, odškodninsko odgovorna.
Strokovni svet, ki je potrdil sporni učbenik, je ustanovila Vlada Republike Slovenije za odločanje o strokovnih zadevah in za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pri pripravi predpisov (prvi odstavek 22. člena ZOFVI). Nanj so bile prenesene določene pristojnosti države glede urejanja šolstva; do nastanka škode prišlo v okviru njegovega javnopravnega delovanja. V takšnem primeru se država zgolj zato, ker je strokovnemu svetu pridržana določena avtonomija, odškodninske odgovornosti za njegova nedopustna ravnanja ni razbremenila.
Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Največjo stopnjo varstva uživa posameznikovo intimno in družinsko življenje, nekoliko nižjo njegovo zasebno življenje zunaj javnosti, najmanj pa je varovano delovanje posameznika v javnosti. Obenem je stopnja varstva zasebnosti odvisna tudi od posameznikove družbene vloge. Brez privolitve prizadetega je dopustno pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in oseb, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja
V okviru svobode izražanja ni varovano zgolj širjenje informacij ali idej, ki so sprejete kot splošno sprejemljive, temveč so varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo, saj je le na takšen način zadoščeno zahtevam pluralizma, tolerance in strpnosti kot temeljnim atributom demokratične družbe.
Dolžnost varovati identiteto mladoletne žrtve zavezuje tako tistega, ki o kaznivem dejanju poroča, kot tistega, ki isti primer uporablja za dosego izobraževalnega namena.
Glede na prakso ESČP žrtve kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot t.i. relativno javne osebe niti v primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki so vzbudila precejšnje zanimanje javnosti. Zaradi svojega ranljivega položaja morajo žrtve kaznivih dejanj uživati posebno zaščito, svoboda izražanja in javnost sojenja pa ne pomenita, da mediji pri poročanju o kaznivih dejanjih niso dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo.
Vsebina učbenika je posegla v tožničino pravico do zasebnosti. V članku je bilo navedeno polno ime obdolženca, da gre za osebo iz E. ter da je bila žrtev zlorabe njegova hči. Na podlagi takšne vsebine je bila tožnica za določen krog prijateljev, sošolcev in znancev zagotovo prepoznavna. Krajevna opredelitev zlorabe in imenovanje obdolženca s polnim imenom sta ob dejstvu, da ne gre za najbolj pogost priimek, omogočala precej enostavno identifikacijo tožnice kot žrtve.
odškodninska odgovornost države - pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - odločanje na podlagi razveljavljenega predpisa - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - skrbnost - krivda - dokazno breme
Davčni organ je v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča odločil, da so zemljišča, ki se uoprabljajo za vojaške namene, izvzeta iz odmere. Takšno svojo odločitev je oprl na razveljavljen predpis, ki ga pred tem ni uporabljal. Tako je ravnal kljub temu, da ga je občina (kot upravičenka do prejema sredstev iz naslova pobranega nadomestila) opozorila, da gre za razveljavljen predpis. Davčni organ se do tega ni opredelil in je (neutemeljeno) spremenil svojo dotedanjo prakso odmere nadomestila.
Država bi se lahko svoje odškodninske odgovornosti razbremenila le tako, da bi postopala skladno z določbo 131. člena OZ, ki dopolnjuje podnormirano določbo 26. člena URS in uveljavlja obrnjeno dokazno breme glede krivde: da bi zatrjevala in dokaz(ov)ala, da je davčni organ ravnal s potrebno skrbnostjo, česar pa v tem postopku ni storila.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - odškodninski spor - pristojno sodišče kot stranka v postopku - očitek protipravnega ravnanja sodnikov - pravica do sodnega varstva - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti
Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča o konkretni zadevi, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanja procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00013960
ZUstS člen 23. URS člen 156.
mednarodna in subsidiarna zaščita - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti zakona - mladoletni prosilci
Vrhovno sodišče je soočeno s pravno situacijo, ko je za upoštevanje stališč iz odločbe Ustavnega sodišča Up-748/16 edini možni način njegovega ustavnoskladnega ravnanja prekinitev postopka in začetek postopka z zahtevo za oceno ustavnosti zakonske ureditve ZMZ. Pri tem Vrhovno sodišče glede protiustavnosti ZMZ izhaja iz stališč Ustavnega sodišča, ki jih je v zvezi z zahtevami 56. člena Ustave navedlo v svoji odločbi. S tem bo Ustavno sodišče lahko podalo tudi stališča, ki bodo navedeno pravno situacijo razrešila in razjasnila posledice, ki izvirajo iz ugotovitev, ki jih je sprejelo v svoji odločbi.
Vrhovno sodišče je na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču tako pritožbeni postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZMZ, ki je priložena temu sklepu.
ZUS-1 člen 4, 4/1. URS člen 23, 25, 156, 157, 157/2.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - ugotovitvena tožba - zaseg predmetov v predkazenskem postopku - odredba preiskovalnega sodnika - učinkovito primarno sodno varstvo - nezakonito delo policije
Sodni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave ni namenjen dopolnjevanju morebiti pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih področjih prava in razreševanju obstoja pravnih praznin glede možnosti učinkovitega sodnega varstva.
V primeru ugotovljenih pomanjkljivosti določenega sodnega postopka je navedeno dolžan najprej odpraviti pristojni sodnik s svojo pravno razlago in pooblastili, ki so mu na razpolago, vključno s prekinitvijo postopka in vložitvijo zahteve za ocene ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, če ugotovi, da je zakonska pomanjkljivost prerasla v njegovo protiustavnost (156. člen Ustave).
Ob tem pa je navedene pomanjkljivosti in sistemske neustreznosti dolžan odpravljati tudi demokratično legitimirani in odgovorni zakonodajalec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00012562
URS člen 23, 23/1. ZD člen 59, 60, 61.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - veljavnost oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - napake volje - sklepčnost tožbe - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - procesna skrbnost stranke v postopku - materialno procesno vodstvo in njegove meje - sprememba sodne prakse - sodba presenečenja - rok za izpodbijanje oporoke - zastaranje zahtevka - pravica do sodnega varstva
Obravnavana procesna situacija, ko je sodišče prve stopnje brez oprave materialnega procesnega vodstva izvedlo dokazni postopek in o (nepravilnem) zahtevku vsebinsko odločilo, je ireverzibilna in jo je mogoče presojati zgolj ex post, ob tehtanju položaja ene in druge stranke. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji zaradi nesklepčnosti bi tožnici sicer imeli možnost vložitve nove, sklepčne tožbe, vendar bi bili pri tem zaradi poteka časa izpostavljeni zastaranju svojega zahtevka. Takšna posledica bi bila, upoštevaje, da nepravilno postavljena zahtevka niti sodišče prve stopnje niti nasprotna stranka nista zaznala, nesorazmerna in bi pomenila poseg v njuno pravico do učinkovitega pravnega varstva. Obenem pa vsebinska presoja zahtevka ne bo posegla v položaj tožene stranke, saj ta pravilnosti postavljenega zahtevka ni nasprotovala, pri čemer sta ji bila predmet in razlogi izpodbijanja vseskozi znana.
stroški upravnega spora - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - odstop od sodne prakse VS - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba)
Ker 82. člen ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče. Do takšnega razumevanja navedene določbe ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih.