KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00020062
URS člen 26, 33. OZ člen 132. ZKP člen 80, 148, 164, 220. SPZ člen 64. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
odškodninska odgovornost države - zaseg motornega vozila - kazenski postopek - ukradeno vozilo - protipravnost - praksa Vrhovnega sodišča - test sorazmernosti - poseg v premoženje - pravica do zasebne lastnine - višina premoženjske škode - amortizacija - dopuščena revizija
Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker mu je policija zasegla vozilo ter ga slabo leto zato ni mogel uporabljati. Vhrovno sodišče je presojalo, ali je bil poseg v tožnikovo premoženje (ne)sorazmeren, in s tem protipraven ter ali tožniku pripada odškodnina za golo nezmožnost uporabe.
Ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik.
Ker je pojem premoženja ekonomski in pravni pojem, je na dlani, da gre za človeško abstrakcijo, ustvarjeno za potrebe delovanja družbenih (pravnih in ekonomskih) odnosov. Značilna prvina te abstrakcije je pojem amortizacije. Amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Drži sicer, da bi se to zgodilo tudi brez zasega, vendar pa bi imel njen lastnik to zmanjšanje prelil (transformiral) v ekonomsko korist, ki jo vozilo praviloma nudi.
ZKP člen 12, 12/1, 92, 92/2-7, 96, 96/1.. URS člen 14, 22, 29, 29-2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - načelo enakopravnosti strank - pravica do poštenega sojenja - pravica do svobodne izbire zagovornika - stroški kazenskega postopka - nagrada in potrebni izdatki zagovornika
Vse kar bi pravico do svobodne izbire zagovornika omejevalo in ni hkrati nujno potrebno za zaščito obdolženčevih interesov (npr. določba, ki izključuje skupnega zagovornika v postopkih z več obdolženci in s tem preprečuje kolizijo interesov obrambe), je treba razlagati za neskladno s pravico do poštenega postopka. Obdolženec je nasproti državi, ki ga je obtožila storitve kaznivega dejanja, izrazito šibkejša stranka, zato ima pravico, da si izmed odvetnikov, ki so vpisani v register Odvetniške zbornice Slovenije, svobodno izbere tistega zagovornika, ki mu zaupa in za katerega meni, da bo njegove interese pred sodiščem zastopal v najboljši mogoči meri. Če obdolženec pooblasti zagovornika izven območja sodišča, na katerem poteka sojenje, nase prevzeme tveganje, da bo v primeru obsodilne sodbe (v skladu z načelom priznanja stroškov glede na uspeh postopka) nosil tudi stroške, ki jih je imel njegov zagovornik s prihodom na sodišče. Velja pa tudi obratno; če bo obdolženec v postopku oproščen, oziroma bo zoper njega izdana zavrnilna sodba, breme stroškov povezanih s svobodno izbiro zagovornika, pade na državni proračun.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00020150
URS člen 15, 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10. ZPP člen 373.
odškodninska odgovornost - protipravnost - človekove pravice - pravica do zasebnosti - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - kolizija ustavnih pravic - test sorazmernosti - praktična konkordanca - merila za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - izjava politika - izjava novinarja - tajnost podatkov - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - zasebnik - relativno javna oseba
Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami (pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani ter pravici do svobode izražanja na drugi strani) civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP - navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve je bila v zadnjem času presežena.
Izjavam politikov je priznana enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev.
V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij.
Ugotovitev, da je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo zasebnost ali njegovo čast in dobro ime, sama po sebi ne zadošča za oceno o njeni protipravnosti in nedopustnosti. Protipravnost izjave je treba presojati ob upoštevanju stališč in kriterijev, ki jih je izoblikovala praksa ESČP.
Ni šlo za tipične tajne podatke, ki nastanejo pri rednem delu obveščevalno - varnostne službe, ampak za domnevne nepravilnosti, ki naj bi se dogajale znotraj SOVE. Te pa se pred javnostjo ne smejo skriti pod pretvezo, da gre za tajne podatke.
Utemeljitev nižjih sodišč, da ni bilo nobene potrebe po vnovičnem prebiranju starih poročil, ki se nanašajo na afero A. oziroma da to ni bilo niti nujno niti primerno, ker so o tem že tekli drugi postopki, pomeni grob poseg v pravico do svobode izražanja in je kot taka nesprejemljiva tako s strani domače ustavno-sodne prakse kot tudi prakse ESČP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00020804
ZPP člen 166, 166/1, 377, 384, 384/1, 384/4. OZ člen 353, 353/2, 367, 367/1, 367/2. ZKP člen 358, 358/1, 358/3. URS člen 27.
uveljavljanje adhezijskega zahtevka v kazenskem postopku - napotitev oškodovanca na pravdo - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v pravdi - pravnomočna oprostilna sodba v kazenskem postopku - odškodnina - predhodno vprašanje - ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja v pravdi - domneva nedolžnosti - zastaranje - pretrganje zastaranja - tek zastaranja po pretrganju - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Sodišče je v primerih, ko odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdni zadevi, vezano tudi na oprostilno kazensko sodbo in to ne glede na to, ali je bila ta izdana na podlagi prve ali tretje točke 358. člena ZKP. Vsaka pravnomočna obsodilna in oprostilna sodba pomeni pravnomočno in dokončno odločitev, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavlja pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja.
Izid kazenskega postopka je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Stališče, da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči, velja brezpogojno le za primer zaključka kazenskega postopka z izdajo obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. Ne pride pa do ponovnega začetka teka zastaranja v primeru drugačnega izida kazenskega postopka - na primer z izdajo oprostilne ali zavrnilne sodbe ali sklepa o ustavitvi. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe.
ZKP člen 149.b, 149.b/1, 149.b/2, 371, 371/1-8.. URS člen 37, 38.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - komunikacijska zasebnost - pogoji za uporabo ukrepa - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - nujnost in sorazmernost ukrepa
Ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi 149.b člena ZKP, ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hranjenja podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določb ZEKom-1.
ZDavP-2 člen 88. ZUJF člen 193, 244. ZUstS člen 44, 47, 47/1, 143. ZDavNepr člen 5. ZMVN člen 7, 11.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - davek na nepremično premoženje večje vrednosti - neustavna zakonska določba - prenehanje veljavnosti in uporabe zakona - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - učinki ustavne razveljavitve zakonskih določb - posplošena tržna vrednost nepremičnine - pravnomočna odločba o odmeri - odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP) - načelo zakonitosti
Razveljavitveni učinek odločbe Ustavnega sodišča glede zakona, ki je bil podlaga za izdajo upravnih odločb, ne pomeni, da bi odločitve upravnih organov, ki so postale pravnomočne pred izdajo te odločbe, zaradi tega postale nezakonite. Enako velja torej tudi za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki je že prenehal veljati.
Praviloma, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, razveljavitev zakona oziroma njegovega dela na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, ni samostojna podlaga za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takšnega zakona) že pravnomočno odločeno.
Izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici ni namenjeno odpravi vseh primerov neustavnosti zakonske ureditve, ki je bila ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča. Zakon je dopustil uporabo tega pravnega sredstva in posega v veljavnost odmerne odločbe samo v primerih, ko gre za kršitev materialnega prava. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se ta lahko izrazi v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki izvira iz vsebinske presoje zadeve, in ne npr. iz postopkovnega ravnanja davčnih organov.
Razveljavitev materialnega zakona, ki ureja obdavčenje, s strani Ustavnega sodišča zaradi ugotovljene protiustavnosti je lahko podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve, odprave ali spremembe odmerne odločbe po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Vendar pa je to treba ugotoviti glede na okoliščine posameznega primera.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00019939
URS člen 2, 14, 26,155, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZPŠOIRSP člen 11, 12, 13, 28. OZ člen 169, 1060. ZOR člen 154, 172, 200, 383. ZTuj člen 81. ZDRS člen 10, 40, 40/3. ZLPP člen 31. UZITUL člen 13.
zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - kršitev pravic osebnosti - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - odločba Ustavnega sodišča - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - pravna podlaga - uporaba ZPŠOIRSP - višina odškodnine - enotna odškodnina - povrnitev nepremoženjske škode - povrnitev premoženjske škode - lastninski certifikat - pridobitev certifikata - poseg v pravnomočno odločbo - dopuščena revizija
Ugotovljena škoda je posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov, vendar je bistveni del ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena (le) nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zaradi prepletanja okoliščin in ravnanj toženke ter razsežnosti njenih kršitev in posledično težav, ki jih je povzročila tožniku, je izhodiščni pristop pri odmerjanju odškodnine zaradi težavnosti in specifičnosti odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Te pa življenjsko in materialnopravno gledano ni mogoče umetno cepiti na obdobja, saj je šlo za škodo, ki je tožniku v obdobju izbrisa nastajala kontinuirano in medsebojno prepleteno. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek.
Omejitev višine odškodnine je bila z novelo ZPŠOIRSP-A odpravljena, kar pomeni, da se glede oblike in obsega pretrpljene škode v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
Pravica pridobiti certifikat ni in ne more biti le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom UZITUL.
ZPP člen 11, 109, 109/1, 410, 410/1. URS člen 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2.
kaznovanje stranke zaradi žalitve sodišča - žalitev v vlogi - žalitev sodnika - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - pravica do sodelovanja v postopku - zaupnik otroka - avtoriteta sodne oblasti - svoboda izražanja v sodnem postopku - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Pri presoji, ali je bilo kaznovanje pritožnika nujno v demokratični družbi oziroma ali je bilo s kaznovanjem pritožnika vzpostavljeno sorazmerje med posegom v njegovo pravico do svobode izražanja in koristjo, ki ga je s kaznovanjem pritožnika pridobilo sodstvo v smislu ohranjanja njegove avtoritete in varovanja ugleda, je treba upoštevati okoliščine primera kot celote, pri čemer je še posebej pomembno vprašanje, ali je pritožnikovo sporno sporočilo mogoče razumeti kot način njegove obrambe pravic v sodnem postopku.
URS člen 67, 68. ZFPPIPP člen 111, 111/4, 121, 121/1, 127, 127/2-2, 373, 373/2, 421, 443, 443/1, 443/2. ZGD-1 člen 418, 418/1. ZPP člen 385, 385/5-1.
zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - stečajni postopek nad (kasneje) najdenim premoženjem izbrisane družbe - razdelitev stečajne mase - delitev naknadno najdenega premoženja - edini družbenik izbrisane družbe - državljanstvo - lastninska pravica tujca na nepremičnini - pravica do zasebne lastnine - prepoved pridobitve lastninske pravice na nepremičnini
V primeru, ko je najdeno premoženje izbrisane družbe nepremičnina oziroma solastniški delež na nepremičnini, je možnost pridobitve (so)lastninske pravice (edine) družbenice izbrisane družbe na takšnem premoženju glede na določbo 68. člena Ustave odvisna od statusa državljanstva družbenice. Materialnopravno zmotno je namreč stališče družbenice izbrisane družbe in stečajne upraviteljice v odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti, da status državljanstva ni odločilen, ker naj bi šlo za univerzalno pravno nasledstvo družbenika nad premoženjem izbrisane pravne osebe. Ovira za pridobitev lastninske pravice tujega državljana na nepremičninah je urejena v 68. členu Ustave. Določb 373. člena ZFPPIPP in 418. člena ZGD-1 ni mogoče razlagati kot zakona v smislu 68. člena Ustave, s katerim bi bila urejena pravica vseh tujih državljanov, da na tej podlagi lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 31, 31/1, 31/1-2. URS člen 39, 40, 74.
mediji - pravica do objave popravka - pogoji za objavo popravka - odklonitveni razlogi - vsebina popravka - vsebinsko zanikanje - poslovna skrivnost - ugled in dobro ime pravne osebe - kolizija ustavnih pravic - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - zavrnitev zahteve za objavo popravka
Konkretne okoliščine obravnavane zadeve niso takšne, da bi za varstvo tožničinih pravic zadoščalo že golo zanikanje navedb v objavljenem besedilu. Ker objavljeni prispevek temelji na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih, je njihovo zanikanje oziroma prikaz nasprotnih dejstev mogoč le ob enaki ravni konkretiziranih podatkov.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - pravica do sodnega varstva - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti
Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča o konkretni zadevi, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanja procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00018562
OZ člen 131. ZOR člen 154, 155, 170, 171, 172. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15, 370, 370/3, 378. URS člen 26.
povrnitev premoženjske škode - prepoved prometa z živili - odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - inšpekcijsko nadzorstvo - varovanje zdravja - inšpekcijski postopek - nedopustno dolgo trajanje postopka - ravnanje s profesionalno skrbnostjo - inšpektor - malomarnost
Tožnik je glede na toženkino ravnanje v konkretnem primeru upravičeno štel, da mu sporna pisna odločba prepoveduje uporabo konkretnih sestavin, ki jih je tožnikova družba uporabljala pri izdelavi sporne pijače, ker naj bi vsebovale THC in je bila s tem tožniku onemogočena proizvodnja, kot je toženki pravilno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče. Zaradi napačnega postopanja upravnega organa se je ta postopek nerazumno dolgo zavlekel, v tem času pa je bilo tožniku onemogočeno uporabljati surovine, na katerih je temeljila njegova receptura, čeprav je v vmesnem času poskušal izkazati njegovo ustreznost. Bistven zastoj v postopku je povzročil prav drugostopenjski inšpekcijski organ. Pravilen je zaključek nižjih sodišč o toženkinem malomarnem ravnanju, saj je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno ravnanje inšpektorice v nasprotju z dolžno skrbnostjo in predpisi, ravnanje inšpekcijskega organa pa je odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00019776
ZPP člen 181. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. URS člen 15, 34, 35, 39, 39/1.
ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - zavrženje tožbe - povrnitev nepremoženjske škode - pravica do svobode izražanja - razžalitev dobrega imena in časti - pravica do osebnega dostojanstva - praktična konkordanca - športna dejavnost - trener - kritika javne osebe - relativno javna oseba
Toženec ni postavil kategorične izjave o tožnikovi vpletenosti v prirejanje rezultata predmetne tekme. Izrazil je le sum, pa še to z zelo previdno izjavo, ki ni direktno obtožila tožnika, da je ravnal nemoralno. Šlo mu je zgolj za to, da vpliva na razpravo o zadevi, ki je bila nedvomno javnega pomena oz. v javnem interesu (poštenem ravnanju v športu) in nikakor ne za žalitev oziroma sramotitev tožnika. Slednji pa je bil glede ravnanj pri opravljanju svoje funkcije športnega trenerja kluba, ki sicer ne spada v krog javnih osebnosti absolutnega značaja oziroma oseb par excellence (na primer politiki), ki so kot predstavniki najpomembnejših družbenih funkcij in zato v največji meri od vseh povezani z javnim interesom, najbolj lahko podvržene kritiki, oziroma morajo trpeti najširše meje kritike, temveč spada kot javna oseba iz popularne poklicne športne dejavnosti, v lokalnem okolju in širše, v drugo kategorijo – relativnih javnih oseb, vendarle dolžan trpeti širše meje še sprejemljive kritike, ki je v javnem interesu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00019542
ZPPDej člen 15, 21, 30. ZPP člen 367a, 367c, 367c/4. URS člen 22, 23, 35.
predlog za dopustitev revizije - prekop in prenos posmrtnih ostankov - soglasje najemnika groba - pravica do sodnega varstva - pravica do enakega varstva pravic - pravica do pietete - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048921
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1, 2/1-c, 9, 9/1, 63, 68, 68/1, 137, 137/1, 137/1-d, 167, 168. Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero člen 17. URS člen 25. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 3/1-3, 5, 5/1, 6, 6/2, 6/2-b, 44, 44/1, 44/1-2, 44/1-7, 44/1-8, 45, 45/1, 45/2, 63, 63/1, 65, 76, 76/1. ZUP člen 253, 253/2, 274, 274/2. ZDavP-2 člen 2, 2/3, 88, 88/2.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - prepoved reformatio in peius - odbitek vstopnega DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - pogoji za odbitek vstopnega DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - obdavčljiva transakcija - najem nepremičnine - popravek odbitka DDV - obseg pravice do odbitka ddv - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Odbitek vstopnega DDV, katerega je davčni zavezanec ob dobavi upravičeno odbil v celoti, se ne more nanašati na transakcije, ki so oproščene plačila DDV, med drugim (kot v obravnavani zadevi) za transakcijo najema nepremičnine (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Vendar je ZDDV-1 za ta primer dopustil izjemo ter s tem izkoristil možnost, ki jo daje Direktiva o DDV v točki d) prvega odstavka 137. člena, da lahko države članice dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev dajanja nepremičnine v najem.
Če želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, mora svojo namero sporočiti davčnemu organu, kar stori z izjavo iz 45. člena ZDDV-1.
Ker revident in njegov najemnik omenjene izjave nista predložila in niti iz ostalih dejanskih okoliščin zadeve ne izhaja, da sta izbrala obdavčitev svoje transakcije, je revident ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, upravičen do odbitka vstopnega DDV le v obsegu, ki ga je mogoče pripisati transakcijam, pri katerih se DDV lahko odbije v skladu s 63. členom ZDDV-1 (65. člen tega zakona).
Uporaba določb 63. in 65. člena na ZDDV-1 v izpodbijani sodbi pomeni, da nastanek pravice do odbitka niti ni sporen, sporen je le njen obseg – v konkretnem primeru zaradi revidentove uporabe nepremičnine po njeni pridobitvi tako za oproščen najem kot za obdavčene transakcije. S tem pa je neločljivo povezan sistem popravkov prvotno odbitega DDV. Tako mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen (prvi odstavek 68. člena ZDDV-1). Takšno je tudi stališče SEU, ki poudarja, da je uporaba mehanizma popravkov odvisna od tega, ali je nastala pravica do odbitka. Ta pa nastane takrat, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka. Posledično lahko samo položaj, v katerem posameznik takrat deluje, določi obstoj pravice do odbitka. Poleg tega uporaba investicijskega blaga – tako dejanska kot nameravana – določa samo obseg prvotnega odbitka, do katerega je davčni zavezanec upravičen v skladu s členom 17 Šeste direktive, in obseg morebitnih popravkov med naslednjimi obdobji, ne vpliva pa na nastanek pravice do odbitka. Neposredna uporaba blaga za obdavčene transakcije tako ni sama po sebi pogoj uporabe sistema popravkov odbitkov.
Po navedenem razprava o obsegu odbitnega DDV, do katerega je davčni zavezanec upravičen, in morebitna ugotovitev, da je po obdobju odbitka prišlo do sprememb, izključuje zanikanje nastanka pravice do odbitka. To je razvidno tudi iz že navedenega stališča SEU glede razlage člena 168 Direktive o DDV, ki ločuje pogoj za nastanek pravice do odbitka DDV (da je davčni zavezanec ob pridobitvi blaga deloval kot tak) in upravičeni obseg odbitka (v delu, v katerem davčni zavezanec pridobljeno blago blago uporabi za svoje obdavčene transakcije). Pri tem je SEU glede obdavčitve lizinga in dajanja v najem navedlo, da je pravica do odbitka, ki pripada tej obdavčitvi, odvisna ne le od tega, ali je država članica uporabila možnost, določeno v členu 137(1)(d) Direktive o DDV, ampak tudi od tega, da davčni zavezanci izvajajo pravico do izbire, ki jim jo je država članica dala. In še: uveljavljanje te izbire nima nobenega učinka na nastanek pravice do odbitka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00021463
ZZdrS-D člen 6. ZZdrS člen 25, 25/4. URS člen 15, 15/3, 155, 155/1.
zdravniška služba - specializacija zdravnikov - odobritev zdravniške specializacije - odklonitev zaposlitve v regiji, za katero je bila zdravniku odobrena specializacija - povrnitev stroškov specializacije - sprememba zakona - prepoved retroaktivnosti - ustavna presoja - test sorazmernosti - obvezno zdravstveno zavarovanje - dopuščena revizija
Trenutek odobritve zdravniške specializacije je tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišči sta zato odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov celotne (petletne) specializacije pravilno oprli na zakon, ki je veljal v času, ko je bila tožencu specializacija odobrena in jo je pričel opravljati in ne na njegovo novelo (ZZdrS-D). Uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov bi pomenila poseg v tožnikove že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
S tem ko je sodišče druge stopnje postavljena zahtevka obravnavalo kot alternativna (drugače kot sodišče prve stopnje, ki ju je štelo za primarnega in podrednega) in oba zavrnilo, je odločilo o zahtevku, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sploh ne nanaša. S tem je tožniku vzelo pravico do pritožbe.
stvarna služnost - neprava stvarna služnost - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - prodaja služeče nepremičnine pred vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017713
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 1. URS člen 155. ZPP člen 8, 274, 274/1, 339, 339/2, 367, 367/5, 384, 384/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - oderuška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - indični dokaz - neposreden dokaz - verodostojnost priče - načelo dispozitivnosti - tuja sodna praksa - pravni interes za dajatveno tožbo - razpolaganje s tožbenim zahtevkom - dovoljenost revizije - nova dejstva in dokazi v reviziji
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017157
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21. URS člen 155. ZPP člen 8, 339, 339/2, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/V.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - slaba vera banke - enakovrednost dajatev - monetarna politika - novi dokazi - pomanjkljiva obrazložitev odločbe
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, biti mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni "igro z odprtimi kartami", ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe.
Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja). V tem smislu Sodišče EU v zadevi Andriciuc govori o informacijah, na podlagi katerih lahko odločitve sprejema povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren. Aktivnosti ali neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Revizijske navedbe, da je treba, na primer, upoštevati tudi to, da sta bila tožnika glede na svojo starost že večkrat izpostavljena spremembam valute, da bi zaradi tega morala ta mehanizem razumeti, ter da sta informacije o kreditu v CHF iskala tudi pri drugih bankah, so zato za presojo pravilnosti izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti neutemeljene.
Iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila torej priporočilo ne opredeljuje. To je tudi razumljivo, saj gre za mehko, nezavezujoče pravo, ki državam priporoča, svetuje in jih neobvezujoče usmerja ter jim tako pušča manevrski prostor, ali (in na kakšen način) bodo formalizirale način pojasnilne dolžnosti (prim. V. odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način pa bi tudi nasprotovala ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Gre namreč za priporočilo iz leta 2011, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena leta 2008.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. To še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja bi v ekstenzivni obliki lahko vodil do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogočal tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
ZDDPO-2 člen 12. ZDoh-2 člen 48. URS člen 22. ZUS-1 člen 93.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - nepriznavanje odhodkov - dokazovanje v davčnem postopku - dokazno sredstvo - vnaprejšnja dokazna ocena - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Stališče sodišča prve stopnje "da glede na odsotnost listin, ki bi verodostojno izkazovale sporne poslovne dogodke, tudi zaslišanje priče ne bi moglo privesti do drugačne odločitve", predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, to je vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ki z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije ni dovoljena.