CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00011803
URS člen 22. ZDP-1 člen 18, 18/1, 34, 34/2, 69e. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1-9, 10, 12. ZTFI člen 212. OZ člen 3, 86, 86/1, 119. ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1, 380, 380/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/1. ZVPot člen 22, 23.
Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožniku posredovane na način, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki (ni)so bila tožniku posredovana med pogajanji, vključno z oglasi.
Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo Sodišče Evropske unije (presoja dobre vere toženke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila bi namreč vodila do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Nepošteni pogoj pomeni nedovoljeno pogodbeno vsebino, za katero ZVPot kot lex specialis izrecno določa sankcijo ničnosti. Če bi se torej izkazalo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ali da je tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila, in pri tem ravnala v slabi veri, ne bi šlo le za kršitev iz predsklenitvene faze pogodbe, ki na njeno veljavnost ne bi imela vpliva. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00012319
URS člen 26. ZPP člen 411, 411/1. ZIZ člen 272.
odškodninska odgovornost države - pravica do povrnitve škode - odgovornost za delo sodnika - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - spor iz družinskih razmerij - odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok - dodelitev otroka - začasna odredba v družinskih sporih - regulacijska začasna odredba - izdaja začasne odredbe
Standard protipravnosti ravnanja ima v primerih odškodninske odgovornosti države za delo sodnikov drugačno vsebino kot v splošnih civilnih deliktih. Ta je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, pravnomočnost sodne odločbe ne preprečuje. Je pa ob tem treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka.
Bistvo regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.
davčna izvršba na premičnine - nesuspenzivnost pritožbe
Revizija se dopusti glede vprašanja ustavne skladnosti določbe tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku, ki določa nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe, v primerih, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na premičnine dolžnika, ki ne ovira prodaje zarubljenih premičnin.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00010064
OZ člen 179. URS člen 42.
dopuščena revizija - osebnostna pravica - pravica do združevanja - članstvo v lovski družini - pravno priznana škoda - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali pravica do združevanja sodi med osebnostne pravice in kot takšna predstavlja podlago za uveljavljanje pravno priznane škode.
SOCIALNO VARSTVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - USTAVNO PRAVO
VS00045377
ZSVarPre člen 4, 4/3, 8, 20, 23, 23/1, 52.
pravica do varstvenega dodatka - dohodkovni cenzus - enkratno izplačilo varstvenega dodatka - plačilo za nazaj - občasni neperiodični dohodki
Enkratno izplačilo skupnega zneska varstvenih dodatkov za nazaj predstavlja občasni, neperiodični dohodek, ki se mora povprečiti v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZSVarPre.
Pri obravnavi revidentovega prejemka v relevantnem obdobju ne gre za pravno praznino. Niti v času odločanja veljavne določbe ZSVarPre niti kasnejše določbe ZUPJS ne predvidevajo izjeme pri upoštevanju enkratnega izplačila varstvenega dodatka za nazaj v okviru ugotavljanja dohodkovnega cenzusa. Na zakonski ravni so določeni dohodki oziroma premoženje izrecno izključeni iz upoštevanja v okviru ugotavljanja doseganja cenzusa. Odsotnost varstvenega dodatka oziroma enkratnega skupnega izplačila dohodka, ki bi bil sicer ob normalnem poteku stvari periodično plačan, med izjemami po sistemski razlagi ne pomeni pravne praznine, temveč nasprotno kaže na njegovo upoštevanje pri preverjanju pogojev za priznanje pravic.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00008806
ZUS-1 člen 31, 31/2, 36, 36/1, 36/1-8. URS člen 22, 23.
zavrženje tožbe - molk organa - res iudicata - učinkovito sodno varstvo - že pravnomočno razsojena stvar - vstop v postopek - inšpekcijski postopek
Ker je bilo o zahtevi pritožnikov za vstop v inšpekcijski postopek že pravnomočno odločeno v postopku, v katerem sta pritožnika imela možnost uveljavljati učinkovito sodno varstvo, tudi tožbene navedbe o kršitvi ustavne pravice enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave) niso utemeljene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00009064
ZIZ člen 15. ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/4-7, 73, 363, 363/2.
zahteva za izločitev sodnika - izločitev višjega sodnika - zavrženje zahteve - posebna pritožba
Kadar odločbo o zavrženju zahteve za izločitev izda višji sodnik, stranka, katere predlog je bil zavržen, nima možnosti uveljavljati nepravilnosti ali nezakonitosti takega sklepa v pritožbi zoper sodno odločbo o glavni stvari. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je opisani položaj bistveno drugačen od tistega, ki je abstraktno vsebovan v pravilu sedmega odstavka 72. člena ZPP. Zato citiranega določila ni mogoče uporabiti.
Ker je v obravnavani zadevi odpadel razlog za prekinitev postopka po drugem odstavku 23. člena ZUstS, je Vrhovno sodišče odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.
Oškodovancu se po 167. členu OZ bodoča škoda povrne v odškodnini v obliki denarne rente ali (izjemoma) v odškodnini v obliki izplačila enkratne vsote, t. j. v obliki kapitalizirane rente. Ker se po zakonskem besedilu oškodovancu namesto! rente izplača kapitalizirana renta, se za primere, ko se izplača kapitalizirana renta, določba 175. člena (ki ureja možnost povečanja oziroma zmanjšanja ali odpravo rente) sploh ne uporablja. Določba 175. člena OZ se namreč uporablja samo za primere, ko je odškodnina določena v obliki denarne rente. V primerih, da je odškodnina določena v obliki denarne rente, oškodovanec zaradi spremenjenih razmer lahko zahteva za naprej povečanje rente, oškodovalec pa njeno zmanjšanje ali odpravo; v (izjemnih) primerih, ko je odškodnina določena v obliki kapitalizirane rente (zaradi zavarovanja ali resnih razlogov), pa povečanje oziroma zmanjšanje ali odprava rente nikoli ni mogoča. Zato ne gre za neenako obravnavanje enakih položajev. Ob tem Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo drugega odstavka 14. člena Ustave še pojasnjuje, da so za prisojo kapitalizirane rente po zakonu zahtevani dodatni odškodninskopravni pogoji, ker je namen kapitalizirane rente, da si bo oškodovanec z njo olajšal svoj odškodninski položaj. Zato se kapitalizirana renta v vseh primerih prisodi samo takrat, ko je podan poseben odškodninskopravni položaj, ki dela oškodovanca odškodninskopravno drugačnega (torej iz narave izhaja razumen razlog za razlikovanje).
URS člen 2, 155, 155/1, 155/2. ZV-1 člen 123, 124, 199b. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vodno povračilo - nadomestilo za rabo vode - retroaktivnost predpisov
Izpodbijana sodba je v bistvenem delu pomanjkljiva, saj ni mogoč preizkus stališča, da so izpolnjeni pogoji za dopustno retroaktivnost določb 199. b člena ZV-1, posledično tudi ne, ali je bilo materialno pravo v okviru dovoljenega revizijskega vprašanja pravilno uporabljeno.
URS člen 26, 30. ZKP člen 148, 148/1, 220, 220/1, 539, 539/1, 542, 542/1, 542/1-3. OZ člen 352/1. ZPP člen 378, 380/2.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - zaseg motornega vozila v kazenskem postopku - neutemeljen odvzem prostosti (okrnitev svobode) - akrivna legitimacija uporabnika stvari - pravica do povrnitve škode - odškodninska odgovornost države - objektivna odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - vpliv kazenskega postopka na tek zastaralnega roka - dopuščena revizija
Nižji sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da je bil zatrjevan nezakonit odvzem prostosti vzrok za kasnejšo uvedbo kazenskega postopka zoper tožnika. Njuno stališče, da bi tožnik moral konkretni odškodninski zahtevek zoper državo uveljavljati že v času trajanja kazenskega postopka, je tožniku nesorazmerno otežilo učinkovito uveljavljanje pravice do povračila škode. V okoliščinah konkretnega primera je ustavno skladna razlaga četrtega odstavak 542. člena ZKP takšna, da se prvi odstavek 539. člena ZKP v primerih nezakonitega odvzema prostosti smiselno uporabi tako, da pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil tožnik obtožbe pravnomočno oproščen.
Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, da se v primeru, ko bodisi zaradi protipravnega zasega bodisi zaradi neskrbne hrambe zaseženega vozila nastane škoda njegovemu zakonitemu uporabniku, aktivna legitimacija takšnemu uporabniku v odškodninskemu sporu na podlagi 26. člena Ustave ne prizna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00008416
ZŠtip-1 člen 58, 58/7. URS člen 155.
dopuščena revizija - pogodba o štipendiranju - vračilo štipendije - kršitev pogodbe - študij v tujini - zapadlost terjatve - prepoved povratne veljave pravnih aktov - prepoved retroaktivnosti
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče s tem, ko je zavzelo stališče, da tožbeni zahtevek za vračilo štipendije za doktorski študij še ni zapadel, v nasprotju z 155. členom Ustave retroaktivno uporabilo določilo sedmega odstavka 58. člena Zakona o štipendiranju.
stroški upravnega spora - pritožba zoper stroškovno odločitev - pritožba zoper odločitev o stroških - pritožba zoper sklep o stroških postopka - pravno sredstvo
Iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča smiselno izhaja, da ZUS-1 ni neustaven, ker ne določa pritožbe zoper stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 je zato treba uporabljati tako, kot se glasi, namreč, da pritožba zoper sklep ni dovoljena, če ni v ZUS-1 določeno, da je dovoljena.
ZRLI člen 53, 53a. ZVRK člen 3, 4, 4/6. ZUS-1 člen 4. URS člen 2, 3, 22, 23, 43, 44, 90, 90/3, 156. ZUstS člen 23, 23/1.
zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka - protiustavna pravna praznina - referendum - referendumska kampanja - nepravilnosti v postopku izvedbe referenduma - poročilo - pravica do glasovanja
Sodno varstvo zoper poročilo Državne volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu je skladno z zakonom zagotovljeno pred Vrhovnim sodiščem, ki o vloženi pritožbi odloči ob smiselni uporabi zakona o upravnem sporu (53.a člen ZRLI).
Ustavno sodišče je že sprejelo razlago 53.a člena ZRLI, po kateri je v postopku izpodbijanja referendumskega izida mogoče uveljavljati tudi vse morebitne nepravilnosti, ki bi lahko ali so vplivale na poštenost tega postopka in njegov izid, med njimi tudi kršitve pravil referendumske kampanje, vključno z njenim financiranjem.
Vrhovno sodišče se strinja z nujnostjo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki so varovane na podlagi ustavne in zakonske ureditve referenduma. Vendar pa je obenem ugotovilo, da trenutna zakonska ureditev referendumskega spora zaradi neustavnih pravnih praznin preprečuje odločitev o pritožbi v referendumskem sporu. Tako ZRLI kot tudi ZVRK (v šestem odstavku 4. člena) ne vsebujeta potrebnih vsebinskih meril in postopkovnih pravil, ki bi omogočila Vrhovnemu sodišču odločitev o pritožbi v predmetnem referendumskem sporu. S tem sta v nasprotju tako z 2. kot tudi z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije, saj ne zagotavljata učinkovitega sodnega varstva pravice do poštenega referendumskega postopka iz 44. člena v povezavi z 90. členom Ustave.
Na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču je zato Vrhovno sodišče postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedene ureditve. Obravnavani postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00008402
ZUS-1 člen 77. URS člen 23, 25, 62. ZMZ-1 člen 6, 672, 9, 9/6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 288, 288/3.
mednarodna zaščita - pravica do tolmača - doktrina acte clair - vprašanje za predhodno odločanje SEU
Prosilcu za mednarodno zaščito je treba za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00005423
SZ člen 117, 117/1, 123, 147, 147/3. ZDen člen 88. URS člen 33.
privatizacija stanovanj - stanovanjska pravica - pravica do odkupa stanovanja - zahteva za odkup stanovanja - odkupno upravičenje - prekluzivni rok - rok za uveljavljanje pravice do odkupa - prodajna pogodba - dolžnost sklenitve pogodbe - kontrahirna dolžnost - opcija - oblikovalna pravica - denacionalizacijski postopek - začasna prepoved razpolaganja s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije - zavrnitev zahteve za denacionalizacijo - smrt imetnika stanovanjske pravice - dedovanje pravice do odkupa stanovanja - enakopravnost dedičev - dopuščena revizija
V obravnavani zadevi pa je imetnik stanovanjske pravice, A. A., umrl še pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka, torej pred uresničitvijo opcijskega predpogoja. Ker se opcijski predpogoj (kot odložni pogoj) ni uresničil, tudi opcijska izjava (zahteva za odkup z dne 30. 10. 1991) ni imela pravnih učinkov. Za razliko od imetnice stanovanjske pravice v zadevi št. II Ips 204/97, ki je bila ob smrti nosilka premoženjske pravice do odkupa stanovanja, ker je, kar je kot nosilni razlog navedeno v predzadnjem odstavku sodbe št. II Ips 204/97, "[...] že pred njeno smrtjo nastopila dolžnost tožene stranke prodati sporno stanovanje", on ob svoji smrti ni imel podedljive pravice do odkupa stanovanja. Zato je tudi njegova soproga in za njo tožnica nista mogli podedovati. Pridobiti bi jo morali izvirno. Za to sta imeli na voljo rešitev, predvideno v 123. členu v povezavi s 147. členom SZ.
V primerjavi s tistimi imetniki stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, so bili vsi imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve, že zaradi samega teka denacionalizacijskega postopka in z njim povezanega odloga privatizacije v slabšem položaju. Vendar neenakost v teh primerih ni bila nerazumna in ni bila brez utemeljitve v naravi stvari.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1-1.. URS člen 21, 22, 33, 35, 157, 157/2.. ZP-1 člen 57, 57/3, 59, 59/1, 60, 60/2.
tožba zaradi varstva ustavnih pravic - zavrženje tožbe - subsidiarni upravni spor - redno sodno varstvo
Ustavne pravice iz 21., 22., in 35. člena Ustave RS so osebnostne pravice, katerih varstvo ureja 134. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Pritožnika imata tako za zatrjevano kršitev njunih osebnostnih pravic (iz 21., 22. in 35. člena Ustave RS) zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku pred rednim sodiščem, zato ni izpolnjena ena izmed bistvenih procesnih predpostavk za vodenje subsidiarnega upravnega spora, to je, da zoper akt ali dejanje, s kateri se posega v ustavne pravice, ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim ali specializiranim sodiščem.
Posnetki video nadzornih kamer so dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, tj. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti. Ob takih izhodiščih in ugotovljenih dejstvih v predmetni zadevi, se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno dalo prednost pravicam oškodovancev. Video kamere, ki so bile postavljene zaradi zagotavljanja varnosti premoženja in oseb, so bile namreč povsod dobro vidne, postavljene na javni objekt, kjer se je nahajalo in gibalo precejšnje število oseb. Obiskovalci bencinskih servisov so bili z obvestili na vhodnih vratih ali točilnih mestih o snemanju obveščeni. V takih okoliščinah obsojenec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in sodišče je pravilno zaključilo, da predlog za izločitev videoposnetkov in izvedenskega mnenja ni utemeljen.
Vendar pa ne gre spregledati, da so bili posnetki pridobljeni s strani gospodarskih družb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost prodaje goriv. Šlo je torej za posnetke pridobljene s strani oseb zasebnega sektorja s smislu drugega odstavka 74. člena ZVOP-1. Vrhovno sodišče se je že izreklo o tem, kako na vprašanje dovoljenosti dokaza vpliva dejstvo, da je pri pridobivanju dokaza zakon kršil zasebnik in ne država. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v takih primerih opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obsojenčevega položaja na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je poseženo s kaznivim dejanjem, ter njegovemu interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic, na drugi strani. Pravilno je bilo zato izhodišče prvostopenjskega sodišča (točka 20 obrazložitve), da sama kršitev ZVOP-1, ki bi lahko celo pomenila podlago za prekrškovni postopek, ne vpliva na obdelavo tako pridobljenih dokazov v kazenskem postopku, saj je vrednostna ocena, ali se takšni posnetki lahko uporabijo kot dokaz, v domeni kazenskega sodišča, ki odloča v konkretnem postopku.