odškodninska odgovornost države - pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - odločanje na podlagi razveljavljenega predpisa - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - skrbnost - krivda - dokazno breme
Davčni organ je v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča odločil, da so zemljišča, ki se uoprabljajo za vojaške namene, izvzeta iz odmere. Takšno svojo odločitev je oprl na razveljavljen predpis, ki ga pred tem ni uporabljal. Tako je ravnal kljub temu, da ga je občina (kot upravičenka do prejema sredstev iz naslova pobranega nadomestila) opozorila, da gre za razveljavljen predpis. Davčni organ se do tega ni opredelil in je (neutemeljeno) spremenil svojo dotedanjo prakso odmere nadomestila.
Država bi se lahko svoje odškodninske odgovornosti razbremenila le tako, da bi postopala skladno z določbo 131. člena OZ, ki dopolnjuje podnormirano določbo 26. člena URS in uveljavlja obrnjeno dokazno breme glede krivde: da bi zatrjevala in dokaz(ov)ala, da je davčni organ ravnal s potrebno skrbnostjo, česar pa v tem postopku ni storila.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - odškodninski spor - pristojno sodišče kot stranka v postopku - očitek protipravnega ravnanja sodnikov - pravica do sodnega varstva - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti
Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča o konkretni zadevi, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanja procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00013960
ZUstS člen 23. URS člen 156.
mednarodna in subsidiarna zaščita - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti zakona - mladoletni prosilci
Vrhovno sodišče je soočeno s pravno situacijo, ko je za upoštevanje stališč iz odločbe Ustavnega sodišča Up-748/16 edini možni način njegovega ustavnoskladnega ravnanja prekinitev postopka in začetek postopka z zahtevo za oceno ustavnosti zakonske ureditve ZMZ. Pri tem Vrhovno sodišče glede protiustavnosti ZMZ izhaja iz stališč Ustavnega sodišča, ki jih je v zvezi z zahtevami 56. člena Ustave navedlo v svoji odločbi. S tem bo Ustavno sodišče lahko podalo tudi stališča, ki bodo navedeno pravno situacijo razrešila in razjasnila posledice, ki izvirajo iz ugotovitev, ki jih je sprejelo v svoji odločbi.
Vrhovno sodišče je na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču tako pritožbeni postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZMZ, ki je priložena temu sklepu.
ZUS-1 člen 4, 4/1. URS člen 23, 25, 156, 157, 157/2.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - ugotovitvena tožba - zaseg predmetov v predkazenskem postopku - odredba preiskovalnega sodnika - učinkovito primarno sodno varstvo - nezakonito delo policije
Sodni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave ni namenjen dopolnjevanju morebiti pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih področjih prava in razreševanju obstoja pravnih praznin glede možnosti učinkovitega sodnega varstva.
V primeru ugotovljenih pomanjkljivosti določenega sodnega postopka je navedeno dolžan najprej odpraviti pristojni sodnik s svojo pravno razlago in pooblastili, ki so mu na razpolago, vključno s prekinitvijo postopka in vložitvijo zahteve za ocene ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, če ugotovi, da je zakonska pomanjkljivost prerasla v njegovo protiustavnost (156. člen Ustave).
Ob tem pa je navedene pomanjkljivosti in sistemske neustreznosti dolžan odpravljati tudi demokratično legitimirani in odgovorni zakonodajalec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00012562
URS člen 23, 23/1. ZD člen 59, 60, 61.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - veljavnost oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - napake volje - sklepčnost tožbe - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - procesna skrbnost stranke v postopku - materialno procesno vodstvo in njegove meje - sprememba sodne prakse - sodba presenečenja - rok za izpodbijanje oporoke - zastaranje zahtevka - pravica do sodnega varstva
Obravnavana procesna situacija, ko je sodišče prve stopnje brez oprave materialnega procesnega vodstva izvedlo dokazni postopek in o (nepravilnem) zahtevku vsebinsko odločilo, je ireverzibilna in jo je mogoče presojati zgolj ex post, ob tehtanju položaja ene in druge stranke. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji zaradi nesklepčnosti bi tožnici sicer imeli možnost vložitve nove, sklepčne tožbe, vendar bi bili pri tem zaradi poteka časa izpostavljeni zastaranju svojega zahtevka. Takšna posledica bi bila, upoštevaje, da nepravilno postavljena zahtevka niti sodišče prve stopnje niti nasprotna stranka nista zaznala, nesorazmerna in bi pomenila poseg v njuno pravico do učinkovitega pravnega varstva. Obenem pa vsebinska presoja zahtevka ne bo posegla v položaj tožene stranke, saj ta pravilnosti postavljenega zahtevka ni nasprotovala, pri čemer sta ji bila predmet in razlogi izpodbijanja vseskozi znana.
stroški upravnega spora - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - odstop od sodne prakse VS - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba)
Ker 82. člen ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče. Do takšnega razumevanja navedene določbe ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00011803
URS člen 22. ZDP-1 člen 18, 18/1, 34, 34/2, 69e. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1-9, 10, 12. ZTFI člen 212. OZ člen 3, 86, 86/1, 119. ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1, 380, 380/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/1. ZVPot člen 22, 23.
Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožniku posredovane na način, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki (ni)so bila tožniku posredovana med pogajanji, vključno z oglasi.
Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo Sodišče Evropske unije (presoja dobre vere toženke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila bi namreč vodila do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Nepošteni pogoj pomeni nedovoljeno pogodbeno vsebino, za katero ZVPot kot lex specialis izrecno določa sankcijo ničnosti. Če bi se torej izkazalo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ali da je tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila, in pri tem ravnala v slabi veri, ne bi šlo le za kršitev iz predsklenitvene faze pogodbe, ki na njeno veljavnost ne bi imela vpliva. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00012319
URS člen 26. ZPP člen 411, 411/1. ZIZ člen 272.
odškodninska odgovornost države - pravica do povrnitve škode - odgovornost za delo sodnika - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - spor iz družinskih razmerij - odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok - dodelitev otroka - začasna odredba v družinskih sporih - regulacijska začasna odredba - izdaja začasne odredbe
Standard protipravnosti ravnanja ima v primerih odškodninske odgovornosti države za delo sodnikov drugačno vsebino kot v splošnih civilnih deliktih. Ta je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, pravnomočnost sodne odločbe ne preprečuje. Je pa ob tem treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka.
Bistvo regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.
davčna izvršba na premičnine - nesuspenzivnost pritožbe
Revizija se dopusti glede vprašanja ustavne skladnosti določbe tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku, ki določa nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe, v primerih, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na premičnine dolžnika, ki ne ovira prodaje zarubljenih premičnin.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00010064
OZ člen 179. URS člen 42.
dopuščena revizija - osebnostna pravica - pravica do združevanja - članstvo v lovski družini - pravno priznana škoda - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali pravica do združevanja sodi med osebnostne pravice in kot takšna predstavlja podlago za uveljavljanje pravno priznane škode.
SOCIALNO VARSTVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - USTAVNO PRAVO
VS00045377
ZSVarPre člen 4, 4/3, 8, 20, 23, 23/1, 52.
pravica do varstvenega dodatka - dohodkovni cenzus - enkratno izplačilo varstvenega dodatka - plačilo za nazaj - občasni neperiodični dohodki
Enkratno izplačilo skupnega zneska varstvenih dodatkov za nazaj predstavlja občasni, neperiodični dohodek, ki se mora povprečiti v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZSVarPre.
Pri obravnavi revidentovega prejemka v relevantnem obdobju ne gre za pravno praznino. Niti v času odločanja veljavne določbe ZSVarPre niti kasnejše določbe ZUPJS ne predvidevajo izjeme pri upoštevanju enkratnega izplačila varstvenega dodatka za nazaj v okviru ugotavljanja dohodkovnega cenzusa. Na zakonski ravni so določeni dohodki oziroma premoženje izrecno izključeni iz upoštevanja v okviru ugotavljanja doseganja cenzusa. Odsotnost varstvenega dodatka oziroma enkratnega skupnega izplačila dohodka, ki bi bil sicer ob normalnem poteku stvari periodično plačan, med izjemami po sistemski razlagi ne pomeni pravne praznine, temveč nasprotno kaže na njegovo upoštevanje pri preverjanju pogojev za priznanje pravic.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00008806
ZUS-1 člen 31, 31/2, 36, 36/1, 36/1-8. URS člen 22, 23.
zavrženje tožbe - molk organa - res iudicata - učinkovito sodno varstvo - že pravnomočno razsojena stvar - vstop v postopek - inšpekcijski postopek
Ker je bilo o zahtevi pritožnikov za vstop v inšpekcijski postopek že pravnomočno odločeno v postopku, v katerem sta pritožnika imela možnost uveljavljati učinkovito sodno varstvo, tudi tožbene navedbe o kršitvi ustavne pravice enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave) niso utemeljene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00009064
ZIZ člen 15. ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/4-7, 73, 363, 363/2.
zahteva za izločitev sodnika - izločitev višjega sodnika - zavrženje zahteve - posebna pritožba
Kadar odločbo o zavrženju zahteve za izločitev izda višji sodnik, stranka, katere predlog je bil zavržen, nima možnosti uveljavljati nepravilnosti ali nezakonitosti takega sklepa v pritožbi zoper sodno odločbo o glavni stvari. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je opisani položaj bistveno drugačen od tistega, ki je abstraktno vsebovan v pravilu sedmega odstavka 72. člena ZPP. Zato citiranega določila ni mogoče uporabiti.
Ker je v obravnavani zadevi odpadel razlog za prekinitev postopka po drugem odstavku 23. člena ZUstS, je Vrhovno sodišče odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.
Oškodovancu se po 167. členu OZ bodoča škoda povrne v odškodnini v obliki denarne rente ali (izjemoma) v odškodnini v obliki izplačila enkratne vsote, t. j. v obliki kapitalizirane rente. Ker se po zakonskem besedilu oškodovancu namesto! rente izplača kapitalizirana renta, se za primere, ko se izplača kapitalizirana renta, določba 175. člena (ki ureja možnost povečanja oziroma zmanjšanja ali odpravo rente) sploh ne uporablja. Določba 175. člena OZ se namreč uporablja samo za primere, ko je odškodnina določena v obliki denarne rente. V primerih, da je odškodnina določena v obliki denarne rente, oškodovanec zaradi spremenjenih razmer lahko zahteva za naprej povečanje rente, oškodovalec pa njeno zmanjšanje ali odpravo; v (izjemnih) primerih, ko je odškodnina določena v obliki kapitalizirane rente (zaradi zavarovanja ali resnih razlogov), pa povečanje oziroma zmanjšanje ali odprava rente nikoli ni mogoča. Zato ne gre za neenako obravnavanje enakih položajev. Ob tem Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo drugega odstavka 14. člena Ustave še pojasnjuje, da so za prisojo kapitalizirane rente po zakonu zahtevani dodatni odškodninskopravni pogoji, ker je namen kapitalizirane rente, da si bo oškodovanec z njo olajšal svoj odškodninski položaj. Zato se kapitalizirana renta v vseh primerih prisodi samo takrat, ko je podan poseben odškodninskopravni položaj, ki dela oškodovanca odškodninskopravno drugačnega (torej iz narave izhaja razumen razlog za razlikovanje).
URS člen 2, 155, 155/1, 155/2. ZV-1 člen 123, 124, 199b. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vodno povračilo - nadomestilo za rabo vode - retroaktivnost predpisov
Izpodbijana sodba je v bistvenem delu pomanjkljiva, saj ni mogoč preizkus stališča, da so izpolnjeni pogoji za dopustno retroaktivnost določb 199. b člena ZV-1, posledično tudi ne, ali je bilo materialno pravo v okviru dovoljenega revizijskega vprašanja pravilno uporabljeno.
URS člen 26, 30. ZKP člen 148, 148/1, 220, 220/1, 539, 539/1, 542, 542/1, 542/1-3. OZ člen 352/1. ZPP člen 378, 380/2.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - zaseg motornega vozila v kazenskem postopku - neutemeljen odvzem prostosti (okrnitev svobode) - akrivna legitimacija uporabnika stvari - pravica do povrnitve škode - odškodninska odgovornost države - objektivna odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - vpliv kazenskega postopka na tek zastaralnega roka - dopuščena revizija
Nižji sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da je bil zatrjevan nezakonit odvzem prostosti vzrok za kasnejšo uvedbo kazenskega postopka zoper tožnika. Njuno stališče, da bi tožnik moral konkretni odškodninski zahtevek zoper državo uveljavljati že v času trajanja kazenskega postopka, je tožniku nesorazmerno otežilo učinkovito uveljavljanje pravice do povračila škode. V okoliščinah konkretnega primera je ustavno skladna razlaga četrtega odstavak 542. člena ZKP takšna, da se prvi odstavek 539. člena ZKP v primerih nezakonitega odvzema prostosti smiselno uporabi tako, da pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil tožnik obtožbe pravnomočno oproščen.
Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, da se v primeru, ko bodisi zaradi protipravnega zasega bodisi zaradi neskrbne hrambe zaseženega vozila nastane škoda njegovemu zakonitemu uporabniku, aktivna legitimacija takšnemu uporabniku v odškodninskemu sporu na podlagi 26. člena Ustave ne prizna.