ARBITRAŽNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS4002555
URS člen 3, 3/2, 125. ZArbit člen 15, 40, 40/2-2, 41, 41/2, 50, 50/1, 52. ZGJS člen 40. ZPP člen 180, 180/3, 337, 460, 460/1, 460/2. ZPP (1977) člen 469, 469a, 469a/1. PoDZ-1 člen 149 – 152. ZS člen 97, 97/1.
arbitražna odločba - priznanje izvršljivosti domače arbitražne odločbe - gospodarska javna služba - koncesija - spor iz koncesijske pogodbe - pravno mnenje pridobljeno izven postopka - naročeno pravno mnenje stranke v postopku - trditvena podlaga - nepristranskost arbitra - pristojnost - sodna pristojnost - pristojnost arbitraže - avtentična razlaga zakona - učinki avtentične razlage zakona - interpretativni pravni akt - javni red - pridržek javnega reda - obrazložitev arbitražne odločbe
Tudi če bi določba 40. člena ZGJS določala izključno pristojnost rednega sodišča (pa je ne), to po uveljavitvi ZPP/99 ne bi preprečevalo reševanja sporov iz koncesijske pogodbe pred domačo arbitražo.
Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - druga odločba - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Vložnik s svojimi navedbami v zvezi z dolgotrajnim vročanjem izpodbijanega sklepa o stroških ne izpostavlja vprašanja, ki bi bilo pomembno za sodno prakso v zvezi z vročanjem pisanj v kazenskem postopku, temveč uveljavlja kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku oziroma sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
ZKP člen 92, 93, 93/2, 131, 420, 420/1. URS člen 2, 28. ZDavP-2 člen 125, 125/1. ZST-1 člen 9.
stroški kazenskega postopka – poseben sklep o stroških kazenskega postopka – izpodbijanje odločbe o stroških – zahteva za varstvo zakonitosti – druga odločba – pomembno pravno vprašanje - odločanje o stroških postopka – zastaranje pravice do odmere stroškov – izvršitev odločbe o stroških
Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse (javnopravno razmerje), ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo, narekujeta razlago, da mora biti tudi v kazenskem postopku o stroških (pravnomočno) odločeno najkasneje v petih letih po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka, sicer pravica sodišča do izdaje sklepa o stroških zastara.
Če ob izdaji sodbe sodišče še nima vseh podatkov o višini stroškov, pa morajo biti stroški odmerjeni najkasneje v petih letih po preteku trimesečnega roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP, ki je zakonski prekluzivni rok, znotraj katerega morajo upravičenci podati zahtevek s podatki o višini stroškov.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE
VS2007126
ZKP člen 417. URS člen 53, 53/3, 54, 54/1, 56, 56/1. EKČP člen 8. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic člen 28, 33.
izredna omilitev kazni - nove okoliščine - prestana kazen - izgon tujca - družinska skupnost - pravica do družinskega življenja - varstvo pred izgonom
Sklicevanje na kršitev pravice do družinskega življenja v postopku za izredno omilitev kazni zaradi družinske skupnosti, ki je nastala po izreku sankcije izgona tujca iz države, je le izjemoma utemeljeno.
URS člen 23, 26. ZVPSBNO člen 4, 23, 25. OZ člen 147, 148, 364. ZPP člen 316. EKČP člen 6, 6/1, 41.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odgovornost države - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - sojenje v razumnem roku - merila - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - poravnalna ponudba
Ugotovljena kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja predstavlja opustitev dolžnega ravnanja delavcev sodišča in sodnikov ter če takšna trditev traja predolgo, ravnanje, ki nasprotuje URS, mednarodnim pogodbah in zakonu, zato ugotovljena kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja predstavlja protipravnost ravnanja tožene stranke, kot element njene odškodninske odgovornosti.
Protipravnost ravnanja države se presoja na podlagi meril, ki jih je izoblikovalo ESČP, (naš) zakonodajalec pa jih je povzel v 4. členu ZVPSBNO.
ZP-1 člen 65, 65/4, 155, 155/2. URS člen 22, 29. EKČP člen 6.
zahteva za sodno varstvo - odločanje sodišča - pravice obrambe - enako varstvo pravic - pravica do poštenega sojenja - pravice obdolženca - dopolnitev dokaznega postopka - izvajanje dokazov v korist obdolženca
S tem, ko sodišče, kljub obrazloženim navedbam storilca prekrška v zahtevi za sodno varstvo, s katerimi je izpodbijal verodostojnost oškodovanca, storilca ni zaslišalo ter verodostojnosti obremenilne izjave oškodovanca ni preverilo z zaslišanjem očividca dogodka, je kršilo 22. in 29. člen Ustave ter prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1.
ZP-1 člen 55, 55/1, 55/2, 55/3, 65, 65/4, 155, 155/2. URS člen 22, 29. EKČP člen 6.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - postopek pred prekrškovnim organom - odločanje sodišča - pravice obrambe - enako varstvo pravic - pravica do poštenega sojenja - pravice obdolženca - dokazni postopek - izvajanje dokazov v korist obdolženca
Sodišče bi glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku in izvajanje dokazov v svojo korist.
zahteva za sodno varstvo - odločanje sodišča - pravice obrambe - enako varstvo pravic - pravica do poštenega sojenja – pravice obdolženca - dokazni postopek – dopolnitev dokaznega postopka
Obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je treba dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VS0016902
URS člen 26. OZ člen 352, 352/1. ZDen člen 3, 4.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za ravnanje upravnega organa - odgovornost države za ravnanje sodišča - postopek denacionalizacije - interpretativna odločba Ustavnega sodišča - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivno zavedanje o škodi in storilcu - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja
Za zastaranje odškodninske terjatve je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 352. člena OZ). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka in ne more čakati, da to ugotovi šele sodišče.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - zbiranje obvestil od osumljenca s strani policije – pouk osumljencu - dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov - „sadež zastrupljenega drevesa“ - izjema „neodvisnega vira“ - izjema „zbledelega madeža“
Če med nezakonitim delovanjem državnih organov in pridobljenim dokazom obstaja kakršnakoli zveza, ki kaže na to, da sta si nezakonitost in dokaz v razmerju vzroka in posledice, mora sodišče tak dokaz izločiti, razen če tožilstvo dokaže, da kljub prvotno nezakonitemu ravnanju policija do dokaza ni prišla z aktivnim izkoriščanjem tega ravnanja in da so vzročno zvezo pretrgali ali oslabili drugi neodvisni vzroki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS0016799
URS člen 26. OZ člen 131, 131/2, 131/3, 148. ZOR člen 154, 154/2, 154/3, 172. ZDen člen 4, 5.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - postopek denacionalizacije - krivdna odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - učinki interpretativne odločbe Ustavnega sodišča - pravica do enakega varstva pravic - zmotna uporaba materialnega prava
Pri presoji protipravnosti ravnanja upravnih organov v denacionalizacijskem postopku je glede na naravo tega ravnanja treba uporabiti izhodišča, ki jih je sodna praksa Vrhovnega sodišča razvila v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države za ravnanje sodnika.
dopuščena revizija - varstvo lastninske pravice - lastninska tožba - rei vindicatio – varstvo lastninske pravice na delu stvari – varstvo solastnine - izročitev ključev – zmotna uporaba materialnega prava
Ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ po oceni Vrhovnega sodišča narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, na primer v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 195/2003 in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-60/00), pa tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj (glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1128/2008).
Sodišče ni kršilo privilegija zoper samoobtožbo s tem, ko je obsojenčev zagovor in v tem okviru tudi njegov molk upoštevalo pri oceni verodostojnosti njegovih izjav, saj to ni bil edini dokaz, na katerega bi se obsodilna sodba izključno ali v pretežni meri opirala, obenem pa so bili dokazi zoper obsojenca tako tehtni (zlasti najdba prepovedane droge v skritih prostorih vozila, ki ga je vozil), da bi bilo s tem v zvezi utemeljeno pričakovati obsojenčevo pojasnilo.
ZKP člen 149, 371, 371/1-8. ZPol člen 63, 64. URS člen 38, 38/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - varstvo zasebnosti - varstvo osebnih podatkov - pravica do informacijske zasebnosti - policijska pooblastila - dostop do evidenc DNK - zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov
Določbe ZPol (63. in 64. člen) ki so dopuščale oziroma policiji omogočile, da hrani osebne podatke še po tem, ko je bil namen hrambe že izpolnjen, so bile v neskladju s pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.
URS člen 26. OZ člen 147, 148. ZDDPO člen 39, 40. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - davčna osnova - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - krivda
Zmotna materialnopravna presoja davčnih organov, zaradi katere je bila izdana sodba Upravnega ter nato še Vrhovnega sodišča, ki sta razsodili v korist tožeče stranke ter odpravili odločbi davčnih organov, namreč ne izpolnjuje pravnega standarda protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka ni uspela izkazati kvalificirane kršitve tožene stranke, v smislu namerne oziroma zavestno napačne materialnopravne razlage predpisa.
Avtonomna razlaga zakona, kot jo je v konkretnem primeru podal davčni organ, tako sama po sebi ne kaže na arbitrarnost odločanja niti na neskrbnost njegovega ravnanja, saj je organ, skladno z naravo njegovega dela, v predvidenem, zakonitem postopku, med katerim je argumentirano odgovarjal na očitke tožeče stranke ter se argumentirano zavzemal za drugačno pravno razlago (ne povsem jasne) norme.
ZKP člen 371, 371/1-8. ZPol člen 63, 64. URS člen 38, 38/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - varstvo zasebnosti - varstvo osebnih podatkov - pravica do informacijske zasebnosti - dostop do evidenc DNK – zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov
Vrhovno sodišče ob upoštevanju odločitve Ustavnega sodišča ugotavlja, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic, saj ugotovitev, komu pripada na kraju dejanja najdena sled, temelji na primerjavi z vzorcem oziroma profilom DNK, ki ne bi smel biti več hranjen v evidencah policije oziroma je takšna hramba profila DNK omogočila primerjavo, s tem pa je bilo poseženo v pravico obsojenca do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.
Odločanje o priporu na podlagi 201. člena ZKP je individualizirano, saj mora sodišče poleg objektivnih kot odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca. Primerjava posameznih zadev zgolj z vidika vrste kaznivega dejanja, višine premoženjske škode in predpisane kazni zato ni mogoča.
Če so podani vsi elementi iz 54. člena KZ-1, je sodišče dolžno uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne glede na to, ali je uporaba tega instituta obdolžencu v konkretnem primeru v škodo ali v korist.
ZKP člen 200, 200/2, 205, 205/2, 420, 420/1-3. URS člen 23.
pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - trajanje pripora – trajanje postopka – sojenje v razumnem roku - dolžnost posebno hitrega postopanja – neogibnost pripora
Zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga po poteku določenega časa ne more več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora - sodišče mora poleg presoje, ali še obstajajo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo priprtega, opraviti tudi presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa ali pa že presega razumno dolžino, ki jo zahteva določba prvega odstavka 23. člena Ustave.
Pravica iz četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije - privilegij zoper samoobdolžitev je dana le fizičnim ne pa tudi pravnim osebam, zato se tudi določba četrtega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku ne nanaša na pravne osebe.