Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.
Nikakor ni mogoče materialnopravne odločitve o temelju, ali je tožnik upravičen do zahtevane odškodnine za po ugotovitvah sodišča dražjo oskrbo na svojem domu, sprejeti z uporabo procesnega instituta prostega preudarka; ta je omejena na ugotovitev pravno pomembnega dejstva višine škode.
Izhodišče za ugotavljanje višine škode je presoja o oskrbi, do katere je tožnik upravičen. Po presoji revizijskega sodišča je upravičen do oskrbe na svojem domu. Šele, če višine teh stroškov (ob uporabi dejanskih in pravnih parametrov, ki morajo biti taki, da bodo tožniku omogočili uresničitev pravice do oskrbe na domu) ne bo mogoče ugotoviti, pride v poštev pooblastilo iz 216. člena ZPP.
Na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja nikalno: odmera odškodnine za tujo pomoč, ki kot izhodišče za vrednotenje škode po prostem preudarku upošteva primerjavo s cenami domske oskrbe, v obravnavanem primeru ni ustrezna; prosti preudarek je bil napačno uporabljen.
Že pridobljeni prednostni položaj s hipoteko zavarovane terjatve, opredeljen s trenutkom pridobitve hipoteke, je lahko predmet razpolaganja. To pomeni, da se poplačilno upravičenje, opredeljeno s trenutkom pridobitve hipoteke, lahko tudi omeji na način, da se podredi v korist poplačilnega upravičenja kasnejše hipoteke.
Upoštevaje argument teleološke redukcije, določba petega odstavka 371. člena ZFPPIPP le navidez s kriterijem trenutka pridobitve hipoteke ureja vse v stečajnem postopku upoštevne kriterije za razdelitev posamezne posebne razdelitvene stečajne mase v položaju več hipotek.
Ko je tako, kriterij pridobitve hipoteke ni edini kriterij, ki je v stečajnem postopku upošteven ob razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase med konkurenčne terjatve.
V luči zagotavljanja učinkovitega uresničevanja vsake s hipoteko zavarovane terjatve mora stečajno sodišče vsebinsko obravnavati tudi trditve ločitvenega upnika o poplačilnem upravičenju, ki izhaja iz domnevne podreditve poplačilnega upravičenja prej pridobljene hipoteke, katere imetnik je drug ločitveni upnik.
Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe.
Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP.
Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji med navedenimi vrednotami in svobodo izražanja tožene stranke. Tožeča stranka na ta način ne nastopa z avtoriteto oblastnega organa temveč le predlaga, da sodišče v sodnem postopku med prirejenima strankama odloči o dopustnosti predlaganega posega v ustavno varovano pravico tožene stranke. Če pravni red ne omogoča druge pravne poti za odločanje o tej koliziji, so temu najbližja splošna pravila, ki urejajo način reševanja sporov iz civilnopravnih razmerij, v katerih sta stranki sodnega postopka prirejeni in pravila postopka omogočajo, da sodišče v kontradiktornem postopku odloči o navedeni koliziji. Upoštevati je treba, da je tožena stranka izdajatelj javnega medija, preko katerega uresničuje ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Uveljavljeni prepoved in odstranitev pa pomenita poseg v pravico do svobode izražanja tožene stranke. To pomeni, da se v sodnem postopku odloča o mejah uresničevanja navedene subjektivne, ustavno varovane pravice tožene stranke v okoliščinah primera. V dani konstelaciji je razmerje med tožečo in toženo stranko podobno civilnopravnemu razmerju, ker se odloča o mejah uresničevanja subjektivne pravice, četudi se to vprašanje zastavlja z vidika varovanja javnega interesa v razmerju do ustavne pravice. Zato redna pot pravnega varstva, ki se zagotavlja v pravdnem postopku, ni izključena.
Zgolj varstvo na področju kaznovalnega prava s svojim posteriornim učinkom ne omogoča učinkovitega varstva tožeče stranke pred (šele) grozečimi škodnimi posledicami razkritja tajnega podatka. Takšno varstvo pa je ob izpolnjenih predpostavkah omogočeno na podlagi prvega odstavka 133. člena OZ.
Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo vprašanje protipravnosti posega v tožničino komunikacijsko zasebnost. Toženka (kot bivša delodajalka) je vpogledovala v neaktiven elektronski predal tožničine (bivše) službene pošte. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera ter merilo razumno pričakovane zasebnosti, kakor ga je ESČP razčlenilo predvsem v zadevi Bărbulescu proti Romuniji, je Vrhovno sodišče presodilo, da je bil poseg ustavno dopusten zaradi varstva tožničine pravice iz 33. člena Ustave.
Z razlago, za katero se zavzema revident, da v primeru, ko eden od staršev kot zakoniti zastopnik začne postopek v imenu otroka, vendar ga zlorabi za lastne interese, izvršilno sodišče lahko odstopi od načela formalne legalitete in za formalnega predlagatelja in zavezanca za plačilo stroškov postopka šteje zakonitega zastopnika, bi izvršilno sodišče zakonito zastopnico prikrajšalo za njeno pravico do izjave, s tem pa poseglo tudi v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Vprašanja aktivne in pasivne legitimacije izvršilno sodišče praviloma ne sme ponovno presojati, saj bi s tem kršilo temeljno pravilo prepovedi ponovnega sojenja med istima strankama o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno. Zakonita zastopnica mladoletnega predlagatelja glede na skromne ugovore revidenta v nepravdnem postopku, nikakor ni mogla predvideti, da bi lahko bila ona obravnavana kot predlagateljica postopka in s tem tudi kot zavezanka za plačilo stroškov.