CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00059509
URS člen 35. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - preklic izjave - odškodninska odgovornost - ugled politične stranke - zavrnitev predloga
Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj tožencu naloži preklic izjave, ki jo je dne 18. 2. 2020 podal v oddaji Odmevi na RTV Slovenija 1 in mu naloži plačilo odškodnine v znesku 8.000 EUR. Za tožečo stranko je sporna toženčeva izjava, "da pride na čelo vlade stranka, ki ga financira tudi seveda tuja stranka oz. tuji režim, to mislim seveda na madžarskega, to dejstvo je seveda srhljivo. Dejstvo, da se neka stranka financira iz tujine".
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožeče stranke ugodilo le glede odločitve o stroških, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Vrhovno sodišče je odločilo, da niso izpolnjene zahteve za dopustitev revizije.
OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00060208
URS člen 35, 39, 39/1. OZ člen 134. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2.
osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - prepoved posega - prepovedni zahtevek - določenost tožbenega zahtevka - javna objava podatkov - družinsko življenje - pravica do zasebnosti - pravica do svobode izražanja medijev - svoboda tiska - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - dopuščena revizija - zavrnitev revizije - odklonilno ločeno mnenje
Tožnika sta se kot najbogatejša Slovenca do te mere izpostavila javnosti, da ne moreta več zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti. Javnost ima tako upravičen interes vedeti, kakšna je bila njuna izobraževalna in poklicna pot, ali sta imela v družini koga, ki ju je posebej usmerjal, ali jima je bil za zgled, ali sta morda podjetnost in inovativnost podedovala. Vendar je pri tem pomembno stališče ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer AG proti Nemčiji, da je pri presoji, ali je s prepovedjo objave prekomerno poseženo v svobodo izražanja, treba upoštevati, kakšna je informativna vrednost sporne objave za javnost: torej ali sporni članek in fotografije s svojo vsebino prispevajo k javni razpravi.
Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sporna načrtovana objava vsebuje nepovezano navajanje podatkov o sorodnikih tožnikov, njihovih znancev, njihovih fotografij, fotografij njihovih hiš in pokopališč, kjer se nahajajo njihovi družinski grobovi. Tak način nizanja vsebinsko nepovezanih podatkov je značilen za družabne kronike, katerih edini namen je zabava in tešitev radovednosti. Ob ugotovitvi, da tožnika sama s predhodnim ravnanjem nista nikoli vzpodbujala takšnega načina posredovanja podatkov in fotografij iz zasebnega življenja javnosti, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča druge stopnje, da z izrečeno prepovedjo, ki je omejena ne le na naštete vrste podatkov in fotografij, ampak tudi le na objave zabavljaške narave, ni prišlo do onemogočanja tehtne javne razprave v splošnem interesu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00059422
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 131, 131/1, 179. URS člen 26, 35, 36. ZKP člen 214, 215, 215/1, 218. ZNPPol člen 53, 56.
predlog za dopustitev revizije - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodninska odgovornost države za delo policije - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - protipravnost - predkazenski postopek - hišna preiskava - odredba o hišni preiskavi - obrazloženost odločbe - vstop v stanovanje - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera vstop policije v stanovanjsko hišo tožnika in ob tem izvedeni ukrepi ne predstavljajo protipravnega ravnanja v smislu 26. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00059934
URS člen 25, 56, 56/1. ZPP člen 87, 87/3, 108, 336, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 379, 379/1, 391, 391/3. ZNP-1 člen 6, 6/2, 38, 93, 93/1, 93/1-5, 100, 106, 106/2, 106/3,. DZ člen 7, 7/1, 7/4, 153, 161, 162, 174.
zahteva za varstvo zakonitosti - postopek za varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - predlog za izdajo začasne odredbe - odvzem mladoletnega otroka - Center za socialno delo (CSD) - zastopanje v pritožbenem postopku - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - generalno pooblastilo - zavrženje pritožbe - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok, tako glede ukrepov trajnejšega značaja kot glede začasnih odredb, se lahko začne po uradni dolžnosti, kar pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, poseže v pravnomočno odločbo.
Preden višje sodišče zavrže pritožbo, češ da podpisnik pritožbe nima deponiranega generalnega pooblastila oziroma nima opravljenega pravniškega državnega izpita, mora vselej skrbno preveriti okoliščine vložitve pritožbe in dejstva, na katera opre svojo odločitev, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Nepravilna uporaba navedenih določb namreč vodi v zavrženje pritožbe, to pa pomeni odklonitev vsebinskega odločanja o pritožbi, in, če je taka odklonitev brezbrižna, poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Prav posebno pozornost mora višje posvetiti pritožbam v nepravdnih postopkih, ki tečejo v zvezi z otrokom oziroma varovanjem njegovih koristi, še posebej, kadar je pritožnik center za socialno delo, ki mu zakon (v enakem obsegu, kot to velja za sodišče) nalaga, da mora izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00059923
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 22, 23, 26, 33. ZIZ člen 71, 71/1, 71/2, 71/2-2, 71/3, 71/4, 74, 169, 169/1, 169/4, 169/5, 169/6, 181, 194, 194/2. OZ člen 352, 352/1. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8.
povrnitev premoženjske škode - prodaja stanovanja v izvršilnem postopku - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - pravnomočnost sklepa o domiku - trditvena podlaga odškodninske tožbe - protipravnost ravnanja sodišča - kvalificirana protipravnost - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe - sorazmernost posega - pravica do doma - milejši ukrep - sodba ESČP v zadevi Vaskrsić proti Sloveniji - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - varstvo dolžnika v izvršilnem postopku - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zavrnitev tožbenega zahtevka
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku.
V konkretnem primeru je bilo na tožnici trditveno (in dokazno breme) glede dejstev, ki utemeljujejo zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja v spornem izvršilnem postopku. Stanje dolga na dan sporne prodaje je bilo tožničino trditveno in dokazno breme, ki mu je po presoji Vrhovnega sodišča zadostila. Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago in neutemeljeno ugotavljalo dejansko stanje, ni utemeljen.
Glede okoliščine konkretnega primera po presoji Vrhovnega sodišča izvršilnemu sodišču ni mogoče očitati, da je ravnalo protipravno, teža posega (v tožničino pravico do doma) pa je bila sorazmerna zasledovanemu cilju (poplačilo upnikov). Izvršilno sodišče je v izvršilnem postopku namreč ravnalo v skladu z določbami tedaj veljavnega ZIZ. Najprej je omejilo izvršbo na drugo nepremičnino (garažo) in šele potem, ko ta ni bila uspešna, nadaljevalo z izvršbo na stanovanje in shrambo. Izvršbo je večkrat odložilo, izvršilni postopki zoper tožnico so tekli že dlje časa (začeli so se najkasneje v letu 2010), njen dolg (7.923,69 EUR oziroma 4.523,69 EUR, upoštevajoč le terjatev upnika D., d. d., ki ni predlagal odloga izvršbe), pa ni bil minimalen. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi bil mogoča izvršba na kakšna druga izvršilna sredstva (plačo, TRR), s predlaganim odlogom in omejitvijo izvršbe pa ni bila uspešna. Izvršilno sodišče je presodilo, da tožnica ni navedla stanja dolga, glede omejitve na shrambo pa je bilo jasno, da glede na vrednost shrambe njena prodaja ne bi zadoščala za poplačilo njenih dolgov.
Sodna prodaja tožničinega stanovanja je bila v obravnavani zadevi nujen ukrep za uresničitev upnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva.
Dejansko stanje v zadevi ESČP Vaskrsić proti Sloveniji z dne 25. 4. 2017 (pritožba št. 31371/12) tudi ni primerljivo z obravnavano zadevo.
URS člen 69. ZJC-B člen 19, 19/3. ZUreP-1 člen 92, 92/3, 93, 93/3. ZJC člen 2, 2/1. ZCes-1 člen 3, 3/1. Uredba o merilih za kategorizacijo javnih cest (1997) člen 6, 11, 17, 18.
kategorizirana lokalna cesta v zasebni lasti - javni interes za razlastitev - cestni promet - občinska cesta - javna pot - direkcija za ceste - druga ustrezna nepremičnina - test sorazmernosti
Pravilna uporaba meril za kategorizacijo javne ceste je v razlastitvenem postopku lahko predmet sodne presoje po tem, ko je bil izveden z Uredbo predpisan postopek in je Direkcija ugotovila, da so bila predpisana merila za kategorizacijo konkretne ceste uporabljena pravilno.
Zmotno je torej stališče Upravnega sodišča, da je v 19. členu ZJC-B vzpostavljena zakonska domneva, ki je izpolnjena, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Pomembno je, ali kategorizacija ceste ustreza merilom za tako kategorizacijo, tj. da ustreza predpisom, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Na ta način je namreč mogoče ugotoviti tudi, ali gre za površino, ki je splošnega pomena za promet.
To, da je na zasebnem zemljišču cesta že zgrajena, samo po sebi ne pomeni, da zemljišča v lasti države oziroma občine že iz tega razloga niso ustrezne za dosego istega cilja. Cilj razlastitve v postopku po 19. členu ZJC-B je namreč enak cilju razlastitev zaradi gradnje javne ceste. Poenostavitev razlastitvenega postopka, kot ga ureja navedena določba ZJC-B, pa ne spreminja in ne sme spreminjati osnovnih zahtev varstva pred prekomernim, v primerih iz tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 celo nepotrebnim poseganjem v lastninsko pravico. To pomeni, da ugotovitev (ne)obstoja druge ustrezne nepremičnine ne more biti odvisna od stanja že zgrajene ceste oziroma od dejstva, da na drugih nepremičninah ni ceste v enakem stanju. Še manj je lahko tako ugotovitev mogoče utemeljiti s stroški gradnje nove ceste. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je lahko predhodno izveden poseg v zasebno lastnino z gradnjo in kategorizacijo ceste, podlaga za legalizacijo tega posega tudi v primerih, ko sicer razlastitev za gradnjo ceste ne bi bila dopustna iz razloga po tretjem odstavku 92. člena ZUreP-1.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00058432
URS člen 23. ZPP člen 67. ZBPP člen 1, 1/1, 1/3, 2, 2/3.
brezplačna pravna pomoč - delegacija krajevne pristojnosti - pravica do sodnega varstva - videz nepristranskosti sodišča
Prosilec želi pred sodiščem doseči obravnavo njegove zasebne tožbe zoper sodnico A. A. Predlagateljica predseduje sodišču, v katerega okrožje spada tudi okrajno sodišče, na katerem opravlja sodniško funkcijo sodnica A. A. To pomeni, da bi predlagateljica odločala o prosilčevi možnosti uresničevanja pravice do postopka pred sodiščem zoper osebo, ki je sodnica sodnega okrožja, ki ga vodi. Navedeno pa v povezavi z izvajanjem delovnega procesa na sodišču, ko predsednica sama izpostavlja, da ima s sodnico dnevne stike, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja okoliščine, zaradi katerih bi lahko prišlo do posega v objektivni videz nepristranskosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00058438
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZZavar-1 člen 448. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - pravica do izjave - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) postopanje sodišča, ki v upravnem sporu zoper odločbo agencije za zavarovalni nadzor na podlagi določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) izda sodbo brez izvedbe glavne obravnave, pri tem pa ne navede posebnih razlogov za opustitev izvedbe glavne obravnave, kljub zahtevi tožeče stranke, da se obravnava izvede?
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave in 6. členom EKČP postopanje sodišča, ki izda sodbo na seji, pri tem pa ne upošteva in se v obrazložitvi tudi ne opredeli do navedb v pripravljalni vlogi stranke, ki je bila poslana priporočeno po pošti na sodišče pred izvedbo seje, na kateri se je odločalo?
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - izpodbijanje sklepov skupščine - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - nezadovoljstvo z delom sodišča - tožba zoper Republiko Slovenijo - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - letni razpored sodnikov - zavrnitev predloga
Razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP ni nestrinjanje s stališči, na katerih so utemeljene posamezne sodne odločitve.
Tudi dejstvo, da naj bi predlagateljica pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju, samo po sebi ne zadošča za utemeljenost predloga.
Določba prvega odstavka 71. člena ZS daje predsednikom sodišč izključno pooblastilo za sprejem letnega razporeda sodnikov, s katerim se med drugim določi ključ za sestavo senatov. Vendar pa te določbe ne gre oceniti kot protiustavne oziroma nasprotujoče 23. členu Ustave. Sistemska ureditev oblikovanja senatov za odločanje (katere sestavni del je med drugim tudi predsednikov sprejem letnega razpreda sodnikov) namreč zagotavlja obstoj vnaprejšnjih objektivnih pravil za izbiro sodnika za odločanje v konkretni zadevi, kar je z vidika pravice posameznika do naravnega sodnika bistvenega pomena.
Zgolj to, da naj bi bil na gospodarskem oddelku Višjega sodišča v Celju le en senat, zaradi česar o pritožbah v postopkih, v katerih je udeležena predlagateljica, odloča ta senat, je mogoče pripisati navedenim okoliščinam, ki se upoštevajo pri sprejemu letnega razporeda dela, in pa pravilom Sodnega reda, po katerih se zadeva na posameznem pravnem področju, dodeljuje sodnikom, ki so na to področje razporejeni (splošno pravilo o dodeljevanju zadev iz 156. člena Sodnega reda); samo po sebi to ne utemeljuje očitkov o kršitvi pravice do naravnega sodnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00058874
URS člen 2, 22, 23, 25, 26, 120, 120/2, 120/3, 125, 153, 158, 160. ZUstS člen 51, 55a, 55b. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-15.
pravica do povrnitve škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - protipravno ravnanje sodišča - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - dolžnost oškodovanca - izčrpanje pravnih sredstev - vložitev ustavne pritožbe - subsidiarnost odškodninskega varstva - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00058916
URS člen 23. ZD člen 32. ZPP člen 2, 7, 212.
izločitev iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - prispevek dediča k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - individualizacija tožbenega zahtevka - višina tožbenega zahtevka - vrednost tožnikovega prispevka k ohranitvi oziroma povečanju premoženja zapustnika - informativni dokaz - pravica do sodnega varstva - pravica do obrambe - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Pri presoji ustreznosti trditvenega bremena za zahtevek po 32. členu ZD zadošča (če to omogoča identifikacijo zahtevka in učinkovito obrambo nasprotne stranke), da potomec opiše vrsto posameznega dela, ga časovno uokviri in navede vlaganja, s katerimi opiše svoj prispevek k povečanju/ohranitvi zapustnikovega premoženja, ter obenem oceni vrednost prispevka. Po naravi stvari gre namreč v tovrstnih pravdah za dolgoletno skupno pridobivanje, zato bi bilo od potomca neživljenjsko pričakovati, da bi moral podrobnosti navesti, koliko ur je porabil za določena dela. Tako stališče je v skladu s 23. členom Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057187
URS člen 22. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - pravica do izjave v postopku - izvajanje dokazov zavrnitev dokaznega predloga - odstop od sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožnikove nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00058210
URS člen 35. KZ-1 člen 48a, 48a/3, 308, 308/1. ZKP člen 378, 378/4. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1. ZMZ-1 člen 20, 20/1. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZTuj-2 člen 72.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - pogoj PCT - odklonitev testiranja - poseg v telesno integriteto - test sorazmernosti - diskriminacija - stranska kazen - izgon tujca iz države - mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile.
Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.
URS člen 22. ZPP člen 286, 287, 339, 339/2, 339/2-8, 355.
plačilo zavarovalnine zaradi tatvine - predlog za postavitev izvedenca - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem - opredelitev do dokaznega predloga - obrazložitev dokaznega sklepa - opustitev vložitve odgovora na tožbo - obseg pritožbenega preizkusa - pritožbena obravnava - razporeditev dokaznega bremena - sprememba dejanskega stanja - načelo neposrednosti - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
S tem, ko je pritožbeno sodišča glede osrednjega dejansknega vprašanja trditveno in dokazno breme prevalilo s tožene na tožečo stranko, se je znašlo na izhodišču pravde in hkrati v vlogi sodnika, ki ugotavlja dejstva (iudex facti).
Ker se je pritožbeno sodišče postavilo v vlogo sodnika, ki ugotavlja dejstva, bi moralo odločiti tudi o predlaganih, a na prvi stopnji prezrtih dokaznih predlogih. S to dokazno ponudbo je bilo pritožbeno sodišče seznanjeno.
Če je torej pritožbeno sodišče presodilo, da mora o spornem, osrednjem dejanskem vprašanju z novega izhodišča in dokončno odločiti samo, bi moralo glede na procesne okoliščine primera, katerih sestavni del je bil tudi odprt dokaz z izvedencem, razpisati pritožbeno obravnavo, tako kot je sicer obravnavo dolžno razpisati tudi sodišče prve stopnje.
Ker ni ravnalo tako, je tožnika prikrajšalo v ustavnih civilnoprocesnih jamstvih iz 22. člena Ustave.
URS člen 160. ZUstS člen 24, 24/1, 24/2. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Uredba o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 (2021) člen 2, 4, 4/3. Pravilnik o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 za osebe, ki izvajajo socialno varstvene storitve in programe (2021) člen 1, 2, 2/1, 2/2/, 3, 3/1, 3/2.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Obravnavana Uredba in Pravilnik bi se lahko presojala v upravnem sporu le, če bi šlo za akta v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).
Če bi bile utemeljene pritožničine navedbe, da gre pri Uredbi in Pravilniku za posamična (upravna) akta, izdana v obliki predpisa, bi ji bil zagotovljen upravni spor po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, v katerem so možni tudi ugovori kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi navedenega bi bilo subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 izključeno.
Določeni splošni akti imajo lahko neposredni učinek, torej tudi podzakonski akti, kar pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebna konkretizacija s posamičnimi akti. Vendar pa zaradi takega učinkovanja splošni akt še ni nujno tudi posamični konkretni (upravni) akt. Obravnavana Uredba in Pravilnik sta prav taka splošna akta z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Tako tudi nimata lastnosti posamičnega akta, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, temveč vzpostavljata pravila za (tedaj) bodoče primere in tako urejata nedoločeno število bodočih primerov in se nanašata na nedoločen krog oseb, torej (tudi) na osebe, ki izvajajo socialno varstvene storitve in programe.
URS člen 22, 33. ZUS-1 člen 4, 23, 23/1, 23/2, 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4. ZUreP-2 člen 196, 211, 211/9.
omejitev lastninske pravice v javnem interesu - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne - začetek teka roka za tožbo - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Rok za vložitev tožbe je trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Začetek teka roka za tožbo pa je odvisen od vrste oziroma narave pravnega akta, ki se izpodbija s tožbo.
Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic zaradi vložitve zahtev za omejitev lastninske pravice pritožnikov (vključno s sprejemom sklepov o uvedbi postopka ter zaznambo razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi) se niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih toženka storila v postopku sprejema sklepa o ugotovitvi javne koristi. O omejitvi lastninske pravice v javno korist po določbi 196. člena v zvezi z devetim odstavkom 211. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) odloča upravna enota v upravnem postopku. V tem postopku pa lahko pritožniki s pravnimi sredstvi po določbah ZUreP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uveljavljajo tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka, vključno s postopkovnimi in vsebinskimi kršitvami v zvezi s sprejemom sklepov o uvedbi postopka in zaznambo v zemljiški knjigi. Sklep o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice v javno korist namreč v tem postopku pomeni zgolj podlago za zaznambo postopka v zemljiški knjigi, naznanja torej nadaljnje posledice njegove izdaje, ki jih določa že sam zakon, in ne pomeni odločitve upravnega organa v okviru danih pooblastil. Vse to bodo pritožniki lahko uveljavljali v postopkih sodnega varstva zoper končno odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist.
Tudi tožba zoper dejanje sprejema sklepa o ugotovitvi javne koristi ni dovoljena, saj dejanje sprejema akta ni mogoče opredeliti kot oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1. Za oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1 gre le v primeru, ko je odločitev oblasti sprejeta brez procesne forme in če neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057192
ZSS člen 28, 29, 29/1, 29/1-2, 79a, 79a/1, 79b, 79b/1, 79b/2. ZUP člen 35/4, 141, 141/1, 141/3, 154, 154/1. URS člen 23. Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (2017) člen 8.
Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - ocena sodniške službe - delovna uspešnost - kriteriji - zavrnitev tožbe
Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb.
Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje.
Priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vedeti, kaj se je dogajalo na predhodnih narokih), - kontinuirano razpisovanje narokov, - pravočasno odločanje o ugovorih zoper začasne odredbe, - pravočasna izdelava odločb in podobno, so namenjena odpravi pomanjkljivosti pri sojenju, zaznanih pri nadzoru. Indikator strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru torej ne more vplivati na ugodnejšo oceno kriterija delovnih sposobnosti. Indikator pravočasnosti postopanja s pravnimi sredstvi, ki ni problematiziran, in indikator storilnosti, ki ga po zgoraj obrazloženem sodišče ne obravnava kot podpovprečnega, po oceni sodišča niti vsak zase niti skupaj ne moreta pretehtati nad podpovprečno oceno indikatorja pravočasne izdelave sodnih odločb, kot pravilno zaključuje Sodni svet (in še toliko manj, če se tej oceni ob bok postavi oceno o »slabem« vodenju postopkov) in privesti do ocene o izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti na povprečni ravni. Pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena URS.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055644
URS člen 26. ZGO-1 člen 152, 153, 153/2. ZUS-1 člen 51, 64, 64/4, 64/5. ZUP člen 14, 251, 252, 253.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - javnopravna odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči inšpekcijski organ - gradbeno dovoljenje - nelegalna ali neskladna gradnja - inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta - protipravnost ravnanja - odločanje upravnega organa v nasprotju s stališčem sodišča - izravnalna funkcija odškodninskega prava - dolgotrajnost upravnega postopka - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča o postopkovnih vprašanjih.
Razlogi o odsotnosti protipravnosti kot predpostavki odškodninske odgovornosti države bi povsem zadoščali za odločitev v obravnavani zadevi. Po prepričanju Vrhovnega sodišča pa so za zavrnitev revizije in sporočilnost sodbe vsaj enako pomembni razlogi, ki se osredotočajo na rezultat spornega upravnega postopka kot celote z vidika tožnice. Šele ti odgovarjajo na ključno vprašanje, ali je povrnitev škode sploh potrebna, da se odstrani neupravičen položaj, v katerem se je znašla tožnica.
Zaradi zaporedja napak, ki so jih zagrešile različne uradne osebe, je bil postopek pravnomočno ustavljen in tožnici niso bili izrečeni ukrepi skladno z ZGO-1. Če bi upravni organi v zadevi postopali s skrbnostjo, ki se utemeljeno pričakuje od povprečno skrbnega gradbenega inšpektorja v postopkih po 152. in 153. členih ZGO-1, bi bil epilog drugačen – postopek bi se iztekel tako, da bi ji bili izrečeni ukrepi, ki jih ZGO-1 predvideva v primeru nelegalne gradnje. Odločanje o tožničinih pravicah v spornem oblastno procesnem odnosu med državo in posameznikom – tožnico, se je torej končalo s spodletelim poskusom varstva javnega interesa, ki ga zasleduje ZGO-1, po drugi strani pa s popolnim uspehom za tožnico. Čim je tako in je posledica dejanj v upravnem postopku korist za tožnico, bi bil sklep o odškodninski odgovornosti toženke v popolnem nasprotju z izravnalno funkcijo odškodninskega prava, ki je v odpravi oškodovančevega prikrajšanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00055642
URS člen 22, 127. OZ člen 140, 171, 185. ZS člen 109. ZPP člen 367a, 376.
povrnitev škode - prometna nezgoda - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - soprispevek oškodovanca - določitev deleža odgovornosti - sopotnik kot oškodovanec - skrbnost sopotnika - vinjenost oškodovanca - vožnja z vinjenim voznikom - vožnja z alkoholiziranim voznikom - volenti non fit iniuria - ustaljena sodna praksa - odstop od sodne prakse - opravljena glavna obravnava - ugoditev reviziji
V tej zadevi gre za vprašanje višine oškodovančevega soprispevka, ker je vede prisedel k pijanemu vozniku. Gre tudi za to, da se je v tej zadevi Vrhovno sodišče soočilo z odstopom nižjih sodišč od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.
S tem, ko sta nižji sodišči ob bistveno enakih dejanskih okoliščinah tožniku pripisali 65% delež lastnega prispevka, drugače kot jih je za bistveno enaka ravnanja oškodovancem pripisovala ustaljena sodna praksa, sta obšli ustaljeno sodniškopravno vsebino na tretjem odstavku 153. člena ter 171. člena OZ temelječega materialnopravnega pravila.
Revident je imel v tem delu torej prav. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da znova opravi materialnopravno vrednotenje. Pri tem je odstopilo od vsebine dosedanje sodne prakse, saj je ta pretirano toga (monolitna), neobčutljiva za razlikovanje različnih položajev ter tudi sicer po vrednotnem sporočilu o 20% soprispevku oškodovanca ne ustreza več času, ki poudarja pomen posameznikove odgovornosti za lastna ravnanja.
Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.
Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00055699
URS člen 14, 14/2, 22, 25, 26, 26/1, 33. ZZK-1 člen 6. OZ člen 352, 352/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode - protipravnost - zastaranje - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - publicitetno načelo - publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Stališče, ki pri razlagi protipravnosti iz 26. člena Ustave zaobide očitke kršitev človekovih pravic, storjenih v okviru domnevno protipravnega ravnanja oblasti, in ovrednotenje v luči celote vseh ugotovljenih posameznih pomanjkljivosti, je nedopustno omejujoče za uresničevanje pravice iz 26. člena Ustave.
Iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami.
Pri razlagi nedoločenega pojma protipravnosti je treba imeti vselej pred očmi celoto očitanih pomanjkljivosti.
Očitane posamezne pomanjkljivosti opravljanja službe lahko kumulirajo v celoto, ki zaradi nezdružljivosti z zahtevanimi standardi skrbnosti in običajne metode dela kaže na neprofesionalno delo in utemeljuje protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave.
Razlaga, po kateri bi za dopustnost posega oblasti v pravico iz 33. člena Ustave zadostovali že zakonsko neurejeni oziroma ne dovolj jasno opredeljeni učinki "zaznambe pogodbene komasacije," ni skladna z zahtevo Ustave, da mora biti poseg v pravico urejen z zakonom.
Besedilo določbe prvega odstavka 6. člena ZZK-1, da se nihče ne more sklicevati, da mu v zemljiški knjigi vpisana pravica ni bila znana, le na videz kategorično soopredeljuje dejanski stan začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, urejen sicer v prvem odstavku 352. člena OZ. Kadar je odškodninski zahtevek utemeljen z očitkom kršitve dolžnosti zemljiškoknjižnega sodišča, da oškodovancu kot nasprotnemu udeležencu zemljiškoknjižnega postopka zagotovi pravico do izjave, z Ustavo ni skladna razlaga, da prvi odstavek 6. člena ZZK-1 soopredeljuje začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, ker krši načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).