Če cerkvena pravna oseba ob uveljavitvi ZDen ni delovala na območju Republike Slovenije, ne more biti upravičenec po 14. členu ZDen. Kadar so se območja delovanja cerkvenih pravnih oseb uskladila z državnimi mejami in se je zato prerazporedilo tudi premoženje, to ne pomeni, da je cerkvena pravna oseba, na območju katere leži podržavljena nepremičnina, vstopila v položaj cerkvene pravne osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, če ta cerkvena pravna oseba ni prenehala obstajati.
Na podlagi 17. členu Odloka se bodo investitorjem, ki bodo legalizirali objekte v prehodnem obdobju treh let od sprejetja Odloka, pri izračunu komunalnega prispevka upoštevala vsa dokumentirana vlaganja od leta 1967 dalje. Citirana materialnopravna podlaga tako ne določa, da se zavezancu zniža oziroma omejijo vlaganja na določen procent.
Če imetnik prejšnje znamke ne nasprotuje registraciji prijavljene znamke, odpade s tem tudi podlaga za vodenje postopka in odločitev o obstoju razlogov po 44. členu ZIL-1. Ker je stranka z interesom kot imetnik prej registrirane znamke izrecno izjavila, da konflikta med prejšnjo in prijavljeno znamko ni in da posledično obe znamki lahko soobstajata na trgu, so s tem odpadli tudi zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, ki jih je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka. Ker je sodišče na podlagi podatkov, zbranih v postopku, ugotovilo, da ni razlogov zoper priznanje mednarodno registrirane znamke tožeče stranke v Republiki Sloveniji, je ugodilo zahtevku tožeče stranke, izpodbijano odločbo odpravilo in znamki "INSPARO" št. ... priznalo varstvo v Republiki Sloveniji (1. točka 1. odstavka 61. člena ZUS).
Po noveli ZZVN-G se ob širitvi kroga upravičencev (na skupino vojnih ujetnikov) v zvezi s statusom otrok po staršu, ki je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, podaljšuje tudi pravno relevantno obdobje za upoštevanje smrti otrokovega starša in sicer še na čas po prenehanju prisilnega ukrepa. V primerih, ko je starš umrl po prenehanju prisilnega ukrepa, se navedeni status prizna, kolikor je smrt nastopila med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino. Po navedeni normi se torej domneva, da je obstajala vzročna zveza med prisilnim ukrepom in smrtjo osebe, nad katero je bil prisilni ukrep izvršen. Vendar pa je zakonodajalec navedeno vzročno zvezo omejil s časovnim okvirjem, to je do vrnitve v domovino.
Ugotovitvena tožba v upravnem sporu je dopustna le v primerih, če se z akti ali dejanji posega v ustavne pravice posameznika oziroma v drugih primerih, če je to z zakonom izrecno določeno. Tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da je z gradbenim dovoljenjem oz. z gradnjo po tem dovoljenju poseženo v njegove ustavne pravice, ugotavljanje prenehanja veljavnosti gradbenega dovoljenje s sodno odločbo pa v ZGO ni predvideno.
Tožnica iz A v B, kasneje v Avstrijo, ni bila preseljena iz rasnih, verskih, nacionalnih ali drugih relevantnih razlogov po ZZVN, ampak skupaj z drugimi učenci tretjega razreda šole zaradi zaščite otrok pred bombardiranjem. Okoliščina, da je avstrijski sklad za spravo tožnici priznal odškodnino, za odločitev glede priznanja statusa žrtve vojnega nasilja ni relevantna, ker se obstoj okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja presoja izključno po določbah ZZVN.
Tudi po presoji sodišča je vročitev vabila preko družbe za vročanje AAA, na način kot to izhaja iz listin upravnega spisa, šteti kot vročitev, ki je podlaga za prisilni privod.
Skladno z 11. členom ZDDPO je torej davčni zavezanec dolžan odhodke obračunati na podlagi zakonskih določb, kot računovodskih standardov, kar pomeni, da se morajo poslovni dogodki, ki jih davčni zavezanec knjiži med stroške, nanašati na poslovanje prav tega davčnega zavezanca (SRS 21), kar pa v obravnavanem primeru velikokrat ni bil primer, saj so se računi oziroma listine glasili na fizično osebo oziroma računi niso vsebovali specifikacije, na podlagi katere bi lahko razmejili stroške med fizično in pravno osebo. Pravilna je tudi odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje, ki je tožeči stranki naložil v plačilo razliko prometnega davka za tista osnovna sredstva, ki jih je tožnik nabavljal z znižano davčno stopnjo oziroma oprostitvijo plačila prometnega davka po določbah ZPD, pa je bilo v postopku ugotovljeno, da se ta oprema ne nanaša na dejavnost, ki jo tožnik opravlja oziroma da tožnik nobenega od proizvodov, od katerih mu je bil naknadno obračunan prometni davek, ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah.
Davčni zavezanec je tisti, ki mora utemeljiti odhodke, ki jih je vključil in uveljavljal v davčni napovedi. Povezanosti oziroma pogojenosti izdatkov za doseganje (konkretnih) prihodkov pa tožnik zgolj s pavšalnimi navedbami o potrebnosti izdatkov, ni dokazal. Za dosego pogojne davčne oprostitve po določbah ZPD morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata 6. in 7. člen ZPD. Oprostitev je pogojna, kar se doseže z izpolnitvijo vseh predpisanih pogojev. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni pravočasno pred prevzemom proizvodov, vendar najkasneje do dneva izdaje računa (3. točka 1. odstavka 7. člena ZPD).
ZDoh člen 4, 4. ZDDPO člen 15, 16, 17, 15, 16, 17. ZUS člen 60.
amortizacija - davek od dohodka iz dejavnosti
Kolikor davčni organ izhaja iz stališča, da pri metodi enakomernega časovnega amortiziranja sploh ni mogoče spreminjati stopenj, po presoji sodišča nima prav. Lahko pa je odločitev pravilna, ker za spremembo stopenj v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji. Vendar pa izpodbijana odločba takšnih ugotovitev oziroma razlogov ne vsebuje, zato je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, oziroma vsaj manjkajo razlogi v tej zvezi. Posledično odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, to pa narekuje odpravo odločbe.
V luči povedanega in določbe 3. odstavka 72. člena ZDDV je torej zavezanec, ko gre za finančne leasinge dolžan zaradi končnega obračuna davka od prometa storitev plačati prometni davek za vse neplačane terjatve do izteka najemne pogodbe in ni mogoče razlagati določbe 3. odstavka 72. člena ZDDV (tako kot jo razlaga tožeča stranka), da je zavezanec dolžan plačati prometni davek samo za tiste terjatve, ki so neplačane na dan 30. 6. 1999. Na način kot ga predlaga tožnik in ga utemeljuje v tožbi bi namreč prišlo do situacije, ko bi tožnik kot davčni zavezanec obračunal prometni davek od storitev le za del obrokov finančnega leasinga, medtem ko mu za preostali del, davka (davka od prometa storitev oziroma DDV) ne bi bilo treba plačati.
URS člen 3, 3/2, 15, 15/1, 15/4, 39, 39/1, 39/2, 44, 45, 88, 90. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4.
peticija - metoda razlage ustave
Ker samo jezikovna razlaga določila 45. člena Ustave ne daje določnega odgovora na to vprašanje, je sodišče v presoji upoštevalo tudi teleološko, sistematično in dinamično metodo razlage, ki so v povezavi z jezikovno razlago v tem primeru odločujoče in pretehtajo razlago, da je treba človekove pravice razlagati tako, da se lahko učinkovito uresničujejo in varujejo in je odločilo, ker je vložil tožbo zaradi varstva pravice do peticije v zadevi, v kateri je neposredno politično participiral oziroma ima zakonito možnost udeležbe v procesu pravno urejenega političnega diskurza v predstavniškem organu lokalne skupnosti, je tožbo sodišče zavrglo, ker tožniku z dejanjem tožene stranke očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije.
Po presoji sodišča bi zakonodajalec, v kolikor bi želel, da se izpostavi tudi pri sodniku za prekrške stalnost na tem mestu oziroma na mestu sodnika za prekrške, to navedel kot pogoj, kot je to navedeno pri pridobitvi položaja svétnika sodnika Senata za prekrške. Ker je pri sodniku za prekrške določen le pogoj "15 let sodniške službe", to ne more pomeniti 15 let na mestu sodnika za prekrške.
načelo zakonitosti - pristojbina za uporabo radijske frekvence
V konkretnem primeru gre za pretežno strokovno - tehnična vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje. Zaradi narave stvari ima izvršilna veja oblasti na tem področju z vidika spoštovanja načela delitve in načela legalitete široko polje lastne presoje oziroma gre za zadržano sodno presojo in to mora po mnenju sodišča veljati tudi pri presoji zakonitosti konkretnega posamičnega akta v upravnem sporu.
pravna podlaga za denacionalizacijo - denacionalizacija zemljišča
Ni mogoče pred zaključkom denacionalizacijskega postopka sprejeti pravnega zaključka, da ni (verjetno) izkazano, da je nepremičnino mogoče vrniti v naravi, in nanj opreti zavrnitve predloga za začasno odredbo.
Pri vračanju podržavljenega premoženja v obliki nadomestnih zemljišč mora upravni organ v postopek pritegniti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, in šele v teku tako vodenega postopka se lahko ugotavlja ali je vrnitev v zahtevani obliki mogoča.
ZKZ člen 23, 23. ZUP člen 247, 247/2, 251, 247, 247/2, 251.
načelo zakonitosti
Odločba organa prve stopnje v času odločanja tožene stranke v pritožbi ni imela podlage v veljavnih materialnih predpisih, saj je prvostopenjski organ odločal po predpisu, ki je bil medtem že razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka bi zato morala ob preizkusu odločbe (2. odstavek 247. člena ZUP) ugotoviti, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.
Po presoji sodišča je treba pri uvrstitvi baznih postaj v carinsko tarifo gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov, in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4 ter 2 (b) k XVI. oddelku Uredbe ter Temeljnih pravil 1, 4 in 6. Funkcija baznih postaj kot eden izmed gradnikov, brez katerih nesporno GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, je nedvomno v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki (telefoniranje). To pa je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki pa je - za razliko od baznih postaj - izrecno poimenovana v KNCT in z ostalimi elementi žičnega sistema tvori svojo celoto. Zato je carinski organ glede na navedeno dejansko in pravno podlago utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično telefonijo.
Sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ugotovilo, da je bil iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, neskladen z Ustavo in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Na navedeni podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti odpravilo, odpravilo prve stopnje v delih, s katerimi je odločeno o zamudnih obrestih in odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do dneva plačila. Sodišče je o obrestih odločilo na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS), saj je imelo za tovrstno odločitev zanesljivo podlago v podatkih upravnih spisov.
Pri izračunu je tožena stranka skladno s 6. členom Odloka izhajala iz podatkov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (bruto etažna površina objekta) ter iz podatkov lokacijske dokumentacije (velikost gradbene parcele), ki ju je svoji vlogi za odmero komunalnega prispevka predložila tožeča stranka. Iz tega razloga tožeča stranka z ugovori, s katerimi izpodbija pravilnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ter lokacijske dokumentacije, v postopku, katerega predmet je presoja pravilnosti odmere komunalnega prispevka na navedeni podlagi, tudi v upravnem sporu ne more uspeti. Da bi tožena stranka prispevek odmerila v nasprotju z navedeno dokumentacijo, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.