Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Iz predloga niso razvidne prav nobene okoliščine, ki bi kazale na (občo) pravno pomembnost predlaganih vprašanj, konkretiziranega očitka sodišču druge stopnje, da naj bi navedena vprašanja rešilo nezakonito, sploh ni mogoče prepoznati, zatrjevane kršitve postopka pa tudi niso opisane natančno in konkretno. Toženec bi moral na enak način izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse višjih sodišč, česar pa ni storil.
Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev.
Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1); ugotovitve policistov so tudi edini in glavni obremenilni dokaz zoper storilca. Slednji je v zahtevi za sodno varstvo izpostavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da zahteva "zaslišanje vseh prič". Takšen dokazni predlog je presplošen in s tem nezadostno substanciran, vendar pa to za obravnavani primer ni bistvenega pomena. Storilec je namreč tudi z nadaljnjimi navedbami, da določen del trditev policistov ne drži (to je, da se na zahtevo policista od vozila ni umaknil in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel), verodostojnost in ugotovitve policistov izpodbijal, dejanje pa v tem delu zanikal. Glede na takšno situacijo bi sodišče moralo izvesti ustno obravnavo in verodostojnost obremenilnih izjav preveriti. Storilec je namreč s svojimi navedbami sodišču dal povsem zadostno podlago za zaključek, da je dejansko stanje potrebno dodatno in celovito razjasniti.
Sodba je izvršljiva, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih preprek (drugi odstavek 129. člena ZKP). Okoliščine, ki jih navaja vložnik, med takšne zakonske prepreke ne spadajo, so pa lahko podlaga za presojo posledic morebitnih kršitev obveznosti pri opravljanju dela v splošno korist, o katerih bo pristojno sodišče, če bo treba, odločalo na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1, po postopku, ki ga ureja šesti odstavek 129.a člena ZKP.
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Glede na opisani kontekst, vsebino in kontinuiteto obsojenčevega ravnanja, glede na opisano ženino podrejenost v razmerju do obsojenca ter kasnejšo njeno odločenost, da bo obsojenca zapustila, o čemer ga je neposredno seznanila in glede na opisani obsojenčev odziv, ko ženinega odhoda ni hotel sprejeti in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil oditi, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da pri takšnem opisu po njegovi celoviti oceni ne gre za zatrjevano obsojenčevo maščevanje ženi zaradi nameravanega odhoda in ne za kombinacijo ali preplet maščevanja z dejanskimi okoliščinami, ki so lahko zakonski znaki drugega kaznivega dejanja.
V takšnem položaju, ko je v splošnem še vedno šlo za preverjanje ugotovitev izvedenca psihiatra, in ko je bilo ugotovljeno, da priča G. G. niti na Hrvaškem ni izvedenka s področja nevrologije, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno seznanjati navedene priče z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Kontradiktornost iz drugega in tretjega odstavka 16. člena ZKP je kot izpeljava enakosti orožij iz prvega odstavka tega člena, izključno zagotovljena strankam. Odločilno je zato, da sta bila z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa in z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra seznanjena obsojenec in vložnik ter da sta se lahko o mnenju in dopolnitvi tudi izjavila.
Ko gre za dokazovanje z indici (dejstvi, ki na podlagi logičnega sklepanja lahko kažejo na obstoj odločilnih dejstev), mora biti iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče ocenilo tako spoznavni prispevek vsakega posamičnega indica kot tudi njihovo skupno spoznavno moč, ki je odvisna od medsebojnega učinkovanja spoznavne moči posameznih indicev.
Sodišče je obsojenki obsodilo na solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi, v odločbi o kazenski sankciji pa je pogojno obsodbo vezalo na posebni pogoj, da obe plačata svoj sorazmerni del (polovico) premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi. Pravno podlago za naložitev solidarnega plačila je imelo v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika in v petem odstavku 75. člena KZ-1. To pravno podlago je navedlo v obrazložitvi sodbe, kjer je pojasnilo tudi, da je sodni izvedenec zanesljivo ugotovil znesek prilaščenega denarja, ni pa mogel ugotoviti, kolikšen delež si je prilastila katera izmed obsojenk, zato je odločitev o vezavi posebnega pogoja na plačilo polovice zneska edina možna in pravična rešitev.
V pritožnikovem primeru stališče, da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici, ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Bolgariji grozi nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da akt predaje v njegovem primeru ni dopusten, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Zato bi bila lahko odločitev drugačna le, če bi Vrhovno sodišče prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa ne vidi razlogov. Tudi pritožnik za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov.
Toženka je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji razpolagala z zadostnimi dokazi (žig v potni listini), ki so predpisani v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014, da bi lahko Republiki Hrvaški kot državi, v katero je tožnik vstopil, posredovala zahtevek za (ponovni) sprejem, ne pa zahtevka za informacijo po 34. členu Uredbe Dublin III. Če pa je kljub temu menila, da informacije, ki so ji bile znane (žig v potni listini in dejstvo, da tožnik ni bil vnesen v evidenco Eurodac), ne zadostujejo za podajo zahteve za sprejem, bi lahko s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III.
Očitno je, da je izpodbijana sodba obremenjena s protislovjem med sprejeto odločitvijo in razlogi zanjo. Izrek na eni strani izraža neutemeljenost vložene tožbe, obrazložitev sodbe pa na drugi strani popolnoma nasprotno, to je utemeljenost istega pravnega sredstva in s tem povezane pravne posledice za izpodbijano upravno odločbo. Tako stanje objektivno onemogoča preizkus sodbe, saj ni jasno, v katero smer in v zvezi s katerimi razlogi glede uporabe materialnega prava in ugotovljenega dejanskega stanja bi jo lahko preverjalo inštančno sodišče na podlagi vloženega pravnega sredstva.
Namen uporabe besede "organ" v besedilu 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je zlasti v razmejitvi sodnega varstva zoper delovanje nosilcev oblasti, ki se zagotavlja na tej podlagi, od sodnega varstva zoper delovanje zasebnopravnih subjektov, ki je predvideno pred sodišči splošne pristojnosti. Občina pa je nosilka oblasti, ki ima oblastveno strukturo in funkcionira prek svojih zaposlenih. Glede na to da je predsedujoči njenemu Odboru za urejanje prostora in varstvo okolja pritožniku sodelovanje na seji prepovedal med opravljanjem javne funkcije, enostransko in s položaja moči, ima tudi izpodbijano dejanje po presoji Vrhovnega sodišča vse lastnosti javnopravnega oblastvenega delovanja. Ni namreč dvoma, da je šlo v razmerju med občino in pritožnikom v tej situaciji za enostransko nastopanje v javnopravnem razmerju s položaja moči do druge, podrejene osebe. Čim je tako, pa je zadnje sredstvo za varstvo ustavnih pravic posameznikov nasproti takšnemu oblastvenemu delovanju (če ti nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva) prav subsidiarni upravni spor. Zato za dovoljenost tožbe ne more biti odločilen subjekt, prek katerega naj bi nosilec oblasti poseg izvršil, ampak je treba na prvem mestu izhajati iz vsebine pravice, katere kršitev se zatrjuje.
Sprejemnik ponudbe lahko v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem po 19. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) prednostno upravičenje kot kmet uspešno uveljavlja z izjavo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne glede na to, da je bila ta podana po sprejemu ponudbe tekom upravnega postopka odobritve pravnega posla.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali funkcija tožnika kot člana B. glede na določbo prvega odstavka 27. člena ZIntPK ni združljiva s poklicnim opravljanjem funkcije župana Občine A.?
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je določbi 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) in 56. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn) dopustno razlagati tako, da se kot del izobraževalnega programa oziroma šolanja šteje tudi pot od doma do zavoda?
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2020;
- ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnica upravičena do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2018,
‒ ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.