Med zakonitima dedičema je nastal spor o tem, ali so se v sporni pogodbi določene obveznosti s strani pridobitelja izpolnjevale, oziroma o njeni dejanski naravi, torej ali gre za odplačen (pogodba o preužitku) ali za neodplačen (darilna pogodba) pravni posel ter posledično, koga izmed njiju je treba napotiti na pravdo.
Sporna pogodba je bila sklenjena pred sprejemom Obligacijskega zakonika, ki sedaj ureja pogodbo o preužitku in zanjo predpisuje tudi posebno obliko. Pred tem ta v ZD ni bila urejena, poznala in urejala jo je sodna praksa. Te pogodbe je razlagala po vsebini in ne po naslovu. Njihovo pravno naravo je oblikovala glede na voljo pogodbenih strank, in sicer, ali je bil njihov namen v sklenitvi odplačne ali neodplačne pogodbe. Kadar taka pogodba vsebuje tudi elemente odplačnosti, to izključuje možnost presoje, da gre po vsebini za darilno pogodbo.
Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti zavarovanje tudi za stroške postopka zavarovanja, kot je to predlagal upnik. Glede na to, da sodišče v primeru predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoli tudi izvršbo za stroške izvršilnega postopka, odmerjene v sklepu o izvršbi, in za nadaljnje izvršilne stroške, ki niso določeni v izvršilnem naslovu, ki je podlaga za izvršbo, je ob smiselni uporabi določbe 239. člena ZIZ treba smiselno enako postopati tudi v postopku zavarovanja in zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini dovoliti tudi za stroške, ki bodo nastali v postopku zavarovanja. Pri presoji je treba namreč upoštevati, da je bistvo zastavne pravice (hipoteke) v tem, da se v primeru neplačila terjatev upnika poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika).
Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.
Toženka je že z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi jasno pokazala, da zahtevku tožnice nasprotuje. Sploh pa ji prvostopenjsko sodišče ni določilo posebnega roka za odgovor na dopolnitev tožbe in opozorilo na posledice, ki bi sledile v primeru zamude.
Na dan [...] je na prevzemno družbo prešlo tako podjetje podjetnika (odvetnice), kot vse njene pravice in obveznosti v zvezi s podjetjem. Odvetniška družba A. o.p. d.o.o. je kot univerzalni pravni naslednik vstopila v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika.
Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da je toženka naročila tožnici pripravo darilne pogodbe le za dve nepremičnini (hiša in manjša parcela). Ta zaključek temelji na presoji predložene elektronske korespondence in zaslišanju obeh pravdnih strank. Posamezne dokaze je ocenilo tako samostojno kot v povezavi z drugimi dokazi. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj je enim sledilo, drugim pa ne. Ravnalo je celovito in metodološko pravilno.
SPZ v petem odstavku 67. člena določa, da je soglasje vseh solastnikov potrebno za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik z uporabo nepremičnin s strani tožencev ni izrecno soglašal. Za dopustnost uporabe tretjih pa zgolj podano soglasje ene solastnice A. A. ne zadošča.
Neizkazana domneva tožencev, da je tožnik z uporabo konkludentno soglašal, za podajo veljavnega soglasja tožnika ne zadošča.