ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZPP člen 7, 154, 212, 214, 253, 286, 286/3, 286a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZS člen 3, 3/1. ZZDej člen 52a. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
plačilo razlike v plači - dodatek za nadurno delo - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo zato glede na navedbe strank in tožbeni zahtevek dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s citirano pravnomočno sodno odločbo ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), glede na zakonske določbe tožnici odvzelo njene pravice, ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je posegalo v tožničine zakonske pravice, saj je bila toženkina ureditev v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je Organizacijskemu navodilu utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081327
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2. ZDR-1 člen 162, 162/4, 200, 200/4. ZJU člen 24, 25. OZ člen 299, 299/2, 378, 378. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 365, 365-2.
neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust - obveznost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
KZ-1 člen 211, 215. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 354, 354/1, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - dejansko stanje - nepopolna ugotovitev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00083170
OZ člen 39, 39/2, 39/4, 40, 40/2, 86, 86/1, 86/2. ZSPDSLS člen 3, 3-2, 3-4, 4, 5, 6, 7, 8, 11, 14, 14/3, 17, 23, 26, 26/1, 26/1-6, 31. ZJF člen 80b, 80b/1, 80c, 80f. ZLS člen 99, 99-7. SPZ člen 38. ZZK-1 člen 234, 234/2, 234/2-1, 243, 244, 244/3. ZPP člen 70, 70-5, 72, 72/2, 184, 184/3, 188, 214, 214/2, 226, 226/3. Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (2011) člen 18.
upravljanje nepremičnega premoženja države - razpolaganje s stvarnim premoženjem občine - stavbna pravica - ustanovitev stavbne pravice - nadomestilo za stavbno pravico - prenos stavbne pravice - brezplačen prenos - kavza pogodbe - nedopustna kavza - lastniška stavbna pravica - namen pogodbenih strank - trenutek sklenitve pogodbe - kogentne zakonske določbe - nasprotovanje prisilnim predpisom - kršitev prisilnih predpisov - splošni interes - odkupna pravica - nična pogodba - nagib - neenaka obravnava - obremenjevanje nepremičnin - opcijski posli - načelo gospodarnosti - načelo enakega obravnavanja - metode prodaje - načelo javnosti - izbrisna tožba - materialnopravno neveljavna vknjižba - določitev vrednosti spornega predmeta - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - zmanjšanje tožbenega zahtevka - delni umik tožbe - izločitveni razlog - substanciranje dokaznega predloga
Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank.
Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča.
Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stavbna pravica v korist imetnika stavbne pravice, imetnik stavbne pravice pa nato postane lastnik zemljišča. Pritožbeni navedbi tožeče stranke, da pravni posel kot celota zato nima dopustne podlage, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi.
Po svojih bistvenih značilnostih ima odkupna pravica, katere realizacija je odvisna izključno od volje odkupnega upravičenca, značilnost razpolaganja s stvarnim premoženjem, zato je treba zanjo uporabiti pravila, ki urejajo razpolaganje s stvarnim premoženjem. Za dogovor o odkupni pravici so zato veljale vse določbe glede razpolaganja z nepremičnim premoženjem po ZSPDSLS, med drugim tudi zakonsko predpisane metode razpolaganja z nepremičninami. Teh ni bilo mogoče izbirati poljubno, kajti postopek razpolaganja se je praviloma izvedel z javno dražbo.
Pri sklenitvi Dodatka št. 1 in Dodatka št. 2 niso bile spoštovane kogentne določbe ZSPDSLS, pri sklenitvi Dodatka št. 2 pa tudi ne pa tudi ne kogentne določbe ZJF in ZLS. Te določbe imajo svoj smisel v tem, da gre pri razpolaganju s stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti za politično odločitev, ki mora biti, tudi ko gre za lokalno skupnost, sprejeta na demokratičen način, v skladu z vsemi varovalkami, ki so del zapletenega sistema za vodenje ravnotežja - in katerega cilj je preprečevanje zlorab oblasti.
Drugi odstavek 86. člena OZ, izhaja iz domneve, da gre pri enostranskih prepovedih običajno za manj pomembne prepovedi, katerih kršitve ne pomenijo ravnanj, ki bi nasprotovala splošnim interesom. Za kršitve manjšega pomena pa ne gre, če so bile pri sklepanju pogodbe kršene določbe 5. , 11., 17. in 23. člena ZSPDSLS. Dejstvo, da so v zakonu prepovedi formulirane enostransko, ni odločilnega pomena.
reparacija - dejanski delodajalec - pravnomočna sodba - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - prekoračitev tožbenega zahtevka - delna razveljavitev sodbe - delno zavrženje tožbe
S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.
Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravnomočna odločitev, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo, predstavlja podlago za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega pri družbi IPS. Za čas po prenehanju delovnega razmerja (razlika v plači za mesece od novembra 2019 dalje, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta od 2020 dalje) je zgolj na tej podlagi reparacijski zahtevek utemeljen; s tem ko sodišče prve stopnje ni navedlo (drugih) razlogov, zakaj mu je ugodilo, ni storilo uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe za čas do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za mesece do vključno oktobra 2019, ko je tožniku delovno razmerje pri družbi IPS in s tem nezakonito pri toženki prenehalo, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta do vključno 2019), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem delu, posledično pa še v delu odločitve o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, ki je odvisna od uspeha, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00078977
ZVEtL-1 člen 3, 5, 5/1, 48, 48/1, 48/2. SZ-1 člen 72. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 76, 139, 139/6.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - ugotovitev pripadajočega zemljišča - pravdna in procesna sposobnost - etažni lastniki kot stranka postopka - skupnost lastnikov kot pravna oseba - pravna sposobnost skupnosti etažnih lastnikov - ugotovitev položaja udeleženca po uradni dolžnosti - udeleženci postopka za vzpostavitev etažne lastnine - pripadajoče zemljišče k stavbi - vročanje sodnih pisanj - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - kršitev pravil o vročanju - dejanski prejem sodnega pisanja
Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je po zakonu udeleženec postopkov po ZVEtL-1.
Glede na povedano v tem postopku ni potreben poseben postopek odločanja o tem, ali je skupnosti mogoče priznati položaj stranke ali ne, in ugotavljanja, ali gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, morebiti celo za pravno praznino.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078946
KZ-1 člen 143, 143/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. URS člen 38. ZVOP-1 člen 6, 6-1. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 4, 4-1.
kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - osebni podatek - telefonska številka - objava osebnih podatkov - javna objava podatkov - brez privolitve osebe - varstvo osebnih podatkov - določljivost posameznika - kršitev kazenskega zakona
Kazenski zakonik v prvem odstavku 143. člena KZ-1 množinske oblike osebnih podatkov, kot predmeta kazensko pravnega varstva, ne navaja kot omejevalni pogoj kaznivosti storilčevega ravnanja, pač pa kot blanketna norma navaja krog osebnih podatkov, ki so predmet varovanja v drugem zakonu. Zakon določa nabor osebnih podatkov, ki so s stališča varstva pravno upoštevni.
SPZ člen 43, 43/2, 43/3, 44, 44/1. ZDen člen 88. ZPP člen 8, 214.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - del nepremičnine - dobroverni lastniški posestnik - zakonita in dobroverna posest - zavrnitev dokaznega predloga - dokazovanje nespornih dejstev - pravni standard - nesubstanciran dokazni predlog - dokazna ocena - družbena lastnina - denacionalizacija
Pritožba ima sicer prav, da mora sodišče obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov, saj to narekuje pravica strank do izjave v postopku. Vendar to ne pomeni, da sodišče prve stopnje tega v predmetni zadevi ni ustrezno storilo. Ob koncu glavne obravnave je namreč sklenilo, da se "preostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, saj iz izvedenih dokazov v zadostni meri izhajajo relevantna dejstva." Pritrditi je pritožbi, da je takšna zavrnitev dokaznih predlogov pavšalna, vendar je zadostna v primerih, če želi stranka s predlaganim dokazom dokazati trditev, ki je že dokazana. Za tak primer gre v predmetni zadevi v primeru dokaza z zaslišanjem prič in ogleda na kraju samem, saj je tožnik z navedenimi dokaznimi predlogi želel dokazati, da sta njegov oče in on del sporne nepremičnine imela v posesti in uporabljala 42 let, da sta v navedeno nepremičnino vlagala in vzdrževala, uredila infrastrukturo sporni nepremičnini in na njej postavila stavbo ter jo v celoti prenovila, enako pa velja za gospodarsko poslopje. Ta dejstva so bila med strankama nesporna, kot je razvidno že iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (pa tudi iz podatkov spisa), nespornih dejstev pa ni treba dokazovati (214. člen ZPP).
korist mladoletnega otroka - odvzem otroka staršem - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - dokazna ocena
Na podlagi natančne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (točke 11, 12 in 13 obrazložitve), je sodišče prve stopnje presodilo, da so zaradi varovanja koristi desetletnega A. A., sina nasprotnih udeležencev, izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem otroka staršem. Ustrezno je upoštevalo določbe Družinskega zakonika (8. člen DZ), po katerem otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otroka. Odločitev je sprejelo na podlagi določbe 160. člena DZ v zvezi s 157. členom DZ, ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, kadar ugotovi, da je otrok ogrožen.
ZDZdr člen 30, 39, 39/1, 53, 68, 71. ZPP člen 346, 346/1. URS člen 51.
zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravni interes - nedovoljenost pritožbe
V skladu z 71. členom ZDZdr lahko psihiatrična bolnišnica, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, slednjo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti. To pooblastilo je očitno upoštevala tudi PBV. Iz njenega dopisa z dne 16. 9. 20245 namreč izhaja njihovo obvestilo sodišču, da je bila zadržana A. A., rojena 31. 7. ..., dne 16. 9. 2024 odpuščena v domače okolje. Ker se zadržana ne nahaja več na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica, ki se ne strinja z izrečenim časom zadržanja, s svojo pritožbo ne more več doseči zanjo ugodnejše odločbe. Za pritožbo tako nima več pravnega interesa.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti - končan postopek na prvi stopnji - vročitev odločbe sodišča prve stopnje - izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - opomin za plačilo sodne takse - predlog za odlog plačila takse - prepozen predlog za odlog plačila sodne takse - zavrženje predloga za odlog - ugovor zoper taksni opomin - nedovoljen ugovor - zavrženje ugovora
Taksna obveznost je nastala z vročitvijo vsebinskega sklepa v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Ker se pritožnik zoper sklep ni pritožil in ker tudi ni plačal takse, ga je prvostopenjsko sodišče utemeljeno z opomini pozvalo k plačilu sodne takse. Zoper opomin ugovor ni dopusten, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je zavrglo.
gospodarski spor - spor v zvezi s stečajem - osebni stečaj
Iz povzetega stališča izhaja, da pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da "gre za spor, ki je v zvezi s stečajnim postopkom", (tožeča stranka zahteva ugotovitev v stečajnem postopku prerekane terjatve), ne zadošča za opredelitev gospodarskega spora, ker je tožena stranka fizična oseba, ki je v postopku osebnega stečaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082724
ZVKSES člen 3, 3/1, 4, 23, 24, 24/1, 25, 25/2, 25/3. OZ člen 458, 458/1, 458/2, 459, 462, 462/2, 478, 480, 480/1, 481. ZPP člen 254, 254/3.
menjalna pogodba - menjava nepremičnin - dvojna prodaja nepremičnin - prodajna pogodba za nepremičnino - enostanovanjska stavba - znižanje kupnine - odprava zamakanja - manjvrednost hiše - varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - uporaba ZVKSES - prodajalec - investitor - namen prodaje - odgovornost prodajalca za stvarne napake - vzrok za napako - izpodbojna domneva - stvarne napake, za katere odgovarja prodajalec - kdaj gre za stvarne napake - skrite napake - odprava skritih napak - obvestilo o napakah - rok za obvestilo o napaki - jamčevalni roki - jamčevalni roki kot prekluzivni roki - pravice kupca - izguba pravic - izvedensko mnenje kot dokaz - imenovanje novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja.
Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ zloraba pravnega varstva ter v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo prodajalcu takšno varstvo priznano.
V izhodišču presoje prodajalčeve odgovornosti je (izpodbojna) domneva, da vzrok za napako izvira iz njegove poslovne sfere. Toženčeve ugovore, da je odstopanje parketa od tlaka posledica nepravilnega ogrevanja oziroma nezadostnega zračenja (posledica nepravilne uporabe, torej okoliščine, ki je nastopila potem, ko je stvar prešla v sfero kupcev), je ovrgel izvedenec gradbene stroke.
Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Na podlagi ocene, da je imenovani izvedenec gradbene stroke jasno, notranje skladno in prepričljivo odgovoril na vsa toženčeva vprašanja in pomisleke, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca gradbene stroke. Četudi izvedenec zaradi ugotavljanja vzrokov za skrite napake ni izvedel invazivnih posegov (razdrtja strešnega okna, odstranitve parketa), dokazna moč njegovega mnenja ni nič manjša. Pritožnik tudi v pritožbi ne izkaže potrebe po imenovanju novega izvedenca z razumnimi razlogi.
V 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (tu predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti pravdne (nepravdne) stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079293
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 360, 360/1.
varstvo lastninske pravice - negatorna tožba (opustitvena tožba) - vznemirjanje lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice kot pravni standard - prekomeren hrup - hrup in smrad - zavarovanje z začasno odredbo - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - škoda na zdravju - dokazovanje pravno odločilnih dejstev
Pritožba ne izpodbija (po oceni pritožbenega sodišča pravilnega) zaključka sodišča prve stopnje, da gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, v zvezi s katero je treba postopati še posebej restriktivno in ki jo je mogoče izdati le v primeru grožnje nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ne pa tudi v drugih primerih iz drugega odstavka 272. člena, niti v primeru iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo iz razloga, ker tožnika nista uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati nevarnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog že iz tega razloga ni utemeljen, se z drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe, med drugim verjetnostjo obstoja terjatve, niti ni bilo dolžno ukvarjati.
Namen začasnih odredb ni "varovanje sodnega varstva," temveč zavarovanje terjatve, pa tudi slednje ni edini pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, temveč mora biti izkazana tudi nevarnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.
Obe pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, za kar naj ne bi bilo podlage, saj je tožnica primarno spremenila tožbo postavljeno po 255. členu OZ v tožbo po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP, zatem pa v tožbo po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP za kar pa več ni imela podlage, saj se je štelo, da je tožba po 255. členu OZ umaknjena, s tem pa je zamudila rok za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dejansko postavila zahtevek po 255. členu OZ (t.i. paulijansko tožbo), s katero je uveljavljala, da je prodajna pogodba z dne 20. 8. 2020 brez pravnega učinka do tožnice. S spremembo tožbe je postavila zahtevek po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom z dne 31. 3. 2023 pozvalo k popravi tožbe, v skladu s drugim odstavkom 270. členom ZFPPIPP, čemer je tožnica sledila in postavila zahtevek kateremu je sedaj sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo ima zato oblikovalni in publicitetni učinek. Zemljiškoknjižno dovolilo tako začne učinkovati ob overitvi.
začasna odredba v družinskih sporih - dokazni standard verjetnosti - konfliktnost med starši - stiki pod nadzorom - največja korist otroka - korist mladoletnega otroka - ogroženost otroka - stiska otroka - dokazovanje - pravica do izjave v postopku - dokaz z vpogledom v listino - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - razgovor pri Centru za socialno delo (CSD) - pritožbeni preizkus
V izpodbijani odločbi je sodišče zaključilo, da ogroženost otroka zaradi prisotnosti očetove partnerke na stikih ni izkazana, pri čemer nasprotni udeleženki ni dalo možnosti, da se izjavi o vsem procesnem gradivu.
Sodišče ni pojasnilo, v katere listne je vpogledalo. Prav tako spis (ali kopija spisa oziroma vpogledanega gradiva) ni priložen, zaradi česar tudi preizkus na pritožbeni stopnji v tem delu ni mogoč.
Ustavno sodišče izpostavlja poudarjeno zahtevo po skrbni obrazloženosti (ne)ogroženosti otroka in s tem povezan, kljub siceršnjemu standardu verjetnosti v postopkih izdaje začasnih odredb, poglobljen dokazni postopek.
enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za začasno odredbo - odvzem mladoletnega otroka - namestitev v rejniško družino - izvajanje dokazov
Resda z vidika 22. člena URS ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. Po presoji višjega sodišča pa je znotraj ocene, koliko dokazov bo sodišče izvedlo, treba upoštevati tudi položaj posameznih udeležencev postopka. Nasprotna udeleženka v postopku ne prereka trditev o svoji duševni bolezni; je torej pripadnica ranljive družbene skupine. Sodišče prve stopnje mora zato, poleg tega, da po uradni dolžnosti pazi na otrokove koristi, toliko bolj pozorno skrbeti tudi, da so ji kot udeleženki postopka spoštovanje njene temeljne pravice, kamor sodi tudi pravica do enakega varstva pravic v postopku. Položaj, ko sodišče sledi le strokovnemu mnenju in listinam CSD, ki je hkrati predlagatelj postopka, ne izvede pa nobenega od dokaznih predlogov nasprotne udeleženke in ji v postopku ne omogoči biti slišana, ustvarja izrazito neravnotežje v obravnavi udeležencev postopka, ki je ustavno nesprejemljivo.