Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno.
Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev) sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.
OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1. ZPP člen 154, 154/1, 154/3, 165, 165/1, 254, 292, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353. ZPIZ-2 člen 41, 42. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 11, 11/3. ZPIZ-1 člen 145.
telesna okvara - invalidnina za telesno okvaro - sodni izvedenec - seznam telesnih okvar
Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR.
Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., ki ga je imenovalo v sodnem postopku po otvoritvi končane glavne obravnave, posledično, zaradi česar so neutemeljeni tožničini ugovori v tej smeri.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem nevrologom in psihiatrom, saj je sodišče z izvedovanjem ortopeda ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Ključno je, da vsa zdravstvena stanja niso podlaga za priznanje TO, temveč samo tista, ki so kot taka opredeljena v Seznamu. Dokazna ocena kasneje imenovanega sodnega izvedenca B. B., ki je prepričljivo obrazložil razloge, zakaj so pri tožnici podane tri TO v višini 60 %, kar ustreza 5 stopnji, je razvidna iz 10. točke obrazložitve. Določno je opredeljen datum skupne TO 27. 5. 2021, kot vzrok pa poškodba zunaj dela in bolezen ter izpostavljeno, zakaj ni mogoče priznati datum nastanka skupne TO v različnih datumih.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o ugotovitvi izvedenca, da je potrebno tožnici priznati 70 % TO že od 26. 7. 2016, ki ji je bila priznana s strani IK I. stopnje v C. Pri datumu priznanja TO tožnici je potrebno upoštevati, da gre pri njej za skupno TO, kot je pravilno pojasnilo sodišče v dokaznem zaključku v 10. točki obrazložitve. Potrebno je upoštevati določila Seznama, ki predpisujejo način določitve odstotka TO pri dveh ali več posamičnih TO. Na ta način je pri tožnici, zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni določena skupna 60 % TO. Ker gre za skupno TO, je slednje ključno pri določitvi datuma nastanka skupne TO. Pojem opredelitve skupne TO pogojuje enoten datum nastanka. Poseben način določitve skupne TO pojmovno ne omogoča priznanja skupne TO na parcialne datume nastanka posamezno upoštevanih TO, kot to zmotno zatrjuje tožnica.
ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZPP člen 7, 154, 212, 214, 253, 286, 286/3, 286a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZS člen 3, 3/1. ZZDej člen 52a. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
plačilo razlike v plači - dodatek za nadurno delo - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo zato glede na navedbe strank in tožbeni zahtevek dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s citirano pravnomočno sodno odločbo ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), glede na zakonske določbe tožnici odvzelo njene pravice, ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je posegalo v tožničine zakonske pravice, saj je bila toženkina ureditev v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je Organizacijskemu navodilu utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
reparacija - dejanski delodajalec - pravnomočna sodba - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - prekoračitev tožbenega zahtevka - delna razveljavitev sodbe - delno zavrženje tožbe
S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.
Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - psihično stanje - opredelitev do izvedenskega mnenja - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Prav imata zatorej pritožnika, ko pogrešata prvostopenjsko opredelitev do izvida in mnenja v dokaznem smislu, še sploh upoštevaje poudarek sodne izvedenke, da je bila glede na vse navedeno oškodovančeva sposobnost presoje zmanjšana, saj so bili vsi njegovi voljni mehanizmi pod vplivom njegove odvisnosti, ki je ob akutni intoksikaciji še močneje vplivala na njegovo presojo realnosti, ki je bila hudo motena, na momente tudi popolnoma ukinjena.
ZPP člen 7, 8, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZUTD člen 163, 166, 167. URS člen 2, 22, 25, 74. ZDR-1 člen 118, 118/2,.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - prikrajšanje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah opr. št. XX Pd 201/2019 v zvezi s Pdp 192/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A., d. o. o. (izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženo stranko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženi stranki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika). Drugih dejavnosti družba A., d. o. o., ni opravljala. Družba A., d. o. o., za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določa drugi odstavek 163. in 166. člena ter 167. člena ZUTD. Glede na to družba A., d. o. o., te dejavnosti ne bi smela opravljati, tožena stranka pa tega dela ne bi smela sprejemati. Zato je dejanski delodajalec tožnika bila ves čas tožena stranka in je bil s strani udeleženih pravnih oseb (tožene stranke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženi stranki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 25. 11. 2005 do 9. 10. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak da se ni poseglo v že realizirano delovno razmerje z družbo A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene, kot so neupoštevne navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.
ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 353. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 167. ZDR-1 člen 118, 118/2,. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 2, 22, 25, 74.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje
Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 82, 82/1, 1053, 1053/1. ZPP člen 337, 337/1, 353, 358, 358-5.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - odpoved terjatvi - terjatev iz delovnega razmerja - odškodninska terjatev - vsebina sporazuma
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev delavca zoper delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, terjatev iz delovnega razmerja (odškodninska odgovornost delodajalca je določena v 179. členu ZDR-1. Predmet poravnave pa je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena OZ). Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je torej pogodba med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Predmet takega sporazuma je tako lahko tudi zapadla terjatev oziroma dolg iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu. Gre za terjatev, s katero delavec lahko razpolaga, saj ne gre za kogentno določeno pravico iz delovnega razmerja.
URS člen 39, 40. ZMed člen 31, 31/1, 42, 42/1, 43, 43/3, 44, 44/2. ZPP člen 358.
svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - sprememba sodbe na drugi stopnji - objava odgovora na informacijo inali mnenje - javni interes - odklonitveni razlog za objavo popravka - zmotna uporaba materialnega prava - konkretizacija trditev - pravica do popravka in odgovora - pravica do svobode izražanja - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - odgovornost odgovornega urednika
Že iz same vsebine prispevka, ki ga je toženka objavila in se nanaša na poslovanje Občine X. ter njeno razpolaganje z nepremičninami v lasti občine, izhaja, da obstoji javni interes, po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti o tem kako je tožnica poslovala z javnimi sredstvi in razpolagala z nepremičninami, ki so v lasti občine.
V obravnavani zadevi gre po presoji sodišča druge stopnje za informacijo o javni zadevi, ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstavitvi vsebine pretehta nad svobodo izražanja.
ZPP člen 70, 70/1, 70/1-6, 244, 244/2, 247, 247/2.
razdružitev solastnine - zahteva za izločitev izvedenca - izločitveni razlog - rok za vložitev zahteve za izločitev
Šele po prejemu izvedenskega mnenja sta nato skupaj s pripombami zahtevali izločitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta zahtevo vložili prepozno. Rok za pripombe na izvedensko mnenje in rok za vložitev zahteve za izločitev izvedenca nista enaka, zato ni bistveno, kdaj se je v konkretnem primeru iztekel rok za vložitev pripomb na izvedensko mnenje. Bistveno je, ali sta pritožnici zahtevali izločitev izvedenca takoj ko sta izvedeli za razlog izločitve.
V 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (tu predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti pravdne (nepravdne) stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
gospodarski spor - spor v zvezi s stečajem - osebni stečaj
Iz povzetega stališča izhaja, da pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da "gre za spor, ki je v zvezi s stečajnim postopkom", (tožeča stranka zahteva ugotovitev v stečajnem postopku prerekane terjatve), ne zadošča za opredelitev gospodarskega spora, ker je tožena stranka fizična oseba, ki je v postopku osebnega stečaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082724
ZVKSES člen 3, 3/1, 4, 23, 24, 24/1, 25, 25/2, 25/3. OZ člen 458, 458/1, 458/2, 459, 462, 462/2, 478, 480, 480/1, 481. ZPP člen 254, 254/3.
menjalna pogodba - menjava nepremičnin - dvojna prodaja nepremičnin - prodajna pogodba za nepremičnino - enostanovanjska stavba - znižanje kupnine - odprava zamakanja - manjvrednost hiše - varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - uporaba ZVKSES - prodajalec - investitor - namen prodaje - odgovornost prodajalca za stvarne napake - vzrok za napako - izpodbojna domneva - stvarne napake, za katere odgovarja prodajalec - kdaj gre za stvarne napake - skrite napake - odprava skritih napak - obvestilo o napakah - rok za obvestilo o napaki - jamčevalni roki - jamčevalni roki kot prekluzivni roki - pravice kupca - izguba pravic - izvedensko mnenje kot dokaz - imenovanje novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja.
Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ zloraba pravnega varstva ter v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo prodajalcu takšno varstvo priznano.
V izhodišču presoje prodajalčeve odgovornosti je (izpodbojna) domneva, da vzrok za napako izvira iz njegove poslovne sfere. Toženčeve ugovore, da je odstopanje parketa od tlaka posledica nepravilnega ogrevanja oziroma nezadostnega zračenja (posledica nepravilne uporabe, torej okoliščine, ki je nastopila potem, ko je stvar prešla v sfero kupcev), je ovrgel izvedenec gradbene stroke.
Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Na podlagi ocene, da je imenovani izvedenec gradbene stroke jasno, notranje skladno in prepričljivo odgovoril na vsa toženčeva vprašanja in pomisleke, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca gradbene stroke. Četudi izvedenec zaradi ugotavljanja vzrokov za skrite napake ni izvedel invazivnih posegov (razdrtja strešnega okna, odstranitve parketa), dokazna moč njegovega mnenja ni nič manjša. Pritožnik tudi v pritožbi ne izkaže potrebe po imenovanju novega izvedenca z razumnimi razlogi.
ZDZdr člen 30, 39, 39/1, 53, 68, 71. ZPP člen 346, 346/1. URS člen 51.
zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravni interes - nedovoljenost pritožbe
V skladu z 71. členom ZDZdr lahko psihiatrična bolnišnica, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, slednjo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti. To pooblastilo je očitno upoštevala tudi PBV. Iz njenega dopisa z dne 16. 9. 20245 namreč izhaja njihovo obvestilo sodišču, da je bila zadržana A. A., rojena 31. 7. ..., dne 16. 9. 2024 odpuščena v domače okolje. Ker se zadržana ne nahaja več na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica, ki se ne strinja z izrečenim časom zadržanja, s svojo pritožbo ne more več doseči zanjo ugodnejše odločbe. Za pritožbo tako nima več pravnega interesa.
Možnost hišnega pripora je odvisna od konkretnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu, predvsem od tega, ali je glede na ugotovljene okoliščine mogoče pričakovati, da bo obdolženec tak ukrep upošteval. Glede obdolženega A. A. to vsekakor ni izkazano in tudi ponovno pritožbeno izpostavljena možnost večkratnega nadzora spoštovanja ukrepa ter obdolženčeva motiviranost spoštovati tak ukrep zaradi slabega zdravstvenega stanja njegove ožje družine, ki potrebuje njegovo pomoč, nista prepričljiva razloga za drugačno sklepanje o možnosti hišnega pripora zoper obdolženega.
Ker sam potek časa ne pomeni, da bi bilo možno ali potrebno pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, pač pa je pogoj za to utemeljeno sklepanje, da bi bilo mogoče tudi s takim, milejšim ukrepom doseči zasledovani cilj, tj. preprečiti ponovitveno nevarnost, so tudi pritožbene trditve, da je pripor zoper obdolženega Primoža Potokarja nesorazmeren ukrep, ker traja že 10 mesecev in da bi že zato moral biti pripor nadomeščen s hišnim priporom, neutemeljene.
korist mladoletnega otroka - odvzem otroka staršem - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - dokazna ocena
Na podlagi natančne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (točke 11, 12 in 13 obrazložitve), je sodišče prve stopnje presodilo, da so zaradi varovanja koristi desetletnega A. A., sina nasprotnih udeležencev, izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem otroka staršem. Ustrezno je upoštevalo določbe Družinskega zakonika (8. člen DZ), po katerem otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otroka. Odločitev je sprejelo na podlagi določbe 160. člena DZ v zvezi s 157. členom DZ, ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, kadar ugotovi, da je otrok ogrožen.
SPZ člen 43, 43/2, 43/3, 44, 44/1. ZDen člen 88. ZPP člen 8, 214.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - del nepremičnine - dobroverni lastniški posestnik - zakonita in dobroverna posest - zavrnitev dokaznega predloga - dokazovanje nespornih dejstev - pravni standard - nesubstanciran dokazni predlog - dokazna ocena - družbena lastnina - denacionalizacija
Pritožba ima sicer prav, da mora sodišče obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov, saj to narekuje pravica strank do izjave v postopku. Vendar to ne pomeni, da sodišče prve stopnje tega v predmetni zadevi ni ustrezno storilo. Ob koncu glavne obravnave je namreč sklenilo, da se "preostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, saj iz izvedenih dokazov v zadostni meri izhajajo relevantna dejstva." Pritrditi je pritožbi, da je takšna zavrnitev dokaznih predlogov pavšalna, vendar je zadostna v primerih, če želi stranka s predlaganim dokazom dokazati trditev, ki je že dokazana. Za tak primer gre v predmetni zadevi v primeru dokaza z zaslišanjem prič in ogleda na kraju samem, saj je tožnik z navedenimi dokaznimi predlogi želel dokazati, da sta njegov oče in on del sporne nepremičnine imela v posesti in uporabljala 42 let, da sta v navedeno nepremičnino vlagala in vzdrževala, uredila infrastrukturo sporni nepremičnini in na njej postavila stavbo ter jo v celoti prenovila, enako pa velja za gospodarsko poslopje. Ta dejstva so bila med strankama nesporna, kot je razvidno že iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (pa tudi iz podatkov spisa), nespornih dejstev pa ni treba dokazovati (214. člen ZPP).
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti - končan postopek na prvi stopnji - vročitev odločbe sodišča prve stopnje - izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - opomin za plačilo sodne takse - predlog za odlog plačila takse - prepozen predlog za odlog plačila sodne takse - zavrženje predloga za odlog - ugovor zoper taksni opomin - nedovoljen ugovor - zavrženje ugovora
Taksna obveznost je nastala z vročitvijo vsebinskega sklepa v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Ker se pritožnik zoper sklep ni pritožil in ker tudi ni plačal takse, ga je prvostopenjsko sodišče utemeljeno z opomini pozvalo k plačilu sodne takse. Zoper opomin ugovor ni dopusten, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080575
KZ-1 člen 34, 115, 115/1, 135, 135/1, 135/2.
poskus uboja - nevarno sredstvo - identiteta med obtožbo in sodbo
Če sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079293
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 360, 360/1.
varstvo lastninske pravice - negatorna tožba (opustitvena tožba) - vznemirjanje lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice kot pravni standard - prekomeren hrup - hrup in smrad - zavarovanje z začasno odredbo - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - škoda na zdravju - dokazovanje pravno odločilnih dejstev
Pritožba ne izpodbija (po oceni pritožbenega sodišča pravilnega) zaključka sodišča prve stopnje, da gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, v zvezi s katero je treba postopati še posebej restriktivno in ki jo je mogoče izdati le v primeru grožnje nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ne pa tudi v drugih primerih iz drugega odstavka 272. člena, niti v primeru iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo iz razloga, ker tožnika nista uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati nevarnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog že iz tega razloga ni utemeljen, se z drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe, med drugim verjetnostjo obstoja terjatve, niti ni bilo dolžno ukvarjati.
Namen začasnih odredb ni "varovanje sodnega varstva," temveč zavarovanje terjatve, pa tudi slednje ni edini pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, temveč mora biti izkazana tudi nevarnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.